Ta luč

Ta luč ni od včeraj

in ni samo moja.

Ta luč ne gori od danes do jutri,

(Vir: 1.bp.blogspot.com)

gori in sveti iz davne preteklosti

v davno prihodnost.

Ta luč je spomin,

ta luč je upanje.

Nekdo jo je davno nekoč prižgal

in je svetila

kakor trstenka,

kot oljenka, sveča, kot petrolejka,

kakor karbidovka,

kot plamen, kot kres,

kot ogenj v strehi,

kot velik požar

in kakor žerjavica,

ki je velikokrat skoraj ugasnila.

A ni ugasnila,

ker jo varujemo kot luč svojih oči,

ker jo predajamo neugaslo,

preden ugasnejo naša življenja.

Brez te luči ne bi znali živeti.

Brez te luči bi bila tema.

Tone Kuntner

Dragi obiskovalci in obiskovalke MMT, dragi prijatelji. Vsem voščim veselo in doživeto veliko noč ter da bi veselje velikonočnih praznikov trajalo tudi v velikonočnem času, upanje v zmago tretjega dne pa celo življenje.

Kontinent Istra

Istrski polotok (Vir: http://www.istrianet.org)

Čut regionalne pripadnosti je vse večji, zato se tudi narečja, stare govorice in pregovori vračajo med mlade, kot način istovetenja s svojim domačim krajem ali predniki. Moderne besede iz angleščine ostajajo »na sceni«, vendar veliko mladih s ponosom pove tudi kako »po domače«. Globalizacija je prevzela svet s številnimi možnostmi povezovanja ali zbliževanja ter s tem prinesla nove vedenjske oblike v naše življenje. Lokalna raven je za nekaj časa ostala bolj v latentnem ali sekundarnem položaju, vsekakor pa s tem ni izgubila svoje osnovne prednosti, ki je zaupanje ljudi. Navezanost na kraj, posebne šege ali običaji in tradicija so bistveni elementi, ki globaliziranemu človeku – raztresenemu popotniku v kiber prostoru – prinašajo zaupanje in trdnost.

Potreba po stalnosti je v nas prisotna kot arhetip in četudi smo popotniki, imamo nekje tisto »kamrico srca«, kjer najdemo svojo domačnost. Domača vas ali mesto je pogosto preozka definicija pripadnosti, ker je pogojeno in zaznamovano z običaji neke širše regije.

V kratkem razmišljanju bom izpostavil ključna dejstva in pojme, zakaj lahko Istro razumemo kot posebno geografsko in kulturno enoto zase. Izraz kultura bom uporabil v njenem najširšem kontekstu, ker bi specifikacije in podrobne razmejitve otežile besedilo. Istro lahko razumemo kot kontinent, ki »zadržuje« v sebi določeno vsebino.

Zgodovinska tradicija

Poznavalec Istrske zgodovine Darko Darovec na zanimiv način poudarja pomen zgodovinske tradicije: »Spreminjanje in oblikovanje meja je sicer v človeški zgodovini sila pogost pojav, ki pa posameznika v njegovi kratkotrajnosti doleti kvečjemu nekajkrat v življenju. Zato so te spremembe zanj upravičeno moteče, boleče in lahko tudi tragične«. Tukaj lahko navedem kot primer svoja nonota (stara starša), ki sta v svojem življenju – brez da bi se kam preselila – zamenjala pet političnih ureditev in šest denarnih valut.

Zgodovina je pomembna učiteljica in zgodovina Istre je v svojem dolgem teku pokazala, kako smo ljudje slabi učenci. Pokazala je tudi, kako se lahko hitro prelevimo iz dobrih upravljavcev v ošabne gospodarje, čeprav nam nekaj ne pripada. Dvajseto stoletje je bilo tudi za za mediteranski polotok zelo krvavo. Na majhnem ozemlju so se zvrstile vse tri krvave diktature in so terjale visok davek.

