VSS Enterprise: First Manned Free Flight

Pogledi v vesolje in napredovanje tehnologije:

s. Marija Jasna Kogoj: „Vzgojitelj vzgaja najprej s svojo osebo“

V oktobrski številki mesečnika Naš Vestnik preberite intervju s sestro uršulinko Marijo Jasno Kogoj. Razkrila nam je lik m. Angele Lorenzutti, tržaške Slovenke, ki je v začetku prejšnjega stoletja postala generalna predstojnica uršulink v Rimu ter globoko zarisala nadaljnje življenje tega pomembnega reda. S s. Jasno smo govorili tudi o šolstvu v Ljubljani in doprinosu uršulinskih šol k vzgoji in izobraževanju našega naroda. Prijetno branje.

 

Zakaj Boris Pahor ne bo nikoli prejel Nobelove nagrade

Boris Pahor ne bo nikoli prejel Nobelove nagrade, ker Slovenci ga nismo pripravljeni enotno podpreti in tako okrepiti glas za njegovo kandidaturo. Tako majhen narod kot smo, preprosto ne moremo računati, da bodo naši ljudje - čeprav nadpovprečno dobri - opaženi sami od sebe.

Zamejskega pisatelja bi morale pri kandidaturi podpreti politika, univerze, umetniki, civilne iniciative, šole, dobrodelne in humanitarne organizacije, mediji, gospodarstvo, verske skupnosti ter izseljenci po svetu. Pahorja moramo pokazati svetu kot velikega in pomembnega Slovenca, ki je preko svojega literarnega ustvarjanja opozoril na najtežje trenutke evropske in domače zgodovine v minulem stoletju.

Boris Pahor ne bo nikoli prejel Nobelove nagrade, ker je  zavzel enako stališče in obsodil vse tri totalitarizme prejšnjega stoletja ter jih označil za velike zločine. Prav zato ga lahko imamo za misleca in intelektualca evropskega formata, ki je v tujini mnogo bolj cenjen kot doma.

Boris Pahor ne bo nikoli prejel Nobelove nagrade, ker ohranja pokončno držo svobodnega intelektualca in s tem povzroča nelagodje pri vseh, ki skrivajo skelete v omari. V Sloveniji je mnogo Borisov Pahorjev, ki po kakovosti dela in rezultatih dosegajo pomembne (mednarodne) uspehe, vendar njihovo delo ostaja nepoznano. Tako danes kot v preteklosti smo imeli srečo, da nismo obstali kot narod zaradi meča, ampak zaradi jezika in kulture. Na prepihu narodov smo preživeli prav zaradi številnih Borisov Pahorjev, ki so se zavedali pomena kulturne identitete.

Boris Pahor ne bo nikoli prejel Nobelove nagrade ne zaradi odbora Švedskih modrecev, ampak zaradi miselnih vrtičkov in goste megle domačih pisarn, predavalnic in redakcij.

Cerkev in mafija

Papežev obisk v Palermu je zbudil veliko zanimanja, pritegnil več kot 250.000 ljudi, ponudil nekaj presenečenj in spomnil na karizmatičnega Janeza Pavla II. Benedikt XVI. je označil pot organiziranega kriminala kot "pot smrti", ki nima nič skupnega z evangelijem. Zakaj torej Cerkev ne izobči mafijcev?

In je že četrtek. Danes imam pred očmi papežev obisk v Palermu, na Siciliji, ki se je zgodil minuli vikend. Obisk lahko mirno označimo za triumf in pravo zmagoslavje. Papeža je pričakalo nekaj več kot 250.000 ljudi, ki so prišli prisluhnit njegovemu sporočilu v težkih časih in razmerah. Mislim, da ni potrebno posebno opisovati družbene, gospodarske, kriminalne ali politične razmere na Siciliji, ker smo o tem precej redno seznanjeni. Ljudje so od Benedikta XVI. pričakovali podobno sporočilo, kot jim ga je namenil Janez Pavel II. leta 1993. Tedaj je papež jasno in glasno povedal tisto, kar si mnogi niso upali. Da boste vedeli o čem govorim, si oglejte spodnji posnetek:

Benedikt XVI. jih ni jih razočaral, saj je - v svojem bolj umirjenem in akademskem slogu - opozoril na kriminalne organizacije in prisotnost mafije. Označil jo je kot "pot smrti, ki ni kompatibilna z evangelijem". Množica je prekinila njegov govor s ploskanjem in aklamacijami, saj papež je ponovno potrdil prizadevanja mnogih, da vzpostavijo pravično in pravno družbo.

