Čisto zabavno? Ne, čisto & zabavno

Čisto okolje z nizkimi stroški? In zabavno? Lahko postane del vsakdana:

 

Odpuščanje - iz srca!

Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.

(Mt 18, 35)

Odpuščanje ni lahek posel in morda se ravno zato ta odlomek nahaja v postnem času, ko naj bi si na poseben način prizadevali za dobre medsebojne odnose. Pojem odpuščanja je Božja oz. presežna kategorija in agnostiki (ali ateisti ali neverni) tega pojma ne morejo razumeti na enak način, kakor ga vernik. Zakaj bi jih silili? Lahko nekomu odpuščanje pokažemo, namesto da ga »oznanjamo« brez dejanj ...

Odnos sprave ali odpuščanje je v Novi zavezi obogateno z Jezusovo prisotnostjo, ki tekom svojega življenja nazorno pokaže, kaj odpuščanje sploh je: grešnica v templju, apostoli, pohabljenci in gobavi, iskalci Boga … Končno pa na križu prosi odpuščanja njegovim krvnikom, torej vsem hudodelcem.

Kakor je zapisal evangelist, dejanje sprave ni le vljudnostni pozdrav, ampak je globoko povezano z našim srcem, kjer se nahajajo naša čustva in hotenje. In kako bo torej storil Oče z nami? Kruto in radikalno - ker si to izberemo sami.

Jurčičeva nagrajenca: Ivo Jevnikar in Stanislav Kovač

Objavljam novico iz MMC portala o nagradi, ki jo je prejel zamejski novinar iz Trsta. Gospoda Iva Jevnikarja poznam že nekaj časa in njegovo delo je res kakovostno. Vesel sem za to nagrado in za priznanje, ki mu s tem pripada. V nadaljevanju lahko preberete članek:

Izjemni novinarski dosežki preteklega leta
4. marec 2010 ob 21:47
Ljubljana - MMC RTV SLO/STA

Jurčičevo nagrado za leto 2009 sta prejela novinarja Ivo Jevnikar in Stanislav Kovač, ki je tako že drugič dobitnik tega priznanja.

Nagrade že sedemnajst let novinarjem, publicistom in urednikom, ki so se v minulem letu po najbolj izkazali, podeljuje Sklad Josipa Jurčiča. Novinar Financ Stanislav Kovač, ki je nagrado prejel že za leto 1994, vidi priznanje kot potrditev njegovega novinarskega dela, Jevnikar pa kot priznanje medijem v zamejstvu.

Avtor trdih in trdnih analiz
V obrazložitvi je upravni odbor sklada zapisal, da je Stanislav Kovač v toku svojega novinarskega udejstvovanja "izpričal neodvisnost od zunanjih vplivov in kritičnost do političnih in gospodarskih veljakov, kdorkoli so že bili. Z vztrajanjem pri novinarski avtonomiji je zgled mlajšim kolegom, svojim bralcem in slovenski družbi pa daje tisto, brez česar ni ne blagostanja ne svobode: kritičen nadzor nad oblastniki in nevtralno informacijo o pomembnih zadevah".

"Njegovo delo ustreza omenjenima značilnostima profesionalnega novinarstva. Njegove kolumne temeljijo na preverljivih podatkih in temeljiti analizi. Njegove trditve so pogosto trde do tistih, o katerih piše. Vendar so tudi trdne. Temeljijo na dejstvih, ne na meglenih mnenjih ali prikritih lojalnostih. Vendar faktičnost in analitičnost avtorja ne ovirata, da ne bi mogel biti razumljiv," so še zapisali v obrazložitvi nagrade.

Svojo novinarsko pot je Kovač začel pri tedniku Mladina, nadaljeval pa jo je pri Magu, kjer je deloval, dokler tednika ni prevzela časopisna hiša Delo. Od leta 2003 lahko njegove kolumne prebiramo v poslovnem dnevniku Finance.

'Medijska demokracija je zagotovilo politične demokracij'
Kovaču nagrada pomeni potrditev njegovega novinarskega dela in sokreacije medijske demokracije v Sloveniji. Medijska demokracija je namreč po njegovem "garant politične demokracije, ki zagotavlja osebno in ekonomsko svobodo". Glede stanja medijev v Sloveniji ocenjuje, da so je v zadnjih mesecih prišlo do razmer, ki so pripeljale do " zdaj največjih medijskih pritiskov s strani politike, različnih lobijev in drugih skupin, ki so povezane tudi s številnimi najnovejšimi aferami".

Pretresljive zgodbe zamejske zgodovine
Radijski novinar, publicist in kronist Ivo Jevnikar že četrt stoletja dela pri RAI v Trstu.
V obrazložitvi nagrade piše, da skrbi za to, da tisti Slovenci, ki živijo na severovzhodu Italije, ne ostanejo brez tekočih vesti o političnem, družbenem, gospodarskem in kulturnem dogajanju. Zanima ga predvsem polpretekla zgodovina Primorske in njenih ljudi, njihove včasih prav osupljive in pretresljive usode, ambicije, njihove iluzije, ki so pogosto strmoglavile v tragedije.

"Ivo Jevnikar obdeluje to svojo kraško ledino s kombinacijo novinarskih in zgodovinarskih metod. Začne s poslušanjem in nadaljuje s pogovori, intervjuji, soočenji, korespondenco, vse to pa bogati in dopolnjuje z arhivskimi in tiskanimi viri. Z dolgoletnim delovanjem te vrste si je ustvaril obsežno področje znanja, ki ga nesebično razdaja tudi konkurentom," so še zapisali.

Nagrada kot utrjevanje našega skupnega prostora
Jevnikar, se je po novici o nagradi sprva vprašal, ali si takšno nagrado zasluži, ob poslušanju obrazložitve pa ugotovil, 'da nas povezujejo pomembne teme, kot so naš narodni obstoj, boj proti totalitarizmu in boj za človekove pravice.« Nagrado vidi kot priznanje ljudem, ki se ukvarjajo z mediji v zamejstvu, pa tudi kot utrjevanje "našega skupnega prostora", saj pravi, da v zamejstvu živijo v posebnih razmerah, 'nekje na mrtvi straži slovenstva, kjer se dogaja veliko lepega, je pa tudi veliko problemov.' Zato se mu zdi pozornost temu delu tudi zelo dobrodošla.

Vrednost revščine

Ko že razpravljamo o političnem prostoru in o krizi, nekje med Chopinovo kulturno veličino in italijanskimi komiki, vam predlagam, da si preberete odlična poročila za leto 2009, ki so jih objavila številne Karitas. V teh dneh potekajo namreč občni zbori Škofijskih Karitas in mislim, da je velika škoda, če ne namenimo dovolj pozornosti na konkretne oblike pomoči, ki smo jo Slovenci izkazali v minulem letu.

Zneski, številke, prostovoljci, delovne ure … ki so jih zbrale številne Karitas so odlični pokazatelji stanja družbe, ki ni pozabila na bližnjega. S ponosom lahko pokažemo – kot civilna družba – da smo v določenih primerih darovali več kot milijon evrov. To ni malo!

Za blaženje stiske šteje vsaka ura prostovoljnega dela, tako kot tudi drobiž, ki ga mimogrede pustimo v nabiralniku za Karitas. Res je, da gre le za blaženje stiske in ne za preventivo, ampak tukaj je dokaz, da tudi revščina ima svojo vrednost. Enako vrednost, kakor jo je imela tista uboga vdova, ki je dala »samo« dva novčiča …

Bogastvo - če se smem tako izraziti - Karitas sta tista »dva novčiča« in vse tiste »vdove«, ki jih namenjajo tistim, ki še tega nimajo. Takih ni malo. Številka brezposelnih znaša skoraj 100.000 oseb in je zadosten razlog, da odpremo temeljit razmislek, kako bodo preživeli, če jim ostali obrnejo hrbet. Drobiž je res samo drobiž, vendar vsi poznamo, da je kamen na kamen palača in zrno na zrno … 

Več si lahko preberete TUKAJ ter tukaj in tukaj.

Mojstrovina

Velik genij ni samo tisti, ki je obdan s talentom, ampak je tisti, ki ga zna razviti in za svoj cilj žrtvuje marsikaj. Chopin je v zelo kratkem življenju dal velik prispevek človeštvu in verjetno še nekaj časa ne bomo razumeli njegovega dela.

On je eden od tisti skladateljev, ki se jih ne naveličam nikoli. Preprosto ... ostane privlačen. Upam, da imate kje v bližini okno. Poglejte skozenj in pustite mislim, da odidejo. In ta skladba je resnična mojstrovina:

V objektivu: naša družba

In danes pri desnih. Kakor obljubljeno.

Nekoliko drugačen pogled ki sem se ga lotil ni neka politična akcija, ampak gre za iskanje odgovora na pluralnost medijev in medijskega prostora. Pluralnost mora upoštevati v enaki meri svobodo, človekovo dostojanstvo in družbeno etiko, saj poseg v enega (kateregakoli) od teh pomeni rušenje ravnotežja v družbi.

Med spletnimi portali časnikov, ki so bliže desnosredinskim strankam izstopa blag in umirjen način poročanja, tudi tedaj, ko gre za »vroče« teme. Nekateri taki portali mejijo z anemičnim novinarstvom, saj jih odlikujejo poglobljeni članki, ki jih zaradi dolžine nihče ne bere.

Teren ki ga zapravljajo tovrstni časopisi ostaja podarjeno bojišče konkurenci, ki ga pograbi in z dobro tehniko prinese novice pred oči vseh .

Ostajamo na ravni deljenja duhov, ki ločuje naš narod do take mere, da nismo sposobni preskoka od individualnega h kolektivnemu. Medijski prostor ostaja prizorišče političnih – včasih skoraj partijskih biltenov – ki prenaša na ljudi parlamentarno histerijo. Pogrešam aktivno medijsko politiko, ki bi bila sposobna tako informiranja, kakor tudi formiranja prebivalstva. Nobeno uredništvo pri nas trenutno ni sposobno urediti ali oblikovati medijski prostor tako, da bi si priboril bralce z močjo argumentov in ne z argumenti moči. Mlini kapitala požirajo našo družbo, ki v panični situaciji ne najde izhoda ne iz gospodarske niti iz druge krize.

Če izpostavim samo dva medija, ki sta bliže desnemu polu, Reporter in Demokracija, opazimo, da je moč zgodovinskih (ne)argumentov glasnejša od tehnike in neizpodbitnih dokazov. Dober dokaz je najboljši protiargument teorijam, hipotezam, namišljenim aferam ali prikritim dokumentom, ki jih nihče ni videl. Nihče. Tukaj klecnejo uredništva, ki se identificirajo z desnosredinskimi strankami, saj se kalimerovsko zatekajo k zgodovinskemu jamranju v upanju, da se jih bo vendarle nekdo usmilil … Upam, da se jih ne usmili nihče, dokler bodo cepetali na istem mestu.

Politični prostor v naši podalpski republiki dobiva konotacijo in izrazoslovje kakšne ameriške kriminalke, kjer policisti v najsodobnejših laboratorijskih centrih odkrivajo storilca. Vse je zelo napeto, vsak las pregledajo z jedrskimi mikroskopi in vse uganke se rešijo z vpogledom v čudežni database ali podatkovno zbirko. Silovitost novic sedanjega medijskega poročanja postaja le kamuflaža kritičnemu stanju našega gospodarstva in neukrotljivi (in zelo zgovorni) številki brezposelnih. Na ramenih poštenih (in slabo plačanih) delavcev se odraža socialnost države in učinkovitost političnega prostora (pozicije in opozicije). V našem primeru pa gledamo, kako mora mali človek, ki je skozi desetletja prigaral skromno premoženje, plačevati požrešne apetite samooklicane in neizobražene elite.

Mislim, da smo v stanju, ko bi morali že poiskati rešitev na sedanjo krizo, toda zaradi neuspehov na tem področju, raje polnimo naslovnice z »aferami«. Koliko še?

Izraz glasbe

Chopin mi je všeč, ker se mi zdi, da ko poslušam njegovo glasbo, postanem omamljen. Zgodi se mi, da mi misli preprosto odplavajo, kakor da bi jih nekdo ugrabil ... in nisem več gospodar nad sabo. O tem, kako lahko glasba kroji in spodbuja naša čustva je precej napisanega, vendar mislim, da je ravno taka glasba posebno vredna.

Notni zapis je lahko le popisan list papirja ... lahko postane sporočilo ... program ... trenutni povzetek stanja. In slednje najbolje uspe Chopinu. Če je Beethoven poln energije in izžareva silo, so nedvomno Chopinovi Nocturno ali tale Fantasie Impromptu nekaj, kar prepletajo nežnost z odločnostjo in se dotikajo presežnega. Tam domujejo naši spomini na številne sončne zahode ali drage osebe. V teh notah je povzet ves strah minljivega in tegobe malega človeka. Glasba postane kakor enoten izraz, ki v kratkem časovnem razponu pove tisto, kar bi naše okorne besede potrebovale leta.

Il senso religioso in Aldo, Giovanni e Giacomo

V današnje sredino jutro vstopam s komedijo. Italijansko komedijo. Posrečen trio italijanskih komikov je začel s kabaretskimi predstavami in nato zaslovel po celi državi. Objavljam besedilo kritike oz. ocene zadnjega filma znanih italijanskih komikov Alda, Giovannija e Giacoma, ki s svojim humorjem prepoznavno oblikujejo filmski in gledališki prostor v Italiji. Ocena filma - in njihovega dela - pomeni dobro izhodišče za razmislek o (pretiranem) puritanstvu ali vulgarnosti naše družbe.

Iz spodnjega zapisa, se mi zastavlja vprašanje, ali smo sposobni nekega vsaj normalnega odnosa do kletvic (o tem namreč govori članek) in zakaj so tako "škandalozne", ko pa pomagajo pri verbalnem sproščanju ... 

Kletvice so lahko le kletvice, toda če gremo v njihovo jedro lahko v teh "obrobnih" jezikovnih predelih prepoznamo še kaj več.

Besedilo je povzeto iz tiskovne agencije ZENIT.

ROMA, venerdì, 26 febbraio 2010 (ZENIT.org).- Imparare a giudicare: ecco l’imperativo dei nostri anni fitti di messaggi multimediatici che ci soffocano impedendoci spesso di riflettere; e coprendo con la spazzatura le rare cose buone.

Purtroppo spesso tra le persone “di buona volontà”, di fare una semplice equazione: violenza cinematografica uguale male; assenza di violenza cinematografica uguale bene.

E quante cose pericolose passano in questo modo! Così come altrettante cose buone vengono evitate perché c’è qualche segno di violenza filmica (vedi per esempio i meravigliosi film di Mel Gibson), o qualche parolaccia.

Ma chi l’ha detto che le parolacce siano controindicate chi vuole una visione TV o filmica morale e costruttiva? Aldo, Giovanni e Giacomo sono proprio questo: tante parolacce e tanta arte; ma soprattutto tanto senso religioso.

Impossibile? No, se sappiamo leggere bene. E se non ci fermiamo alla scorza.

Cosa dire di “Così è la Vita”? Un film il cui finale è un’apoteosi di religiosità, con un’immagine serena e dolce della morte.

I tre sono condotti da un angelo fino ad un passaggio a livello oltre il quale c’è il Paradiso, ma che solo Aldo (che poi è il più furfante dei tre nel film) attraversa; ma subito torna indietro dai suoi amici che intanto stanno riconoscendo i loro peccati in un’attesa che è un chiaro ed esplicito Purgatorio, per portarli poi allo stupore del vero Paradiso: il tutto tra battute, sorrisi, qualche parolaccia, ma in un esplicito riconoscimento del soprannaturale.

Aldo: &ld quo;Qui entra gente solo di un certo livello. A parte che se non era per me voi rimanevate fuori, ve lo siete dimenticati?” Giovanni: “Certo che qui è bellissimo eh?” Giacomo: “Più che bellissimo!” Giovanni: “E’ grandioso” Giacomo: “Più che grandioso!”.

E si sente la commozione, e lo stupore, che riecheggia film memorabili quali “Milagro” di Robert Redford, ove anche lì il finale è l’arrivo in un paradiso dove un angelo traghetta oltre una collina un povero campesino, dicendogli “Non senti? La fiesta!” “Sì, risponde il campesino trasecolato: La Fiesta, La fiesta!!”.

E come fermarsi alla scorza guardando per esempio “I Corti”, raccolta di brevi sketch, in uno dei quali i tre amici impersonano tre feti nella pancia della mamma? Nessun moralismo, ma un messaggio chiaro che vale più di mille conferenze!

Sono tre piccoli feti (anche coi baffi!) ognuno col suo cordone ombelicale: sentire dei feti, vederli, guardarli: quale proclama pro-life è più tenero e forte? E infine l’ultimo film, Il Cosmo sul Comò, in cui tratta la storia di un prete e la tratta con tenerezza e profondità, parlando di confessione e di eucaristia con profondità e allegramente, proprio come ci fa piacere sentire.

Giovanni: “Padre, esiste davvero l’inferno?”Giacomo: “Che domande, certo che esiste l’inferno”. Giovanni: “Ed è eterno?” Giacomo: “L’inferno è un fuoco eterno” Giovanni: “Ma chi ci va dentro?” Giacomo: “L’inferno è frutto del peccato.

Se pecco creo l’inferno e ci entro dentro di mia spontanea volontà” Giovanni: “Come se fosse un autobus!” Giovanni: “Sì, ma se sali sull’autobus del pecca to e non scendi alla fermata della confessione, il capolinea sarà la dannazione eterna”.

