Troosebna ljubezen

Današnja nedelja Svete Trojice predstavlja bolj kot ne uganko. Teološka uganka, ki podobno kot binkošti praznik (praznik Svetega Duha) povzroča nerodnost pri izražanju in pri razumevanju Boga.

V vsakdanjem življenju ni prostora za tako zapletene in nerazumljive stvari, kot je Sveta Trojica. Še za Boga zmanjka časa … Prepričan pa sem, da je ravno pomanjkljivo poznavanje (in razlaga) Svete Trojice eden največjih grehov sodobne teologije in Cerkve. Iz tukaj – troedinega Boga – bi morala živeti Cerkev, vsaka skupnost ali župnija in vsak vernik. Obiskovanje maše zaradi slikice ali pridobivanja točk pri župniku je neumnost.

Duhovno bogastvo krščanske teologije nedvomno izvira iz Svete Trojice, iz »programiranja« odnosov v luči vzorčnega odnosa, ki postavlja v svoje središče ljubezen. To je torej tisto, po čemer vsak človek hrepeni in danes dobiva v obliki potrošniške družbe. Skušnjava je velika: pokvarljive novosti v akciji v zameno za večno srečo.

Če je nedeljska pridiga dolga in polna žuganj, slabih moralističnih nasvetov in neživljenjskih primerov, potem je skepsa do Cerkve (in krščanske duhovnosti) upravičena. Kako vstopiti v pravo duhovnost Cerkve?

Krščanski Bog je, po uradni doktrini in definicij, troedini. To pomeni, da so tri Božje osebe združene v eni naravi. Združene, vendar ne pomešane … Zveni kot kaka formula, zato je bolj razumljivo, če napišem, da je krščanski Bog troosebni. Ne gre za politeizem, ali zmaja s tremi glavami, ampak za tri Božje osebe v enem Bogu. Da, ko skušamo spregovoriti o Sveti Trojici, opazimo, da bolj kot konceptualno izražanje zmoremo le revno jecljanje. Razlaga resnice – ali vsaj delnega opisa – o troedinem Bogu je najtrši oreh za vsakega teologa, profesorja, vernika … Pa vendar je ta zahteven nauk največ, kar moremo reči o krščanskem Bogu.

V krščanstvu ni prostora za avtoritarnega, oddaljenega, hladnega ali brezobličnega boga, ker naš Bog je odnos, je ljubezen. Še več, Bog je trojstvo oseb, ki ima v svojem najglobljem bistvu obstoja odnos. In najbolj plemenita dimenzija odnosa je vsekakor ljubezen.

O Sveti Trojici obstajajo cele knjižnice, zato se bom pri tem zapisu ustavil tukaj. Razumevanje te verski skrivnosti – kajti z znanstvenim pristopom lahko pridemo le do določene točke – terja nekaj več pozornosti in premisleka, ampak odpira vrata v nove dimenzije. Današnji praznik nam torej pomaga razumeti, da Bog deluje v svetu zaradi »odnosnosti« s človekom, ki je v Trojico povezana z ljubeznijo. 

T5

V kolektivnem iskanju odrešilne točke T5. Nam/jim bo uspelo?

Sokrat o Politikih

Veliki italijanski komik Roberto Benigni na enkraten in zelo aktualen način o politikih. Preko Sokrata.

Obišči tudi ostale posnetke na video tržnici. Visitate anche gli altri filmati nel video mercato.

Evro: kaj naj z njim?

Svetovni finančni trgi in evropska skupna valuta doživljajo zaskrbljujočo krizo. Ne samo Grčija, ampak celotna Evropa prestaja zahtevno obdobje. Zdi se, da so skupni cilji in ideali splahneli ob prvem resnejšem dvomu in nekateri se celo sprašujejo, kaj naj počnemo z evrom.

Redno spremljam osebno spletno stran italijanskega politika Romana Prodija, ki je bil predsednik Evropske komisije v času, ko je Slovenija vstopala v EU in kasneje predsednik italijanske vlade. Kot svetovno (pri)znani ekonomist je v svojem aktivnem političnem delovanju izpostavil moč in vlogo evra. Pred kratkim je v intervjuju, ki ga najdete na tem spletnem mestu, spregovoril o pomenu skupne valute za nastop Evrope na mednarodnih finančnih trgih in kot strateški adut v partnerstvu s Kitajsko.

