Kontinent Istra

Istrski polotok (Vir: http://www.istrianet.org)

Čut regionalne pripadnosti je vse večji, zato se tudi narečja, stare govorice in pregovori vračajo med mlade, kot način istovetenja s svojim domačim krajem ali predniki. Moderne besede iz angleščine ostajajo »na sceni«, vendar veliko mladih s ponosom pove tudi kako »po domače«. Globalizacija je prevzela svet s številnimi možnostmi povezovanja ali zbliževanja ter s tem prinesla nove vedenjske oblike v naše življenje. Lokalna raven je za nekaj časa ostala bolj v latentnem ali sekundarnem položaju, vsekakor pa s tem ni izgubila svoje osnovne prednosti, ki je zaupanje ljudi. Navezanost na kraj, posebne šege ali običaji in tradicija so bistveni elementi, ki globaliziranemu človeku – raztresenemu popotniku v kiber prostoru – prinašajo zaupanje in trdnost.

Potreba po stalnosti je v nas prisotna kot arhetip in četudi smo popotniki, imamo nekje tisto »kamrico srca«, kjer najdemo svojo domačnost. Domača vas ali mesto je pogosto preozka definicija pripadnosti, ker je pogojeno in zaznamovano z običaji neke širše regije.

V kratkem razmišljanju bom izpostavil ključna dejstva in pojme, zakaj lahko Istro razumemo kot posebno geografsko in kulturno enoto zase. Izraz kultura bom uporabil v njenem najširšem kontekstu, ker bi specifikacije in podrobne razmejitve otežile besedilo. Istro lahko razumemo kot kontinent, ki »zadržuje« v sebi določeno vsebino.

Zgodovinska tradicija

Poznavalec Istrske zgodovine Darko Darovec na zanimiv način poudarja pomen zgodovinske tradicije: »Spreminjanje in oblikovanje meja je sicer v človeški zgodovini sila pogost pojav, ki pa posameznika v njegovi kratkotrajnosti doleti kvečjemu nekajkrat v življenju. Zato so te spremembe zanj upravičeno moteče, boleče in lahko tudi tragične«. Tukaj lahko navedem kot primer svoja nonota (stara starša), ki sta v svojem življenju – brez da bi se kam preselila – zamenjala pet političnih ureditev in šest denarnih valut.

Zgodovina je pomembna učiteljica in zgodovina Istre je v svojem dolgem teku pokazala, kako smo ljudje slabi učenci. Pokazala je tudi, kako se lahko hitro prelevimo iz dobrih upravljavcev v ošabne gospodarje, čeprav nam nekaj ne pripada. Dvajseto stoletje je bilo tudi za za mediteranski polotok zelo krvavo. Na majhnem ozemlju so se zvrstile vse tri krvave diktature in so terjale visok davek.

Istrska zgodba pa se začne dolgo nazaj, ko naj bi Istro naseljevali še Histri, veja Ilirov, ki je na tem ozemlju živela pred Rimljani, vendar s še danes nepojasnjeno etnogenezo. Po opisih sodeč naj bi bili zelo visoki in močni. Antropološke študije so pokazale, da so bili moški in ženske za tiste čase videti zelo visoki (Darovec, 2008, 33). V Istri naj bi pred rimsko osvojitvijo živelo ok. 120.000 prebivalcev, ki so se ukvarjali večinoma z lovom, ribolovom, živinorejo in poljedelstvom. Bili naj bi tudi trgovci in gusarji.

Upravna ureditev izvira iz časov prvih krščanskih občin ok. 4. stoletja, ko so se ustanavljala prva krščanska središča, ki so tvorila (nad)škofijsko mrežo. Škofije so služile kot vzorec tudi za civilno administracijo in celotna Istra je bila pod enotnim upravnim pa tudi kulturno-zgodovinskim vplivom.

Doževa palača, Benetke (Vir: http://www.hotelala.it)

Najmočnejši in še danes najvidnejši pečat so Istri pustile Benetke, ki so bile skoraj 1000 let njeno zaledje-periferija in kulturni bazen obenem. Odsluženi ali ne več moderni beneški umetniki so iskali še kakšen zaslužek v Istri in tako pustili po naših palačah, mestih in cerkvah neprecenljive umetnine. Srednji vek – razen kuge – za Istro se ni kazal tako temen, kot bi lahko stereotipno mislili. Mesta so se širila in zaradi ekonomske neodvisnosti in odsotnosti gospodarjev so se upravno osamosvajala. Benetke so terjale svoj davek, vendar napredek – gledan z današnjimi očmi – ki so ga doživela istrska mesta, je hvalevreden primer zlate dobe.

Posebnost Istre 

Na ozemlje, ki meji s kraškim svetom, Mediteranom, Alpami in Dinarskim gorovjem so slovanski narodi prihajali v dveh velikih etapah. Tako so se veneti in drugi prebivalci tega ozemlja v 6. In 7. stoletju srečali z novimi sostanovalci. Predniki Slovencev so prihajali s severa, Hrvatov pa z vzhoda. Kulture so mešale, v Istri so prihajali na dan novi običaji, ki so zahtevali sobivanje vseh prisotnih.

Tukaj se srečata romanski in slovanski svet bolj kjerkoli drugje, saj geografska zamejenost je dve veliki jezikovni skupini zapečatila za vse čase. Kultura, jezik, podnebje, tek zgodovine in narave so opravili svoje: Istra je raznolika in razčlenjena kot leopardov kožuh.

