Današnje popoldne preživljam med kaktusi. In kaj ima to zveze s tem blogom? Hm, ja ... bolj malo. Vseeno pa če bi bile gor samo "goste" vsebine, ga nihče ne bi več bral, ker tistih bolj zateženih vsebin imamo vsi dovolj. A ne!?
Skratka kaktusno popoldne. Presaditve iz začetka pomladi so vse lepo uspele in zdaj bodičasti prijatelji uživajo sonce in pravo poletno vreme. Občudujem to rastje, ki v zelo skromnih razmerah ponujajo najrazličnejše oblike. Morda pa namesto dolgih besed, raje kaka slikca - za boljšo ilustracijo!
Danes v katoliški Cerkvi obhajamo slovesni praznik Gospodovega vnebohoda. Vnebohod, kakor praznik pogosto krajšamo, predstavlja trenutek, ko je od mrtvih vstali Kristus dopolnil svoje zemeljsko delovanje in očitno prikazovanje ter se vzpel v nebo. Praznik obhajamo štirideset dni po veliki noči, na ta dan pa se spominjamo Jezusovega odhoda k Očetu. Ker je določanje praznika vezano na veliko noč je datum premakljiv.
Svetopisemsko izročilo v evangelijih in Apostolskih delih poroča o tem, da se je Jezus po vstajenju še štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam vse do vnebohoda (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53 in Apd 1,9–11).
Praznik želi približati ljudem pomen Jezusove bližine z Bogom Očetom ter Svetim Duhom. Čeprav Cerkev uči, da je Jezus z dušo in telesom šel v nebesa je še vedno prisoten med ljudmi na več načinov. Kakor je poudaril drugi Vatikanski koncil (1962-1965) je Kristus navzoč ko Cerkev moli ali poje, v Božji besedi, v duhovnikovi osebi, v zakramentih ter posebej v zakramentu evharistije. Zakrament evharistije predstavlja Kristusovo trajno navzočnost med ljudmi.
Pomen Kristusove prisotnosti med ljudmi je temelj na katerem sloni celotni nauk Cerkve in iz katerega izhaja tudi njeno celotno delovanje. Zato Cerkev po Kristusovem naročilu ponavlja vselej od zadnje večerje (prim. Mt 26, 26-30) besede postavitve svete maše in besede posvetitve kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Že prvi kristjani so obhajali sveto mašo v obliki, kakor jo danes poznamo: zbirali so se k branju Božje besede, molitvi Oče naša in lomljenju kruha (prim. Didache' – nauk dvanajsterih apostolov, 2. st. po Kr.).
Prenova bogoslužja, ki jo je izvedel drugi Vatikanski koncil je zato ohranila osnovno zasnovo svete maše, da bi lahko verniki razumeli in začutili Kristusovo prisotnost. Prisotnost ki se aktivno kaže kot dejavno, polno zunanje in notranje sodelovali pri bogoslužju (prim. B1)[1]. Zato si Cerkev prizadeva, da bolje prilagodila potrebam našega časa ustanove, ki so spremenljive ter pospeševala, kar bi moglo prispevati k edinosti vseh, ki verujejo v Kristusa. Slednje lahko dosežemo tako, da okrepimo, kar pomaga vse ljudi poklicati v naročje Cerkve.
Praznik Gospodovega vnebohoda je zato priložnost Cerkve, da pomaga vernikom in vsem ljudem ozavestiti navzočnost Jezusa Kristusa, ki čeprav pri Bogu Očetu s Svetim Duhom deluje v svetu, ima svojo trajno prisotnost tudi med ljudmi.
Čeprav je osnovno besedilo že bilo objavljeno na uradni strani ga lahko objavljam tudi tukaj saj je avtorsko (in predvsem avtorjevo) delo.
[1] Konstitucijo o Svetem bogoslužju (4. december 1963) označimo s kratico »B«. H kratici dodamo tudi številko člena, ki se nanaša na odstavek v besedilu. V latinščini koncilski dokument nosi naslov Sacrosanctum Concilium.
V zadnjih dneh sem malo pustil ob strani malo miselno tržnico, ker sem bil potopljen v pisanje diplomske naloge. Prstov usposobljenih za tipkanje imam samo 10 zato vzporedno objavljanje na blogu je bilo "mission impossible". Zdaj lahko spet diham. Včeraj zvečer sem nalogo oddal v predogled mentorju s trepetajočimi občutki, ker me je bilo strah, da bi rekel, da je ... za nič! Pa temu ni bilo tako.