D’altronde, diceva G.K. Chesterton: chi ride da solo o lo fa con Dio o lo fa col Diavolo; e così, potremmo dire noi che i film con chiese e preti o sono fatti da uno spirito devoto o da chi ha astio verso la Chiesa; e con Aldo, Giovanni e Giacomo siamo nel primo caso. Forse non se ne rendono conto perché magari la loro è solo un’espressione di ciò che hanno respirato da ragazzi, ma vederli è dolce e rassicurante.

E quando trattano nello stesso film la storia della coppia cui una dottoressa (odiosissima nel film)propone la fecondazione eterologa e Giovanni trascina via la moglie inorridito e alla fine, mentre è triste e solo, trova per miracolo due bimbi in un cassonetto e borbotta andandosene, poi torna indietro e ne salva uno, anzi due, siamo davanti ad un giudizio, ancora una volta controcorrente, sereno e forte, chiaro e allegro.

Insomma: viviamo di pregiudizi, e pensiamo che parolacce e & Co. siano male, tutto il resto sia bene. Sbagliato: spesso, come diceva Fabrizio de André “Dai diamanti non nasce niente” e dalle “parolacce”, diremmo noi, “nascono i fior”. Anzi, talora proprio dove tutto è pulito, troppo pulito, arriva l’inganno. Per Chesterton, in fondo, certi delitti si compiono meglio nella pulizia dei grandi palazzi dove non si lasciano tracce di fango; e dove, come ironicamente diceva il grande autore inglese, “manca un po’ di sana sporcizia cattolica”.

Carlo Bellieni

Najmodernejši muzej na svetu za Chopina

Dogodki ob 200-letnici skladateljevega rojstva se vrstijo

2. marec 2010 ob 10:19,
zadnji poseg: 2. marec 2010 ob 10:40
Varšava - MMC RTV SLO

 

Zadnji klavir, na katerem je ustvarjal Chopin, odlitek njegovega obraza po smrti zaradi tuberkuloze, pramen skladateljevih rjavih las ...

Vsi ti predmeti so na ogled v novem muzeju, posvečenem življenju skladatelja Friderika Chopina, ki so ga v Varšavi odprli 1. marca ob 200. obletnici njegovega rojstva. Interaktivni multimedijski muzej stoji v središču Varšave, kamor se je v zgodnjem otroštvu Chopin preselil z dežele in kjer je preživel prvih 20 let življenja, nato pa se preselil v Pariz.

Poljski kulturni minister Bogdan Zdrojewski je muzej ob odprtju označil za "najmodernejši biografski muzej v Evropi, celo na svetu".

Iščejo se predmeti, povezani s Chopinom!

 
Glavni izziv za kustose so bili številni izgubljeni predmeti, povezani s Chopinovim življenjem. Nekatere, kot so pisma, so uničile kar njegove ljubimke, druge pa je odneslo uničenje med 2. svetovno vojno. Poljske oblasti so začele že leta 1899 zbirati glasbene zapise, skice in druge predmete, povezane s Chopinom, in jih še zdaj iščejo po dražbah po vsem svetu, je za AP povedala kustosinja Alicja Knast. "Imajo neprecenljivo čustveno vrednost," je dodala.

Muzej je urejen tematsko, prostori so posvečeni različnim vidikom Chopinovega življenja. Ena od soban je posvečena pariškemu salonskemu življenju, v njej je njegov zadnji klavir, ki ga je izdelal sloviti Ignace Pleyel. Obiskovalci izvejo, da je Chopin v Parizu služil denar s poučevanjem - bil je cenjen učitelj, eden najdražjih v mestu.

Od dvorca v naravi do smrtne postelje

 
Druga soba je posvečena času, ki ga je preživel v Nohantu, francoskem dvorcu v lasti njegove ljubimke Aurore Dupin, bolj znane pod umetniškim imenom George Sand, s katero je preživel osem let. Prostor polni zvok ptičjega petja, kar naj bi vzbudilo občutek naravnega okolja, v katerem je Chopin ustvaril nekaj svojih največjih mojstrovin. Na ogled je tudi robček iz belega damaska, na katerega je Sandova izvezla Chopinovi začetnici.

Zadnja soba je posvečena spominu na Chopinovo smrt pri 39 letih, ki je prišla 17. oktobra 1849. V tem prostoru v nasprotju z drugimi sobanami ni glasbe, je pa razstavljen odlitek smrtne maske Chopinovega obraza. Razstavljena so tudi vabila na spominsko slovesnost v Parizu, pa tudi pramen njegovih rjavih las, ki ga je shranila njegova družina.

Nekaj utrinkov iz muzeja si oglejte v fotogaleriji na spletni strani.

Chopin: Minutni valček

Ob dvestoti obletnici rojstva velikega Chopina ... glasbeni utrinek: