Vesel božič

 

Dragi prijatelji, obiskovalke in obiskovalci Male miselne tržnice!

To noč prihaja na Zemljo novo življenje, ki tudi nam prinaša življenje. Želim vam, da bi ob božiču začutili veselje, radost, medsebojno bližino in upanje. Upanje, da Bog nas ne pušča same, ko ga potrebujemo, ampak je z nami. Vam in sebi želim, da bi se čudili nad tem dogodkom, nad sporočilom jaslic, ki v vsako hišo prinašajo (t)isto betlehemsko sporočilo miru.

Vsemogočni Bog postaja nebogljeni otrok za nas. Vesel božič!

Kdo je položen v jaslice?

Razmišljati o božiču pomeni razmišljati o drugačnih stvareh, kakor jih narekuje vsakdanji ritem življenja. Celo leto načrtujemo in delamo, zato je prav, da si v decembru vzamemo čas in pričakujemo. Advent je tisto pričakovanje, ki nas uvede v ozračje praznika, ko Bog postane človek. Božič je najbolj družinski in prisrčen praznik, zato velja pozabiti na male tegobe sivega vsakdana in preseliti naše misli drugam. K jaslicam? Tudi. Še bolj kot jaslice je pri božiču pomemben tisti, ki je bil v jasli položen.

Kristusovo rojstvo je trenutek, ko Bog izbira človeško telo, da se približa ljudem. To dejanje je ravno nasprotno od starozaveznega babilonskega stolpa, ki predstavlja človeški napuh, ko hočejo ljudje doseči Boga. Z rojstvom svojega sina se Bog sklanja na zemljo v ponižni obliki otroka. V tem dogodku ni nobene sile, moči, slave ali časti. Božji prihod med nas ni sad človeškega prizadevanja, ampak je nezasluženi dar in preprost odgovor Očeta.

Bog vstopa v našo zgodovino preko žene, ki simbolizira celotno človeštvo. Marija postane nova Eva, saj kar je slednja z neposlušnostjo zapravila, Marija s pokorščino pridobi. Pokorščina je gotovo pojem, ki zveni zelo starinsko in pogosto jo v Cerkvi dojemamo kot edino vrlino. Prava pokorščina se uresničuje v svobodi odločitve, treznem premisleku dejanj in z odgovornostjo do posledic. Če je Eva bila kaznovana, ker ni več zaupala v Boga, saj je verjela kači, da bo postala kakor Bog, Marija zaupa in veruje, da bo Bog postal človek.

Gospodovo rojstvo je dogodek, ki gre onkraj lepih okraskov, daril, lučk, potrošnje, popustov in praznovanj, saj v eni točki združuje dva pola človeške zgodovine: stvarjenje in odrešenje. Teologija vzhodnih – pravoslavnih Cerkva v ikonah prikazuje Jezusa, ki je položen v jasli v obliki sarkofaga, povitega v mrliške povoje in leži v skali. Težko razmišljamo o smrti in veliki noči ravno v času božičnih praznikov, vendar kar se z rojstvom začne, se z vstajenjem od mrtvih dokonča. To je moč božiča. V jasli ni bil poležen samo prikupen otrok, ampak pravi Bog in pravi človek, ki je prinesel človeku podobo Boga Očeta in odrešenje. Kristus je novi Adam, ki nam odpira tisto, kar je prvi človek zaprl: raj. Odrešenje predstavlja vstop v Božjo bližino in razodetje je odnos med Bogom in človekom.

Izraz božič ni samo beseda, ampak je pravi slovar miru, veselja, upanja in Božjega delovanja med ljudmi. Praznik Gospodovega rojstva je izreden primer, ko Bog privzame človeško telo in postane eden izmed nas. Lahko rečemo, da Bog ne postane samo dramski igralec v obliki človeka ali da bi ljudi oponašal, ampak resnično postane človek. To ni mit ali lepa zgodba za zimske dni, ki jo otroci radi poslušajo, to je zgodovinsko dejstvo, ki je (bilo) dokazano.

