Brez panike

Danes sem po dolgem času spet gledal TV dnevnik. Seveda sem izbral »nacionalko«, ker mi dolge in neumne reklame na komercialnih programih ne odgovarjajo. A sem hitro odkril, da tudi javna televizija postaja »blizu uporabnikom« s tem, da servira vse novice na krožniku in tekmuje, kako spustiti nivo poročil na najnižjo stopnjo.

Če spustim način poročanja, ali kakovost prispevkov in se osredotočim na družbeno-politično dogajanje pri nas, me pograbi panika. Ta občutek tesnobe in nekontroliranega strahu povzroča stanje v katerem živimo. V celem dnevniku nisem našel niti nasmeška primorske napovedovalke (dokler je bila na TV Koper je bil dnevnik najbolj prijeten dogodek dneva) in niti novice, ki bi me spravila v dobro voljo.

Politične igre in igrice so pač klasika celega sveta, a ko so prišle na vrsto novice o finančnem stanju države, sem mislil, da bom zbežal. Sledil je prispevek z odgovori novinarjem predsednika vlade … namesto, da bi me premierjeve besede pomirile, češ da bo kmalu vse dobro, sem doživel še višjo stopnjo živčnosti. Njegov obraz se je nekontrolirano kremžil, iz evforičnega stavka je hitro zapadel v depresijo in s kratkimi gibi je dajal vtis, da gre vse narobe.

Kako gre, lahko oceni vsak sam. Kako bo šlo, pa bomo videli kmalu. Skrbi me, da je naša država daleč od sanjskih evropskih standardov, ki polnijo stavke naših politikov in tudi daleč od tistega koncepta države, ki je v začetku 90ih let prejšnjega stoletja prineslo do političnega preobrata. Čas vsekakor ni lahek, zato pa potrebujemo voditelje, ki znajo trezno in mirno peljati zadeve naprej. Brez histerije. Brez živčnosti. Brez panike.