Prezadolženost držav, finančna kriza in negativne številke na borzah vsekakor niso spodbudne za našo prihodnost, ampak ravno sedaj je čas, ko moramo razmišljati Evropsko - združevalno. Mislim, da so Prodijeve besede v marsičem spodbudne in pomenljive.

Homo creator kot prenovitelj civilizacije

Praznik prihoda Svetega Duha ali binkošti se mi zdi primerna priložnost, da odprem kratek razmislek o človeku, stvarstvu, odnosu do Boga in o Svetem Duhu. Izpostavil bom vlogo Svetega Duha na način, ki nam je (žal) večinoma tuj, saj zahteva resnejši premislek in je težji od povprečnega žuganja s prstom. Čeprav katoličani pogosto ne vemo kaj bi si pomagali s Svetim Duhom, je njegova vloga pri našem verovanju bistvena, nezamenljiva in odrešujoča.

 
Prejemnik Duha je človek, kot krona Stvarnikovega dela in hkrati tisti, ki (še) čaka na dokončno odrešenje. Pogosto spregledamo povezavo med stvarjenjem (Bog Oče) in odrešenjem (Jezus Kristus), vendar v tem je bistvo zgodovine: stvarstvo bo doseglo popolnost šele z odrešenjem. Tukaj vmes se pne človeška zgodovina in se odvijajo naše vsakdanje zgodbe.
 
Sveti Duh in pogled na realni svet se ne izključujeta (kot bi lahko na hitro pomislili, ker v mislih enačimo duhovnost s spiritualizmom ali uveljavljanjem ideje o neoprijemljivem), ampak sta prepletena na neločljiv način. Tretja Božja oseba, Sveti Duh, vstopa v vsak trenutek zgodovine in stvarstva, zato v njem tudi ostaja, ga izpopolnjuje in preustvarja. Slednje pomeni, da je on območje ali tudi prostor, v katerem se odvija odnos med Očetom (Stvarnikom) in Sinom (Odrešenikom). S tem vstopamo v območje, ali bolje povedano, odnose Svete Trojice. Da, tisto o katerem nam v Cerkvi pogosto pridigajo, redko pa razlagajo in še redkeje kdo razume. Pri Sveti Trojici ne ge toliko za trikotnik z očesom, kot pogosto vidimo po cerkvah, ampak za odnos. Odnos v najosnovnejši obliki, kakor ga lahko razume otrok, saj je ravno ljubezen vezivo tega – kot vsakega – odnosa. Če ni več ljubezni, ni odnosa. V tem prostoru torej smo ujeti tudi mi na zelo konkreten in stvaren način. Tukaj je prostor vsega ustvarjenega naših hrepenenj, upov, čustev in radosti ter vidne in nevidne materije.
 
Kakor pravi veliki teolog 20. stoletja Hans Urs von Balthasar, Sveti Duh ustvarja človeku odprt prostor, saj za ljubezen je značilno (in Duh to je), da odpira obzorja in da je po svojem bistvu kreativen. Tako smo tudi ljudje izzvani, da nismo samo homo sapiens sapiens, ampak homo crator. Premik od ratio do creatio pomeni kakovostni preskok od občudovalca (in merilca) sveta do soustvarjalca.
 
Ko človek postane soustvarjalec, postane izpolnjevalec tiste prijetne zapovedi v začetku Svetega pisma "napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!" (1Mz 1, 28b) in hkrati varuh narave. Samo skupno zavzemanje za dobro lahko odpravi podrejanje, izrabljanje in izkoriščanje ter privede našo civilizacijo do ohranjanja in pravične razdelitve dobrin.
 
Če se ustavimo samo pri vsakdanjih težavah, slabi volji in negotovosti, potem je razsežnost večnosti nerazumljiva: zakaj bi večno živel, ko pa mi gre tako slabo. Večnost bo nagrada v odnosu z Bogom in najdražjimi – občestvo. Čeprav smo podvrženi slabostim in napakam, Sveti Duh nas ne zapušča, ampak nas ohranja, da ne »zdrsnemo« še nižje. 

 

Po stvarjenju Bog se ne umika od sveta, ostaja z nami, z vsakim človekom na nevsiljiv način. Zato praznik binkošti. Zato skupnost. Zato vzklik »Pridi Sveti Duh!«. 

 

Biotska raznovrstnost

Danes je dan biološke raznoličnosti ali biodiverzitete ali biotske raznovrstnosti. A smo od tega kaj bolj siti? Tudi! Biotska raznovrstnost omogoča smotrno izrabo bioloških virov (za hrano, zdravila ali turizem) in razumevanje pomena različnih ekosistemov. Torej tudi hrana ... pomembno je, da se zavedamo te različnosti, ker daje argumente za učinkovito varstvo narave.

Ohranjanje okolja vsekakor ni modna muha nekih okoljevarstvenikov ampak nuja za človeštvo. Če gledamo na različnost organizmov, ki poseljujejo določen prostor in raznolikost ekosistemov našega planeta, lahko vidimo kako čudovita (in popolna) je narava.

Biotska raznovrstnost se razlikuje od kraja do kraja, zato smo dolžni tudi mi skrbeti za ohranjanje okolja in narave. Narava je čudovita! Spodbuda k temu pa je lahko že drobna (nadležna) mravljica. Oglejte si posnetek:

Kdo je kriv tokrat?

Malo delo in vandalizem sta gesli včerajšnjega dne. Gesli, ki bosta zaznamovali prihodnje tedne in v prihodnosti t.i. študentsko politiko. Nikoli nisem imel vpogleda v razne študentske organizacije, servise … zato težko o tem sodim. Tudi nov predlog zakona o študentskem delu ne bom komentiral, ker ga nisem prebral. Lahko komentiram samo tisto, kar sem videl. Videl pa sem, da so dijaki in študenti, ki naj bi predstavljali intelektualni humus slovenske družbe, omalovažujoče in z navdušenjem uničili parlament. Bolj kot na humus, sem dobil asociacijo na … veliko sranje!

In kaj si misliti o vsem tem? Težko postavim neko hitro oceno, ker gre za kompleksen pojav. Dejstvo je, da so bili organizirani protesti samo iskra, ki je že razgreto družbeno klimo privedla do eksplozije. Konkretno pomeni, da s(m)o vsi člani naše družbe soodgovorni za včerajšnje dejanje.

Razbita okna in poškodovani kipci niso samo materialna škoda, ampak predstavljajo termometer naše družbe. V naše šole, družine, medsebojne odnose, ustanove … se je vrinil nek premisivizem, ki nekako pravi »delaj kar hočeš, pomembno je le, da nihče ne takne tvojih pravic«. In videli smo, kaj se je zgodilo, ko se je nekdo hotel dotakniti pravic študentov. Od otroštva do odrasle dobe mnogi starši opuščajo kaznovanje otrok, opuščajo vzgojo za red in spoštovanje avtoritet. Kako naj nekdo spoštuje državno avtoriteto, če še staršev ni navajen ubogati?

Pri tem premisleku ne morem obiti medijev. Sedaj le zgroženo kažejo s prstom in vrtijo posnetke demonstracij, vendar svoj mea cupla bi morali priznati tudi sami. Njihova družbena vloga je ogromna. Kdo dan nam za dnem govori in piše, da so vsi (!) politiki za nič? Kdo nam vsak dan kot prvo novico prikazuje nasilje in verbalne napade? Kdo dnevno polni prostor in čas s krvavimi prizori, občutkom ogroženosti in napadenosti? Kdo predeluje novico v senzacijo? Kdo ruši zaupanje v avtoritete?