Istrska zgodba pa se začne dolgo nazaj, ko naj bi Istro naseljevali še Histri, veja Ilirov, ki je na tem ozemlju živela pred Rimljani, vendar s še danes nepojasnjeno etnogenezo. Po opisih sodeč naj bi bili zelo visoki in močni. Antropološke študije so pokazale, da so bili moški in ženske za tiste čase videti zelo visoki (Darovec, 2008, 33). V Istri naj bi pred rimsko osvojitvijo živelo ok. 120.000 prebivalcev, ki so se ukvarjali večinoma z lovom, ribolovom, živinorejo in poljedelstvom. Bili naj bi tudi trgovci in gusarji.

Upravna ureditev izvira iz časov prvih krščanskih občin ok. 4. stoletja, ko so se ustanavljala prva krščanska središča, ki so tvorila (nad)škofijsko mrežo. Škofije so služile kot vzorec tudi za civilno administracijo in celotna Istra je bila pod enotnim upravnim pa tudi kulturno-zgodovinskim vplivom.

Doževa palača, Benetke (Vir: http://www.hotelala.it)

Najmočnejši in še danes najvidnejši pečat so Istri pustile Benetke, ki so bile skoraj 1000 let njeno zaledje-periferija in kulturni bazen obenem. Odsluženi ali ne več moderni beneški umetniki so iskali še kakšen zaslužek v Istri in tako pustili po naših palačah, mestih in cerkvah neprecenljive umetnine. Srednji vek – razen kuge – za Istro se ni kazal tako temen, kot bi lahko stereotipno mislili. Mesta so se širila in zaradi ekonomske neodvisnosti in odsotnosti gospodarjev so se upravno osamosvajala. Benetke so terjale svoj davek, vendar napredek – gledan z današnjimi očmi – ki so ga doživela istrska mesta, je hvalevreden primer zlate dobe.

Posebnost Istre 

Na ozemlje, ki meji s kraškim svetom, Mediteranom, Alpami in Dinarskim gorovjem so slovanski narodi prihajali v dveh velikih etapah. Tako so se veneti in drugi prebivalci tega ozemlja v 6. In 7. stoletju srečali z novimi sostanovalci. Predniki Slovencev so prihajali s severa, Hrvatov pa z vzhoda. Kulture so mešale, v Istri so prihajali na dan novi običaji, ki so zahtevali sobivanje vseh prisotnih.

Tukaj se srečata romanski in slovanski svet bolj kjerkoli drugje, saj geografska zamejenost je dve veliki jezikovni skupini zapečatila za vse čase. Kultura, jezik, podnebje, tek zgodovine in narave so opravili svoje: Istra je raznolika in razčlenjena kot leopardov kožuh.

Jezikovne posebnosti se tako kot kulturne razlikujejo od kraja do kraja. Podobno kot v drugih predelih Slovenije, so lokalne govorice močno dialektalno obarvane in imajo v sebi elemente iz slovanskih pa tudi romanskih jezikov. Nekaj je celo takih besed, ki ne zvenijo ne na en ne na drug način in kažejo na neko jezikovno specifičnost okolja.

V Istri se je vera mešala z vražami, zato je vraževernost neke vrste para-religija, ki sicer ne konkurira s krščanstvom, ampak ostaja močno prisoten element med ljudmi. Pri tem je zanimivo, da niti izobrazba niti socialni položaj ne igrata pomembne vloge: razbito zrcalo prinaša ogorčenje in prepričanje v nesrečnih sedem let tako med višje kot povprečno izobraženimi.

Določeni pojavi so zelo specifični in so morda omejeni na neko ožje območje ali vas, morda le na nekaj hiš, vendar zanimivo je, da se iz roda v rod prenašajo naprej. Istra je stičišče kultur in čeprav je geografsko težje dostopna, na momente skoraj zaprta (kraški rob), ostaja kraj novih srečanj in izmenjav. Multikulturnost, srečevanje z »drugimi«, menjavanje gospodarjev in napredek pa istrskim ljudem ni odstranilo tistega kančka nezaupanja, ki veje iz njihovega pogleda do »foreštov«.

Kaj je vsebina kontinenta?

Vsak kontinent (lat. continere, držati skupaj) nosi v sebi neko vsebino, ki mu daje bistvo in ga označuje. Vsebina Istre je njena bogata kultura, poseben jezik, dolga in težka zgodovina ter ljudje. Da je Istra geografsko ločen pojem od »ostalega sveta« so uvideli že stari grški pisci, saj je prvi ime Istre zapisal zgodovinar in geograf Hekatej iz Mileta (560-490 pr. Kr.), že od 15. stoletja naprej pa beležimo razne krajepise z opisi značilnosti Istre (prim. Darovec 2008, 15). Kartograf izolskega rodu Pietro Coppo je v 16. stoletju prvi izdelal zemljevid Istre, koprski škof Paolo Naldini pa je leta 1700 popisal koprsko škofijo in uporabljal pojem Istra.

Razumevanje Istre kot jasno določene in zamejene geografske entitete je prisotna od prvih pisnih virov dalje in tekom zgodovine, kljub menjavam oblasti, ni zbledela ali se deformirala. Z izrazom kontinent običajno določamo največje geografske nepretrgane površine kopnega, vendar ta pojem lahko uporabimo tudi za zaključeno geografsko, zgodovinsko, jezikovno, etnično in kulturno ozemlje, ki ga karakterizira specifična istovetnost. Pomen tej istovetnosti ne dajejo velike geografske številke, ampak vsebina, ki je živo tkivo in pravi razlog, da nekaj »držimo skupaj«.

Regionalizacija ni fragmentacija

Veduta Kopra s solinami l. 1920 (Vir: http://www.fotoricordo.unito.it)

Pri členjenju na regionalne pojme hitro lahko zapademo v fragmentacijo in na škodljive delitve, ki pripeljejo do slabitve enotnosti in medsebojne sloge. Regionalizacija – posebej v Sloveniji – je nujno potrebna oblika administracije lokalnih skupnosti, ki bi omogočala enakomeren napredek med regijami. Istra je – regionalno gledano – danes del Primorske, saj je v svojih zadnjih stotih letih delila bridkosti tega dela slovenskega narodnega ozemlja. Prisilna etnična in jezikovna asimilacija ter številni kulturni šoki so v ljudeh zbudili zvest, da je izolacija lahko nevaren sovražnik. Slovenski jezik je preživel tudi na tem Jadranskem polotoku, ker so v 20. stoletju požrtvovalni in skoraj svetniški duhovniški liki v ilegali ohranjali slovensko besedo. Tako kot ostalo Primorsko je Istro prizadela meja, ki je ljudje nikoli niso jemali za svojo, saj so naši predniki v stikih s sosednjimi narodi, iskali skupne koristi in sožitje.

V tem kratkem pregledu sem skušal izpostavit le najbolj osnovne in pomembne točke sicer dolge, zapletene in bogate kulturne zgodovine tega zanimivega mediteranskega polotoka. Veliko več informacij je dostopnih v knjižnicah, študijskih raziskavah in na spletu. Pri svojem razmišljanju sem se najbolj oprl na delo dr. Darka Darovca Kratka zgodovina Istre (2008) ter na P. Naldini, B. Benussi idr.

Opravičilo in posvetilo

Subjektivnosti se nisem mogel izogniti, ker čutim to skromno zemljo kot svoj naravni habitat in nanjo gledam s spoštljivostjo in občudovanjem. Istro in Istrane v njihovi pregovorni trmi je težko razumeti, vendar še nikomur, ki bi se zanje zanimal, niso odrekli gostoljubja in ga vzeli za svojega. Morda se bo kdo po tem zapisu opogumil in obiskal ta kontinent morja, soli, iskrenih ljudi in zgodovinskih zakladnic.

Svojo 500. objavo na tem blogu s hvaležnostjo posvečam zemlji, ki me vedno znova očara, šokira in preseneti, saj jo kljub vsemu težko razumem. In vendar v teh krajih  vedno znova najdem nove navdihe. Te besede posvečam tudi svoji družini ter prijateljem in znancem, kot hvaležno pozornost za spodbude in podporo. Hvala Kosoblejki, ki me je "močno spodbudila" v to pisanje.

Dragoceni kakor olje

Simbol oljke oz. oljčne vejice je v naši tradiciji na zanimiv način nadomestil palmo, ki naj bi v današnjem dnevu imela zgodovinsko bolj avtentično mesto. Razmišljam o oljkah in olju, ki ga ljudje že tisočletja uporabljamo kot zdravilo, živilo in vsestransko sredstvo. S pomočjo sodobnih naprednih raziskav samo še dodatno potrjujemo vse odlike tega naravnega izdelka, ki so ga naši predniki izredno cenili.

 

Oljčno olje so že v starozaveznih časih uporabljali kot bogoslužno sestavino in Cerkev ga od svojih začetkov postavlja kot osrednji elemnt mnogim zakramentom. Oljka je zimzelen grm, ki smo jo ljudje »prevzgojili« v nizko drevo. Njen les je mehek, listi so drobni in elegantno podolgovati, glede na svetlobo in lego pa menjavajo odtenke od zelene do srebrne. Njena dolga žiljenjska doba in odpornost na vremenske ekstreme so ji pridelale sloves neuničljivega drevesa. Olje je zdravilno, težko ga speremo in ima specifičen okus. Tak naj bi bil tudi tisti, ki je z »oljem« zaznamovan.

 

Kristjani smo pri krstu in birmi zaznamovani z oljem in to simbolično dejanje nam sporoča, da moramo biti nosilci zdravilnih dejanj v družbi. Nobena voda naj nas ne »spere«, odplakne ali premeša.

Slovenija ima recept kako odvrniti tuje vlagatelje

Zaradi takih novic postanem zelo zelo slabe volje. Ali je to možno? Kako to, da v 20 letih še nismo uredili tako osnovnih zadev, da bi končno pritegnili tujce k nam in imeli kaj od tega?

Ne leve in niti desne vlade niso spisale takih zakonov, da bi tujci prišli k nam vlagat svoj denar. Tukaj se kaže naša zaplankanost in napačno pojmovanje domoljubja, ker tujci odhajajo, naša država pa caplja na mestu. Čeprav nam zunanji (potencialni) vlagatelji jasno govorijo, da imamo dobro geo-strateško lego, je ne znamo izkoristiti.

Vanessa Čokl: »Premalo se ve, bere se malo, da so Slovenci tudi od Fernetičev naprej«

Ta mesec sem imel "v gosteh" novinarko in kolumnistko mariborskega dnevnika Večer Vanesso Čokl. Od blizu spremlja in poroča o dolžniški krizi podjetji, ki so posredno povezana z mariborsko nadškofijo, zato se je pogovor z njo sukal pretežno v tej smeri. V jasnih in izčrpnih odgovorih boste odkrili, kako novinarka doživlja situacijo okrog cerkvenih financ in kako Štajerci vidijo Primorce oz. naše zamejske Slovence.

*

Vanessa Čokl (Foto: Igor Napast, Večer)

Poldrugo desetletje Vanessa Čokl piše za mariborski dnevnik Večer. Začela je v kulturi, zdaj je že dobrih deset let v notranjepolitični redakciji. Njen profesionalni teren je relacija država-Cerkev in s tem tudi funkcioniranje Katoliške Cerkve v Sloveniji ter kotiranje Cerkve in države v Vatikanu. Za Večerovo prilogo V soboto pripravlja serijo aktualno-političnih intervjujev s hrvaškimi politiki, gospodarstveniki in zgodovinarji. Lani je intervjuvala predsednika Slovenije Danila Türka in kasneje še predsednika Hrvaške Iva Josipovića. Po slovenskem evharističnem kongresu je v svojih intervjujih »gostila« ljubljanskega nadškofa metropolita Antona Stresa, sveže postavljenega mariborskega nadškofa metropolita Marjana Turnška in kardinala Franca Rodeta. 