Jezikovne posebnosti se tako kot kulturne razlikujejo od kraja do kraja. Podobno kot v drugih predelih Slovenije, so lokalne govorice močno dialektalno obarvane in imajo v sebi elemente iz slovanskih pa tudi romanskih jezikov. Nekaj je celo takih besed, ki ne zvenijo ne na en ne na drug način in kažejo na neko jezikovno specifičnost okolja.

V Istri se je vera mešala z vražami, zato je vraževernost neke vrste para-religija, ki sicer ne konkurira s krščanstvom, ampak ostaja močno prisoten element med ljudmi. Pri tem je zanimivo, da niti izobrazba niti socialni položaj ne igrata pomembne vloge: razbito zrcalo prinaša ogorčenje in prepričanje v nesrečnih sedem let tako med višje kot povprečno izobraženimi.

Določeni pojavi so zelo specifični in so morda omejeni na neko ožje območje ali vas, morda le na nekaj hiš, vendar zanimivo je, da se iz roda v rod prenašajo naprej. Istra je stičišče kultur in čeprav je geografsko težje dostopna, na momente skoraj zaprta (kraški rob), ostaja kraj novih srečanj in izmenjav. Multikulturnost, srečevanje z »drugimi«, menjavanje gospodarjev in napredek pa istrskim ljudem ni odstranilo tistega kančka nezaupanja, ki veje iz njihovega pogleda do »foreštov«.

Kaj je vsebina kontinenta?

Vsak kontinent (lat. continere, držati skupaj) nosi v sebi neko vsebino, ki mu daje bistvo in ga označuje. Vsebina Istre je njena bogata kultura, poseben jezik, dolga in težka zgodovina ter ljudje. Da je Istra geografsko ločen pojem od »ostalega sveta« so uvideli že stari grški pisci, saj je prvi ime Istre zapisal zgodovinar in geograf Hekatej iz Mileta (560-490 pr. Kr.), že od 15. stoletja naprej pa beležimo razne krajepise z opisi značilnosti Istre (prim. Darovec 2008, 15). Kartograf izolskega rodu Pietro Coppo je v 16. stoletju prvi izdelal zemljevid Istre, koprski škof Paolo Naldini pa je leta 1700 popisal koprsko škofijo in uporabljal pojem Istra.

Razumevanje Istre kot jasno določene in zamejene geografske entitete je prisotna od prvih pisnih virov dalje in tekom zgodovine, kljub menjavam oblasti, ni zbledela ali se deformirala. Z izrazom kontinent običajno določamo največje geografske nepretrgane površine kopnega, vendar ta pojem lahko uporabimo tudi za zaključeno geografsko, zgodovinsko, jezikovno, etnično in kulturno ozemlje, ki ga karakterizira specifična istovetnost. Pomen tej istovetnosti ne dajejo velike geografske številke, ampak vsebina, ki je živo tkivo in pravi razlog, da nekaj »držimo skupaj«.

Regionalizacija ni fragmentacija

Veduta Kopra s solinami l. 1920 (Vir: http://www.fotoricordo.unito.it)

Pri členjenju na regionalne pojme hitro lahko zapademo v fragmentacijo in na škodljive delitve, ki pripeljejo do slabitve enotnosti in medsebojne sloge. Regionalizacija – posebej v Sloveniji – je nujno potrebna oblika administracije lokalnih skupnosti, ki bi omogočala enakomeren napredek med regijami. Istra je – regionalno gledano – danes del Primorske, saj je v svojih zadnjih stotih letih delila bridkosti tega dela slovenskega narodnega ozemlja. Prisilna etnična in jezikovna asimilacija ter številni kulturni šoki so v ljudeh zbudili zvest, da je izolacija lahko nevaren sovražnik. Slovenski jezik je preživel tudi na tem Jadranskem polotoku, ker so v 20. stoletju požrtvovalni in skoraj svetniški duhovniški liki v ilegali ohranjali slovensko besedo. Tako kot ostalo Primorsko je Istro prizadela meja, ki je ljudje nikoli niso jemali za svojo, saj so naši predniki v stikih s sosednjimi narodi, iskali skupne koristi in sožitje.

V tem kratkem pregledu sem skušal izpostavit le najbolj osnovne in pomembne točke sicer dolge, zapletene in bogate kulturne zgodovine tega zanimivega mediteranskega polotoka. Veliko več informacij je dostopnih v knjižnicah, študijskih raziskavah in na spletu. Pri svojem razmišljanju sem se najbolj oprl na delo dr. Darka Darovca Kratka zgodovina Istre (2008) ter na P. Naldini, B. Benussi idr.

Opravičilo in posvetilo

Subjektivnosti se nisem mogel izogniti, ker čutim to skromno zemljo kot svoj naravni habitat in nanjo gledam s spoštljivostjo in občudovanjem. Istro in Istrane v njihovi pregovorni trmi je težko razumeti, vendar še nikomur, ki bi se zanje zanimal, niso odrekli gostoljubja in ga vzeli za svojega. Morda se bo kdo po tem zapisu opogumil in obiskal ta kontinent morja, soli, iskrenih ljudi in zgodovinskih zakladnic.

Svojo 500. objavo na tem blogu s hvaležnostjo posvečam zemlji, ki me vedno znova očara, šokira in preseneti, saj jo kljub vsemu težko razumem. In vendar v teh krajih  vedno znova najdem nove navdihe. Te besede posvečam tudi svoji družini ter prijateljem in znancem, kot hvaležno pozornost za spodbude in podporo. Hvala Kosoblejki, ki me je "močno spodbudila" v to pisanje.