Vsekakor je medijski prostor tisti, ki prehaja iz nosilca informacij v nosilca družbenega oblikovalca. Pri ljudeh se tako kopiči občutek strahu in utesnjenosti ter družbenega nelagodja, h katerim se dopolnita odprava avtoritet in prezir nacionalnih simbolov. Kako to, da je zaupanje v državne institucije tako nizko? Morda zato, ker smo vsak dan deležni novih afer, škandalov, korupcijskih novic … in zakaj bi jim verjeli, sledili, ubogali … če so oni še večji mafijci in kriminalci od nas? Zato, ker smo jim dali (svoj) glas in nalogo, da vladajo.

Ker ni nikjer nobenih sankcij, si lahko vsak privošči kar želi. Posledično je vsak posameznik dovolj zaslepljen z lastno nedotakljivostjo, da prezre drugega … in simbole, ki so drugemu sveti.

Morda zveni kot pretiravanje, vendar parlament, zastava, denar, grb, državne avtoritete … bi morali vedno predstavljati svetinje naroda. Vsakemu. To so elementi, ki na zunanji način kažejo pripadnost posameznika nekemu narodu in državi. To je tisto, kar ne smemo pustiti, da bi kdorkoli uničil ali poškodoval. Toliko manj opiti vandali brez nadzora.

Slovenski družbi je bilo poslano zelo jasno sporočilo. Jasno je povedano, kaj se z našim narodom dogaja in kaj se lahko še zgodi, če ne bomo vsi skupaj kaj ukrepali. Upam, da bomo to šolo pravilno (in hitro) razumeli. Čaka nas težka domača naloga.

Veliko ime za velik objekt - Stožice

Športni center v Ljubljanskih Stožicah potrebuje ime. In Slovenci znamo iz te preproste potrebe narediti veliko umetnost, ki razdvoji celoten narod. Da, ideologija se primeša k politiki, ki tišči v gospodarstvo in šport in vsakdanja življenja. Ne bi se vtikal v to zadevo, če ne bi šlo za enega večjih gradbenih podvigov v državi, ki bo (najbrž) v naslednjih desetletjih  prizorišče skoraj vseh pomembnejših množičnih dogodkov. Zgodi pa se, da ime nekega stadiona postane nov boleč žulj nacionalne politike. Kako? Tako!

Ko preberete članek opazite, da hočejo mestni veljaki v Ljubljani dati ime stadionu po osebi, ki je močno navijala za Titovo cesto (leta 2010!) in s športom nima kaj veliko veze. Kako torej poimenovati osrednji športi objekt v RS?

Poigral sem se z domišljijo in tako je nastalo nekaj predlogov.

a) Arena/Stadion/Center Sava. Glede na neposredno bližino najdaljše slovenske reke, ki povezuje širok geografski prostor, bi bila taka izbira zanimiva, ideološko popolnoma nevtralna in tudi tujcem preprosto izgovorljiva. Reka Sava izvira pri nas in s tem bi ovrednotili nacionalni simbol in ga povezali s športom, kulturo, prireditvami ... Dodatno bi oplemenitili naš teritorij in ga "ponudili" tudi tujcem. Morda lahko pride do nerodnosti, ker nekaj ki "diši" po Savi že obstaja v Beogradu.

b) Arena/Stadion/Center Alpe-Jadran. Pogled iz Stožic sega neposredno k Alpam in v veličastnem ter slikovitem okvirju visokih vrhov bi tudi športni dogodki dobil drugačen scenarij. Ljubljana je na pol poti med Alpami in Jadranom, kar je uvidel že arhitekt Plečnik, saj v svojih delih nakazuje na to geografsko bližino in kombinacijo. Naš družbeni prostor je zaznamovan z alpsko tradicijo in elementi Jadrana, kar bi lahko v tem objektu (simbolično) združili. In če je znana oddaja na televiziji ovira, potem je to dobra šala.

c) Arena/Stadion/Center Gallus. Ok, priznam, da je ta predlog čuden in neobičajno bi bilo dati ime športnemu centru po glasbeniku, vendar kako cenimo enega največjih naših glasbenikov? Sicer pa argument zdrži, če pomislimo, da letališča in drugi podobni centri nosijo prav tako ime po glasbenikih ali vidnih osebnostih.

