Med vzhodom in zahodom

Na tej povezavi si lahko preberete spodbudno novico o vabilu novega patriarha Srbske pravoslavne Cerkve Irineja, naj papež Benedikt XVI. obišče Srbijo. Če bo do tega srečanja prišlo – kar močno upam – bi pomenilo, da se stoletne delitve med katoliško in pravoslavno Cerkvijo celijo hitreje, kakor so napovedali najbolj optimistični opazovalci. Revolucionarni dogodek bi tako, poleg uradnega obiska pri sestrski Cerkvi, združil v sebi tudi moč dialoga in iskanja novih skupnih rešitev.

Skupne rešitve, ki pomenijo sodelovanje Vzhoda in Zahoda, bi na verskem kot tudi na političnem področju, pripomogle k vidnejši vlogi Srbije v mednarodnem prostoru. To pa lahko pripelje to državo iz trenutnega stanja "mirovanja" v  položaj močne akterke mednarodne politike. Srbija nedvomno igra pomembno vlogo pri (ne)stabilnosti Balkana in celotne jugo-vzhodne Evrope, zato bi krepitev njene mednarodne vloge omogočila večje sodelovanje z zahodnimi demokracijami.

Mislim, da ne bom izumil tople vode, če rečem, da makro-regija kot je Balkan si ne more privoščit novega konflikta. Tudi ostala Evropa ne. Beograd je zaradi geografske lege, zgodovine, dejavnih subjektov/akterjev in še ne izkoriščenih možnosti lahko pravi naslov novih rešitev za ta konec Evrope. V prvi vrsti ostaja odprto vprašanje Kosova a tudi nerešen status Bosne in Hercegovine (še vedno ima Visokega predstavnika ZN in EU), neurejeni odnosi med Makedonijo in Grčijo … Balkanski kotel se še ni ohladil in četudi si pogosto napačno domišljamo, da smo dovolj oddaljeni in se nas to ne tiče, se zelo motimo. Motimo, ker je Slovenija v zadnjih dvajsetih letih zamudila pomembne in enkratne priložnosti, da bi postala ekspertna država za Balkan, ki bi s tehtno besedo v mednarodni skupnosti, pripomogla k novim rešitvam.

Ostajamo majhni (ne le geografsko!) in imamo raje vrtičkarske probleme o lovu na ciplje v Piranskem zalivu, kot velike projekte daljnosežnega pomena. Izbiramo rešitve za tiste težave, ki jih nihče ne vidi in v internih problemih zelo uživamo.

Vloga Slovenije bo lahko  stopila v ospredje, ko bodo iskali kraj srečanja med Moskovskim patriarhom in Rimskim papežem. Ne, to ni znanstvena fantastika, kajti smo edina država v Evropi, ki meji na štiri velike jezikovne skupine (romanska, germanska, ugrofinska in slovanska) ter naše krščanske korenine črpajo svoj sok iz dela sv. Cirila in Metoda. Poleg tega smo lahko most med Rimom in Moskvo, ker imamo v zgodovinskih genih zapisano življenje in delo Celjskih knezov, besede Brižinskih spomenikov, Teodozijevo bitko v Vipavski dolini, slovansko dušo in dolgo krščansko tradicijo. Nekje vmes … na pol poti med severom in med jugom, med vzhodom in zahodom. Dediči Rima, satelit Moskve … A pozor! Prehitita nas lahko Budimpešta ali Dunaj, Zagreb ali Beograd … ali kdo drug, niti ne tako oddaljen.

Časa je še dovolj, da pokažemo, da je lahko tudi mala podalpska republika vredna svojega članstva v sodobni Evropi. Evropi, ki išče jezik povezovanja, združitve, mostov in novih pogledov na prihodnost. Ker je bila preteklost preveč boleča, da bi jo tako hitro pozabili.

Smo torej nekje vmes, med vzhodom in zahodom. Pomembno je, da ne pademo ven in ostanemo samo še prehod.

Evropska duša: kultura

V začetku tega tedna sem dobil v dar dober CD (uradno rečeno zgoščenko), ki me je popeljala v drug svet. Svet stare glasbe, ki je nisem poznal in niti imel priložnosti spoznati. Do prijateljičinega darila sem bil sprva nezaupljiv, ker je tovrstna glasba nekako alternativna. Alternativna v tem pomenu, da je od nas časovno tako oddaljena, da je ne razumemo in zato »zveni čudno«. Ob poslušanju pa sem moral hitro popraviti svoje mnenje, ker je bilo »sounds good«!

Gre za zbirko trinajstih posnetkov letošnjega festivala SEVIQC Brežice 2009. SEVIQC Brežice (Semper viva quam creata), kakor navajajo organizatorji festivala »je eden od pomembnejših evropskih festivalov stare glasbe in eden najpomembnejši kulturnih dogodkov v Sloveniji. Je sinonim za staro glasbo. Samo najuglednejši izvajalci stare glasbe so povabljeni, da pripravijo koncerte, ki jih organizatorji postavljajo v najodličnejše prostore slovenske kulturne dediščine«.

Preko glasbenih del domačih in tujih avtorjev – pogosto le domnevnega izvora – so izvajalci priklicali k življenju glasbeno dušo Evrope. Si upam to trditi – čeprav sem glasbeno zelo neizobražen – ker je naš kontinent doživel neko skupno kulturno dobo, ki še danes tvori močen povezovalni element. Evropska kultura ni le neko lepilo, ampak je duša, ki si jo delimo vsi narodi po malo in nam prinaša skupni jezik, ko zmanjka govorjenih besed.

Glasba je bila povod za razmišljanje o melodijah ljudstev, ki so v preteklosti oblikovala naš prostor. Bach, Purcell, Trubar in Carolan so samo nekatera imena povezana z zgoščenko, ki jo zelo svetujem. Ne gre za reklamo, ampak za priporočilo.

Če nadaljujem svoje razmišljanje mislim, da se radi oziramo za tujimi deli in hkrati pozabimo, da je bilo ozemlje naše domovine pomembno evropsko križpotje. Veliki samostani, bogate knjižne zbirke, gradovi, sakralna dediščina, umetnost in glasbeno ustvarjanje … so samo nekateri, na hitro zapisani deli kulture, ki bi morala biti nenehen spomin o pomembni preteklosti. A le spomin je – pošteno povedano – premalo. Spomin se lahko prelevi v opomin, da lahko s sodobnimi sredstvi veliko lažje in bolje oblikujemo družbeno-kulturno življenje. Visoka stopnja tehnološkega razvoja nam lahko pomaga, da svoje besede, podobe, glasbo, inovacije … delimo z drugimi v najkrajšem možnem času. Mislim, da če bomo znali deliti med sabo kulturne drobtinice, ne bomo imeli težav deliti finančne pogače …

Brez panike

Danes sem po dolgem času spet gledal TV dnevnik. Seveda sem izbral »nacionalko«, ker mi dolge in neumne reklame na komercialnih programih ne odgovarjajo. A sem hitro odkril, da tudi javna televizija postaja »blizu uporabnikom« s tem, da servira vse novice na krožniku in tekmuje, kako spustiti nivo poročil na najnižjo stopnjo.

Če spustim način poročanja, ali kakovost prispevkov in se osredotočim na družbeno-politično dogajanje pri nas, me pograbi panika. Ta občutek tesnobe in nekontroliranega strahu povzroča stanje v katerem živimo. V celem dnevniku nisem našel niti nasmeška primorske napovedovalke (dokler je bila na TV Koper je bil dnevnik najbolj prijeten dogodek dneva) in niti novice, ki bi me spravila v dobro voljo.

Politične igre in igrice so pač klasika celega sveta, a ko so prišle na vrsto novice o finančnem stanju države, sem mislil, da bom zbežal. Sledil je prispevek z odgovori novinarjem predsednika vlade … namesto, da bi me premierjeve besede pomirile, češ da bo kmalu vse dobro, sem doživel še višjo stopnjo živčnosti. Njegov obraz se je nekontrolirano kremžil, iz evforičnega stavka je hitro zapadel v depresijo in s kratkimi gibi je dajal vtis, da gre vse narobe.

Kako gre, lahko oceni vsak sam. Kako bo šlo, pa bomo videli kmalu. Skrbi me, da je naša država daleč od sanjskih evropskih standardov, ki polnijo stavke naših politikov in tudi daleč od tistega koncepta države, ki je v začetku 90ih let prejšnjega stoletja prineslo do političnega preobrata. Čas vsekakor ni lahek, zato pa potrebujemo voditelje, ki znajo trezno in mirno peljati zadeve naprej. Brez histerije. Brez živčnosti. Brez panike.

Haiti v sliki

Med brskanjem po spletu sem naletel na pretresljive fotografije katastrofe, ki je prizadela Haiti. Ogledate si jih lahko na tej povezavi, vendar svetujem, da premislite, preden kliknete potrditev za prikaz tistih, ki "bi lahko motile vašo občutljivost". Fotografije so zelo krute.

Ob ogledu pa se mi odpira vrsta vprašanj. Zakaj je mednarodna skupnost dolga leta (ali desetletja) nemo gledala brez ukrepov, sedaj pa jim nosi toliko robe, da je ne morejo razdeliti med ljudmi? Zakaj je "vse onemogočeno", tehnologija in novice pa redno delujejo?

Sedaj moramo poskrbeti, da bodo tisti, ki so preživeli deležni zadostne pomoči, da bodo živeli človeka vredno življenje. In ne pozabiti na tiste dele sveta, kjer se lahko razni Haitiji ponovijo.

Oskar in gospa v rožnatem

Zadnji čas sem pustil Malo miselno tržnico na nizkih obratih, ker sem imel v službi zelo gosto (še ostaja) in sem moral pripraviti program za začetniški tečaj italijanščine. Med polnimi dnevi pa se je našel tak, da sem moral v Ljubljano z vlakom. To je idealno sredstvo za branje, posebno tisti jutranji, ko vsi potniki sladko spijo. Vzel sem eno izmed zadnjih knjig, ki mi jo je podaril prijatelj. Ravno prav tanka, slika otroka na naslovnici, velike črke in široki razmaki med vrsticami … obeta se sproščujoče branje!

Pomota! Knjiga je bila – razen nekaterih hudomušnih prehodov – hudo resna in hudo dobra. Delo Oskar in gospa v rožnatem je vredno poklona, saj preko svoje vsebine sproža veliko vprašanj in odpira nove poglede.

Napisana je v jasnem in razumljivem jeziku … kakor knjiga za otroke. Toda njena vsebina je vse prej kot otroška ali otročja. Mali Oskar je otrok, ki je zbolel za rakom in v bolnišnici piše pisma Bogu. Tako mu je naročila njegova prijateljica, gospa v rožnatem.

V pismih z malim Oskarjem odkrivamo zelo drugačnega Boga, kakor smo vajeni in preko tega prehajamo v globino in smisel trpljenja. Da, še ne polnoletni otrok odpira smisel tako težke stvari, kakor je trpljenje.

Knjiga me je prevzela, ker sem se med branjem poistovetil z malim junakom. (S)pustil sem se smejati, popeljati svojo domišljijo v bolnišnično sobo in doživljati z Oskarjem njegovo pospešeno »staranje«. Oskarjeve besede so besede otroka čistega srca, ki zbudi v bralcu občutek pripadnosti. Da, čutil sem, da pripadam Oskarjevemu svetu trpljenja in iskanja neštetih odgovorov. 

Kaj več o zgodbi vam ne želim razkriti, ker vas vabim, da si knjigo vzamete v roke in jo preberete. Prebrali boste o njegovih ljubezenskih zapletih in kako se zgodba konča. Če ste pridni bralci ali bralke boste »požrli« knjigo v uri … sicer pa malenkost več. Vzemite jo in se prepustite malemu Oskarju … ne bo vam žal!

--------
Podatki o knjigi:
Avtor: Eric-Emmanuel Schmitt
Naslov: Oskar in gospa v rožnatem
Založba: Vale - Novak
Strani: 104
Cena: 5,99 €

Cena, ki jo terjajo velikani

Teden ki je za nami, je bil zelo gost. Zdi se mi, da ga ni bilo ... toda je bil. Tako hiter in bežeč, da sem se komaj zavedal, da čas mineva. In da ne bi ravno vse šlo mimo mene, sem nekaj ujel. V objektiv svojega telefona. Velikana, ki se sprehaja po vasi:

Utrip glavnega mesta, ki vedno znova preseneča in razočara hkrati. Občutek neke province, ki bi želela čez noč postati mogočna prestolnica. Bo šlo? Na tesno, toda ...

