Zucchero - Pane e sale

Pesem, ki bi lahko bila soundtrack današnjega deževnega jutra.

Rimljani v Izoli

Turistične destinacije v tujini so vedno bolj mikavne od domačih. Običajno zamahnemo z roko in si mislimo, da doma itak že vse poznamo. Pogosto ni tako. Po Münchnu sem se zamislil nad tem, da smo Slovenci slabi ponudniki turističnih zanimivosti, čeprav imamo kaj pokazati. Predlagam branje te novice na spletnem Mandraču - tedniku Izolanov.

Porabil bom nekaj besed o rimski vili, ki je nekoč stala v današnjem Simonovem zalivu v Izoli. Opisani objekt je eden pomembnejših rimskih ostankov na Jadranski obali. Poleg obsežne velikosti hrani v sebi prave umetniške bisere.  In zakaj o tem pišem? Ker je objekt javnosti bolj ali manj neznan, ker je turizem - kljub mogočnim besedam politikov - še vedno zapostavljen in zanemarjen in ker zapravljamo edinstvene turistične (in gospodarske) priložnosti.

Sedaj pa k vili. Arheologi so izmerili velikost vile, ki naj bi bila skoraj 3.000 kvadratnih metrov h katerim pa je treba dodati še gospodarske objekte ter pristanišče. Slednje naj bi veljajo za enega največjih v zahodnem delu Istre. Danes so ob močnejši oseki vidni deli valobrana,  ki je sicer skrit pod morsko gladino. Pomol je bil prezidan v plažo.

Najdbo/ostanke v Simonovem zalivu (San Simon) sta opisovala že znani izolski zgodovinar in  prvi kartograf Istre Pietro Coppo v 16. ter koprski škof Paolo Naldini v 18. stoletju. Arheologi "moderne dobe" so kljub plenitvam našli veliko amfor, keramičnih posod, krožnikov, steklene kozarce, sponke, novce, dele korintskega stebra, fragmente fresk, svinčen kipec boginje zmage ... Tla vile so bile tlakovana s črno-belim mozaikom, ki obsega nekaj sto kvadratnih metrov. In kaj naj bi počela taka stavba v tedanjem Haliaetumu?

Najlepša rimska vila severno od Brionov iz časov cesarja Avgusta bi lahko pripadala kakemu rimskemu senatorju, ki si je na tem kosu cesarstva uredil pregrešno razkošno podeželsko rezidenco.  Že omenjeno pristanišče-pomol (dolg 55 in širok nekaj več kot 5 metrov) je lahko sprejelo ladje do 25 metrov, natovorjene z lesom, soljo, oljem, vinom in drugimi dragocenostmi. Najverjetneje je pristanišče obratovalo čez celo leto in tako predstavljajo pomembno "logistično" točko v Istri.

Kaj pa danes? Danes je objekt porušen, delno so vidni le temelji vile z ostanki valobrana. Širši javnosti je kompleks neznan. V preteklosti so si razni šakali nagrebli "spominkov" in  najdbam ni nihče namenil večje pozornosti. 

Arheologom in turističnim operaterjem bi morali tako občina kot država nameniti kak evrski tisočak, da bi lahko dostojno uredili arheološki park, izdali kako brošuro, organizirali dnevne vodene oglede in kar je treba turistom ponuditi, da bi v zameno pustili svoje evre tudi v Izoli.

Seveda tako pomemben objekt bi moral biti znan širši javnosti, ob njem pa stati kaj bolj uglednega, kot zaraščeno grmovje, rjaste ograje in propadajoča plaža.

Dokler ne bomo znali sami dovolj ceniti lastne kulturne in zgodovinske dediščine, ne moremo tega zahtevati od tujcev.

Do kdaj še taka sramota in zanemarjanje lastne kulture?

München v sliki

Danes pa obljubljene slike iz Münchna. Bavarska prestolnica je vsekakor vredna ogleda, ker nam je relativno blizu (slabih 5 ur z avtom) in se ne bohoti s pretiranimi cenami. Mesto je zgledno urejeno, javni prevoz pa nadpovprečno učinkovit. Poleg podzemne železnice po mestu peljejo avtobusi, tramvaji ter primestni vlaki. Vse je čisto in urejeno. Destinacija je mikavna, ker ponuja neskončne možnosti preživetja počitnic. Pivnice - ki jih ne morem in ne smem izpustiti - imajo svoj poseben čar, saj pivu dodata poseben okus ravno njihovo ozračje in okolje.