Uf, oddahnil sem se. Danes mi je pisal e-mail, da je na hitro pogledal strukturo in po diagonali vsebino in se mu zdi ok. Ok? Ok!!!
Malo lažje mi je pri srcu čeprav vem, da ni še konec. Vem, da morda pride še glavni napor, ki pomeni, da moram delo ustrezno končat, dosledno opremit z vsem kar zahteva naloga in potem se pripravit na zagovor. Ampak vsaj zdaj vem, da ni bilo enoletno brskanje po knjigah, knjižnicah, knjigarnah, člankih, simpozijih in vsem tem brezplodno delo.
Spremljanje novic in poročil iz papeževega obiska po bližnjem vzhodu je zelo zanimivo. Morda vas malo morim že s tem ampak alternativnost tržnice se kaže tudi v tem, da udarimo po drugi plati zvona. V medijskem poročanju se hitro vidi politično profiliranje posamezne medijske hiše in (ne)profesionalnost uredniške politike.
Naj navedem primer slovenskega dnevnika, ki je pred dnevi objavil članek o tem, da je papež z nacistično preteklostjo (član nacistične mladine) odpotoval v Izrael in govori o miru ... V posmeh vsemu temu pa še izrezana slika iz papeževe nove maše, kjer zgleda tako:
In naslov članka. Mikaven do onemoglosti: Papež Benedikt XVI., nekdaj član Hitlerjeve mladine, je v Izraelu obsojal antisemitizem. Manipulacija naslova, slike in celotnega članka je odlično orodje za diskreditiranje vseh objav v pozitivni luči. Zakaj se to dogaja? Ker na veliko presenečenje vseh kritikov in analitikov, poznavalcev in laikov, se papež loteva najtrših orehov svojega pontifikata z veliko spretnostjo. In priljubljenost ter spoštovanje v krajih, ki jih zaznamujejo težki konflikti, naraščata iz dneva v dan. Ne samo med ljudmi ampak tudi v političnem vrhu. O temu je seveda bolj malo zapisanega ...
Če smo se zgražali zaradi preteklih spodrsljajev na področju ekumenizma in medverskega dialoga (Regensburg, Williamson itn.) lahko opazimo, da je šele zdaj zablestel pravi teolog in učitelj. A tokrat gledamo samo učenca, ki hodi po stopinjah Učitelja in posluša.
Poslušalec je bil dobrodošel in prosili za ga molitev. Blagoslov.
Zato je lahko tudi nam on sam učitelj poslušanja besed, ki prinašajo tisto teološko globino in preciznost, da ga je že težko razumeti. V tem je tudi velika razlika med njegovim predhodnikom, ki je pustil tako globok vtis in spomin pri preprostem človeku.
p.s. pa upam, da ne bodo tudi te slike zrezali in zmanipulirali ...
Pred dnevi sem med policami iskal knjigo za neko raziskavo in pomotoma vzel v roke debelo, staro, rdečo knjigo z zlatimi črkami. Preko sedemsto strani obsežno delo, v sliki in besedi opisuje tisto, kar poznamo kot Drugi evharistični kongres za Jugoslavijo, ki je potekal v Ljubljani leta 1935. Prelistal sem jo in skušal začutiti vzdušje zbranih ljudi na ljubljanskem stadionu. Morda pa knjiga ni prišla tako pomotoma v moje roke ...
Spomnil sem se, da živimo v času, ko v Sloveniji potekajo priprave na soroden evharistični kongres. In ko gledam do sedaj sestavljeno gradivo ponujeno javnosti, v primerjavi s kongresom iz leta 1935, se mi zdi, da hodimo po že prehojenih stopinjah. Naj ne zveni nesramno, vendar dogodek potegnjen iz zgodovinskih arhivov z rahlim vonjem po starem, porumenelimi listi in otožnim vzdihom: »Kako je bilo takrat lepo!«, težko nagovori sodobnega človeka. Ne mislim toliko na vsebine kolikor na metode – način. V času, ko je meja med prenosnimi telefoni in računalniki popolnoma zabrisana in ko hitrost podatkov merimo v sekundah, moramo prilagoditi tudi govorico Cerkve.
Krščanstvo ima v sebi močno sporočilo, ki od delavca do znanstvenika, odpira pogled v jedro vsakega človeka. Vsi smo neke vrste iskalci na poti, ki hrepenimo za osnovnimi cilji: osebna sreča, zadovoljstvo, zdravje, urejena družina, dostojno življenje, služba, izobrazba ... Vse to je zbrano v svetopisemskih besedilih in posebej v evangelijih. Vesela novica, kakor jim lahko tudi rečemo, nagovarja človeka osebno. Jezus je zbiral ob sebi iskalce, dvomljivce in izdajalce ravno z namenom, da bi pokazal vsem nam pot, po kateri naj hodimo.
Mislim, da sta evharistični kongres ali ljudski misijon lahko le zunanje znamenje posameznikovega notranjega razpoloženja in družbe. Duhovne vrednote in pomen simbolov danes potrebujejo razlago. Verska praksa ni več rutinsko dejanje ampak izredni dogodek. Zato lahko trdim, da živimo v družbi iskalcev. Vsak kristjan in vsak človek je iskalec. Iskalec temeljnega sporočila simbolov, razlage dogodkov in pomena družbenih odločitev. Morda sta družbeni kontekst in čas zelo primerna za tako (ali podobno) versko zbiranje vendar v pravi »formi«.
In v pravi formi smo lahko videli pred dnevi slavljenko, ki poleg izrednega znanstvenega dela, številnih mednarodnih priznanj in znanstvenih objav je tudi iskalka. Intelektualka in Nobelova nagrajenka, Rita Levi Montalcini.
Suha in majhna, ob svojem stotem jubileju je bila komaj opazna v visokih baročnih sobanah na sprejemu pri predsedniku Italije. Opazno pa je njeno iskanje, ki se kaže kot neutrudno delo, znanstveni doprinos in veličina človeškega uma v službi ljudi. Sporočilo ki ga pošilja mladim niso težke besede ampak preprost zgled predanosti. To je nagovor, ki presega leporečje in oplajanje poslušalstva z velikimi obljubami. Hudomušno in s kančkom zvite nesramnosti lahko rečemo, da ob poteku kongresa je bila ta znanstvenica njegova sodobnica ... ravnokar diplomirana.
Iskalec če že ne doseže cilja, pa se prej ali slej z njim vsaj od daleč spogleduje. Mnoge znasntvene raziskave pridejo le do osnovnih spoznanj in puščajo posamezniku, da gre naprej. Morda je to lahko navdih za nastajajoči kongres – iskanje poti do Kristusa je skupna, odnos pa individualen.
Današnje prvo berilo iz Apostolskih del vidim na vseh naslovnicah resnih časopisov. Kje? Zelo enostavno. V Apostolskih delih beremo: "Prišel je v Jeruzalem, kjer se je skušal pridružiti učencem. Toda vsi so se ga bali in mu niso verjeli, da je učenec".
In res ... učenec se te dni nahaja v tistih krajih, kjer se ga nekateri bojijo, drugi mu ne verjamejo da je učenec in spet tretji skeptično sledijo njegovim korakom.
Govorim o nasledniku apostola Petra - učenca, ki hodi po stopinjah svojih predhodnikov in kaže velika znamenja bratskega povezovanja. Morda je za naš - slovenski - tisk to nepomembno saj je tukaj kriza, odpuščanja, brezposelnost, politika, ločitve sosednjih premierjev ... ampak razlog tiči v tem, da ni videti velikih škandaloznih besed. Ni in ni! Kaj bi poročali o korakih približevanja in sloge, ko pa ljudje tako radi berejo črno kroniko, ločitvene postopke, prometne nesreče s smrtnim izidom.
A kljub temu je to potovanje zgodovinsko in pomembno. Papež s posebno identiteto (tudi narodno konotacijo) stopa v kraje, kjer je zgodovina pustila težko dediščino. Išče stike z brati in bratranci, da bi lahko gradili boljši svet. Naj izpostavim poudarek, ki ga sam "učenec" daje: "vera, ki je v službi nasilja je popačena!".
