Razprodaja RTV-ja

Čeprav imam čas zelo odmerjen in se utapljam v nenarejenih obveznostih, mi je ta članek pognal kri po žilah z nadzvočno hitrostjo. Sprememba zakona o RTV je bila v času gospodarske in politične krize pričakovana, saj velike diktature so ravno preko medijev vodile ljudstva. Naši državi se ne obetajo dobro časi in demokratično izvoljeni vladarji se vedno bolj spreminjajo v roparje z mandatom ljudstva. In ko gre vse po zlu, je vsak tiranski ukrep pričakovan.

Vsaka sprememba zakona – v enaki meri pod levimi ali desnimi vladami – je poslabšala ponudbo javne RTV. Našo televizijo gledam le toliko malo, kolikor je potrebno, ker je produkcija osiromašena do onemoglosti in patetičnost voditeljev/igralcev pripeljana do skrajnih meja. Vsak drugi narod imam programe mnogo bolj gledljive.

Sedaj je gospa ministrica uvidela prioriteto, da na javni slovenski RTV dobijo več prostora manjšine iz republik nekdanje Jugoslavije. Moram priznat, da sem to prebral dvakrat, ker nisem bil prepričan, da sem vse dobro razumel. Pa očitno sem!

V naši Ustavi jasno piše, da sta manjšini v RS samo dve (italijanska in madžarska), zato je logično sklepati, da je nekdo pritisnil na vzvode oblasti in vpeljal nove manjšine. Koncept, ki je danes nadpovprečno moderen in se v njem lahko vsak znajde, da bolje uveljavi svoje pravice.

Manjšina gor ali dol, utemeljitev takega mišljenja je preprosto nedopustna in s strani nekega ministra neokusna, če ne celo žaljiva. A si lahko sploh predstavljate, da bi na javni televiziji v Beogradu ali Sarajevu ali Zagrebu obstajal program za Slovence? Ali si sploh predstavljate koliko živcev in truda je šlo za slovenski program na regionalnem centru RAI v Trstu!?

Med Srbi imam kar nekaj prijateljev in se z njimi dobro razumem. Obiskal sem Beograd in nekaj delov Srbije ter tam spoznal ljudi. Če pridejo iz nekdanje Jugoslavije (ali kjerkoli iz tujine) v Slovenijo zaradi dela ali študija ali pač samo živet, jim privoščim najboljše življenjske razmere in počutje. Postavlja pa se mi vprašanje, zakaj moramo biti Slovenci servilni do meja sužnosti? Zakaj smo pripravljeni razprodati svoj jezik in istovetnost? Zakaj spreminjamo javno ustanovo, ki bi morala gojiti in razvijati slovenski jezik, v suženjsko hišo tujcem? Zakaj ne premoremo niti malo ponosa in za najnižjo ceno podarimo prvemu, ki to vzame?

About life ...

... it's my!

Kromatika srednjega veka

Ob besedni zvezi "srednji vek" dobimo takoj asociacijo na mračno in zaostalo dobo skoraj tisočih let, ki naj bi povzročila družbeno nazadovanje. Prav tako jo uporabljamo kot frazo za slabšalni ali zaničevalni pomen in težko najdemo v slovenski literaturi kaj pozitivnega o teh tisočih letih. Odločil sem se, da pobrskam po spominu in napišem nekaj vrstic o tej dobi, potem ko sem videl kako so v Italiji obnovili Giottovo delo Križani. Ta srednjeveški slikar mi je zelo pri srcu, ker je odlično povzel "zdravo" teologijo in vselej predstavlja Kristusa in Boga blizu človeku. V njegovih delih ne manjkajo prizori, ko si privošči kanček ironije na račun grabežljivosti papežev in škofov ter izpostavi vsakdanjega človeka.

Srednji vek je bil zelo pisana doba, sicer tudi tedanji slikarji ne bi uporabljali takih barv in motivov. V naših predstavah pa ostaja čas kuge, sivine, smrti in vsega kar je zaostalo ali negativno. 

