nedelja, 1. maj 2011

Skupnost, dvom, vera in srečanje

Težko je v sodobnem svetu verovati, biti zavezan k upanju v presežno in ljubiti Boga, ki ga laboratorijske formule ne morejo zajeti. V tej zanki se nahaja človek od svojega začetka, ker mora krmariti med razumom in srcem, da bolj ali manj uspešno odgovori pri sebi na tiste dogodke, ki jih niti fizika in niti znanost ne rešujeta. V tej težavi se ne nahaja samo sodobni človek, ki ga zaznamujejo znanost, tehnologija, globaliziran svet, finančni in etični relativizem, ampak se nahaja vsaka generacija znova in znova.

Najslavnejša upodobitev sv. Tomaža
Danes je bil pri maši na vrsti eden mojih najljubših evangeljskih odlomkov iz Svetega pisma: neverni Tomaž. Uradni naslov bi popravil, ker Tomaž je veroval in to celo izpovedal. Zakaj mi je ta del tako všeč?

Skupnost. V prostoru so zbrani apostoli (najbrž tudi Marija, druge žene in še kakšni prijatelji), ki premišljujejo dogodke minulih dni in skušajo kot skupnost najti pravi odgovor. Ko je človeka strah, ko je negotov in ko nima pravih odgovorov na življenjske situacije, se zateče k skupnosti prijateljev ali k družini. Apostoli so skupaj premišljevali in se pogovarjali o dogodku, ki je za vedno spremenil človeško zgodovino.

Dvom. Apostoli – še posebej Tomaž – so se pogovarjali, ker niso bili gotovi, da so dogodki res taki, kot so jih videli, kot so o njih pripovedovali očividci. Morda mi je ta del še najbolj všeč. Vera v Jezusa Kristusa mora skozi »filter dvoma«, ki jo prečisti heroizmov, ošabnosti, fanatizma in človeškega napuha, da bi si lastninil celo tisto, kar je Božje delo. Če je prisoten dvom, pomeni, da se v človeku odvija proces premišljevanja, racionalnega in čustvenega preverjanja dogodkov in prizorov. Kdor dvomi, išče odgovore in preverja dejstva, gotovo bo nekega dne prišel do vere.

Vera. Po klasični definicij verovati pomeni upati z neko vsebino, toda v današnjem prizoru – morda v malo mračni sobi, ki je komaj osvetljena s kako oljenko, da so obrazi prepoznavni – je vera v vstalega Jezusa edino zagotovilo, ki je tem ljudem ostalo. Sledili so mu tri leta, zapustili so ekonomsko in družinsko trdnost, da so se pridružili nekemu neznancu, ki je zanimivo govoril in so ga oblasti sovražile. Sedaj pa o njem – še po smrti – krožijo čudne govorice. Da, apostoli ki so danes omenjeni v evangeliju verujejo, da je Jezus vstal, vendar ne vedo, kaj to pomeni. Morda je zaradi tega kdo podvomil ... 

Srečanje z Vstalim Gospodom. Tomaž je svoji veri postavil pogoj in takoj na začetku je rekel, da se gre to igro le, če bo deležen trdnega dokaza. Doživel je nekaj, kar mu je spremenilo življenje: srečal je vstalega Gospoda. Ne samo v fizičnem smislu, da je videl njegovo telo, ampak v svojem srcu je srečal živega Boga. Morda je to razlog, da je ravno apostol Tomaž šel najdlje ... do Indije ... do konca tedaj znanega sveta. Tomaž je dokaz, da je srečanje z vstalim Kristusom enkraten in neponovljiv trenutek v osebni zgodovini, ki ne more pustiti človeka ravnodušnega. Srečati živega Boga bi moralo biti poslanstvo in hrepenenje vsakega vernika, sicer je verovanje le prazno ponavljanje župnikovih besed. Tomaž je doživel velikonočni dokaz vere in sam postal pravi dokaz vere, ki ga je velikonočni dogodek za vedno zaznamoval.

Zaznamovani smo tudi tisti, ki si upamo reči, da verujemo v Jezusa. Naloga tistih, ki so srečali vstalega Boga je, da kakor žene v velikonočnem jutru in apostoli v naslednjih dneh, spregovorimo o tem tudi drugim ljudem. S svobodo in z upanjem, da vera in ljubezen premagata tudi smrt. 

Tukaj si preberite še lansko razmišljanje na to temo.

2 komentarja:

Dizma pravi ...

Zelo lepo povedano, gospod Aljoša.

Aljoša pravi ...

Dizma, hvala!