Pogovor z Vami ni naključje, saj ste kot novinarka pri mariborskem dnevniku Večer od blizu spremljali dogajanje okrog dolžniške krize Nadškofije Maribor. Kako gledate na te dogodke?

Slutilo se je, da se bo zgodilo. Za tiste z uvidom nikdar ni bilo vprašanje, ali bo počilo, temveč kdaj in kako zelo.

[...]

Zanimivo je dejstvo, da novico o primanjkljajih v družbah povezanih z nadškofijo je objavil tuji mediji. Ali se o tem v Mariboru ni nič "šušljalo"? Ni res. Zgodba s telekomunikacijskim operaterjem T-2, ki je še zmeraj v večinski lasti zdaj insolventnega in na prisilno poravnavo upajočega finančnega holdinga Zvon Ena, večinski lastnik Zvona pa je nadškofijsko Gospodarstvo Rast, ni od včeraj. Prvič se je streslo pred slabimi štirimi leti, in ko so bili slovenski katoliški škofje v začetku leta 2008 na obisku "ad limina" pri papežu Benediktu XVI. in v najvišjih cerkvenih uradih v Rimu, je bila na dnevnem redu tudi pornografija v teve TV ponudbi T-2. Nihče te bistvene podrobnosti tistega potovanja na cerkveno stran Tibere ni zanikal, a da bi jo bili tudi v Cerkvi uradno potrdili, se seveda ni zgodilo.

[...]

Zgodba o "svetem zlomu", kot so jo poimenovali pri tedniku L'Espresso, meji skoraj z neverjetnim pa vendar je dva meseca zapolnila medije. Po Vaši oceni, koliko je napihnjenega in koliko objektivnega poročanja. Nekateri mediji so zadnje tedne zvočniki bank upnic, ki so v konjunkturnih letih rade na vse strani kreditirale, tudi cerkvene projekte, zdaj pa se trudijo iz te zgodbe priti čim bolj cele in skozi predvidljive kanale signalizirajo, kako da naj bi šla sanacija. Drugače pa kakšne napihnjenosti ne vidim. Stvar je sama po sebi dovolj mučna, Cerkev oddaljuje od njenih primarnih terenov, zatresla jo je, in to vseslovensko.

[...]

Preberite celoten intervju v aprilski številki mesečnika Naš vestnik.

Kraške zemlje ne damo! – Saj je niti nočejo ...

MMT je v skoraj štirinajst dni mirovala, ker nisem imel časa, da bi kaj pametnega napisal. Vsak dan sem pogledal kaj se dogaja, vendar šele danes prihajam na zeleno vejo, da tudi kaj »spesnim«. Zvestim obiskovalkam in obiskovalcem se za premor opravičujem.

In koliko smo ponosni na kraško kulturno dediščino? (Vir: www.povsodjelepo.com)

In takoj je tukaj še vedno topla in aktualna tema: razprodaja kraške zemlje. Ko sem o tem poslušal in bral me je kar malo pogrelo, ker sem prepoznal tisti tip novic, ki služijo kot kulisa drugim temam.

Kar se tiče vprašanja nepremičnin na Krasu imam občutek, da je to še ena medijsko-politična umetna konstrukcija, ki jo mediji servirajo, ko morajo kaj drugega »pokrit«. Novica je iz nule vzniknila in je poniknila, ko se je našlo kaj bolje prodajanega.

Premislimo dejstva po korakih: ali nas lahko Italijani res ogrozijo? Je res nekaj njihovih vikendic tako nevarnih za naš narod? Ali je lahko narod, ki z nami meji že več stoletji (če ne tisočletji) naenkrat nevaren za našo nacionalno identiteto?