Na žalost je ta podoba v veliki meri produkt ameriških filmov ter našega (ideološkega) šolskega sistema, ki vidi v dobrem vrednotenju srednjega veka grožnjo, da bi se celo Cerkev lahko prikazala kot pozitivna ustanova. Seveda srednji vek niso samo čarovnice in grmade (oz. sploh niso, saj prava - najglasnejša - španska inkvizicija se je začela v renesansi (!) ), ampak sem sodijo nizi plodovitih in razsvetljenih obdobji, ki jih lahko imenujemo "srednjeveške renesanse". In to ni kar tako. Če jih na hitro naštejem, boste opazili, da spet ni bilo vse tako "temno". Po prepoznavnosti in pomenu vsekakor lahko omenimo dobo Karla Velikega, ustanavljanje in razcvet univerz v Bologni, Oxfordu, Padovi in Parizu, prepisovanje in ohranjanje velikih del klasične dobe, utrjevanje koledarja in astronomskih ved, Gutenbergovega izuma tiska ... Na umetniškem in znanstvenem področju je srednji vek doba sholastike in sv. Tomaža Akvinskega, italijanskega slikarja Giotta, mogočnih katedral, Dantejeve Božanske komedije, številčenja poglavji Svetega pisma ... Na gospodarsko-razvojnem področju pa Hanzeatske lige, povezovanje Azije in Evrope z bogatimi trgovinskimi potmi ter priseljevanja Slovanov iz vzhoda proti jugo-zahodu. 

Poglobljena študija bi lahko pokazala še marsikaj, predvsem pa srednji vek v drugačni barvi. Malo manj temni. Ravno barve so moč srednjega veka, saj so dominirale v vseh večjih delih: od miniatur v rokopisih do poslikave notranjosti katedral. 

Vsekakor to je doba močnega vladanja papežev in cerkvene oblasti ter hitrega razvoja teologije. Teologija je dajala impulz dnevnemu dogajanju in iskala vedno nove odgovore na znanstvena vprašanja. V srednjem veku se je zgodilo največ koncilov in "izčistilo" dojemanje  presežnega. 

Na temo tisočletne zgodovine Evrope v srednjem veku obstajajo zelo dobre (zgodovinske) knjige francoskih in italijanskih avtorjev, ki na sistematičen in znanstven način predstavijo to obdobje. Na žalost smo ljudje večinoma naivni in leni, zato hitro "kupimo" kratke članke, ki prikažejo bolj ali manj vse črno-belo. Želim vam razkošje zgodovinskih in spoznavnih odtenkov!

Vera in razum

Študirati ali moliti? Verovati ali spoznati? V okrožnici papeža Janeza Pavla II. Vera in razum sta ta dva pola opisana in skladno urejena kot dve krili, ki omogočata človeškemu duhu, da se dvigne k zrenju resnice. [1] V zadnjem času se dviguje vedno več (umetnih) polemik o tem, da kdor veruje gotovo ne more biti dober znanstvenik in obratno. Pa je res tako? Vera izključuje razum? Pokojni papež Janez Pavel II. je napisal odlično okrožnico, ki na jasen način opredeljuje vlogo vere in razuma ter njune skupne (!) vloge pri napredku.

Iz tega izhaja razmišljanje svetega očeta in v okrožnici Vera in razum (Fides et ratio) opisuje razvoj vere in razuma tekom zgodovine in filozofskih mislih. A to ne opiše iz oddaljenega in mrzlega stališča zunanjega opazovalca, ampak črpa svojo misel iz človeka in ravno človek je središče, vir in končni cilj usklajenega odnosa med vero in razumom. Človek je tudi tisti, ki ima številne možnosti, da spodbuja napredek v spoznanju resnice in tako vedno bolj počlovečuje svoje bivanje.[2] Kot središče je tisti, ki daje okus svojemu delovanju. Papež izpostavi vlogo Cerkve in njen pomen do znanosti. Posebej je filozofija tista, ki jo obravnava kot sredstvo spoznanja temeljnih resnic, ki zadevajo človekovo bivanje.[3] A filozofija ni tista resnica, ki odrešuje človeka ampak resnica, ki jo je Bog o sebi in svojem življenju zaupal človeku, se torej vpisuje v čas in zgodovino.[4] 