Zato se moramo zavedati, da vera ni orodje nasilja ampak orodje miru, ki ustvarja močne vezi med narodi, ljudstvi in državami.
Lahko postanemo tudi mi učenci saj ...
Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse.
Na današnji dan, leta 1950, je Robert Schuman predstavil svoj predlog o ustanovitvi evropske organizacije za prosti pretok premoga in jekla. Skromna ideja, ki naj bi povezovala Francijo in zahodni del Nemčije je kmalu postala mikavna še za druge države. Tako so začele pristopati še druge evropske države in k prostemu pretoku jekla in premoga so kmalu dodali še "razširitve".
Danes temu rečemo kratko EU. Velika ideja malega človeka je postala resničnost in danes lahko občudujemo politično in ekonomsko združenje, ki povezuje pol milijarde ljudi. Schumanova deklaracija je postala povod za velikanko, ki stopa po poti razvoja in miru.
Razmišljam o tej skupnosti ... Včasih imam občutek, da ne vemo ravno najbolje kaj bi počeli s temi zvezdicami na modri podlagi ali nekimi evropskimi parlamenti. Zdi se nam, da se nam življenje ni spremenilo zaradi EU-ja in podobno.
Vseeno pa me potolaži podatek, da smo kot narod med največjimi "ljubitelji" Evrope in zato morda tudi v Evropi priljubljeni.
Kaj pomeni EU za Slovenijo? To ni krožek elitnih ampak pomeni priznanje za trdo delo. Kljub vsakdanjim težavam in političnim igricam je Slovenija v svoji kratki zgodovini v demokraciji pokazala nekaj zrelih odločitev, ki jo uvrščajo med pomembne države. Nenazadnje veliko priznanje je bilo polletno predsedovanje EU-ju in številne druge naloge, ki jih opravljamo.
Hkrati članstvo v EU predstavlja tudi odgovornost za vrednote, ki jih Evropa predstavlja. Konkretno je to za mlade rodove miselni izziv k premostitvi starih obremenilnih konceptov družbe s katerimi smo (še) zaznamovani.
Naj bo to spodbuda za udeležbo na bližajoče se volitve v evropski parlament in hkrati spomin na Roberta Schumana, ki je postavil temelje sodobni Evropi. Temelje na krščanskih koreninah, kakor sam piše v svojem delu Za Evropo, ki morajo biti vir evropske istovetnosti.
Mineva leto dni odkar je MALA MISELNA TRŽNICA odprla svoja vrata prvim obiskovalkam in obiskovalcem. Prvi dan sta se pojavili dve preprosti objavi, krajši uvodnik in osebni profil. Začelo se je bolj za hec kot za res.
Začetek je bil zaznamovan s slabim pogramerskim znanjem, z zelo skromnim poznavanjem raznih HTML kod in drugih aplikacij. Danes ponosno povem, da za to spletno stranjo se skrivajo številni podporniki in prijatelji, ki spremljajo nastajanje in objavljanje izdelkov.
Današnji dan je zato dan zahvale za vso izkazano zvestobo in bližino. Hvala vsem, ki preko komentarjev, e-mailov ali osebno me spodbujate k "trgovanju". Hvala gostom, ki ste (in še boste) prispevali svoje izdelke ter tako postanete sooblikovalci te strani. Hvala za predloge in kritike, nove ideje in izzive, napredne poglede in nore misli. Hvala vsakemu, ki klikne na to stran in pusti svojo "sled" - tudi samo z branjem.
Prejšnja objava, EU vs. Italia, želi biti hecen uvod v teden Evrope. Teden Evrope začenjamo danes in traja do torka, 12. maja. Ta priložnost želi biti spomin, da smo tudi državljani Evrope, ki je kakor velika hiša vseh narodov stare celine. Zato smo vsi povabljeni, da v tem tednu razmislimo o tem, kako je ta sanjski projekt nastal in kako danes funkcionira. Ne gre za sanjarjenje - čeprav so to sanje - ampak za trezen premislek. Velika Evropa ima nešteto napak in če bomo opozarjali nanj ... jih bo vedno manj.
Mnogi od vas so ta posnetek že videli, nekateri videli in pozabili drugi pa nič od tega. Prilagam ga za vse, ki tega koristnega pouka še niste doživeli. A ja, med drugim, je vse prikazano zelo res!
Objave