Ko gledamo v jaslice ohranimo otroške oči, da bomo lahko videli otroka, ki v človeško zgodovino prinaša novost in v naše življenje upanje, da smrt nima zadnje besede. Čeprav je rojstvo Boga zgodovinski trenutek, v sebi povzema preteklost in prihodnost. Praznik pa se vsako leto ponavlja zato, da ne bi pozabili, da smo dragoceni v Božjih očeh. Da, tako upanje predstavlja tveganje, da se odločimo za drugačno razmišljanje, ki nam ga ponuja družba, ker nismo samo strošek zavarovalnici, državi ali družinskemu proračunu, ampak smo Božji otroci. Tudi mi – s svojimi osebnimi zgodbami – povezujemo preteklost in prihodnost. V jaslicah se naša zgodba začne. 

Objavljeno v mesečniku Naš vestnik.

Odločil sem se za klasiko: pošljem ti e-mail

Morda zveni čudno, toda elektronska pošta (e-mail) postaja vedno bolj zastarela tehnologija, ki se ji mlajši spletni uporabniki raje izognejo. Izsledki zadnjih raziskav kažejo, da se trendi uporabe e.-pošte čedalje bolj spreminjajo. Bo že res, da čas gre naprej in tehnologija z njim, toda zdi se, da tehnologija prehiteva samo sebe; mlajši uporabni komunicirajo raje preko Facebook-a, Twitter-ja, Skype-a, SMS-ov ... kakor preko e-maila.

Elektronsko pismo je - v primerjavi z zgoraj naštetimi socialnimi omrežji - zamudno, preveč formalno, manj osebno in bolj "zavezujoče". Poleg tega zahteva tudi predhodno registracijo in nek račun, medtem ko je pošiljanje sms-a, mnogo bolj enostavno, hitro in manj formalno.

Zakaj ljudje opuščajo elektronsko pošto? Kljub temu da gre za elektronski medij, pisanje zahteva nekaj slovnične pozornosti, moramo čakati na prejemnikov odgovor "nenormalno dolgo časa" (= en dan ali celo dva), zapolnit moramo prostor za predmet/zadevo (subject) in formalno je bolj obvezujoče kot sporočilo na Facebook-u. Na ta račun je ravno Facebook ugotovil, da pošiljatelji pogosto puščajo polje predmeta prazno ali ga zapolnijo s pozdravom. Hotmail in Yahoo sta v zadnjem letu izgubila 16% prometa, Googlov Gmail pa pridobil 10%.

Pri socialnih omrežji že razvijajo "svojo" elektronsko pošto, ki združena z mobilnim telefonom ali tabličnim računalnikom (pad), bo uresničevala in utelešala vsa pričakovanja sodobnega uporabnika. Vse kaže na to, da se elektronska pošta - v taki obliki kot smo je vajeni - poslavlja. Prihaja nova generacija pošte, ki verjetno bo s klasičnim e-mailom imela bolj malo ... ali celo nič. Prihaja pa tudi nova generacija uporabnikov, ki pričakujejo boljše storitve, hitrejše komuniciranje in bolj zabavne vsebine. Občutek obvladovanja informacij je pomembnejši od uspešnega komuniciranja.

Globalizacija prinaša tehnološke novosti in v naša življenja vnaša nove vedenjske vzorce, ki nas obvladujejo bolj, kot se lahko sami tega zavedamo. To pogojuje naše odnose, jezik in način razmišljanja. Od Gutenbergove iznajdbe tiska do Meuccijevega telefona je minilo pol tisočletja, od telefona do Facebook-a pa manj kot stoletje. Razvoj tehnike je vpet v človekovo komunikacijo, ki oblikuje in spreminja civilizacijo.

Upanje v času

Družbena blaginja nam je omogočila – iz časa prvih grških filozofov – da se namesto z golim preživetjem lahko ukvarjamo tudi z umetnostjo, medsebojnimi odnosi, izobraževanjem ... Presežki dobrin pa so temelj trgovine, ki nam daje česar nimamo in zbližuje prebivalce tega sveta.

Sodobna civilizacija je nastavljena na ekonomskih merilnikih, ki narekujejo ritem življenja in delovanje družbe. Iz tega bi lahko sklepali, da večja blaginja omogoča srečnejše življenje, ki je bolj »odprto« za več rojstev, ugodnejšo družbeno klimo, bolj srečno prebivalstvo ... Na severu bi morali biti bolj zadovoljni kakor na jugu; na zahodu bolj kot na vzhodu; višji sloji naj bi bili bolj sproščeni kakor nižji... Opažate, da slika je v negativu... In lahko bi si zastavili vprašanje: "kaj je narobe?"

