torek, 29. junij 2010

Nošenje mulsimanskega pokrivala - bata.blog

Drage obiskovalke in obiskovalci MMT, našel sem odličen blog, ki vam ga svetujem v branje. Posebno pa priporočam ta zapis, kjer avtorica na oseben način predstavi razloge nošenja islamskega pokrivala ali hijab. Zapis je aktualen, ker nekatere evropske države z zakoni prepovedujejo nošenje burke in zbujajo polemične komentarje. Preberite mnenje nekoga, ki ni piše "iz teorije", ampak "iz prakse".

sobota, 26. junij 2010

Proslava kot politični shod

Dolgo sem čakal, preden sem se lotil teh vrstic. Morda gre za psihološko tlačenje jeze, ali samo za prezir. Razmišljam o četrtkovem dogajanju na trgu Republike v Ljubljani. Proslava pred dnevom državnosti je bila - po mojem mnenju - neokusna, neprimerna in žaljiva.

Očitno je, da vsakoletne tovrstne proslave imajo samo en namen: povzročati slabo voljo in razdvajati državljane. Dober začetek je bil že govor podpredsednika DZ na slavnostni seji parlamenta. Spet staro (že slišano) stokanje in godrnjanje.

Dogajanje na odru na trgu pa je bilo nadaljevanje neke slovesnosti, ki ni bila prav nič slovesna. Šlo je za odkrito norčevanje iz javnega RTV zavoda in izrazito sporočilo političnega programa. Na eni strani smo lahko gledali posmeh nad nacionalnimi simboli in posmeh nad celotno politiko, na drugi strani pa zdravljenje osebnih travm posameznih "umetnikov" in kulturnikov.

Vsako leto je kulturni program na tej proslavi nek podpovprečni in ceneni postmodernistični kič, ki išče pozornost občinstva v ekscesih. Na kratko: nihče ni nikoli razumel tistih visokih kulturnih umotvorov nekaterih dekadentnih umetnikov. Letos je bila na odru strankarska burleska, ki je poslala javnosti več sporočil. In težko bi jih spregledali ali preslišali.

Kakšna naj bo, torej, kulturna proslava pred nacionalnim praznikom? Recimo, da če smo že tako miroljubni in se želimo izogniti vojaški paradi in preleletu letal, potem postavimo na oder obraze in kulturne dosežke našega naroda v minulem letu. Ali imamo (sploh) kaj pokazati?

Težko si predstavljam Francoze, Italijane, Srbe ali kak drug narod, ki ima močno nacionalno zavest, da bi za svoj največji državni praznik ponudil neko kulturno dramo ali shizofreno (ne)kulturno predstavo. Da, šlo je za čisto kulturno shizofrenijo, saj je ministrstvo odgovorno za kulturo negiralo samo sebe. Osrednji državni praznik je bil izkoriščen za propagando, kakršno je ne premorejo niti največje diktature. In če kdo od sodelujočih na proslavi misli, da so s sporočilom zadali komu kak hud udarec, si lahko oddahnejo, saj ga niso.

Dragi moji, Slovenci smo sami sebi zadali udarec. Dali smo odličen avtogol. S tem, ko ne znamo ceniti praznikov, ko izkoriščamo vse priložnosti za politično obračunavanje, ko imamo narodno zavest za predmet posmeha in ko tresemo slabo voljo tudi pred prazniki, smo akterji negativne kampanje naši Sloveniji. Upam, da se kdo od politikov zaveda, da sporočila ki jih pošiljamo "znotraj" države, so opažena tudi navzven. Tuji diplomati pri nas niso samo neki porabniki koktajlov, ampak dosledno opazujejo življenje v državi. In o njem poročajo naprej.

Ko bomo privzeli obnašanje zrele države, bomo tudi kot družba dozoreli za pomembne odločitve. Do takrat pa nam ne ostane nič drugega, kot da postopamo na mestu, si polnimo časopise z umetno ustvarjenimi aferami in stokamo, kako nam je hudo. Saj drugega si itak ne zaslužimo, ker vse kar dobimo, hitro zapravimo in uničimo. Celo državo!

torek, 22. junij 2010

Teleskop v noči

Tiste noči na otoku Vancuover
sem odprl okno motela
in ko sem videl zvezde,
sem se skoraj zjokal.
Toliko jih je bilo tisto noč
in z vsemi si me poljubljal.

Ernesto Cardenal

ponedeljek, 21. junij 2010

Plinski terminali: monstrum pri sosedih

Začetek novega tedna ... in novih izzivov. Ena od zanimivih in polemičnih tem je mednarodna politika naše države, ki nam gotovo ne more biti v čast. Spremljam dogajanje glede gradnje plinskih terminalov v Trstu in moram priznati, da so reakcije Ljubljane na trenutke tako servilne, da so dihjemajoče.