Veliko vlogo igra pri pravem spoznavanju resnice Božje razodetje in Božja Modrost. V dokumentu je poudarjena posebna povezanost vere in razuma, Božjega razodetja in človekovega spoznanja. Vera mora biti povezana z razumom in razum z vero. Ti dve krili ki ju papež omenja že na samem začetku okrožnice, sta pomembni in potrebni, da se človek (v svoji omejenosti) dvigne do Božjega obličja. Človekov duh ne more raziskati skrivnosti Boga, zato, kakor pravi sveti oče, razodetje uvaja v zgodovino orientacijsko točko, ki je človek ne sme prezreti, če hoče priti do tega, da bi dojel skrivnost svojega bivanja; toda po drugi strani, to spoznanje neprenehoma "napotuje" k skrivnosti Boga, ki je duh ne more raziskati do dna, ampak jo more samo prejeti in sprejeti v veri.[5]  

Med vero in razumom ima krščansko razodetje posebno vlogo saj je predstavljeno kot resnična zvezda, s pomočjo katere se usmerja človek, ki napreduje v razmerah imanentistične miselnosti in slepimi ulicami tehnokratske logike.[6]  

V posebnem poglavju Janez Pavel II. obravnava Modrost in globino, ki ta daje spoznanju in plemeniti vero. Modrost je zaklad civilizaciji in kultur, ki so izginile[7] a v njej še živijo in v novi luči bogatijo in napolnjujejo modernega človeka. Že od začetka vidimo žejo in željo prvega človeka po modrosti, po velikem in globokem bogastvu; segel je po drevesu spoznanja dobrega in hudega. Na to temo se sveti oče nasloni in prikaže današnjemu človeku, tako žejnemu razlag in učenih podob. Prvi greh. Človek namreč ni bil sposoben sam se odločati ter ločiti med hudim in dobrim tako se je moral vedno opirati na Boga. Kača je prinesla nezaupanje med stvarjo in Stvarnikom ter tako porušila odnos. Sadež ki sta ga prva človeka zaužila naj bi jima prineslo samostojno spoznanje, ki prihaja od Boga. Z nepokorščino sta izgubila pravo svobodo, lepoto in kvaliteto življenja v raju. 

Nepokorščino je popravil Sin, s svojo daritvijo na križu in s tem odkupil mnoge. Teologija križa in praznega groba, dajeta novo vsebino človekovemu življenju in želji, po spoznanju. Križ in prazen grob, žalovanje in veselje pa vsekakor nista konec, ampak sta samo nov začetek za človeka, ki želi gledati onkraj in prodreti v globine resnice. Tako sveti oče vidi ta temeljni odnos elemente modrosti, ki razkriva mejo med razumom in vero, vendar tudi dobro nam pokaže prostor, v katerem se morata srečevati.[8]  

Razmišljanje nas popelje korak naprej k spoznavanju resnice o dobrem, ki ga je treba udejanjiti.[9] To je resnica, ki jo sestavljajo vrednote človekovega bivanja in razsežnosti, ki ga presegajo. Čeprav na čuden način, lahko tukaj vključimo vsakdanjo izkušnjo trpljenja ki se našemu razumu kaže nerazumljivo in nedostopno a postane tako smiselno v okvirih vere. Postavljeni smo v svet človeka, ki želi imeti hiter in enostaven dostop do resnice a ne smemo pozabiti, da je resnica tista dobrina, ki nas popelje k Bogu in zato morajo biti vsi zmožni prehoditi to pot.[10] Človek naj ne išče pomilovanja ali poceni resnice v modernih sektah oz. »duhovnih surogatih« vere kajti le-tej, mu dajo lažno in izkrivljeno podobo ne samo o sebi, ampak o svetu in tudi o Bogu.  

Viri iz katerih smo povabljeni, da črpamo so zelo bogati in zanimivo, da nam ponujajo tako duhovno bogastvo kot prvine spoznanja. Tukaj lahko naštejemo spise Cerkvenih očetov, številne sklepe in odloke koncilov ter najbogatejši vir, Sveto pismo. Na te tekom svojega razmišljanja naslanja tudi Janez Pavel II., ki nam jih ponuja kot sveti zaklad Božje besede, ki je bil izročen Cerkvi in katerega se oklepa vse sveto ljudstvo, zedinjeno s svojimi pastirji, in vztraja v skupnosti, v lomljenju kruha in molitvi.[11]  

Da bi lahko pravilno razumeli in črpali v vsaj polnosti iz teh zakladnic modrosti, so pastirji povabljeni, da vodijo ljudstvo k pravilnemu razumevanju. Na to temo sveti oče poudari pomen teološke izobrazbe in posredovanje vere. Svet od kristjanov danes zahteva in terja da bomo prinašalci luči vere in okusa razuma, da bomo svetu predstavili nenavadno in tako povzročili čudenje. Človek je po svoji naravi filozof in čudenje, je izvor filozofije. V Apostolskih delih najdemo, da bližanje Kristusu prinaša mir in On podira vsako steno pregrade (2, 13-14); ali moderna doba in človek potrebuje sploh še kaj drugega? Poglejmo kam teži vsa politična usmeritev velikih narodov? Kaj želi ponuditi svetovna ekonomija velikemu in malemu človeku ter po čem žeja moderno družbo? Mir in združevanje! V tej luči se razmišljanje razširi na preobrazbo, do katere je prišlo pri poganih, ko so sprejeli vero. Pred bogastvom odrešenja, ki ga je udejanjil Kristus, meje, ki so ločevale različne kulture, padejo.[12] Sodobni teolog mora biti pastir duš ampak tudi voditelj revolucije miru in združevanja. Iskati mora malega človeka in mu ponuditi velikega Rešenika! Vse to pa mora tvoriti eno in živo skupnost.  

Mislim, da je bil papežev namen plemenit: dati velike poudarke na teme, ki zavzamejo celotnega človeka. V okrožnici Fides et ratio poudarja svobodo mišljenja in pomen verovanja danes. Če nekoliko bolje pogledamo na to delo, vidimo, da ima vizijo sveta in družbe, ki prinašata resničen mir in združevanje v skupnost. Vizija ni le ideal, ni utopija ali častihlepna želja elitnega kroga Cerkvenih voditeljev, ampak je temeljno sporočilo evangelija.

Kristus ob postavitvi zadnje večerje je "spojil" apostole v Cerkev. Sporočilo ki sledi zadnji večerji je sporočilo križa, ki nas vabi k spreobrnjenju in iskanju vere; globoke vere, ki zmore premagati svet, ki zmore preskočiti meje ni majhnost človeka. Tukaj pa se odpira poglavje odrešenja in skupnosti. Ni skupnost Cerkve samo na papirju ali zgolj v čustveni zamaknjenosti ampak je veliko več. To je skupnost vernikov, ki v modrosti išče pravo pot do spoznanja. Zakaj? Ker danes človek potrebuje tako mistično plat kot znanstveno. Znanost je napredovala in razvila nove poglede, ki vodijo človeka k novim obzorjem, k novim pogledom. V to ni vključen samo genom ali potovanje na luno temveč filozofsko-univerzalno znanje, tudi do Boga.  

Bog ne more ostati zunaj okvirov človekovega sveta toda po drugi plati pa definirati Boga, bi bilo redukcionistično in krivoversko. Zato so izzivi vere in moderne dobe toliko večji. Vprašanja so bistveno bolj globoka in terjajo močnejše dokaze. Tukaj moramo spojiti dva močna pola, ki se zdita na prvi pogled nezdružljiva in odbijajoča: krščanska tradicija in sodobno filozofsko razmišljanje. Janez Pavel II. v dokumentu dokaže, da je to možno in celo, če sta pravilno združena, lahko data odlične sadove.

Teologija in krščanstvo v sodobnem svetu ne moreta več ostati na "visoki prižnici", ampak morata poiskati človeka in mu prinesti neko vsebino. Benedikt XVI., ki na zanimiv način nadaljuje vsebinske poudarke pontifikata Janeza Pavla II., razlaga in pojasnjuje razloge vere.  Krščanstvo dobi pravo podobo šele, ko se vera in razum povežeta, ko so razlogi vere jasni in ko je upanje, ki iz vere izhaja, tudi utemeljeno v velikonočni skrivnosti.

 

---------------------------------------------------------------------------------------

[1] Prim. Janez Pavel II., Vera in razum, Družina 1998, 17.
[2] Prim. Janez Pavel II., n.d., 19.
[3] Prim. Janez Pavel II., n.d., 21.
[4] Prim. Janez Pavel II., n.d., 27.
[5] Prim. Janez Pavel II., n.d., 30-31.
[6] Prim. Janez Pavel II., n.d., 32.
[7] Prim. Janez Pavel II., n.d., 33.
[8] Prim. Janez Pavel II., n.d., 39.
[9] Prim. Janez Pavel II., n.d., 42.
[10] Prim. Janez Pavel II., n.d., 53.
[11] Prim. Janez Pavel II., n.d., 71.
[12] Prim. Janez Pavel II., n.d., 83.

VSS Enterprise: First Manned Free Flight

Pogledi v vesolje in napredovanje tehnologije:

s. Marija Jasna Kogoj: „Vzgojitelj vzgaja najprej s svojo osebo“

V oktobrski številki mesečnika Naš Vestnik preberite intervju s sestro uršulinko Marijo Jasno Kogoj. Razkrila nam je lik m. Angele Lorenzutti, tržaške Slovenke, ki je v začetku prejšnjega stoletja postala generalna predstojnica uršulink v Rimu ter globoko zarisala nadaljnje življenje tega pomembnega reda. S s. Jasno smo govorili tudi o šolstvu v Ljubljani in doprinosu uršulinskih šol k vzgoji in izobraževanju našega naroda. Prijetno branje.

 

Zakaj Boris Pahor ne bo nikoli prejel Nobelove nagrade

Boris Pahor ne bo nikoli prejel Nobelove nagrade, ker Slovenci ga nismo pripravljeni enotno podpreti in tako okrepiti glas za njegovo kandidaturo. Tako majhen narod kot smo, preprosto ne moremo računati, da bodo naši ljudje - čeprav nadpovprečno dobri - opaženi sami od sebe.

Zamejskega pisatelja bi morale pri kandidaturi podpreti politika, univerze, umetniki, civilne iniciative, šole, dobrodelne in humanitarne organizacije, mediji, gospodarstvo, verske skupnosti ter izseljenci po svetu. Pahorja moramo pokazati svetu kot velikega in pomembnega Slovenca, ki je preko svojega literarnega ustvarjanja opozoril na najtežje trenutke evropske in domače zgodovine v minulem stoletju.

Boris Pahor ne bo nikoli prejel Nobelove nagrade, ker je  zavzel enako stališče in obsodil vse tri totalitarizme prejšnjega stoletja ter jih označil za velike zločine. Prav zato ga lahko imamo za misleca in intelektualca evropskega formata, ki je v tujini mnogo bolj cenjen kot doma.

Boris Pahor ne bo nikoli prejel Nobelove nagrade, ker ohranja pokončno držo svobodnega intelektualca in s tem povzroča nelagodje pri vseh, ki skrivajo skelete v omari. V Sloveniji je mnogo Borisov Pahorjev, ki po kakovosti dela in rezultatih dosegajo pomembne (mednarodne) uspehe, vendar njihovo delo ostaja nepoznano. Tako danes kot v preteklosti smo imeli srečo, da nismo obstali kot narod zaradi meča, ampak zaradi jezika in kulture. Na prepihu narodov smo preživeli prav zaradi številnih Borisov Pahorjev, ki so se zavedali pomena kulturne identitete.

Boris Pahor ne bo nikoli prejel Nobelove nagrade ne zaradi odbora Švedskih modrecev, ampak zaradi miselnih vrtičkov in goste megle domačih pisarn, predavalnic in redakcij.

Cerkev in mafija

Papežev obisk v Palermu je zbudil veliko zanimanja, pritegnil več kot 250.000 ljudi, ponudil nekaj presenečenj in spomnil na karizmatičnega Janeza Pavla II. Benedikt XVI. je označil pot organiziranega kriminala kot "pot smrti", ki nima nič skupnega z evangelijem. Zakaj torej Cerkev ne izobči mafijcev?

In je že četrtek. Danes imam pred očmi papežev obisk v Palermu, na Siciliji, ki se je zgodil minuli vikend. Obisk lahko mirno označimo za triumf in pravo zmagoslavje. Papeža je pričakalo nekaj več kot 250.000 ljudi, ki so prišli prisluhnit njegovemu sporočilu v težkih časih in razmerah. Mislim, da ni potrebno posebno opisovati družbene, gospodarske, kriminalne ali politične razmere na Siciliji, ker smo o tem precej redno seznanjeni. Ljudje so od Benedikta XVI. pričakovali podobno sporočilo, kot jim ga je namenil Janez Pavel II. leta 1993. Tedaj je papež jasno in glasno povedal tisto, kar si mnogi niso upali. Da boste vedeli o čem govorim, si oglejte spodnji posnetek:

Benedikt XVI. jih ni jih razočaral, saj je - v svojem bolj umirjenem in akademskem slogu - opozoril na kriminalne organizacije in prisotnost mafije. Označil jo je kot "pot smrti, ki ni kompatibilna z evangelijem". Množica je prekinila njegov govor s ploskanjem in aklamacijami, saj papež je ponovno potrdil prizadevanja mnogih, da vzpostavijo pravično in pravno družbo.

Papeževe besede so doživele močen sprejem in njegov obisk se je pokazal za velik uspeh. Po poti do letališča se je nepričakovano ustavil na kraju, kjer je mafija s tono dinamita razstrelila avto z italijanskim sodnikom in njegovim spremstvom. Položil je cvetje in tiho molil.

Kar me čudi je dejstvo, da uradna Cerkev (še) ni izdala uradnega dokumenta oz. odloka, da so vsi mafijski voditelji izobčeni že s samim dejanjem vstopa v mafijsko organizacijo. V 21. stoletju govoriti, da organiziranega kriminala ne moremo identificirati in opredeliti, je otročje in neresno. Kdor se - zavestno (!) - odloči, da bo sodeloval in pripadal mafijski organizaciji se tudi odloči, da bo z zavestnim in načrtovanim povzročanjem zla škodoval bližnjim in družbi. Kršenje državnih zakonov, sejanje terorja, izsiljevanje ... so dejanja, ki ne najdejo opravičila niti v doseganju "dobrih ciljev". Logična posledica tega je, da taka oseba ne more biti "v občestvu" s Cerkvijo in torej se izobči. Zakaj torej tako medla in neodločna drža?

O bloganju. Kar tako!

Bloganje ali pisanje spletnega dnevnika je postalo moj hobi čisto po naključju. Na faksu sem imel (ne)srečo poslušati nekaj obupno dolgočasnih profesorjev, ki od pedagoških prijemov niso slišali niti prve črke »p« od prve besede. Na predavanja sem jemal prenosnik in tako pod krinko, da si beležim predavanje, sem pripravljal prve objave. Dokončni udarec mi je zadal Andrej, saj je bil v bloganju bolj domač in me opogumil, da začnem tudi sam s tem. Danes pa sami vidite kje smo. Ponovno koristim priložnost, da se vsem vam zahvalim. Torej: Hvala vsem zvestim obiskovalkam in obiskovalcem MMT!

In kaj sem se naučil v tem času? Kar nekaj, zato sem se odločil, da svoje izkušnje in opažanja zapišem ter delim z vami. Torej, o bloganju. Kar tako. Morda bo komu koristilo.

Rednost. Redno objavljanje pokaže, da je blog živ, da obstaja neka kontinuiteta in da je čez cel teden zanimiv za obiske. Dolge prekinitve ali navali objav odbijajo obiskovalce, ker dajejo vtis neresnosti.

Razpršenost in prisotnost na internetu. Razpršiti prisotnost se danes da opraviti na zelo dober način. Prvi korak je povezati blog s profilom na Facebookom, Twitterjem in drugimi socialnimi omrežji, ki zagotavljajo prisotnost na internetu in povezanost s poznanimi osebami. Bralniki RSS Feed pa to e-prisotnost dodatno okrepijo.

Kratkost in jedrnatost. Ena mojih hib je, da imam zelo dolge uvode, ker želim, da bi bralci res dobro vedeli za kaj se gre. In potem jih uspavam ... Klasična struktura: uvod+jedro+zaključek je tudi odlična formula, da so objave jasne in zanimive. Kratka objava je seveda bolj atraktivna od dolge in kratek naslov je bolj pomenljiv od dolgega. Hm, ta nasvet pa bi si lahko tudi sam večkrat prebral ...

Povezave in multimedija. K objavam dodajte povezave na druge strani, slike ali video posnetke. Poleg dinamizacije besedila so odlično dopolnilo k vsebini in pomagajo k boljši zbranosti bralca.

Botri. Če vas opazi kak »velikan bloganja«, ki služi kot e-boter, kot je Aleš ali morda celo Drugi svet, potem se bo obisk povečal in bo tok bralcev bolj reden. Ko ljudje opazijo vsebino, prepoznajo nek slog in imajo link pred sabo, ki jih opominja na blog ... potem ste na konju ...

Ok, to je v »službi števca« oz. Števila obiskovalcev. To seveda ni primaren cilj bloganja – no, mislim, da nihče ne piše samo zase, sicer ne bi objavljal na svetovni splet – vendar pripomore k evalvaciji lastnega dela in orientaciji za prihodnost.

Upam, da tej nasveti komu koristijo, sicer pa ima vsak svojo strategijo ... in skrivnosti.

Ni prostora za dolgčas

MMT je v zadnjem času mirovala, vendar dan ima na žalost samo 24 ur ... Včasih bi prišlo prav, če bi se dalo dobiti podaljške. 

Čas hiti, ker ne pustim, da bi dolgčas prišel v moje življenje. Kakor pravil Baudelaire, največji greh in ostudnost je ravno dolgčas. Tista brezoblična apatija, ki je prisotna v nekaterih družbenih segmentih in kakor virus stopa v naše medosebne odnose. Čas ki ga živimo je tako poln in bogat, zato res ne vem, zakaj bi jamral. Res je, pred nami se odpira prihodnost, ki ne negotova, vendar kdaj pa je še bila gotova? Kdo ve, kaj nas čaka jutri? 

Zaupanje v prave prijatelje je dober začetek, da so tudi največje težave premostljive. Za dolgčas v življenju res ni prostora, ker lahko na mnogo načinov pomagamo drugim ali oplemenitimo svoje življenje: lepota jesenskega gozda, partija kart s prijatelji, pospravit pisalno mizo po dolgem času, branje dobre knjige ... Tako malo je potrebno, da odženemo dolgčas in uživamo v življenju. Brez preveč zapravljat.