Današnja Božja beseda ponudi del odgovora na to družbeno »konfiguracijo«, ki je v negativu s tistim, kar bi morala dejansko biti. Oviti smo v nevidno meglo, ki nas hromi in ustavlja ravno na točki, ko bi morali biti najbolj odzivni: upanje. Živimo v kroničnem pomanjkanju upanja in posledično nimamo zaupanja v prihodnost. Primanjkujejo nam kreativnost, življenjski elan, poezija, veselje do življenja, tenkočutnost, plemenitost in ljubezen. Da, dolg je ta spisek.

Upanje je prvinska sila, ki omogoča prave čudeže, če tega ni, smo ohromljeni. Trije odlomki današnje Božje besede se odvijajo med (za)upanjem, dvomom, negotovostjo in zgodovinskimi prelomnicami. Med Izaijevim besedilom in evangelijem po Mateju je skoraj 800 let razlike in to nam pove, da Božja logika »napoved dogodka« in »realizacija projekta« ima povsem svoj slog. Skupni imenovalec vseh treh besedil pa je rojstvo. Motiv, ki je temelj za upanje, saj prinaša novo življenje. Napoved rojstva predstavlja razlog za upanje, da bo prihodnost boljša kot je sedanjost.

Garancijo da bo res tako pa nam daje sam Bog, ki uresničuje Upanje z veliko začetnico, ker on je Upanje. Zemeljske dobrine nas prej ali slej razočarajo, minejo ali se pokvarijo, medtem ko tisto, kar je presežno, ni podvrženo minljivosti časa.

Otrok ki prihaja k nam je naš razlog za upanje, da bo prihodnost boljša od preteklosti in sedanjosti. Z Božjim prihodom na svet nismo več ujeti v časovni okvir, ampak smo vpeti v zgodovino presežnega. Naša zgodba je del širše zgodbe in naš čas je del Božjega časa. 

 

Če bi se Jezus rodil leta 2010 ...

Ste se kdaj vprašali, kako bi zgledalo, če bi se Jezus rodil v modernem času? Verjetno ne bi bilo pastirčkov, niti ovčk, niti kravice in oslička... Zanimiv video prikazuje božič na sodoben in zabaven način.




Kljub šali, lahko opazimo, da se video zelo ortodoksno drži "nauka". Ustvarjalci posnetka so (nehote) ohranili bistvo božiča: Kristusovo rojstvo je novica svetovnega formata. Njegov prihod na svet, čeprav se dogaja v omejenem okolju in času, ostaja senzacija, ki zelo dobro kljubuje tehnološkemu napredku.

Učlovečenje Boga je evangelij, vesela novica, ki ne ostaja zgolj mit ali zgodba, ampak zgodovinsko dejstvo, ki se vedno znova aktualizira. V moderni kulturi se vse odvija okrog informacijske družbe in najbrž bi bilo tudi Božje rojstvo s tem zaznamovano. Mobilne telefone, socialna omrežja in internet uporabljamo kot nekaj vsakdanjega in nujnega. Lahko bi se zgražali, do kam smo prišli, vendar sprememba post-moderne se ne zgodi na ravni vsebine, ampak v načinu.

Revolucija modernega obveščanja je v bliskoviti hitrosti in množici podatkov. Če poglobimo to razmišljanje, lahko vstopimo v jedro krščanstva in kaj hitro ugotovimo, da je krščanstvo religija komunikacije. Od Svete Trojice, ki je bivanje treh v perihorezi in popolni komunikaciji do tega, je komunikacija osnovno dogajanje v človeštvu nasploh, njegov pogoj in cilj, saj so od njene uspešnosti odvisni mir, sožitje, blaginja, celo osebna sreča. Preko tega zavedanja lahko vstopimo v svet medijev kot nosilcev evangelizacije, saj je eden od pogojev za uspešno evangelizacijo in inkulturacijo vere pri nas in sploh v evropski (post)moderni družbi odpravljanje hudega primanjkljaja simpatije med Cerkvijo in sodobnim svetom. Tudi s podobnimi video prikazi.

Ali je za doživetje božiča prepozno?

Skrb za urejeno in pospravljeno stanovanje je klasika pred vsakim praznikom. Kuharski recepti so obvezno čtivo ne več samo dam, ampak tudi vedno več gospodov, ki za praznike pripravijo kaj novega ali samo pokažejo, koliko so sposobni za štedilnikom. To ozračje je toliko bolj prisotno pred božičem, ki je izrazito družinski praznik in ko se zbiramo po domovih. Poleg zunanjega okrasja pa (p)ostajamo pozorni na urejenost lastne notranjosti ali z drugimi besedami, skrbimo za duhovno pripravo.

Kristjani imamo kot »trening« na božič pred očmi advent, ki je zaokroženo in urejeno obdobje priprave na Gospodovo rojstvo. Poleg forme (adventni venček, bogoslužja, pogostejša molitev ipd.) je prisotna tudi vsebina, ki nam iz dneva v dan močneje govori o rojstvu Boga. Recimo, da naj bi verniki sledili adventu in tako se na »lahek« način pripravili na praznik, ki bo 101 % doživet in uresničen. Kaj pa če se to ne zgodi? Kdo »jamči«, da izpolnjevanje forme omogoči doživetje božiča? Kako naj si pomagajo neverujoči? In tisti, ki so verni pa nimajo stika s Cerkvijo?

Minilo je pol adventnega časa, ali je torej že prepozno za resno pripravo na božič? Mislim, da advent ni »ali v paketu ali nič«, ker to bi bila preveč trgovska logika. Advent je čas, kjer nam Bog vseskozi ponuja možnost vključitve v pričakovanje. Delavci, ki so prišli v vinograd zadnji, so bili enako plačani kakor oni, ki so prišli že zgodaj zjutraj prvi (Mt 20, 1-16). Preko te prilike lahko razumemo, da je Božja logika drugačna od naše ekonomije. Tako kot za veliko večino stvari v krščanstvu, tudi za božično pripravo je pomemben odnos. Oblika je samo sredstvo, ki nam pomaga nekaj doseči, vendar škoda bi bilo, če bi zaradi metode spregledali bistvo, ki je vsebina.

Kdor je izgubil ali izgublja stik s Cerkvijo, opušča versko prakso in se mu zdi verovanje napor, bo videl v praznikih prijetno tradicijo, ki mu ne sporoča več. Prav je, da o božiču govorimo tudi kot o verskem prazniku in ne samo na ravni potrošnje, ker preko tega lahko drugim pomagamo, da ga bodo doživeli. Neverujoči bodo našli priložnost, da se v božičnih praznikih zbližajo z družino in prijatelji. To nikakor ni drugorazredno dejanje, ker Jezus prihaja kot otrok, okrog katerega se zbirajo pastirji. Lahko si mislimo, da so ostali »prijatelji«, čeprav brez Facebooka ali druge sodobne komunikacijske tehnologije.

Da, božič ponuja številne priložnosti, da se poveselimo, praznujemo in zbližamo. Njegovo sporočilo, čeprav je bilo v izvoru in še vedno močno religiozno, ostaja odprto prav vsem ljudem, ki so dobre volje (Lk 2, 14) in vidijo v Jezusu otroka in prijatelja. Bog je postal človek, da ga ne bi več gledali tako oddaljeno, ampak kot nekoga, ki nam je blizu. Priprava na praznike je priprava odnosov, iskanje medsebojne bližine in zaupanja. Pustimo, da nas prazniki nagovorijo. 

Izpolnjene obljube

Danes pojdimo v puščavo. Današnja Božja beseda počasi premika naš fokus v kraj, kjer se bo Jezus rodil, tako se preko beril in evangelijev odmikamo v posebno okolje. Puščava je v bibličnem pomenu kraj pustinje, brez življenja in je tudi kraj preizkušnje, ponižanja in prebivanja demonov. Puščava predstavlja tudi odmaknjenost od nepotrebnega in minljivega, zato omogoča bližino z Bogom. Zaradi zgoščenosti pomenov lahko vidimo v puščavi mnogo več kot samo literarni ali geografski pojem; gre za motiv.

V prvem berilu Izaijeve besede so v obliki pesnitve in predstavljajo idealno podobo puščave, ki sega v območje presežnega. Puščava ki ozeleni in cveti ni več puščava, ampak prej kaj drugega. Izaija opogumlja ljudi, da zaupajo in verjamejo v nemogoče projekte. Skoraj tako nemogoče, kot so vrelci in potoki sredi puščave ali ozdravljene oči slepih. Eden takih nemogočih projektov pa je tudi Božji poseg v človeško zgodovino. Za svoj poseg si izbere okolje, kjer je lahko človeku blizu, mu ta lahko prisluhne in opazi Božjo prisotnost. Puščavo.

Izbor današnjega prvega berila in evangelija kaže na zrcalno podobo motivov, ki se med seboj dopolnjujejo in iz Stare zaveze prehajajo v novo. Prehod iz Stare v Novo zavezo pa ni časovno zaporeden, ampak obraten. Najprej beremo kaj se bo zgodilo v puščavi in šele potem Jezus sprašuje učence kaj so »šli gledat v puščavo« (Mt 11,7). Glagol gledati se pojavlja pri Izaiju in Mateju, v kontekstu slednjega označuje nevednost ali nepoučenost učencev, v kontekstu Izaija pa občutenje, doživetje in vživetje v neko okolje.

Opustošeno okolje pomeni možnost, da se nekaj zgodi, da nekdo poseže v »nič« in ga (dokončno) preoblikuje. Tukaj imam v mislih veliko noč, ko se vstali Kristus spusti v predpekel in izniči »nič«. Za to, da lahko pride do velikonočnega jutra pa potrebujemo božič. Tudi Božji prihod v človekovo zgodovino predstavlja neko spremembo, preoblikovanje in poseg. Ta poseg je bil nenavaden in silovit, da zmede celo prepričane, kot je Janez Krstnik. O njem Jezus prizna, da »med rojenimi od žena ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega«. Kdo je najmanjši v nebeškem kraljestvu? Kdo je Janez Krstnik?

In kdo je Jezus? Janez ga vpraša: »Si ti?«. Obljube iz časa preroka Izaija se uresničijo prav v osebi Jezusa Kristusa. Jezusov odgovor na negotovost ni teorija, ampak so dejanja, ki se odvijajo med ljudmi: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni in ubogim se oznanja evangelij. Da, celo ubogim veselo novico. Bolj kot za materialno pomanjkanje tukaj gre za duhovno uboštvo, ki bi ga lahko opisali tudi kot strah, negotovost, občutek ogroženosti in osamljenosti. Edino zdravilo zoper tak niz bolezni, s katerimi je okužen človek post-moderne družbe, je vesela novica (= evangelij), ki daje upanje. Jezusa moramo sprejeti takega kot je: otrok rojen v puščavi, ki človeku ničesar ne odvzame in vse da. On nas vzgaja za upanje in nas vodi do Očeta, ki je cilj.

V tem svetopisemskemu premisleku nisem pozabil niti na Cerkev, ki ni cilj, ampak sredstvo do Očeta. Tudi sama je poklicana, da se poda v puščavo, na pot iskanja Otroka in ga sprejme. To pomeni odpoved gotovostim tega sveta in družbe, boju za minljive interese ali trgovanju za politične točke in to zahteva spopad z resnico. Bog ni postal človek, da bi izpolnjeval naša pričakovanja, ampak zato, da bi uresničil svoje obljube.

Ali lahko (z)vemo vse?

Zgodilo se je, da je širok nabor tajnih dokumentov svetovne velesile prišel v javnost. Zgodba, ki jo v teh dneh poslušamo in gledamo se zdi na meji z absurdom, vendar kot vse kaže, zelo resnična. Tajna sporočila, ki so v diplomaciji redna praksa, so razkrila, da Američani gledajo na svet zelo polarno: pol sveta je posejanega s teroristi in druga polovica z bebci. Očitno tretje možnosti ni, zato se mi zdi korektno, da se pri opredeljevanju tudi sami Američani postavijo na eno od polovic. Imajo to prednost, da si jo lahko izberejo sami …

ZDA so od svojega obstoja do danes zgradile močne sisteme, ki se v dobi interneta kažejo kot poraz med Davidom in Goljatom. Vsekakor je pojav WikiLeaksa nekaj izrednega in opozarja na številne novosti, ki se prvič pojavljajo v naši družbi. Prvič se je zgodilo, da bi bila tako obsežna podatkovna baza odtujena z enim samim dejanjem. Ni se še zgodilo, da bi lahko posameznik škodoval tako velikemu sistemu in svet opaža svojo ranljivost ravno na točki, ki jo je videl samo kot prednost: informacijska tehnologija.

Stopnja ogroženosti svetovne varnosti gre z roko v roki z napredkom in tehnologijo, ki postaja vedno bolj dostopna.

David in Goljat

Dokler je bilo znanje zaprto v knjižnicah in se o časopisih ni niti sanjalo, je bil svet družbeno uniformiran po vzoru, ki ga je narekoval ali vladar ali verski voditelj. Piramidalno urejeno hierarhijo so poznale skoraj vse kulture in civilizacije, slednje pa so bile oblikovana tako, da so življenje ljudi usmerjale po nekih začrtanih smernicah.

Internet je prinesel revolucijo komuniciranja, mišljenja in družbene ureditve. Družbeni vpliv ni več ekskluziven, ampak je razporejen med posamezniki v skoraj enaki meri. Danes ima vsak možnost, da z zelo nizko ceno posreduje svojo informacijo celemu svetu. In če ima kaj zanimivega za povedat, mu bodo tudi vsi prisluhnili. Enake komunikacijske možnosti so gotovo prednost, ker omogočajo dobro informacijsko pokritost in višjo raven izobrazbe, vendar spreminjajo razmerje sil. Pritlikavec iz sivega vsakdana lahko premaga velikana brez večjega truda in materialnih stroškov.

Vzemi jabolko in odprle se ti bodo oči

Spoznanje/a ki so prišla iz Pandorine skrinjice ameriške diplomacije dajejo ljudem pritajen nasmešek: »pa saj sem vedel, da so taki«. V kratkem času smo bili deležni spoznanj, ki nam niso bila namenjena in tudi – objektivno gledano – z njimi si nimamo kaj veliko pomagati. Priznam, da me marsikaj iz tajnih dokumentov preseneti ali nasmeji, ampak ko trezno premislim, ugotovim, da od tega nimam ničesar. Dokler bo wiki-produkcija aktualna, bomo navadni državljani z zanimanjem brali in se zgražali, potem pa hitro opazili, da od tega pravzaprav nimamo veliko. Morda nič ali celo škodo. Spoznanje je mamljiv sadež, ki se mu težko upremo. To vemo še iz časov, ko sta se tista dva sprehajala po rajskem vrtu … 

Utrgati sad spoznanja o manijah in neumnostih političnih voditeljev ne predstavlja velike škode, kvečjemu prinaša mednarodno komedijo, utrgati sad spoznanje svetovne varnosti pa je lahko igra z ognjem, ki nas vrže iz »raja«: varnosti, globalne vasi, mobilnosti, povezanosti, in gospodarskega napredka.

Poseg v območje nedovoljenega ima svoj čar, ker daje posamezniku občutek obvladovanja informacij kot znamenje moči in kontrole. Da, gre za posameznika, ki ga to lahko prav hitro odvrne od dobrih in plemenitih ciljev ter pripelje na rob. Zavest obvladovanja nekega spoznanja nosi v sebi arhetipsko nevarnost upora sistemu, družbenemu redu in družbi. Posameznik oborožen s svobodno voljo, omamljen od slave in oblasti, brez kontrole, ki se postavi na mesto božanstva, je utelešenje zla.

Kralj ima oslovska ušesa

Iz grške mitologije poznamo zgodbo kralja Midasa, ki ga je bog Apolon kaznoval z oslovskimi ušesi. Kralj je hotel ohraniti skrivnost, ki jo zaupal le svojemu brivcu. Slednji ni zdržal in novico zatulil v jamo ob močvirju, iz močvirja je zraslo trsje, ki je šepetalo kraljevo skrivnost vetru, ta pa jo je ponesel po celem svetu.

Pikantne podrobnosti ki so bile do sedaj objavljene so aktualizacija grškega mita. Razkritje depeš je pokazalo na slog, ki si ga ne bi privoščili niti rumeni tabloidi. Diplomatsko osebje v uradnih dokumentih obravnava svetovne politike in ugledne osebnosti posmehljivo , na ravni trač-novice. To obrača pozicijo vladar-tlačan oz. božanstvo-ljudstvo. Razkrite informacije odstirajo avro mističnosti in oddaljenosti, ki jo navadni ljudje sicer vidijo okrog politikov. Obrat v tovrstni poziciji pomeni tudi zmanjšanje avtoritete tistega, ki je bil po volji ljudstva postavljen, da vlada in odloča.

Ali je prav ali ne, da so tej dokumenti prišli na dan ne vem, dejstvo je, da so zadeve precej občutljive. Skupaj trkata pravica do obveščenosti in potreba po zasebnosti, možnost spoznanja in stanje varnosti. Za vzpostavitev družbenih ravnovesji je potrebna zdrava pamet, razsodnost in svoboda odločitve. Umetnost je privlačna zaradi tistega, kar vidimo in tistega, kar nam je zamolčano. Resnica v književnosti se potrjuje z zanikanjem in želja znanstvenikov, da bi povedali vse kar so spoznali je lahko usodna za normalo delovanje družbe, prijateljstev, medčloveških odnosov.

After sv. Miklavž

Danes je (bil) god sv. Miklavža. Če preskočim teološki in zgodovinski pomen, zame ostaja skrivnosten svetnik in me vedno znova spominja na otroška leta. Spominjam se, ko so mi takrat mama, tata in nonota pripovedovali, da Miklavž nima veliko in velikih daril, nosi samo kakšno sladkarijo, orehe, pomaranče in vedno tudi šibo. Ugovor je bil seveda, da sem bil letos bolj priden kot lani, zato šibe ne potrebujem. A Miklavž prinese šibo tudi tistim otrokom, ki so bili pridni, da jih tako spomne, da taki ostanejo. Nekoč – pa ne sto let od tega – je sv. Miklavž prinesel tudi kak kos premoga.

Všeč mi je Miklavževa podoba, ki poleg obdarovanja za dobro, s šibo nas spominja, da taki tudi ostanemo. Danes se je seveda Miklavž moderniziral. Premoga ne more več prinesti, ker se ga ne dobi več, šibe niso moderne, orehi in pomaranče pa niso dobri. Vseeno Miklavž ostaja praznik preprostih daril, ki ne presenečajo s ceno, ampak s pozornostjo tistega, ki nas obdaruje. Miklavž odide, ostane spomin na dar in opomin, da si za nov dar prizadevamo še celo leto.

Lik škofa Miklavža je preprost, saj ne prinaša razkošja, ampak nekaj preprostega. Nagrada za naša dejanja je lahko zelo skromna kakor oreh ali pomaranča, potrebujemo le osnovno sporočilo, da smo delo opravili dobro in to nekdo tudi ceni.

Po prazniku sv. Miklavža pa ne pozabimo, da bo nekdo gotovo vesel naše pozornosti tudi vsak dan v letu: pomaranče, oreha, pozdrava po sms-u, obiska, čokolade ...

Frida - Just Frida

Če še niste gledali tega filma, vam ga zelo priporočam.

Katar - zgodba male države z velikim uspehom

Danes vam predlagam ogled video novice iz Corriere della Sera, ki predstavlja azijsko državico Katar. Z nekaj več kot milijonom prebivalcev sodi v sam vrh svetovnega gospodarstva in vse kaže, da se njegova rast še ne bo ustavila. Zasluge za tak uspeh gre bogatim zalogam nafte (13. na svetu) in plina (3. na svetu), ki več kot očitno prispevajo levji delež prihodkov v državno blagajno.

 

WikiLeaks tudi o Vatikanu - coming soon

Vse je kazalo, da bo iz velike zgodbe WikiLeaks Vatikan izšel še najmanj (p)oškodovan, vendar zgleda, da temu ne bo tako. Novinar ki sodeluje pri tem spletnem projektu je v intervjuju za angleški The Telegraph povedal, da bodo kmalu objavili nekaj novih dokumentov tudi o Vatikanu. Spletni projekt se spreminja v vedno bolj zapleteno mednarodno zgodbo, ki na trenutke spominja na kak vohunski triler in na trenutke na grško tragedijo. S čim nas utegnejo presenetiti v prihodnjih dneh ali tednih? Kaj bodo pokazali o Vatikanu? Kako bo najstarejša diplomacija na svetu prenesla tiste dokumente?