Razumem, da so dobrososedski odnosi pomembni, vendar lastna identiteta in interesi tudi ne morejo biti odveč. Medtem ko naš minister za okolje izgubi dar govora ob pogledu na italijansko kolegico, si v Trstu že manejo roke, ker vejo, da terminali bodo. V že tako grdem in zanemarjenem delu mesta (ob železarni, rafineriji, smetišču in betonarni), bodo gradili še terminale. Njihov problem. Že res, vendar postane problem tudi naš, ko pomislimo na okoljske učinke, ki nam jih bo povzročal tak industrijski monstrum.

Njihova gradnja je za Italijo strateškega pomena, saj hoče postati glavna akterka v distribuciji plina na stari celini. O viziji razvoja in načrtih si lahko več preberete tukaj.

Vprašanje pa je, kaj je naša strategija in kakšno mesto si bomo izborili v Evropi.

nedelja, 20. junij 2010

Bolj tujec kakor kamen na cesti

Danes me že cel dan zasleduje stavek, ki sem ga prebral v srednji šoli in zapisal na listek, ki se je v petek pojavil na moji mizi. Rebula. Slavni Rebula v svojih novelah uporniških tonov, ki daje srednješolcu krila malega revolucionarja. Revolucija kozmopolitskega Trsta in premišljenih intelektualcev. Gre za revolucijo podobno današnjemu evangeliju, kjer Jezus sprašuje učence o tistem, kar je logično … pa jim (še vedno) ni jasno. Kdo sem? Kdo si? Kdo smo?

Ali se poznamo?

Se razumemo?

Govori jezik in je oblečen po modi drugih ljudi, a to ni nič, kajti človek je bolj tujec človeku kakor kamen na cesti.

Alojz Rebula

četrtek, 17. junij 2010

Evharistični kongres: priložnost za družbeni dialog

Evharističnega kongresa je uradno konec. Viden dogodek, ki je zaznamoval življenje Cerkve na Slovenskem v letošnjem letu, pušča za sabo otipljivo sled medijske pozornosti in številnih odzivov iz vseh strani. Tudi zvestih uporabnikov Male miselne tržnice.

Če se na eni strani (upravičeno) razburjamo zaradi občutka, da je šlo za štetje pripadnikov, lahko na drugi strani poskusimo izmeriti domet, ki ga je (naj bi ga) dogodek imel.

Na poseben način izstopa politična konotacija, ki jo hočejo nekateri mediji in posamezniki prilepiti na ta dogodek. Prepričan sem, da marsikoga tudi moti nedvoumna odsotnost kakršnihkoli političnih tonov, saj je bila skoraj vsa vsebina usmerjena izključno k verskim vprašanjem. Da, evharistija je zadeva vere in verujočih, ki lahko postane dober povezovalni element tudi za (naj)širši krog ljudi.

Vprašanje krščanskega življenja in "središčnosti evharistije" dobi svoj smisel šele, ko ta zakrament prenesemo v vsakdanje življenjske razmere. Tukaj gremo daleč od politike, štetja "naših" ali kritičnih debat in prehajamo v območje vere. Teorijo maše, zakramenta, Jezusove prisotnosti v kruhu ipd. lahko odpremo tudi tistim, ki ne delijo istih pogledov z nami ali nimajo enakih verskih vrednot. Gre namreč za univerzalnost tega zakramenta, ki je tako širok, da ga ne moremo skrčiti samo na (ortodoksno) verujoče, ampak mora pritegniti tudi "zunanje".

Prvi korak je simbolika. Nedvomno pri sveti maši nastopajo zelo osnovni, enostavni in jasni simboli, ki so razumljivi prav vsem. Gre za arhetipe človeškega življenja in pojmovanja sveta, da za prvo razumevanje ne potrebujejo kakšne posebne razlage. Najbolj všeč mi sta mi kruh in miza. Kruh je osnovno živilo, hrana ki se je nikoli ne naveličamo in ko ga zelo počasi jemo ... postane res dober. Dober kot kruh!

Miza povezuje skoraj vse ljudi različnih kultur in nazorov. In ravno pojem mize, na kateri se nahaja osnovno živilo, predstavlja skupen element med ljudmi. Ko sedemo k mizi, ko praznujemo, ko povabimo prijatelje k veselici, ko obedujemo ... vse to ne počnemo s spraševanjem ali je povabljeni prinesel dovolj veliko darilo ali ima na sebi drago obleko. Veseli smo ga, ker je naš prijatelj.

Evharistija, Jezusova zadnja večerja, je povezava med vsemi ljudmi. Dogodek v dvorani na veliki četrtek ni srečanje krožka ekskluzivnih menedžerjev, ampak programsko srečanje apostolov, da opravijo zaupano poslanstvo z odgovornostjo. Kristusove besede: "Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov", predstavljajo povabilo "pravičnih" in grešnih, da pristopijo k - isti - mizi.