Zanimiv ogled je Marijina cerkev, ki s čebulastima zvonikoma predstavlja prepoznavno ikono mesta. Notranjost je - po osebnem okusu, seveda - zelo lepa, ker je gotika razpoznavna v čistih linijah. 

Mestno središče ima veliko točk, ki so vredne ogleda, stavbe različnih slogov in zgodovinskih obdobji pa vključuje v "en sam prostor". Staro se združuje z novim, vendar tako, da lahko še vedno ločimo staro in sodobno arhitekturo. Vsak vidnejši objekt se staplja v neko celoto, ki je dovršen sklop arhitekturnih posebnosti. 

 

Eden od biserov mesta je znameniti tehniški muzej oz. Deutsches Museum. Temu hramu tehnike, napredka, izumov, razvoja in tehnologije velja nameniti vsaj (en) cel dan.

Muzej odpre ob 9h in zapre ob 17h ... z dobro kondicijo, hitrim korakom in kratkimi počitki se da veliko videt. Za ogled je polna cena (samo) 8 €, kar nedvomno predstavlja pravično plačilo tako ugledni zbirki. Slednja se ponaša s približno 28.000 eksponati in zajema skoraj vsa področja človeških izumov. Oddelki gredo od pomorstva do medicine, od letalstva do nano tehnologij, rudarstva, okolja, robotike, papirja in tiska, fotografije, steklarstva, optike, astronomije, geodezije, živilske tehnologije ... in ja, še bi lahko našteval. 

Muzej je ogromen. Šest nadstropji čudenja, interaktivnega obiska (razni gumbki, eksperimenti in ročke so še dodatno popestrile obisk) in spoznavanja. 

Všeč so mi bili napisi pod predmeti in predstavitveni panoji, ki so ponujali dobre razlage, da so strokovnost združile s poučnim. Nepogrešljiv eksponat je Faucaultovo nihalo:

Pa starodobniki:

In celo ladijski bat. A bi lahko bil še od česa drugega?

Kopije vesoljskih vozil, astronavt v vesolju in makete raket so bili najbolj oblegani predmeti.
 

 

Toda če ne bi bilo Gutenberga, kdo ve, ali bi danes lahko brali o Münchnu na tem spletnem dnevniku. 

 

... da tudi prava(!) letala so noter ... 

... in prava mini tovarna opek, ki jih prijazen gospod pred obiskovalci zmesi, oblikuje in speče.

 Skratka, kraj vreden ogleda!


München je privlačno in prijazno mesto, ki poleg bogate turistične ponudbe prinaša obiskovalcem neštete možnosti odkrivanja tehniške zgodovine zahodnega sveta in Evrope.

Dachau-ravno danes!

Dragi prijatelji MMT, opravičujem se za e-molk, vendar sem bil čez vikend v Münchnu na "kulturnem oddihu". Kaj več o tem (s fotografijam) v naslednjih dneh. Danes je pomemben dan, ki je vreden, da mu tudi na MMT namenim nekaj pozornosti. Pred 65. leti se je v Evropi končala druga svetovna vojna. In - ironija - ravno danes sem obiskal taborišče Dachau pri Münchnu. To taborišče je bilo osvobojeno med zadnjimi, to je 8. maja 1945. Taborišče je kraj spomina, ki zaradi svoje zgodovine pusti vsakega obiskovalca brez besed.

Urejen spominski park, nekaj barak, muzej, zapori, pazniški stolpi, ograja, zid, bodeča žica ...

V meni je zavladala zmeda ... občutek tesnobe. In hvaležnosti, da lahko živimo v družbi, ki pušča posamezniku svobodo in išče izhode iz težav v miru. Med ogledom panojev, razlag in razstavljenih predmetov me je preplavila zavest, da so vsakdanja hrana, topla postelja, pošteno plačano delo, čas za počitek ... velike dobrine. Darovi. In premalo sem za vse to hvaležen, ker mislim, da je samoumevno. Pa vendar, vse visi na tako tanki nitki. Vse ali nič.

Taborišče je izkušnja niča, ki človeku odvzame istovetnosti v najbolj organskem delu: ime. Svoboda. Dostojanstvo.

Evropa je plačala visok (in zelo krut) davek za to, kar danes živimo in uživamo.

NYT: neskončno dolga zgodba

Na internetnih spletnih časopisih se pojavljajo članki, ki spodbijajo nedavno pisanje New York Timesa o spolnih zlorabah v škofiji Milwaukee. Objavi je sledil klamorozni in glasni val oporekanj, ki se nadaljuje v dobi dokazovanja napačnih trditev in tez, ki niso bile predstavljene v celoti. Več o tem si lahko preberete na tem spletnem mestu.

Mehanizem akcija-reakcija je razumljiv in sestavni del sodobnih medijev, toda gre za mehanizem, ki ostaja na ravni retorike in ne izkorenini najtežji del: dokazov. Dejstvo je, da nihče še ni ovrgel tistega najbolj zanimivega dela v članku NYT, ki so original dokumenti. Seveda je uredniška logika NYT v židovskih rokah, toda dokumenti ki so objavljeni, so "izšli" iz katoliških pisarn.

Postavlja se torej vprašanje, zakaj tako spretno iščemo različne "izhodne strategije", ki temeljijo na teorijah in ne ubiramo poti materialnih dokazov?

Druga svečka na MMT

Mala miselna tržnica (MMT) se bliža svoji drugi obletnici delovanja. V e-sorodstvu s Kosoblejko, vstopa v drugo leto svojega obratovanja. Skoraj 350 objav in nepregledno število komentarjev potrjuje zvestobo obiskovalcev, za katero se iskreno zahvaljujem. 

Naj bo druga svečka na tej virtualni torti tudi priložnost za hvaležnost vsem, ki me spodbujate k »bloganju« z novimi idejami in izzivi. Hvala za potrpežljivost in dosledno spremljanje. Hvala za virtualna prijateljstva in pomoč v tehničnih zagatah.

Kot ste opazili sem v zadnjem času dodal »naložbe na tuje trge«, ki so html skripti za povezavo s Twitterjem. To omogoča "dvosmerno" povezavo med Twitterjem in blogom ter ponuja povezljivost na več področjih.

Dodana je podstran – kar sem dolgo časa pogrešal pri tej platformi – za video vsebine. Video tržnica je neke vrste kanal, kjer najdete posnetke, spote in druge kratke multimedijske popestritve vašega obiska MMT.

Koristim priložnost, da ponovno spomnim na sosednje stojnice, ki jih močno priporočam. Zakaj? Vsak dan sledimo toku novic o najrazličnejših dogodkih, ki se odvijajo blizu in daleč. Morda ne opazimo, a medijsko bombardiranje pogosto povzroča, da gre vse narobe, da vse propada in so okrog nas sami problemi. Pa vendar ni tako! Če pogledate na prijateljske bloge, boste hitro videli koliko lepega je v vsakdanjem življenju: zgodovina, poezija & duhovništvo, materinstvo, študentsko življenje, tehnološka znanost, kaplansko življenje, fotografija, vsakdanja razmišljanja, zanimive novosti, vsega po malo v dobri obliki… Na svetu niso same nesreče, zato si polepšajte dan z dobrim branjem. Tudi na MMT!

Nov prevod Svetega pisma

Po štirinajstih letih je izšel nov prevod Svetega pisma, ki prinaša besedila Nove zaveze in Psalmov. Velik projekt je vodil, koordiniral in urejal akad. prof. Jože Krašovec, ki velja tako v slovenskem kot tudi v mednarodnem prostoru za biblično avtoriteto.

Skupina prevajalcev je zajemala bibliciste, jezikoslovce, glasbenike ... in tako imamo danes obsežno delo, ki postavlja nov mejnik v naši zgodovini.

Več si lahko preberete na spletni strani Cerkve na Slovenskem ali prisluhnete oddaji na programu Ars Radia Slovenije.

In zakaj je bil potreben nov prevod? Del odgovora boste lahko poslušali v oddaji, sicer pa ga izpostavlja akad. dr. Jože Krašovec: 

prevajanje in branje poteka v znamenju iskanja skladne celote v povezanosti objektivnih podatkov in izkušnje o presežnem pomenu. Tako se vključujemo v celotno ozadje nazorov, verovanja in vrednot, zakonov splošne logike in težnje k sintezi, ki pomirja naš razum in naše srce.

Doc. dr. Maksimilijan Matjaž pa je v svojem prispevku na Teološki fakulteti ob predstavitvi novega prevoda izpostavil:

Na podlagi vseh dosedanjih izkušenj smo se pri novem prevodu trudili, da bi dosegli še večjo skladnost prevoda z izvirnim besedilom glede na slog, literarne figure in retoriko izvirnega besedila. Pri tem pa smo močneje upoštevali dobre in uveljavljene rešitve starejših prevodov, tako patrističnih kot slovenskih. Velika skrb je veljala natančnemu prevajanju vseh izrazov ter poenotenju besedišča in stalnih besednih zvez, da bi se na ta način čim bolj približali izvirni misli in slogu. Pri težje razumljivih mestih smo upoštevali pomen sobesedila in tekstno-kritične različice.

Zdi se, da je nov prevod namenjen samo študijskim namenom, vendar Sveto pismo je napisano tako, da nagovarja vse ljudi v vseh življenjskih okoliščinah. Tudi neuke, tudi preproste in neizobražene. Sveto pismo  se mi zdi privlačno, ker v zgodbah, prizorih, dogodkih ... je človekova omejenost dopolnjena z Božjo presežnostjo in zagotovilom upanja.

Rešimo železnice, toda poceni!

Minuli teden je našo državo obiskal nemški manager in si je ogledal stanje državnih železnic. Namen je, da jih reši, ker po dvajsetih letih se  z njimi ni zgodilo nič pametnega in niti nič posebnega. Razen velikih dolgov.  Vsem se zdi, da je honorar ki ga zahteva, previsok. Če pogledamo, da naj bi njegova letna "plača" bila nekaj čez milijon evrov, opazimo, da je znesek res visok. Toda na dolgi rok, bi naše SŽ imele od tega  dobiček, koristno znanje in podlago za nadaljnji razvoj.  

Zakaj temu nesrečnežu, ki je edini pokazal malo dobre volje do naših železnic, ne dajo poštenega plačila? Takega kot si zasluži, če izpelje SŽ iz bede in sramu, kamor so jih potisnili nesposobnih kadri.

Kako neokusno je gledati številke dodatno porabljenih milijard evrov (!) za avtoceste in se stiskaško pogajati za en milijon.

Živel 1. maj!

Ponekod praznik dela ohranja svoj duh. In tradicijo. Vsako leto v Škednju pri Trstu v čast prvemu maju "sušijo cunje". Letošnja izvedba zgleda takole:

Povečano:

Prvi maj: kmalu ga ne bo več

Prvi maj je praznik iz časov, ko so redki dirigirali in mnogi delali. Časi, ko je bila stopnja brezposelnosti neznan pojem ali umetno odpravljena in ko je kapital (še) trkal na vrata naše družbe. Danes vsi pravijo, da je drugače, da smo na slabšem, da je težje ...

Do ene mere se lahko strinjam. V spodnji objavi so/ste preko komentarjev pokazali na mnoge plati zgodbe o spolnih zlorabah, ki jih pogosto spregledamo in so pomembni. Seveda vsak glas šteje. Tudi glede praznika dela lahko povem, da ima mnogo plati, ki so pozitivne in negativne. Praznik dela in delavstva bi moral dati naši družbi podoben zagon, ki ga je dal tistim upornikom, ki so pred skoraj 150-imi leti zahtevali pravice, ki jih danes uživamo.

Ne pozivam k uporom ali nasilju, ampak v mislih imam tenkočutnost do malega človeka, ki je prezrt in postavljen v drugorazredni položaj. Dejstvo je, da živimo v kapitalizmu in to prinaša vladavino kapitala, saj ga naša civilizacija dojema kot božanstvo, ki bo rešilo vse težave. V resnici gre prej za prekletstvo, ki mnoge težave prinaša. Kapital mora biti sredstvo, zgolj pripomoček, ki nam olajša življenje, nudi možnost za izmenjavo dobrin. Sedanja vloga kapitala pa je izrinila pomen človeka, osebe, in prinaša nekontrolirano oddaljevanje družbenih slojev.

V vladavini kapitala se vloga ljudi predrugači do take mere, da popači družbo. Zato je danes pogled na delo (pošteno in resno delo) izrazito zaničevalen, ker nihče ne ceni fizičnih poklicev: vzdrževalci objektov, mehaniki, kuharice, čistilke, varnostniki, kmetje ... Vrednota je, da z minimalnim naporom pridemo do lahkih zaslužkov (tudi nepošteno) in se uveljavimo v družbi. Človek je podrejen kapitalu in delo dobiva status nepotrebne sramote, ki doleti tiste, ki niso dovolj "prebrisani".

Zaradi naraščanja brezposelnosti in družbenega stanja postaja praznik dela vedno manj praznovan in redek dogodek, ker je vedno več ljudi ... brez dela.