d) Arena/Stadion/Center Karantanija. Tukaj se ideja navdihuje v globoki preteklosti, ampak sporočilo imena bi bilo, da smo Slovenci iz skupne države zdržali skupaj skozi stoletja. Torej spodbuda našim športnikom, da ko pride čas "boja", morajo igrati kot moštvo. Težava utegne nastati pri severnih sosedih, saj bi lahko poskočili, zaradi simbola, ki se danes nahaja v Avstriji.

e) Arena/Stadion/Center Triglav. Zelo podobno kot pri predlogu b), saj gre za našo najvišjo goro. Ime, ki predstavlja plezanje, zahtevne vzpone in napor ter pogled z vrha omogoča razgled po celi državi. In podobno bi lahko veljalo za sporočilo športnikom. Pomislek pa je, če bi koga spominjalo na zavarovalnico ... in tukaj se začne plačevanje zasoljenih položnic zavarovalnice za odlično reklamo.

f) Arena/Stadion/Center slovenskega športa. Nekoliko bolj "široko" zastavljeno, da ne bi koga izpustili, ampak tako bi se izognili vsem slabim voljam tega sveta. Nobene ideologije, geografije, politike, imen ...

In tukaj se moja produkcija imen skoraj konča. Nekaj je še minornih idej, ampak mislim, da bi morali za tak objekt iskati veličastno, doneče, nacionalno ... ime.  Da, če želimo preiti iz provincialne miselnosti, moramo začeti razmišljati kot suveren narod, ki preko simbolov uveljavlja in ceni svojo identiteto. A si predstavljate, da nekemu velikemu psu (danska doga ali bernardinec) izberete ime kot Fuffy ali Boby ali Bučko ali Piki!?

You Tube - 5. obletnica

Skoraj neopazno in v zatišju mineva peta obletnica enega najbolj obiskanih (če že ne najbolj obiskanega) spletnih portalov. You Tube praznuje pet let! Na današnji dan, 17. maja 2005, so Američani Chad Hurley, Steve Chen in Jawed Karim "zalaufali" You Tube. V tem času delovanja si je izboril prostor v družbi, kakršnega imajo le veliki izdelki oz. zgodovinske blagovne znamke. Mislim, da danes nihče več ne potrebuje razlage kaj je You Tube ali njegova preprosta kratica YT.

Postal je sinonim za eno največjih zbirk video vsebin, ki so dostopne tako rekoč vsakemu, ki ima spletno povezavo. Posnetke najdemo bodisi na zasebnih spletnih straneh bodisi na uradnih portalih televizij, časopisov, ustanov ... Preko dve milijardi dnevnih obiskov posnetkov popeljejo  spletne mornarje tako rekoč povsod: od znanosti do zabave in glasbe preko vsakdanjih prizorov iz celotnega sveta. 

Globalna platforma je s svojo dostopnostjo in širokim krogom uporabnikov okužila ne samo mlade, ampak tudi proizvajalce telefonov, digitalnih kamer, računalnikov ... In tako danes nosimo v žepu cel svet, ker če ne vidiš takoj zadnjega videoclipa najpopularnejše skupine, si že za v muzej.

Dachau-v sliki

Ostale so "odprte" še slike iz koncentracijskega taborišča v Dachauu. Ko sem prebiral zgodovinsko literaturo te zvrsti, sem si težko predstavljal, kako je lahko zgledalo življenje v taborišču. Mislim, da sem razumel, da z ideologijami, vojno in človekovimi pravicami se ni za igrat. In da je tak način življenja zelo krut.

Italijanski avtor Primo Levi je s svojo knjigo Se questo e' un uomo opisal na slikovit način mučenja, ki so jih dnevno prestajali interniranci. Drugi del pripovedi dopolnjuje s knjigo La tregua, ki opisuje pot iz taborišča v rodno Italijo - preko Sibirije. Ko sem v srednji šoli gledal gledališko predstavo znamenitega Dnevnika Anne Frank, se mi je zdelo, da sem potopljen v dogajanje in zgodovinski čas. Moč gledališča. Obisk taborišča pa se ne da opisati.

Slike so črno-bele, ker simbolika in trpljenje ne potrebujeta barv. Dodatnih opisov tudi ne.