Post: kontradikcija, živo srečanje in odnos

Krščanstvo je preprosto in jasno, vendar zaradi neizobraženosti "podajalcev" in prejemnikov pogosto izpade kot šega ali vraža, ki se je odpovedala razumu. Kaj nam prinaša postni čas? Kako razumeti sporočilo o pokori in povabilo k spreobrnjenju? Je mar bistvo posta samo odpoved mesnim jedem in opravljanju križevih potov?

Post je čas iskanja in osebnega srečanja s Kristusom, ki daje življenje. To je tudi osnovno sporočilo velike noči, kot največjega krščanskega praznika.

Intelekt

V nekaterih sodobnih znanstvenih krogih se vriva prepričanje, da je krščanstvo sistem zastarelih, preživetih in okostenelih dogem, ki izrivajo pomembno vlogo razumu ter vsiljujejo slepo verovanje. Najglasnejša predstavnika tega toka sta Dawkins in Hitchens, ker z medijsko podporo in modnim trendom ateizma secirata verovanje s skalpelom številk.

Od časa razsvetljenstva se teza stroge ločenosti razuma in verovanja krepi z idejo: nemogoče je uskladiti vero in znanje (prim. Frossard, Bog v vprašanjih, 2007). Razumeti krščanstvo pomeni razumeti sodobno civilizacijo, ki je tesno prepletena z miselnimi sistemi, ki jih je ravno krščanstvo vseskozi razvijalo in ohranjalo.

Pristop k verskim praksam in verskemu življenju prav tako ne more biti samo slepo verovanje, ker nas je Bog opremil tudi z razumom. Papež Benedikt XVI. gre celo korak naprej in v svojem slavnem govoru na univerzi v Regensburgu leta 2006 trdi, da »ne ravnati skladno z razumom je v nasprotju z bistvom Boga« (Benedikt XVI., Vera, razum in univerza – Spomini in premisleki, 2006). Iz teh izhodišč odpiram premislek o postnem času, ki se zdi, da je tekom stoletji doživel odmik od svojega bistva.

Zmota v razumevanju posta

Postni čas je obdobje priprave na veliko noč, ki je največji krščanski praznik, saj je Kristus premagal smrt in ponovno odprl raj ljudem. Središče krščanstva je torej najbolj osnovna in vesela točka vseh kultur in civilizacij: premagati temo vpetosti v smrtni ciklus z večnim življenjem. Zato se postavlja vprašanje, zakaj v postu izpostavljamo in premišljujemo o trpljenju? Zakaj dajemo težji in glasnejši poudarek na greh, kakor na odrešenje? Ker gre za spomin na zmagoslavje življenja nad smrtjo, bi morali v postu premišljevati o veliki noči, veselju, radosti in moči življenja. Dogaja pa se ravno obratno. Zakaj?

Postni čas je tudi doba pokore in hitro stopi v ospredje premišljevanje Kristusovega trpljenja. Dogaja se, da celo nedelje zmotno imenujemo »postne nedelje«, kar seveda ne more držati. Vsaka nedelja je »mala velika noč«, tudi v postnem času. Tem nedeljam se uradno reče »nedelja v postnem času«. Zdi se, da je cilj posta le priprava na veliki petek, dan ko se spominjamo Kristusove smrti. Središča posta je tako premaknjeno k točki, ki nosi veliko sporočilno moč, vendar ni bistvena.

Cilj postnega časa bi moral biti na novo premisliti svoj odnos do Boga in odkriti pravo veselje. Zmaga življenja nad smrtjo je tudi miselna zmaga človeka, saj ni več suženj večnega determinizma o popolnem niču, ki nastopi s smrtjo, ampak lahko upa v večno bivanje. Odrešenje predstavlja tudi izhod iz obupa, da vse kar mislimo, doživljamo, delamo, ustvarjamo in spoznavamo ne bo za vedno uničeno, ampak bo nekje bivalo. Misliti večnost pomeni misliti življenje, ki se ne konča v temni jami, v sencah človeške zgodovine ali zlobe, ampak zmore korak več.

Postni čas je doba, ko naj bi premišljevali Kristusovo trpljenje, se zavedali lastne minljivosti in ob enem sprejeli evangeljske besede velikonočnega jutra. Povabilo k spreobrnjenju na pepelnično sredo se ne ustavi pri posutem pepelu na lase ali čelo, ampak nas vodi do praznega groba in je vezano na naše iskanje odgovorov. Postni čas je samo trenutek v letu, trenutek ki zadostuje, da srečamo živega Kristusa.

Iskati in srečati Kristusa na življenjski poti

M. I. Rupnik: Cristo in gloria
(Cripta della chiesa inferiore di San Pio da Pietrelcina)

Molitev, obisk sv. maše, zakramenti, dobra dela, premišljevanje Božje besede in druga duhovna poglabljanja so poti, ki pomagajo človeku do Boga. Težko je razmišljati o Bogu Stvarniku ali Bogu Odrešeniku opremljeni zgolj z omejenimi sposobnostmi človeškega razuma. Zato se ljudje vseh kultur in veroizpovedi poslužujemo raznih metod, ki nam pomagajo »misliti Boga«. V krščanstvu je Jezus Kristus – Božji Sin – postal človek, kar lahko predstavlja miselno bližnjico ali miselni absurd. Bog ki prevzame človeško naravo je lahko razlog za pohujšanje, saj se z učlovečenjem odpove svoji božji popolnosti, kar bi lahko razumeli kot slabost. Tukaj ne smemo pozabiti, da je Kristus postal človek in ostal Bog, dve naravi sta sobivali, ne da bi se »pomešale«.

Spreobrniti se pomeni iskati živega Boga, človeka, prijatelja, starega znanca, oddaljenega družinskega člana, brata ... Postna pokora je pogledati nekomu v oči, se mu opravičiti za storjeno, za dolgo tišino ali preveliko oddaljenost. Srečati prijatelja pomeni srečati Kristusa.

Vedeti moramo, da nismo samo ljudje, ki iščemo Boga, ampak tudi on išče nas. Zgodba o izgubljenem sinu je šolski primer, da Bog ne obupa nad človekom. On čaka in gleda v daljavo, kdaj bo zagledal našo podobo. V svojih odločitvah smo pogojeni s svojim značajem, izkušnjami, prepričanji in željami, zato se oddaljujemo od Boga in uberemo svojo pot. Bog nas išče in nam vsak dan kaže nove poti, da se mu lahko približamo. Tudi to je krščanstvo: niz bližin in oddaljenosti, ki gradijo odnos.

Temelj in bistvo krščanstva je srečanje med Bogom in človekom. Bog ne pristopa iz pozicije moči, ampak kot prijatelj. Območje srečanja je odnos, ki človeku prinese trdno gotovost, da je pomemben v Gospodovih očeh. Onkraj dvomov je vera edino zagotovilo, da lahko upamo v nemogoče.

Za začetek: krst

Težko je storiti prvi korak k spreobrnjenju, ko je dvomov, strahov in pomislekov več kot gotovosti in jamstev. Spreobrniti se pomeni odkriti življenje, ki je pravzaprav že v nas. Kristjani smo dobili s krstom neizbrisno in neodstranljivo zagotovilo, da se lahko zgodi karkoli in bomo vedno Božji otroci.

V postu lahko torej premislimo svojo vlogo v Cerkvi iz zornega kota zagotovila, da bomo živeli. Odnos ki ga imamo s Kristusom – čeprav je morda vtišan, postavljen na stranski tir, zaprašen, popačen ali spremenjen – ostaja podstavek, na katerem bomo gradili svoje življenje. Sedaj je čas, ko lahko na odkrijemo nove priložnosti svojega načina verovanja. Da, gre za nekaj osebnega in intimnega, ki nam nihče ne more in ne sme predpisati. S srcem in razumom vstopamo v čas priprave, ko bomo srečali živega Kristusa, ki vsak sam lahko le doživlja po svoje.