Da, prehod k mogočnosti bo pustil sled.

Hvala

V petek zvečer je sklenil svojo zemeljsko pot mag. Andrej Sedej, dolgoletni župnik v Izoli. Zapomnil si ga bom predvsem kot velikega prijatelja in učitelja, ki je znal pronicljivo in izvirno oblikovati novo misel tudi ob preprosti šali. 

Bil je od vsega začetka spremljevalec Male miselne tržnice, saj je s svojimi besedili rad prispeval nove ideje. Bil je učitelj, duhovni vodnik, preprost in plemenit človek ...

Vsaka ločitev je težka, posebno od ljudi, ki so nam veliko dali. Ostaja žalost ... in hvaležnost, da sem ga lahko srečal in se ob njem učil. To je dar.

Veliki brat št. 1

Torej, drage obiskovalke in obiskovalci Male miselne tržnice ... kako se počutite v teh zimskih dneh? Radosno? Osamljeno? Praznično?

Nič hudega če se kdaj počutite osamljene, vedite, da to vsekakor niste. Vedno je nekdo ob nas ... ali nad nami. Gre za najbolj razširjen, poznan in uporabljen spletni iskalnik, ki že dolgo časa ni več samo brskalnik spletnih strani, ampak je postal universum zase. Kozmos. Gre za vsemogočni Google, ki nam "lajša" hude življenjske stistke, rešuje dileme, odgovarja na najbolj banalna vprašanja, odkriva najboljše in najbolj bizarne spletne strani od Azije, do osebnega bloga vaše melanholične sosede.

Iz preprostega algoritma, ki se je rodil v neki ameriški garaži, morda bolj po naključju kot kaj drugega, je postal dominator spleta. In - pošteno povedano - našega življenja.

Kako? Nekako tako:

Morda gre samo za teorijo velike zarote ... ali je nekaj res. Vsekakor pa tega bloga ne bi bilo - in vaših cenjenih komentarjev - brez Velikega Googla. Torej?

Trije hudi dvomljivci

Prišli so predenj in ga počastili.

Mt 2, 11

Današnji praznik mi je všeč. Všeč, ker ima neko svojo vsebino, ki v dokaj ljudskem jeziku posreduje zelo ne-ljudsko sporočilo. Besedilo, kako je potekal obisk treh modrih, si lahko preberete tukaj.

Modri so bili verjetno astronomi ali filozofi, vsekakor pa neke vrste današnji astrofiziki, računalničarji, matematiki, evolucionisti, akademiki … učeni ljudje, ki jim bajke pomenijo zelo malo. Prihajali so iz vzhoda, torej iz regije, ki je bila tedaj na znanstvenem področju zelo razvita.

Modri so dobili nek znanstveni ali empirični dokaz, ki jih je vodil sprva do Heroda, nato še do Betlehema. Pri liku kralja Heroda se ne bom dolgo ustavljal, ker ni osrednja oseba te zgodbe. Vsekakor gre za vladarja, ki hoče kot političen lik zlorabit znanost, da okrepi svoje vladanje. Ali je kaj drugače kot danes? Lahko rečemo, da predstavlja aktualno zgodbo med znanostjo in politiko. Ostale alegorije in aktualizacije o njem pa so seveda dobrodošle.

Trije kralji so modri, vrhunski intelektualci tistega časa, ki so za trenutek odložili svojo raziskovalno dejavnost in v znanost vključili element presežnega: religijo.

Pisec evangelija po Mateju namenja precejšen del temu dogodku, celo več, kot samemu Jezusovemu rojstvu. Sveto pismo nas vodi do točke, ko kralji pridejo pred preprostega (in zelo ubogega) otroka ter se mu priklonijo. Izredno bogata simbolika darov pa predstavlja dostojanstvo, ki ga modri priznavajo otroku – ne glede na družbeni ali materialni položaj.

Obisk treh modrih zame predstavlja stik znanosti z vero, ker mislim, da vera ne sme bit »čredna«, ampak povezana z znanostjo, z razumom in pristnim iskanjem. Ko se vprašamo, ali moramo slepo verovati, mislim, da moramo kritično in odločno odgovoriti: »ne!«.

Modri so dobili nek namig ali znamenje (= zvezda), da bi utegnilo kaj biti, toda so ostajali v dvomu. Dvom je trajal toliko časa, dokler niso opravili potrebnega »preizkusa«. Odpravili so se na pot, pot iskanja, ki jih je peljala mimo predstavnika oblasti, da bi lahko preverili, ali je znamenje resnično. Šele ko so videli, preverili in dokazali, da je Bog res prisoten v njihovem življenju, so »padli predenj in ga počastili«. A ne smemo spregledat, da so bili previdni dvomljivci, saj so »za vsak slučaj« vzeli s sabo darove. Modro!

In zato je vsaka pot vere tudi pot iskanja, pot dvomov, senc, negotovosti, nelagodja in pritiska. Da, drznem si napisati, Herodovega pritiska, ki bi želel priti do vere na lahek način – s trudom drugih, ošabnostjo in z ukazovanjem.

Kot kaže sem v obdobju na poti za zvezdo. Pot iskanja predstavlja velik izziv, ki prebuja dvome in hkrati utrjuje občutek pripadnosti. Ni me sram priznat, da gre moja vera včasih preko dvomov, toda vem, da zvezda nekam vodi. Trem akademikom, astrofizikom ali karkoli so že bili se pridružujem tudi sam. Ne v nazivu ... ampak v iskanju. Čeprav je zvezda  zelo svetla, še ni dovolj  kakor bi želel in tudi ne tako svetla, kakor je svetel cilj.

Komunizem in komunisti na Poljskem

Stopimo na politični parket. Morda bi bilo bolje,če rečem, na smetišče zgodovine. Gre za zadnji ukrep Poljske vlade, ki če bi se zgodil pri nas, od vsega hudega bi verjetno prišlo vsaj do razdejanja nuklearke v Krškem. O čem govorim si lahko preberete tukaj.

Da pa je mera (po)polna, so Poljaki že decembra lani postavili stvari zelo na ostro.  Kako? Tako ali tako! Če je vaša najljubša barva rdeča in če simpatizirate z revolucionarnimi mislimi, nikakor ne hodite k njim. Zakon predvideva, da nošenje, spodbujanje ali širjenje komunizma je sankcioniran z zaporno kaznijo do dveh let. Da, tudi majčka s podobo Che Guevare.

Kaj pa pri nas?

Elegija snegu

Zakaj je sneg zanimiv? Ker ga je veliko in ko pada, nastane tišina.

Zakaj je sneg lep? Ker pokrije umazanijo, smeti, nered … in vse spremeni. Polepša.

Zakaj je sneg bel? Zato, da se ne bi videlo posipane soli, ki je tudi bela.

Zakaj je sneg moker? Da se lahko v idiličnem vremenu lahko nad čem jezimo.

Zakaj je snega veliko? Da ga lahko kidamo.

Zakaj je sneg presenečenje? Ker ga napovedujejo cel teden, a jih še vedno preseneti.

Zakaj je sneg boleč? Ker vsak padec je še vedno bil boleč.

Zakaj je sneg razočaranje? Ker hitro skopni.

Kariera miru

Prvi dan leta je tudi svetovni dan miru. Svetovni dnevi so priložnosti, da v medosebnih odnosih, javnosti in medijih ozavestimo neko dobrino ali težavo, ki se na poseben način dotika naše družbe. Razmišljati o miru pomeni izpostaviti temeljno vrednoto za doseganje velikih ciljev. Kontekst današnjega dne - začetek leta - je ravno pravi, da v okvir voščil in želja dodamo predvsem mir. Objavljam razmišljanje iz zadnje številke zamejskega mesečnika Naš Vestnik.

 
Kako temna je noč? Odvisno od tega, koliko zvezd jo razsvetljuje. In koliko je uspešno naše življenje? Odvisno od sijajne kariere. Kariera je izraz s katerim opredeljujemo dosežke službenega obdobja in predstavlja niz uspehov, ki ustvarjajo druge dodatne uspehe in pomagajo pri službenem napredovanju. Verjetno nihče od nas, ki je pri zdravi pameti, se ne bi branil ugledne kariere, ki bi mu prinesla slavo, moč, ekonomsko samostojnost, družbeni vpliv in ugled.
 
Pojem kariere je nedvomno eden od temeljev naše družbe in obvezna postavka službenih napredovanj na političnem in gospodarskem področju. Zgovorna ponazoritev je vsakokratni predsednik ZDA, ki pred izvolitvijo doživi skorajda popolno razgaljenje osebnega življenja, da lahko celotna skupnost presodi, ali bo vreden (moralni) voditelj naroda. Zdi se, da pri kandidatih iščejo ne samo sijajno kariero ampak tudi osebno brezhibnost. Zadnji primer, trenutni predsednik ZDA Barak Obama, je prejel prestižno (in hkrati kontroverzno) Nobelovo nagrado za mir, kot spodbudo za nadaljnje delo na področju diplomacije, mednarodne varnosti in miru. Pošteno povedano, Nobelova nagrada sama po sebi še nikamor nobenemu ni prinesla miru.
 
V zgoščenem jeziku lahko rečemo, da je mir dobrina treh razsežnosti: je uspeh posameznika in celotne družbe, je dar in končno, je sredstvo. Ker smo ljudje nagnjeni k bojevanju in nekontrolirano sprožamo svoja agresivna čustva, je nedvomno doseganje miru velik trud, ki zahteva številne napore. A kljub vsem človeškim naporom, brez zavesti, da je mir Božji dar, ne moremo razumeti te dobrine v njeni celoti. Delo posameznika za mir pomeni vključitev celotne družbe, da lahko vsem svojim članom omogoči uživanje blagostanja v miru. Slednje prinaša trajnostni razvoj, ki se odseva v napredku in razvoju civilne družbe. Tako postane vrednota miru sredstvo za razvoj in rast družbe.
 
Če prevedem v konkretne pojme, to pomeni, da je doseganje miru uspeh, ki pomaga k odpravljanju lakote in šele brez te lahko določena družba doseže višji napredek in razvoj. Zadnji primer tega je bil svetovnih vrh FAO v Rimu, ki je videl zbrane mogočne akterje svetovnega gospodarstva in varnostne politike, pred katerimi je papež Benedikt XVI. spregovoril ter spomnil na dolžnost vseh, da zagotovimo dostop hrane vsem ljudem.
 
Uresničevanje in uresničitev tega plemenitega cilja pomeni graditi trdno kariero miru. Zgled take kariere nam je dal Jezus Kristus, ki je kot Bog ubral pot človeka. Postal je človek, da nam je pokazal način delovanja. Kristus je vir miru, saj njegove prve besede po vstajenju so bile: »Mir vam bodi!« (prim. Lk 24, 36). Če pomislimo s kakšnim spoštovanjem se spominjamo zadnjih besed drage osebe, ki nas je zapustila, ali pomembnega voditelja, koliko bolj bi morali imeti v mislih prve Kristusove besede po vstajenju.
 
Mesec december je zaznamovan s Kristusovim rojstvom in nežno podobo jaslic. Nekateri goreči pridigarji si ob tem dajo duška s podrobnimi opisi, kako je Jezus jokal v hladnem hlevčku sredi puščave in kako je bil to Njegov prvi glas med nami. Zelo prikupno, toda za naše življenje ta »Božji jok« ne igra take vloge, kakor besede: »Mir vam bodi!«.
 
Nasprotno, pa so lahko besede angelov ob Jezusovem rojstvu »Slava Bogu na višavah …« (prim. Lk 2, 14) pomenljiv program našega božiča – in celega življenja. Kariera miru se ne omejuje na pogost obisk nedeljske maše ali prejemanje zakramentov, ampak vabi vse »ki so dobre volje« (prim. Lk 2, 14), da jo osvojijo.
 
Ko bomo v zimskih nočeh občudovali zvezdnato nebo in upali, da jo bo dodatno razsvetlil kak utrinek, spominjajoč na zvezdo repatico, pomislimo, da smo lahko tudi mi ambiciozne »zvezde«, ki s svojim prizadevanjem za mir zmanjšamo temnost noči v naši družbi.