Evharistični kongres je bil dogodek, ki bi si zaslužil kaj več pozornosti pa tudi predhodnih vsebinskih poudarkov. Bogata simbolika zadošča, da začnemo nek družbeni dialog, ki bi vključil tako verne kot ne verujoče. V pripravah na Celje sem pogrešal ravno to: aktivni angažma širše družbe in vsebinske poudarke, ki bi nagovorili tudi "oddaljene". Debata o obliki in načinu takega dogodka postane smiselna šele, ko/če pripravimo vsebino. Če ni slednje, je oblika sama sebi namen, ki hitro iztroši svojo privlačnost in traja le kratek čas.

torek, 15. junij 2010

Evharistični kongres: samo statistika?

Marsikdo opozarja, da je bil evharistični kongres v Celju samo priložnost, da je Cerkev preštela množico "svojih". Želja, da bi pokazali "unim-drugim" koliko je vernikov, kako močna je Cerkev in kakšna množica je bila v Celju, nima nič skupnega z evharistijo, saj to bi pomenilo zlorabo. Če je komu nedeljska maša pomenila "štetje ljudstva", potem naj se zamisli nad takim početjem.
In o tem sem našel zanimiv odlomek, ki je odličen protiargument takim (in drugačnim) štetjem Božjega ljudstva.
Tedaj je Satan vstal proti Izraelcem in spodbodel Davida, naj prešteje Izraela. In David je rekel Joábu in vojskovodjem: »Pojdite in preštejte Izraelce od Beeršébe do Dana in mi sporočite, da bom vedel njihovo število!« Joáb pa je rekel: »GOSPOD naj pomnoži svoje ljudstvo, da jih bo stokrat toliko, kolikor jih je! Ali niso, moj gospod in kralj, vsi ti služabniki mojega gospoda? Čemu to zahteva moj gospod? Zakaj naj si Izrael nakopava krivdo?« Toda kraljeva beseda je Joába primorala. Joáb je torej odšel, obhodil ves Izrael in se vrnil v Jeruzalem.  Izročil je Davidu število preštetega ljudstva; v vsem Izraelu je bilo milijon sto tisoč z mečem oboroženih mož, v Judu pa štiristo sedemdeset tisoč z mečem oboroženih mož. Levija in Benjamina pa ni prištel mednje, kajti kraljevo povelje se je Joábu upiralo.
Tudi v Božjih očeh je bila ta stvar huda, zato je udaril Izraela. David je rekel Bogu: »Zelo sem grešil, da sem napravil to stvar. A zdaj odpusti, prosim, krivdo svojemu služabniku, saj sem ravnal zelo neumno!«
(1 Krn 21, 1-7)

nedelja, 13. junij 2010

La fiera della Maddalena

A lungo ho riflettuto quale sarebbe stato il contenuto giusto per la giornata di oggi. E devo dire che all'orizzonte non si prospettava nulla di interessante. Interessante nel contesto della giornata e, interessante, da poter essere attraente. Quindi ... una canzone che spesso dice più di mille parole. La fiera della Maddalena di Fabrizio De Andrè. Buon ascolto e buona domenica. Per me e' la settima giornata lavorativa, di una lunga settimana di dodici giorni lavorativi.

sobota, 12. junij 2010

Kaj lahko pričakujemo danes in jutri?

Priprave na Slovenski evharistični kongres gredo h koncu. Samo še zadnja estetika in potem bodo stvari stekle, tako kot morajo. Upajmo! Kongres predstavlja pomemben verski dogodek, ki bo v obliki shoda združil veliko število ljudi. Upam, da ne dojema kdo tega dogodka kot "preštevanje" množice, ampak kot priložnost za preseganje individualizma, gradnjo skupnosti in iskanje medsebojnih povezav. Posameznik kot izolirana enota je obsojen na propad - kar dokazujejo številni primeri v zgodovini naše civilizacije - in samo kot skupnost lahko uspešno napredujemo.

Kongres v tem kontekstu lahko predstavlja priložnost, da tudi Slovenci kot narod poiščemo načine, kako priti do ugodne, trajne in spravne rešitve naše polpretekle zgodovine. Da, tista zgodovina, ki ko se jo omeni v kakem pogovoru, še danes razdvaja. Lahko pričakujem, da bo  ta verski shod vsaj na verskem, duhovnem, nivoju ponudil nek začetek. Maša ni nikoli sama sebi namen, ker zakramenti niso sredstvo, ampak cilj. In če je cilj predaleč, lahko postavimo nek temelj, da do cilja pridemo. 

Sicer pa je današnji dan bolj "diplomatsko" naravnan, saj bo državni tajnik Svetega sedeža obiskal predstavnike naše oblasti.

petek, 11. junij 2010

JAR - stadion

Če se dopoldne najde čas za resnejše teme, popoldne se prileže kaj bolj sproščujočega. Še tri dni do evharističnega kongresa v Celju in prav tako tri dni do JAR. Bliža se pomemben športni dogodek in čeprav nisem nogometni navdušenec - nikoli bil - se mi zdi ta video zelo dober. Veliki stadion ki so ga zgradili v 14 mesecih v Johannesburgu, bo lahko sprejel do 95.000 oseb. Veličastno arhitekturno in gradbeno delo je opravila ekipa strokovnjakov in (zgoščen) potek del si lahko ogledate na tem posnetku: