Med vzhodom in zahodom

Na tej povezavi si lahko preberete spodbudno novico o vabilu novega patriarha Srbske pravoslavne Cerkve Irineja, naj papež Benedikt XVI. obišče Srbijo. Če bo do tega srečanja prišlo – kar močno upam – bi pomenilo, da se stoletne delitve med katoliško in pravoslavno Cerkvijo celijo hitreje, kakor so napovedali najbolj optimistični opazovalci. Revolucionarni dogodek bi tako, poleg uradnega obiska pri sestrski Cerkvi, združil v sebi tudi moč dialoga in iskanja novih skupnih rešitev.

Skupne rešitve, ki pomenijo sodelovanje Vzhoda in Zahoda, bi na verskem kot tudi na političnem področju, pripomogle k vidnejši vlogi Srbije v mednarodnem prostoru. To pa lahko pripelje to državo iz trenutnega stanja "mirovanja" v  položaj močne akterke mednarodne politike. Srbija nedvomno igra pomembno vlogo pri (ne)stabilnosti Balkana in celotne jugo-vzhodne Evrope, zato bi krepitev njene mednarodne vloge omogočila večje sodelovanje z zahodnimi demokracijami.

Mislim, da ne bom izumil tople vode, če rečem, da makro-regija kot je Balkan si ne more privoščit novega konflikta. Tudi ostala Evropa ne. Beograd je zaradi geografske lege, zgodovine, dejavnih subjektov/akterjev in še ne izkoriščenih možnosti lahko pravi naslov novih rešitev za ta konec Evrope. V prvi vrsti ostaja odprto vprašanje Kosova a tudi nerešen status Bosne in Hercegovine (še vedno ima Visokega predstavnika ZN in EU), neurejeni odnosi med Makedonijo in Grčijo … Balkanski kotel se še ni ohladil in četudi si pogosto napačno domišljamo, da smo dovolj oddaljeni in se nas to ne tiče, se zelo motimo. Motimo, ker je Slovenija v zadnjih dvajsetih letih zamudila pomembne in enkratne priložnosti, da bi postala ekspertna država za Balkan, ki bi s tehtno besedo v mednarodni skupnosti, pripomogla k novim rešitvam.

Ostajamo majhni (ne le geografsko!) in imamo raje vrtičkarske probleme o lovu na ciplje v Piranskem zalivu, kot velike projekte daljnosežnega pomena. Izbiramo rešitve za tiste težave, ki jih nihče ne vidi in v internih problemih zelo uživamo.

Vloga Slovenije bo lahko  stopila v ospredje, ko bodo iskali kraj srečanja med Moskovskim patriarhom in Rimskim papežem. Ne, to ni znanstvena fantastika, kajti smo edina država v Evropi, ki meji na štiri velike jezikovne skupine (romanska, germanska, ugrofinska in slovanska) ter naše krščanske korenine črpajo svoj sok iz dela sv. Cirila in Metoda. Poleg tega smo lahko most med Rimom in Moskvo, ker imamo v zgodovinskih genih zapisano življenje in delo Celjskih knezov, besede Brižinskih spomenikov, Teodozijevo bitko v Vipavski dolini, slovansko dušo in dolgo krščansko tradicijo. Nekje vmes … na pol poti med severom in med jugom, med vzhodom in zahodom. Dediči Rima, satelit Moskve … A pozor! Prehitita nas lahko Budimpešta ali Dunaj, Zagreb ali Beograd … ali kdo drug, niti ne tako oddaljen.

Časa je še dovolj, da pokažemo, da je lahko tudi mala podalpska republika vredna svojega članstva v sodobni Evropi. Evropi, ki išče jezik povezovanja, združitve, mostov in novih pogledov na prihodnost. Ker je bila preteklost preveč boleča, da bi jo tako hitro pozabili.

Smo torej nekje vmes, med vzhodom in zahodom. Pomembno je, da ne pademo ven in ostanemo samo še prehod.