ponedeljek, 27. september 2010

Pozitivni učinki stavke

Danes naj bi bila stavka javnega sektorja. Moram priznati, da nisem opazil posebnih sprememb v vsakdanjem življenju. No, eno pa morda res ... Naše avtoceste so bile ob 17h skoraj prazne. Morda je krivo to, da so stavkajoči predčasno zapustili službe ali pa ... prekrižane roke carinikov, ki so ustavile nepregledne kolone tovornjakov.

Naša država je prometni most med Vzhodom in Zahodom, zato se vsak dan po naših cestah prepelje na tisoče in tisoče tovornjakov iz Romunije, Bolgarije, Ukrajine, Rusije, Latvije, Litve, Poljske ... S tako infrastrukturo kot jo imamo, obstoječim domačim prometom, dostavnimi vozili in tranzitnim prometom, vsako jutro pride do prometnega infarkta/ov. Danes zjutraj so zaradi pokvarjenega tovornjaka na voznem pasu poskrbeli tako, da so AC med Mariborom in Ljubljano delno zapirali. Ob 7.30 zjutraj? V ponedeljek? Hm, ali je štrajkala tudi zdrava pamet?

No, stavka ima tudi pozitivne učinke. Zaradi prekrižanih rok carinikov je bilo pri nas manj tovornjakov, kar pomeni, da smo imeli bolj pretočne ceste, manj prometa, manj hrupa, manj onesnaževanja okolja in manjšo obrabo asfalta.

petek, 24. september 2010

Belgian abuse story is eerily familiar

Medijski vihar spolnih zlorab, ki je v spomladanskih mesecih dodobra prerešetal Cerkev in Cerkveno hierarhijo, zgleda se je pomiril. Vse kaže, da se je vrnil mir in o tem mediji pišejo le takrat, ko želijo blatiti Cerkev. Iluzija. Neposredni medijski pritisk na Cerkev je ponehal, vendar to še ne pomeni, da se je s tem to poglavje tudi zaprlo.
 
Sveti sedež je na tem področju objavil nekaj novih dopolnil k smernicam o ravnanju v primeru spolnega nasilja klerikov in tako omogočil boljše ukrepe. Papež Benedikt XVI. je na poti v Anglijo priznal, da Cerkev na tem področju ni storila dovolj in s tem je posredno pokazal s prstom tudi v svoje vrste odličnikov, ki raje kot žrtve, ščitijo dobro ime Cerkve; dobro ime, ne pa tudi njenega moralnega ugleda. Mislim, da je Cerkev letos plačala visok davek za dolgoletna sprenevedanja o tem, kar se je dogajalo mladoletnikom po celem svetu in hkrati upam, da se je iz tega tudi kaj naučila. Linija transparentnosti, sodelovanja s policijo in pomočjo žrtvam je edina pravična in se je tudi izkazala za uspešno. Mediji so brez usmiljenja in prizanašanja igrali vlogo tožnikov, saj so pokazali na krivice, ki so bili v mnogih državah zaščiteni ali dobro zavarovani. 
 
Medijska pozornost je opozorila Cerkev in celotno družbo, da je zanemarjanje jasnih opozoril lahko usodno. In kako naprej? V nadaljevanju objavljam članek komentatorja Johna L. Allena Jr., ki v obliki analize členi dogajanje v Cerkvi, v medijih in v družbi. Opozarja na resne napake, ki so si jih nekateri privoščili in na pomen pravočasnega ukrepanja, ko gre za sume ali primere spolnih zlorab.




James Joyce famously described history as a nightmare from which his literary alter ego, Stephen Dedalus, was trying to awake. For the Catholic church today, there’s no need to await history; the present, defined by a massive worldwide sexual abuse crisis, is nightmare enough.

Recent events in Belgium are “news” only in the sense that they’re new to Belgians. For more than a decade, sex abuse scandals have devastated the church in other parts of the world, from the United States to Ireland and Germany, and raised hard questions about the corporate response of the Vatican and the personal history of Pope Benedict XVI.

To hear church leaders in Belgium say they need more time to ponder a response, therefore, cannot help but seem either disingenuous or naïve; by any reasonable standard of foresight, they should have seen this train wreck coming.

The trajectory of the Belgian story is eerily familiar: A single high-profile case (in this instance, revelations about Bishop Roger Vangheluwe) , followed by massive disclosures which suggest a pattern, followed by slow and ambivalent responses from church officials which fuel public outrage.

If past experience is a guide, what will eventually happen is that the bishops will make payments to victims, adopt tough policies to weed abusers out of the clerical ranks, commit themselves to full cooperation with police and other civil authorities, and learn a new language for talking about the crisis in public that accents compassion for victims and “zero tolerance” for crimes. When the dust settles, reasonable people will probably conclude that the Belgian church has cleaned up its act, but only after massive damage has been done.

The question therefore has to be asked: Why didn’t the church in Belgium take these steps before the crisis broke? Why does the Catholic church so often seem committed to a strategy of defusing the bomb after it’s already gone off?

There are two basic reasons.

First, bishops often seem ambivalent because they believe the Catholic church is being unfairly smeared. They point to data such as the John Jay study in the United States, the most exhaustive statistical analysis of the crisis in any country, which found that just four percent of priests serving over a fifty-year period faced credible charges of abuse. That’s no worse, and in some cases considerably better, than rates of abuse in other religious denominations, the public school system, and the juvenile justice system.

Officials also insist that media outlets and critics are quick to point out the failures of the church, but slow to credit its positive accomplishments. Belgium is a case in point: Lost in the hysteria over the findings of the Adriaenssens Commission is the point that this was a church-sponsored effort to root out the truth.

Criticism of the church, many bishops believe, is also fueled by lawyers hungry for payoffs, and by people who don’t like Catholic positions on controversial issues such as abortion and gay marriage.

All that may be true, but it misses the point of how people perceive these scandals. The Catholic church preaches sexual morality to the world, so to say that the rate of sexual abuse by priests is no worse than other institutions is a bit like saying the number of arsonists in the Fire Department is no greater than in the general public. Most people will not find that terribly reassuring.

Second, the Catholic church is ill-equipped to handle a global crisis. Despite the mythology of the church as rigidly hierarchical and ultra-centralized, the reality is that the church is top-down only on matters of doctrine. On everything else, it is actually one of the most decentralized institutions on earth. (There are 1.2 billion Catholics and only about 2,000 officials in the Vatican. That’s a ratio of citizens to bureaucrats that would be the envy of any other government on the planet.)

When the sexual abuse crisis erupts in a given country, it becomes a magnifying glass for the strengths and weaknesses of the local hierarchy. Where the bishops are unified and capable of mounting an effective response, the damage can be contained. Where they’re not, disaster ensues.

Germany is an instructive example. When the crisis broke in February, Archbishop Robert Zollitsch of Freiburg, President of the German bishops’ conference, swiftly apologized and admitted that the church had engaged in a pattern of cover-up. Hotlines were established for victims to report abuse, and the bishops adopted new policies which, among other things, require reporting all allegations of abuse to the police and civil prosecutors unless the victim objects.

When a well-known German bishop, Walter Mixa of Augsburg, was accused of physical abuse of children (though not sexual abuse), his resignation was swiftly accepted by Pope Benedict XVI, offering the German public a signal of accountability.

To be sure, many critics in Germany insist the church has not done enough, but the steps already taken have calmed the waters. The fact that they were able to accomplish all that in a span of roughly three months, from February to April, is nothing short of a miracle, given that the Catholic church legendarily thinks in centuries.

It remains to be seen whether the Belgian bishops will be similarly adroit. They do not seem to be off to an especially auspicious start, declining to offer a clear apology or admission of guilt, applauding a court ruling which held that the results of a police search of church property are inadmissible, and pleading for more time to cobble together a response.

Archbishop André-Joseph Léonard could perhaps learn something from his colleagues in Germany, the United States, and elsewhere, who have already learned the painful lesson that ambivalence and stalling won’t cut it.

Yet however inspired the Belgian bishops prove to be, they can’t operate in a vacuum. Their efforts will either be helped or hindered by the tone set by Pope Benedict XVI. His expression of “pain” over events in Belgium was a start, as was his unflinching admission on the opening day of his Sept. 16-19 trip to the United Kingdom that the church was not “sufficiently vigilant and not sufficiently quick and decisive to take the necessary measures” to combat the crisis.

Benedict’s pledge of “material, psychological and spiritual” support for victims is also welcome. At the same time, many observers believe more needs to be done.

One critical step would be a comprehensive global policy, which would feature two elements: Internal measures to remove abusers from the priesthood, and full cooperation with police and civil investigators. The Vatican has already published guidelines to that effect, but more needs to be done to give them teeth.

There’s also the question of accountability for bishops who have failed to manage the crisis. There are more than 5,000 Catholic bishops in the world, and only the pope can call them to task. Until there are meaningful systems of oversight, involving not just other bishops but also ordinary faithful, many observers will conclude that the church has not fully learned its lesson.

Healing must begin with an unmistakable indication that the church “gets it.” So far, Belgians seem to be still waiting for that reassurance – and until they do, little else will matter.

Finally, let there be no mistake: Belgium is the most recent front in the crisis, but it’s not likely to be the last. The question is, will the Catholic church elsewhere learn something, and perhaps, for once, defuse this bomb before it explodes?

četrtek, 23. september 2010

Nad Izolo z lepilnim trakom

Posebna oblika sodobne umetnosti, ki na izviren način poudari urbano okolje. Opazili so celo na Repubblica.it:

ponedeljek, 20. september 2010

Blaženi Newton?

Spodaj si lahko preberete, kako so profesionalni slovenski mediji. Iz današnjega Dela:


Kardinal John Henry Newton
...

... kardinala Newtona, velike osebnosti
...
... O kardinalu Newtonu, najbolj slovitem spreobrnjencu ...

... večkrat pojavil po Newtonu ...

nedelja, 19. september 2010

Predsodki

Papež je sklenil svoj obisk Velike Britanije in prve ocene presenečajo celo najstrožje kritike. Množice, ki so po ulicah in na prizoriščih spremljale obisk, so pokazale veliko zanimanja angleškega prebivalstva za prisotnost Petrovega naslednika na Otoku. Skupine protestnikov so bile napovedane, pričakovane in v večkulturnem okolju povsem normalne, zato k temu obisku sodi tudi "drugo mnenje".

Tudi britanska javnost je povedala svoje: predsodki padajo. Komentator časopisa Daily Telegraph ugotavlja, da se je zgodilo nekaj nepričakovanega, saj britanska javnost s pristno radovednostjo posluša papeževe besede. Besede, ki na zgoščen način prinašajo pomembno sporočilo sodobni družbi na Otoku in tudi širše. Zdi se, da kritični toni osamljeno životarijo samo še v tisku slabo prezračene periferije, ker veliki in ugledni Evropski časopisi počasi že priznavajo velik uspeh tega obiska. Kdor pozorno posluša sporočilo Benedikta XVI. razume, da bolj kot politična moč stopa v središče človek kot celota.

Uspeh ni samo pastoralen, ampak – in predvsem – političen, saj je ta obisk najbolj resno vzela kraljica Elizabeta II. ter vsi politiki. Prvič se je zgodilo, da je kraljica počastila prihod tujega državnika s članom kraljeve družine na letališču ter v svojem govoru izpostavila pomen odpuščanja napak iz preteklosti.

Papež je na svoji strani dal vedeti, da sta Katoliška in Anglikanska Cerkev glede družbene prisotnosti v sorodnem položaju, zato antagonizem jima ne bo koristil. Srečal se je tudi s petimi žrtvami spolnih zlorab in se ponovno opravičil, da je bilo storjeno premalo. Mislim, da so  že vsi sprejeli sporočila sramu in obžalovanja, vendar če ne bo konkretnih in učinkovitih dejanj, bodo ostala le prazne besede. Katoliška skupnost in civilna javnost čakata na konkretne rezultate, ker z vsakim novim škandalom zlorab, verodostojnost Cerkve izgublja teren.

Večina slovenskih nacionalnih medijev je tudi tokrat odigrala že dobro utečeno vlogo partijskega glasila. Morda so krivi uredniki, morda lastniki ali politika, dejstvo je, da so članki o papeževem obisku v Angliji uresničili predvidevanja o slabem novinarstvu. Žal smo v Sloveniji prisiljeni brati in poslušati podpovprečne pisne izdelke, ki s pravimi novinarskimi prispevki nimajo kaj dosti opravka. Slovenski medijski prostor načrtno gradi predsodke, da lažje izstopajo želena stališča lastnikov. Tako so načrtno zamolčali ključne podatke, pozitivne vidike (ki jih ni bilo malo) ter številna srečanja tega papeževega potovanja.

Po verskem prepričanju se nimam za »papežnika«, kakor so nekoč v Angliji označevali katolike predane Rimu, vendar mislim, da mora profesionalno novinarstvo prikazati stanje na etičen način. Iluzija? Lahko bi, da navedem le nekaj primerov, izpostavili pozitivne vtise politikov, pričakovanja ljudi ali medijsko pozornost, ki je je bil deležen papež. Slovenskemu bralcu se godi velik krivica, ker je podvržen sodobni obliki cenzure, ki je močnejša od tiste pod prejšnjim režimom.

Potovanje Benedikta XVI. v Anglijo se je izkazalo za velik uspeh, mnogo predsodkov je padlo in to bo omogočilo demokratični družbi nov pogled na stoletne delitve. Spreobračanje drugače mislečih ni nikoli tako ugoden posel, kakor prizadevanje za blagostanje, mir, napredek in iskanje skupnega dobrega. 


Žabe

Stanje na cestah in v nekaterih mestih kar kliče po tej pesmi:

četrtek, 16. september 2010

Zaživeti v šoli in v družbi

Preden  se odpravim na okroglo mizo v sklopu Socialnega tedna 2010 Preživeti ali zaživeti v šoli danes, še nekaj misli o šoli, družini in družbi.

Šole in šolstvo predstavljajo pomemben segment vsake družbe, ker najlažje upogibaš mlado drevo. Dejstvo je, da se »razvoj« generacij in časov pozna tudi v šolskih klopeh. Velike vedenjske spremembe so odraz družbenega stanja, ki je vsej prej kot pomirjujoč. Mislim, da trajnostni razvoj in naša prihodnost nista toliko odvisna od gibanja vrednosti surovin ali delnic, ampak od sposobnosti komunikacije v družbi.

Šolska vzgoja doživlja vedno več zunanjih pritiskov, medosebna komunikacija je ohromljena in učenci s težavo usmerjajo svojo pozornost k učni snovi. To so samo nekatere najbolj pereče težave, ki dušijo učni razvoj in iskanje pravic je privedlo naše šolstvo do točke, da so dolžnosti pristale na drugem mestu. Vidna posledica tega je, da česar ne dosežejo starši, bodo odvetniki. In začaran krog se prepleta v neskončno spiralo odmikanja učiteljev in vrivanja odvetnikov med šolske klopi. Ali lahko odvetniki odločajo o pedagoškem procesu?

Številni starši v imenu permisivne vzgoje popuščajo svojim otrokom, ki živijo v precejšnjem materialnem blagostanju in neodvisnosti, zato pa si lahko veliko dovolijo. A doba šolanja je tudi čas osebne formacije, vzgoje karakterja in spoznavanja svojih talentov. Tukaj se pogosto spregleda prav slednje, saj na »talente« gledamo kot nekaj povsem postranskega, neizmerljivega. Prepričan sem, da če bi šola dala več poudarka na individualno razvijanje talentov, bi posameznikom mnogo bolj pomagala k odraščanju in intelektualnemu napredku. O temu je pisal dr. Ivan Štuhec v zadnji številki Družinine priloge Slovenski čas: »Ko smo šolo spreminjali in spremenili v tehnologijo za spričevala, smo jo odtujili človeku in ta človek z naporom hodi v takšno šolo, ker gre tja zato, da bi dobil papir in se izognil delu, ne pa da bi se naučil, predvsem odkril, kaj rad dela in katere talente, darove ima. Trdno sem prepričan, da kdor odkrije sebe in najde smisel svojega življenja, nikoli ne bo brezposeln«.

Naša mladina se spreminja v četo živih mrličev. Hlastanje po zadnjih trendih in alternativnosti prinaša družbeno odstone osebe. Kapital, utelešen v potrošniški miselnosti, preprosto ne prenese talentiranih in »prebujenih« posameznikov, ker niso vodljivi. Veliko gospodarskih struktur in institucij vlaga finančna sredstva, da pridobi in vzgoji mlado populacijo, toda nikogar ne zanima vprašanje: »Kako mladina doživlja družbo?«.

Premik od šole k družbi je bistvenega pomena, saj to nam omogoča, da lahko razumemo, zakaj se mladi upirajo vsemu, zakaj slavijo kulturo smrti in zakaj iščejo negativne vzorce pred pozitivnimi. Ker so sami negativni? Mislim, da človek je po svojem ustroju pozitivno bitje in vedno teži k dobremu. Iskanje in poveličevanje zla pa pomeni, da v družbi nekaj ni vredu. Nekaj osnovnega. Komunikacija. Komunikacije je vezivo skupnosti – družbe, zato če lahko mladina izraža svoje mnenje znotraj življenjskega prostora, kamor je umeščena, se bolje počuti, kakor če ga ne. Če se mladi lahko v družbi izražajo, lahko v njej živijo, sicer životarijo. Dobro »počutje« pomeni skrb za okolje in pozitivna naravnanost na življenjske vrednote. Zato ne spreglejmo, koliko »življenjskega prostora« dejansko ima mlad človek v družbi in kje je postavljena meja njegovi ustvarjalnosti – komunikativnosti.

Naraščanje antisemitizma, anarhizma, ksenofobije in vseh oblik nestrpnosti do drugačnih v družbi je dokaz, da mlad človek živi v nekem nelagodju ali bolje rečeno v družbi, ki mu ni po meri. Za mladega človeka, sprva šola in potem služba ter družina, pogosto predstavljajo tiha nezadovoljstva, čeprav na prvi pogled anketiranci v javnomnenjskih raziskavah ali strokovnih analizah izražajo svoje veliko zadovoljstvo. Gre za drobno prikrivanje neuresničenih želja, ki povzročajo bolečine in lahko hromijo posameznikovo avtonomijo. Slednja mora zaživeti in se uresničiti kot razvijanje talentov in kretivnosti.

Šola je prvi kraj organiziranega družbenega življenja, zato je zelo pomembno, kakšna je in kakšno bo v prihodnosti. Če bo šola ostala samo kraj preživetja, bo tudi medsebojno sporazumevanje v družbi namenjeno zgolj osnovnemu preživetju: iz rok v usta. Ko bomo iskali način, kako zaživeti, bomo dali talentom pravo mesto v družbi in tudi medosebni odnosi bodo mostovi trajne komunikacije.

Think the unthinkable - video

In tukaj še video, kjer prof. Brague razlaga svoj pogled na racionalno dojemanje vere, klasične filozofije in islama:


Think the unthinkable


V svetu se pojavlja zanimiva in zaskrbljujoča tendenca, da bi sterilizirali narkomane, alkoholike, duševno motene in druge marginalizirane ljudi. Da, spet. Vse kaže, da nas  ideologije 20. stoletja niso izučile prav ničesar in pohod skrajnih idej še ni ustavljen. Pred časom je angleški sociolog predstavil svoje teze o sterilizaciji oz. dolgotrajni obliki kontracepcije v oddaji, ki se profilira kot think the unthinkable. Zgovorno.

Britanski profesor je odprl fronto evgenike, za katero se je zdelo, da je za vse večne čase končana. Gostje v studiu so njegove teze spodbijali, kar ga je privedlo le do dodatnega prepričanja v svoj prav. Sociolog vztraja pri dejstvu, da osebe "na robu družbe" predstavljajo hipotetične pedofile. Več si preberite na tem mestu.

Taki in podobni "gospodje" so trenutno osamljeni, vendar mislim, da so njihove besede v končni fazi le odraz trenutnega stanja družbe. Naša družba se spreminja v tisto, kar je do nedavnega obsojala. Izgon Romov iz Francije težko komentiram, ker mislim, da igrajo okoliščine pomembno vlogo, vendar nestrpnost in občutek ogroženosti, ki se vrivata v naš vsakdan, stopnjujeta odpor do drugačnih.

Evropa je Evropa, ker predstavlja mozaik narodnosti, verstev, kultur, jezikov, etnij ... ki so ji dali podobo, kakršno vidimo danes. Če se odreče enemu od svojih bistvenih elementov (prvini, ki jo zaznamuje več desetletji ali celo stoletji) gotov izgubi svojo istovetnost. Odgovor na razne "sociologe sterilizacije" in druge ekstreme je integracija. Preprosta beseda, ki terja zahtevno nalogo: ohraniti svojo kulturo in istovetnost v tujem okolju ter ga spoštovani in se vanj vključiti. Integracija pomeni ohranjanje in razvoj hkrati, pomeni pa tudi zagotoviti družbeno stabilnost in trajnostni razvoj. Da, to je res misliti nemogoče, vendar edina prava rešitev na tej celini.

To tezo zagovarjam, ker sem pred nekaj tedni končal odlično branje: Evropa, rimska pot (Remi Brague) in razumel dinamiko nastajanja našega kontinenta. Kontinent pomeni posoda, ki naj bi nekaj vsebovala. In kaj vsebuje naša Evropa? Kaj bo vsebovala čez deset ali dvajset let? Bo še obstajala taka kot je danes?

Prognoze za prihodnost so gotovo think the unthinkable, ampak obstajam optimist in upam, da bo naša družba razumno pristopala do ključnih in neizogibnih vprašanj. Upam, da bomo ohranjali mir in s tem krepili znanost, napredek, razvoj. In upam, da to ni think the unthinkable.