Papeževe besede so doživele močen sprejem in njegov obisk se je pokazal za velik uspeh. Po poti do letališča se je nepričakovano ustavil na kraju, kjer je mafija s tono dinamita razstrelila avto z italijanskim sodnikom in njegovim spremstvom. Položil je cvetje in tiho molil.

Kar me čudi je dejstvo, da uradna Cerkev (še) ni izdala uradnega dokumenta oz. odloka, da so vsi mafijski voditelji izobčeni že s samim dejanjem vstopa v mafijsko organizacijo. V 21. stoletju govoriti, da organiziranega kriminala ne moremo identificirati in opredeliti, je otročje in neresno. Kdor se - zavestno (!) - odloči, da bo sodeloval in pripadal mafijski organizaciji se tudi odloči, da bo z zavestnim in načrtovanim povzročanjem zla škodoval bližnjim in družbi. Kršenje državnih zakonov, sejanje terorja, izsiljevanje ... so dejanja, ki ne najdejo opravičila niti v doseganju "dobrih ciljev". Logična posledica tega je, da taka oseba ne more biti "v občestvu" s Cerkvijo in torej se izobči. Zakaj torej tako medla in neodločna drža?

O bloganju. Kar tako!

Bloganje ali pisanje spletnega dnevnika je postalo moj hobi čisto po naključju. Na faksu sem imel (ne)srečo poslušati nekaj obupno dolgočasnih profesorjev, ki od pedagoških prijemov niso slišali niti prve črke »p« od prve besede. Na predavanja sem jemal prenosnik in tako pod krinko, da si beležim predavanje, sem pripravljal prve objave. Dokončni udarec mi je zadal Andrej, saj je bil v bloganju bolj domač in me opogumil, da začnem tudi sam s tem. Danes pa sami vidite kje smo. Ponovno koristim priložnost, da se vsem vam zahvalim. Torej: Hvala vsem zvestim obiskovalkam in obiskovalcem MMT!

In kaj sem se naučil v tem času? Kar nekaj, zato sem se odločil, da svoje izkušnje in opažanja zapišem ter delim z vami. Torej, o bloganju. Kar tako. Morda bo komu koristilo.

Rednost. Redno objavljanje pokaže, da je blog živ, da obstaja neka kontinuiteta in da je čez cel teden zanimiv za obiske. Dolge prekinitve ali navali objav odbijajo obiskovalce, ker dajejo vtis neresnosti.

Razpršenost in prisotnost na internetu. Razpršiti prisotnost se danes da opraviti na zelo dober način. Prvi korak je povezati blog s profilom na Facebookom, Twitterjem in drugimi socialnimi omrežji, ki zagotavljajo prisotnost na internetu in povezanost s poznanimi osebami. Bralniki RSS Feed pa to e-prisotnost dodatno okrepijo.

Kratkost in jedrnatost. Ena mojih hib je, da imam zelo dolge uvode, ker želim, da bi bralci res dobro vedeli za kaj se gre. In potem jih uspavam ... Klasična struktura: uvod+jedro+zaključek je tudi odlična formula, da so objave jasne in zanimive. Kratka objava je seveda bolj atraktivna od dolge in kratek naslov je bolj pomenljiv od dolgega. Hm, ta nasvet pa bi si lahko tudi sam večkrat prebral ...

Povezave in multimedija. K objavam dodajte povezave na druge strani, slike ali video posnetke. Poleg dinamizacije besedila so odlično dopolnilo k vsebini in pomagajo k boljši zbranosti bralca.

Botri. Če vas opazi kak »velikan bloganja«, ki služi kot e-boter, kot je Aleš ali morda celo Drugi svet, potem se bo obisk povečal in bo tok bralcev bolj reden. Ko ljudje opazijo vsebino, prepoznajo nek slog in imajo link pred sabo, ki jih opominja na blog ... potem ste na konju ...

Ok, to je v »službi števca« oz. Števila obiskovalcev. To seveda ni primaren cilj bloganja – no, mislim, da nihče ne piše samo zase, sicer ne bi objavljal na svetovni splet – vendar pripomore k evalvaciji lastnega dela in orientaciji za prihodnost.

Upam, da tej nasveti komu koristijo, sicer pa ima vsak svojo strategijo ... in skrivnosti.

Ni prostora za dolgčas

MMT je v zadnjem času mirovala, vendar dan ima na žalost samo 24 ur ... Včasih bi prišlo prav, če bi se dalo dobiti podaljške. 

Čas hiti, ker ne pustim, da bi dolgčas prišel v moje življenje. Kakor pravil Baudelaire, največji greh in ostudnost je ravno dolgčas. Tista brezoblična apatija, ki je prisotna v nekaterih družbenih segmentih in kakor virus stopa v naše medosebne odnose. Čas ki ga živimo je tako poln in bogat, zato res ne vem, zakaj bi jamral. Res je, pred nami se odpira prihodnost, ki ne negotova, vendar kdaj pa je še bila gotova? Kdo ve, kaj nas čaka jutri? 

Zaupanje v prave prijatelje je dober začetek, da so tudi največje težave premostljive. Za dolgčas v življenju res ni prostora, ker lahko na mnogo načinov pomagamo drugim ali oplemenitimo svoje življenje: lepota jesenskega gozda, partija kart s prijatelji, pospravit pisalno mizo po dolgem času, branje dobre knjige ... Tako malo je potrebno, da odženemo dolgčas in uživamo v življenju. Brez preveč zapravljat.

Pozitivni učinki stavke

Danes naj bi bila stavka javnega sektorja. Moram priznati, da nisem opazil posebnih sprememb v vsakdanjem življenju. No, eno pa morda res ... Naše avtoceste so bile ob 17h skoraj prazne. Morda je krivo to, da so stavkajoči predčasno zapustili službe ali pa ... prekrižane roke carinikov, ki so ustavile nepregledne kolone tovornjakov.

Naša država je prometni most med Vzhodom in Zahodom, zato se vsak dan po naših cestah prepelje na tisoče in tisoče tovornjakov iz Romunije, Bolgarije, Ukrajine, Rusije, Latvije, Litve, Poljske ... S tako infrastrukturo kot jo imamo, obstoječim domačim prometom, dostavnimi vozili in tranzitnim prometom, vsako jutro pride do prometnega infarkta/ov. Danes zjutraj so zaradi pokvarjenega tovornjaka na voznem pasu poskrbeli tako, da so AC med Mariborom in Ljubljano delno zapirali. Ob 7.30 zjutraj? V ponedeljek? Hm, ali je štrajkala tudi zdrava pamet?

No, stavka ima tudi pozitivne učinke. Zaradi prekrižanih rok carinikov je bilo pri nas manj tovornjakov, kar pomeni, da smo imeli bolj pretočne ceste, manj prometa, manj hrupa, manj onesnaževanja okolja in manjšo obrabo asfalta.

Belgian abuse story is eerily familiar

Medijski vihar spolnih zlorab, ki je v spomladanskih mesecih dodobra prerešetal Cerkev in Cerkveno hierarhijo, zgleda se je pomiril. Vse kaže, da se je vrnil mir in o tem mediji pišejo le takrat, ko želijo blatiti Cerkev. Iluzija. Neposredni medijski pritisk na Cerkev je ponehal, vendar to še ne pomeni, da se je s tem to poglavje tudi zaprlo.

 

Sveti sedež je na tem področju objavil nekaj novih dopolnil k smernicam o ravnanju v primeru spolnega nasilja klerikov in tako omogočil boljše ukrepe. Papež Benedikt XVI. je na poti v Anglijo priznal, da Cerkev na tem področju ni storila dovolj in s tem je posredno pokazal s prstom tudi v svoje vrste odličnikov, ki raje kot žrtve, ščitijo dobro ime Cerkve; dobro ime, ne pa tudi njenega moralnega ugleda. Mislim, da je Cerkev letos plačala visok davek za dolgoletna sprenevedanja o tem, kar se je dogajalo mladoletnikom po celem svetu in hkrati upam, da se je iz tega tudi kaj naučila. Linija transparentnosti, sodelovanja s policijo in pomočjo žrtvam je edina pravična in se je tudi izkazala za uspešno. Mediji so brez usmiljenja in prizanašanja igrali vlogo tožnikov, saj so pokazali na krivice, ki so bili v mnogih državah zaščiteni ali dobro zavarovani. 

 

Medijska pozornost je opozorila Cerkev in celotno družbo, da je zanemarjanje jasnih opozoril lahko usodno. In kako naprej? V nadaljevanju objavljam članek komentatorja Johna L. Allena Jr., ki v obliki analize členi dogajanje v Cerkvi, v medijih in v družbi. Opozarja na resne napake, ki so si jih nekateri privoščili in na pomen pravočasnega ukrepanja, ko gre za sume ali primere spolnih zlorab.

James Joyce famously described history as a nightmare from which his literary alter ego, Stephen Dedalus, was trying to awake. For the Catholic church today, there’s no need to await history; the present, defined by a massive worldwide sexual abuse crisis, is nightmare enough.

Recent events in Belgium are “news” only in the sense that they’re new to Belgians. For more than a decade, sex abuse scandals have devastated the church in other parts of the world, from the United States to Ireland and Germany, and raised hard questions about the corporate response of the Vatican and the personal history of Pope Benedict XVI.

To hear church leaders in Belgium say they need more time to ponder a response, therefore, cannot help but seem either disingenuous or naïve; by any reasonable standard of foresight, they should have seen this train wreck coming.

The trajectory of the Belgian story is eerily familiar: A single high-profile case (in this instance, revelations about Bishop Roger Vangheluwe) , followed by massive disclosures which suggest a pattern, followed by slow and ambivalent responses from church officials which fuel public outrage.

If past experience is a guide, what will eventually happen is that the bishops will make payments to victims, adopt tough policies to weed abusers out of the clerical ranks, commit themselves to full cooperation with police and other civil authorities, and learn a new language for talking about the crisis in public that accents compassion for victims and “zero tolerance” for crimes. When the dust settles, reasonable people will probably conclude that the Belgian church has cleaned up its act, but only after massive damage has been done.

The question therefore has to be asked: Why didn’t the church in Belgium take these steps before the crisis broke? Why does the Catholic church so often seem committed to a strategy of defusing the bomb after it’s already gone off?

There are two basic reasons.

First, bishops often seem ambivalent because they believe the Catholic church is being unfairly smeared. They point to data such as the John Jay study in the United States, the most exhaustive statistical analysis of the crisis in any country, which found that just four percent of priests serving over a fifty-year period faced credible charges of abuse. That’s no worse, and in some cases considerably better, than rates of abuse in other religious denominations, the public school system, and the juvenile justice system.

Officials also insist that media outlets and critics are quick to point out the failures of the church, but slow to credit its positive accomplishments. Belgium is a case in point: Lost in the hysteria over the findings of the Adriaenssens Commission is the point that this was a church-sponsored effort to root out the truth.

Criticism of the church, many bishops believe, is also fueled by lawyers hungry for payoffs, and by people who don’t like Catholic positions on controversial issues such as abortion and gay marriage.

All that may be true, but it misses the point of how people perceive these scandals. The Catholic church preaches sexual morality to the world, so to say that the rate of sexual abuse by priests is no worse than other institutions is a bit like saying the number of arsonists in the Fire Department is no greater than in the general public. Most people will not find that terribly reassuring.

Second, the Catholic church is ill-equipped to handle a global crisis. Despite the mythology of the church as rigidly hierarchical and ultra-centralized, the reality is that the church is top-down only on matters of doctrine. On everything else, it is actually one of the most decentralized institutions on earth. (There are 1.2 billion Catholics and only about 2,000 officials in the Vatican. That’s a ratio of citizens to bureaucrats that would be the envy of any other government on the planet.)

When the sexual abuse crisis erupts in a given country, it becomes a magnifying glass for the strengths and weaknesses of the local hierarchy. Where the bishops are unified and capable of mounting an effective response, the damage can be contained. Where they’re not, disaster ensues.

Germany is an instructive example. When the crisis broke in February, Archbishop Robert Zollitsch of Freiburg, President of the German bishops’ conference, swiftly apologized and admitted that the church had engaged in a pattern of cover-up. Hotlines were established for victims to report abuse, and the bishops adopted new policies which, among other things, require reporting all allegations of abuse to the police and civil prosecutors unless the victim objects.

When a well-known German bishop, Walter Mixa of Augsburg, was accused of physical abuse of children (though not sexual abuse), his resignation was swiftly accepted by Pope Benedict XVI, offering the German public a signal of accountability.

To be sure, many critics in Germany insist the church has not done enough, but the steps already taken have calmed the waters. The fact that they were able to accomplish all that in a span of roughly three months, from February to April, is nothing short of a miracle, given that the Catholic church legendarily thinks in centuries.

It remains to be seen whether the Belgian bishops will be similarly adroit. They do not seem to be off to an especially auspicious start, declining to offer a clear apology or admission of guilt, applauding a court ruling which held that the results of a police search of church property are inadmissible, and pleading for more time to cobble together a response.

Archbishop André-Joseph Léonard could perhaps learn something from his colleagues in Germany, the United States, and elsewhere, who have already learned the painful lesson that ambivalence and stalling won’t cut it.

Yet however inspired the Belgian bishops prove to be, they can’t operate in a vacuum. Their efforts will either be helped or hindered by the tone set by Pope Benedict XVI. His expression of “pain” over events in Belgium was a start, as was his unflinching admission on the opening day of his Sept. 16-19 trip to the United Kingdom that the church was not “sufficiently vigilant and not sufficiently quick and decisive to take the necessary measures” to combat the crisis.

Benedict’s pledge of “material, psychological and spiritual” support for victims is also welcome. At the same time, many observers believe more needs to be done.

One critical step would be a comprehensive global policy, which would feature two elements: Internal measures to remove abusers from the priesthood, and full cooperation with police and civil investigators. The Vatican has already published guidelines to that effect, but more needs to be done to give them teeth.

There’s also the question of accountability for bishops who have failed to manage the crisis. There are more than 5,000 Catholic bishops in the world, and only the pope can call them to task. Until there are meaningful systems of oversight, involving not just other bishops but also ordinary faithful, many observers will conclude that the church has not fully learned its lesson.

Healing must begin with an unmistakable indication that the church “gets it.” So far, Belgians seem to be still waiting for that reassurance – and until they do, little else will matter.

Finally, let there be no mistake: Belgium is the most recent front in the crisis, but it’s not likely to be the last. The question is, will the Catholic church elsewhere learn something, and perhaps, for once, defuse this bomb before it explodes?

Nad Izolo z lepilnim trakom

Posebna oblika sodobne umetnosti, ki na izviren način poudari urbano okolje. Opazili so celo na Repubblica.it:

Blaženi Newton?

Spodaj si lahko preberete, kako so profesionalni slovenski mediji. Iz današnjega Dela:


Kardinal John Henry Newton ...

... kardinala Newtona, velike osebnosti ...
... O kardinalu Newtonu, najbolj slovitem spreobrnjencu ...

... večkrat pojavil po Newtonu ...