Če gledam na to zgolj z ekonomskega vidika mislim, da je nakup nepremičnine odličen posel za našo državo, ker dobimo svež (zunanji) kapital in si zagotovimo, da bo nekdo plačeval davke. Naši državi. Karkoli se zgodi, zemljišč ali stavb lastniki ne morejo odtujiti ali vzeti s sabo, zato Kras bo vedno naš. Drugi argument je kulturno-zgodovinski. Lahko vzamemo v roke odlične Rebulove zgodnje novele (prim. Vinograd rimske cesarice) in hitro ugotovimo, da največja grožnja slovenstvu smo Slovenci sami. Kruto, vendar realno. Partikularnih zgodovinskih debat bi se izognil, ampak si moramo priznati, da smo zelo podvrženi potujčevanju in asimilaciji. Sami pogosto prevzemamo tuj jezik ali navade in jim damo večjo težo kot lastnemu. Glede na to, da Italijani niso škodovali Istri (razen v času fašizma!!), čeprav se v obmorskih krajih govori italijansko že več kot 1000 let, ne vem kako bi lahko Krasu.

Moj občutek je, da gre politično potezo umetnega ustvarjanja lika "zunanjega sovražnika", ki neprestano ogroža naš obstoj. To je preizkušena metoda, ki omogoča oblasti (preko medijev), da preusmeri javno pozornost od notranjih tem, ki gotovo ne prinašajo lepih in obetavnih novic. Če pogledamo naše sosedske odnose opazimo, da se vedno najde dežurni sosed, ki naj bi nam škodoval. Enkrat nas ogroža Avstrija, ker noče postaviti dvojezičnih tabel, enkrat Hrvaška, ker nam hoče vzeti morje, najde se Italija, ki je naš »večni sovražnik« ... celo Madžari, če ne priskrbijo slovenskega župnika v Sombotelu, postanejo nacionalni sovražniki.

Ali je sindrom »nenehne tuje nevarnosti« realen občutek ogroženosti, ali gre samo za refleks na izropanost narodne zavesti? Ali smo kot narod dovolj zreli in samostojni, da se v sodobni Evropi nehamo bati navideznih sovražnikov, ki jih ne vidi nihče drug kot skupina politikov? Pisatelj Pahor je na nekem predavanju nazorno opisal, kako ravnamo Slovenci do svojih manjšin. Dejal je, da če v italijanski šoli nekje v Istri manjka klavir(!), ga dobijo v enem tednu, če pa je osrednja slovenska kulturna ustanova v Italiji (beri Slovensko stalno gledališče) na robu preživetja, minevajo meseci brez učinkovite rešitve.

Če bi se tako resno zavzemali za reševanje notranjih državnih problemov s tako resnostjo, kakor se ukvarjamo s »sosedskimi grožnjami«, bi gotovo že marsikaj rešili. In kako paradoksalno: vsi se ukvarjajo – polni nacionalnega interesa in domoljubnih občutkov – s kraško zemljo, ki naj bi jo "nacionalizirali fašisti" in nihče ne vidi sramote, ki se je na taistem Krasu zgodila, ko je neko društvo za ptiče doseglo prepoved gradnje 100% čistih virov energije.

Morda bo kdo iz tega zapisal sklepal, da sem italofil ali militanten fašist. Nič od tega. Tematiko spremljam z enako mero ciničnosti in ironije kot takrat, ko piha burja 120 km/h in vsi mediji pišejo o tej »katastrofalni primorski burji«. Burja na Primorskem piha od vedno – in vedno bo – le da nekomu služi kot potemkinova vas za druge – resnejše in večje – težave.

Prepričan sem, da Italijani ne kupujejo nepremičnin pri nas zato, da bi nas kolonizirali ali podjarmili, ampak zato, ker se želijo preseliti »na boljše«, imeti nižje življenjske stroške in hkrati ostati v bližini Italije. Lahko bi v temu prepoznali nacionalno tržno nišo ali vsaj dobro poslovno priložnost, ki bi Krasu omogočila boljši razvoj in višjo turistično atraktivnost. Primarni interes bodočih prebivalcev Krasa je ekonomski in ne nacional(istič)ni. Morda bi kazalo, da se ob tej priložnosti ne vprašamo, koliko so Italijani »močni«, ampak koliko smo Slovenci šibki. Premislimo, koliko smo ponosni na svojo identiteto, jezik, kulturo, narodno telo, zgodovino, tradicije ... teran, pršut, lipicance, burjo ...