Demokracija po Gadafiju

V sosednji Italiji se končuje obisk libijskega diktatorja Gadafija. Bo že res, da to je njihova zadeva, vendar besede, ki si jih je privoščil, se dotikajo celotne Evrope - torej nas vseh.

Komičnost njegove pojave je vsekakor nad diskusijo. Ekscentričnost oblačil, navad, spremstva ... zbuja v zahodnem človeku posmeh, saj vse skupaj spominja bolj na kako moderno gledališko predstavo ali umetniško inštalacijo, ki bi jo z veseljem odkupili v londonskem Tate Modern. Gospod diktator, si je privoščil 500 plačanih deklet, da so prisluhnile njegovemu pouku islama in izjave, ki bi morale zbudili veliko ogorčenja. Poleg trditev, da bi morala Evropa postati muslimanska, je dejal, da dokler mu EU ne bo nakazovala po 5 mld (!!) na leto, bo val priseljencev ostal enak, ali celo še večji. Krasno. Imamo diktatorja, ki izsiljuje Evropo s priseljevanjem in hkrati soli pamet h kakšni veri naj se obrnemo.

Libijski diktator je pripomnil, da v Libiji spoštujejo ženske veliko bolj kot na zahodu ... Kaj pa tistih 500 plačank, ki so jih pripeljali "ad hoc" za njegovo pridigo? Diplomacija in demokracija ki ju predstavlja sta slabi karikaturi neke blodnje, vendar ekonomski interesi so očitno tako močni, da nobenega ne zanima, kako in kaj pove.

Gadafi si je privoščil poziv k "spreobrnjenju" Evrope v Rimu, ki je središče Katoliške Cerkve. Vse je nemo poslušalo in ploskalo ... ker gospod sedi na velikem plinskem ventilu, ki bo morda nekega dne prišel prav. Da je ostudnost okoliščin potisnjena do konca, je njegov gostitelj, italijanski premier Berlusconi, vsa dejanja opravičeval in podpiral. To je (t)isti človek, ki se deklarira za "branitelja vere" na Apeninskem polotoku in ne zamudi priložnosti, da papežu poljublja roko. Če že njegovi volivci nimajo pameti, bi jo lahko vsaj Cerkev imela in se do takih ljudi primerno ogradila, ker taka dvoličnost škodi njej sami in ljudem.

Vrnimo se k "islamizaciji Evrope". Osebno nimam nič proti islamu, ravno obratno, prepričan sem, da je prihodnost naše civilizacije v strpnem in spoštljivem sobivanju religij in kultur, vendar me zelo moti apatija in mlačnost evropskih politikov, ki tako skrajne besede puščajo, kot da nič ni. Pa dejmo se it eno igrico ... Predstavljajte si ... gospo Angelo Merkel, ki v Meki poziva arabski svet, da se spreobrnem v kako krščansko Cerkev. Recimo v Katoliško ali Evangeličansko Cerkev. Lahko mirno trdim, da gospa Merklova ne bi dokončala svojega govora.

Morda je res, da besede izgubljajo svojo težo, ker smo v inflaciji informacij in poplavi besed, vendar obstajajo objektivne zgodovinske okoliščine, ki kažejo, da zanemarjanje resnih opozoril privede do hudih konfliktov. Diktature so bile dovolj zgovorna šola. Prišla je demokracija. In ker nam demokracija hoče dati misliti, da smo volilno telo usmerjevalci politike, bi bilo prav, da bi so-čutili z Evropo in njeno identiteto. Morda pa je to tudi naš dom.

David Bowie - Changes

Vse najboljše Boris Pahor!

Danes, 26. avgusta praznuje znani tržaški pisatelj Boris Pahor 97. rojstni dan! Čeprav je glagol slaviti v njegovem primeru najbrž pretiran.

»Z ženo nisva nikoli kdo ve kaj stavila na leta. Praznike smo doma obeleževali zelo skromno, brez slovesa. Če je bilo le mogoče, sem raje sedel za stroj ...

Ko govorijo o meni večkrat pozabijo, da bi brez ženine pomoči težko postal to, kar sem. Težko bi ustvaril toliko knjig, če ne bi razumela moje potrebe po pisanju. Da sem lahko toliko pisal, je žena veliko žrtvovala.
Dvajset let sem vsak prost trenutek preživel v Dutovljah, kjer sem pri Marički imel sobo, v kateri sem pisal. Vse dokler ni sestra svoje shrambe preuredila v garsonjero, v kateri pišem še danes. Komaj je bilo mogoče, sem sedel za pisalni stroj. Vse svoje knjige sem natipkal na pisalni stroj; na roko dodajam samo popravke, ki jih je včasih kar veliko, saj bi ob vsakem branju rad kaj izboljšal. Popravljene tekste je večkrat ponovno pretipkala prav žena ...«

Vir: Primorski dnevnik 

Hvaležen sem velikanu pokončnosti in poguma, ki s svojo besedo in zgledom  odlično zastopa slovenski jezik po celem svetu. Njegovo delo predstavlja moralno dediščino za mlade generacije, saj nas zavezuje, da se odločno opremo vsem totalitarizmom in oblikam sužnosti.

Mobing

Iztek dopustov in počitnice nas uvaja v novo delovno obdobje. Delovno mesto nekaterim predstavlja kraj mučenja in slabega počutja, saj so podvrženi t.i. mobingu.

Na tej povezavi je zanimiv prispevek ravno o mobingu in trpinčenju na delovnem mestu.

Mobing ali psihično nasilje na delovnem mestu postaja vse bolj prisotno tudi v Sloveniji. Pojav psihičnega trpinčenja na delovnem mestu, pri katerem gre za sistematično psihološko poniževanje, ki je lahko tudi sovražna in neetična komunikacija, dobiva vedno bolj subtilne razsežnosti. To se dogaja zaradi negotovosti o zaposlitvi in večajočega številna brezposelnih. Posledično se uvaja dojemanje delovnega mesta zgolj kot: "bodi sploh vesel, da imaš službo". Služba, ki povzroča slabo počutje ali celo fizične težave in ne prinaša osebne uresničitve, vsekakor postane na dolgi rok veliko breme.

Prijetno poslušanje.

Pubi, usidma se!

Posvečeno vsem delavcem, ki jim časi niso niti malo naklonjeni.

Prihitel je delovodja, a tudi on je obsedel
in direktor v beli srajci je na premogu čepel
tako livarji priredili so za poslovodni organ,
v vročini svojih plavžev informativni dan.

In so zvišali jim plače, vse se srečno je izšlo,
zgodba ni šla v tisk in škandala ni bilo,
a še danes vsi v fabriki, ob čikpavzah se zgroze,
kadar rečejo livarji: "Pubi, usidma se!".

Marsikomu bo (pre)ozko

Danes je čas za Lukova vrata. Vrata, ki jih opisuje evangelist Luka so zelo ozka. To so vrata v nebesa. Luka pa je evangelist usmiljenja, širokih pogledov na človeka, ki najbolj ujame antropologijo sreče. Vrata. Ozka, tesna … verjetno tudi zelo nizka. Tista široka pa, da je kontrast bolj poln, vodijo v pogubo, v pekel in samoto.

»Ah, spet ta pekel« boste rekli. Ja, pekel. Mislim, da je Cerkev (= njeni pridigarji) prepogosto strašila ljudi s peklenskimi mukami, da bi ohranila visok »raiting« moralnega položaja. Pekel je bil, po tedanjem učenju in še danes prepričanju mnogih, zagotovljen vsem, ki niso krščeni, ki ne hodijo k maši, ki si drznejo misliti drugače kakor piše v črnih bukvah … Ironično se danes te besede vračajo kot močen boomerang.

Jezus v evangeliju ne grozi s peklom, ne straši z nauki in niti s pogubo. On nas vabi in opogumlja, da je vredno se potrudit, čeprav pridemo pred ozka vrata. Napačno mislimo, da Bog visoko oceni samo tiste, ki jim stvari dobro uspevajo, zato zanemarjamo vrednotenje truda. To je pot, to je odločitev za ozka vrata in to so vsakdanja dejanja.

Ob sklepu evangelija pa relativizacija prepričanja, da bo tako kot si mi – ljudje – domišljamo, saj »prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu« (Lk 13, 29). Jezusove besede izničijo dogme, gotovosti, slepo zaverovanost vase in v svoj prav, kajti nedvomno bomo presenečeni, kdo vse (ne) bo sedel za (t)isto Božjo mizo.

Propad Kučanovega sistema-komentar

Časnik Finance je eden redkih medijev, ki izhajajo v Sloveniji, ki mu lahko dodamo pridevnik "vreden branja". Čeprav obravnava večinoma finančno-gospodarske teme se na kritičen in analitičen način dotika tudi politike in družbe. V njem sem odkril zelo dober komentar novinarja Uroša Urbasa, ki ga v nadaljevanju prilagam. Branje svetujem, ker na pronicljiv in izviren način členi družbeno-politično dogajanje pri nas. 

Čeprav imam skeptičen odnos do določenih trditev, se mi zdi, da kot celota predstavlja zanimiv pogled na socialno dogajanje pri nas. Kako bi ne soglašal s točko o sindikatih ali ne-konkurenčnosti naše države, ko pa dejstva ponujajo sama od sebe demanti na pisanje spolitiziranih časopisov. Prijetno branje.

Model prihodnosti Slovenije, kot ga je predstavljal Forum 21 ter ga simbolizirata Milan Kučan in njegov duhovni naslednik Zoran Janković, se sesuva sam vase. Kučan je Slovence s svojo institucijo Forum 21 hotel prepričati, da je prav on zmožen povezati velike direktorje, ki dajejo Slovencem kruh, prav on lahko najde soglasje s sindikati, s čimer Sloveniji zagotovi socialni mir in največjo možno blaginjo, in da je prav on zmožen definirati in ljudstvu predstaviti nacionalni interes oziroma razvojne prioritete Slovenije.

Toda gospodarska kriza je razkrila, da je ta nacionalni interes prazen, da nam v krizi ni pomagal, celo nasprotno, gospodarska kriza je Slovenijo bolj prizadela kot večino drugih evropskih gospodarstev.

Zato je paradoks dvojen: očitno je, da Kučanov model ne zagotavlja niti vzdržnosti niti rasti in blaginje Slovenije, veliki direktorji iz Foruma 21 neslavno odhajajo, njihova podjetja se potapljajo - nekatera izključno po njihovi krivdi -, vzvodi, ki so jim bili na voljo (bančna posojila in proračunska sredstva), so presahnili. Vezi med politiko, bankami in direktorji ne delujejo več tako zanesljivo kot pred krizo, ker je preprosto tudi v Sloveniji zmanjkalo denarja.

A kljub očitnemu propadu Kučanovega modela so toliko bolj aktivni njegovi protagonisti. Medtem ko sta pokojni premier Janez Drnovšek in iz ideoloških razlogov razumljivo tudi Janez Janša Kučanov model bolj ali manj uspešno omejevala, so pod sedanjo vlado njegovi akterji dobili krila. V Stožicah smo tako prejšnji teden videli dva člana Foruma 21, ki jima je tajkunska privatizacija nedvomno uspela - to sta Herman Rigelnik in Jože Mermal. Tam je bila tudi stara garda nekdanjih komunistov - Drago Isajlovič in Janez Kocijančič, v častni loži pa nekdanji šef službe državne varnosti Janez Zemljarič. Vsi našteti so danes izjemno aktivni pri velikih gospodarskih poslih.

Zato je logično vprašanje: zakaj strukturne reforme ne morejo uspeti, komu je v interesu, da blokira spremembe v Sloveniji? Vlada je za letos v programu stabilnosti in v svojih protikriznih ukrepih, pa tudi v svojih projekcijah za letošnji proračun, napovedala pokojninsko in zdravstveno reformo ter reformo trga dela, a ji v osmih mesecih ni še ničesar uspelo. (Če verjamete premieru (Pahorju#Borut Pahor), da bo prihodnji teden kot superman rešil najprej dežurstva zdravnikov ter nato še zdravstveno in pokojninsko reformo, lahko komentar tu nehate brati.) Po našem mnenju so načrtovani vladni ukrepi dobri, država nujno potrebuje spremembe, a kje naj Pahor najde pogum, da jih izpelje?

Gospodarstvo namreč v nespremenjenem obsegu ne more več zagotavljati denarja za takšen obseg državnih storitev, kot smo ga bili navajeni v preteklosti. Če kdo v vladi meni, da lahko podjetjem še bolj poviša davke, saj se to preprosto prelije v cene izdelkov in storitev, kaže samo, da ali dela v interesu Sloveniji sovražnih držav ali pa je nesposoben za funkcijo, za katero je plačan, saj ne razume, da so slovenski izdelki in storitve vse manj konkurenčni.

In če morda še kdo ni opazil, so se v zadnjih treh desetletjih zgodile tudi demografske spremembe. Današnji upokojenec preživi v pokoju precej več časa, kot ga je upokojenec pred desetletjem, dvema ali tremi. Zato je smešno, da medtem ko v Nemčiji razpravljajo o podaljšanju delovne dobe do 67. leta, pri nas razumemo podaljšanje delovne dobe do 65. leta kot propad socialne države. Razen, seveda, če si želimo, da tudi prihodnja tri desetletja standard slovenskega delavca ostane enak ...

Da bi še dolgo bili vsi Slovenci enako revni, si lahko zagotovimo še z nadaljnjim vztrajanjem pri socialnem dialogu za vsako ceno. Namreč, slovenski ideal je, da se vsaka odločitev sprejme sporazumno med vlado, sindikati in delodajalci. A posledice odločitev vsaka štiri leta dobijo zgolj politične stranke na volitvah. Zato sta nerazumljiva strahopetnost vlade in njeno goreče iskanje soglasja s preostalima dvema partnerjema, ki tega preverjanja nimata na volitvah.

Še zlasti, ker politično elito danes vodijo večinoma drugi ljudje kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, enako velja za delodajalce. Le sindikalni voditelji se ne menjajo, ti ostajajo spomenik prejšnjih časov s popolnim nerazumevanjem pojmov demokracije: nimajo volitev, skrivajo število svojih članov in nemogoče je ugotoviti, kateri sindikati so reprezentativni, oklepajo pa se predvsem ideoloških argumentov. Vprašanje, ki ob potopu Preventa v prah in teptanju človekovih pravic v Vegradu ostaja, pa je: kje je Dušan Semolič?

Uroš Urbas - Finance

Če nimajo kruha pa naj ...

Napovedane podražitve kruha, ki naj bi dvignile cene tega osnovnega živila tudi do 15 %, bi morale biti zadosten razlog, da bi šli na ulice protestirati. Morda bi bilo bolje opustiti ulice in se spraviti na vedno prostorna parkirišča nakupovalnih centrov, ki v sobotah zjutraj požirajo nepregledne množice ljudi ... in posledično tudi njihove zadnje prihranke.

Ironija naše male podalpske republike je, da medtem ko število brezposelnih narašča, narašča tudi število nakupovalnih centrov. Nihče ne postavi trgovine, če prej ne izračuna, da bo investicija v nekem času postala donosna. Donosna lahko postane le, če tisto trgovino obišče zadostno število ljudi. Samo obisk seveda ni dovolj, ker trgovina ni muzej ali galerija. Če ljudje zapravljajo denar (in čas) bo trgovec živel, sicer vse propade. Logičen sklep je: kdo lahko zapravlja denar, če nima službe? Kako to, da ob naraščanju brezposelnosti narašča tudi številno (novih !) trgovin?

Če pomislimo, da celo premier težko shaja s svojimi 3002 € na mesec, si lahko hitro izračunamo, koliko težje to uspe brezposelni Preventovi šivilji ali Vegradovemu zidarju. Ironično povedano, naša država je v stanju, ki je daleč od tistega, ki bi moralo biti. Hiter razvoj je namesto blagostanja in trajnega napredka prinesel negotovost in kritične družbene razmere. Protest pred nakupovalnimi centri in trgovinami bi moral opozoriti na dejstvo, da je revščina pri nas vedno bolj prisotna in vrinjena v vse starostne skupine ter da bogati postajajo še bogatejši. Če se komu zdi 15 % podražitev le kaplja v morje, naj si hitro preračuna, koliko kruha proda ena sama trgovina v enem dnevu.

Družbeni standardi pogosto silijo ljudi, da postavijo videz pred vsebino. Mnogi ne premorejo dovolj sredstev za šolanje otrok ali tedenski nakup živil, vendar "si privoščijo" vse tisto, kar ni nujno potrebno: od večerji v restavracijah do počitnic na morju ali članarin v športnih krožkih in dragih avtov (na leasing seveda!). Moč množice.

In res, nekateri ljudje še za kruh nimajo, pa si namesto kruha privoščijo ... potico.

BXVI. na pohodu za zaveznike

Ravno danes je Sveti sedež objavil urnik papeževih srečanj, ki jih namerava opraviti med svojim obiskom v Angliji. Pomenljiva destinacija nosi v sebi tudi  ekumenska in družbena sporočila. Tako so na sporedu beatifikacija spreobrnjenega anglikanca Newmana, ki je pozneje postal kardinal Katoliške Cerkve, srečanja z lokalnimi škofi in s kraljico Elizabeto II., kot vrhovno poglavarko Anglikanske Cerkve. Potovanje se umešča v obdobje post-travma, ki ga Cerkev preboleva zaradi odkritji o številnih spolnih zlorabah.

Papež bo v odpotoval iz Rima v četrtek, 16. septembra in se bo mudil v Angliji do nedelje, 19. septembra. Predvidena so srečanja s političnim vrhom kot tudi z opozicijo ter katoliškimi in anglikanskimi škofi. Po vsej verjetnosti bo beatifikacija Johna Henryja Newmana pomenila vrhunec obiska, saj bo poglavar Katoliške Cerkve na britanskem ozemlju razglasil spreobrnjenega anglikanca za blaženega. Gesto lahko interpretiramo kot provokacijo ali kot logičen korak v nizu posledic odpiranja odnosov med sestrskima Cerkvama. Dejstvo je, da krščanstvo - in Katoliška Cerkev - doživlja resne pretrese, ki jih ne more prestati brez močnih "zaveznikov".

Vernost sodobnega človeka se spreminja kakor hitro se spreminjajo modni trendi, moč alternativnih verstev je velika in ponudba ezoterike nadvse mikavna. Kriza o kateri pogosto slišimo je večplastna in ima več dimenzij, zato si težko pomagamo z enim samim receptom. Sodobni človek, ki živi fragmentarno in individualno življenje, v svojih neuspehih odkriva samoto v katero je pahnjen ravno zaradi individualizma. Iskanje odgovorov nas pripelje do tega, da ne najdemo več niti tistih gotovosti, ki so nam bile prej v oporo. Tukaj imam v mislih tudi Cerkev, ki zaradi razkoraka med evangeljskimi besedami in dejanji nekaterih "odličnikov" odbija sodobne iskalce.

Duhovnost ne preživi, če se obnaša pubertetniško, nedoraslo in samovoljno. Povezovanje Anglikanske in Katoliške Cerkve pomeni iskanje povezav med tradicijo in napredkom, med avtoriteto in fleksibilnostjo, ker "mala čreda" postaja vedno manjša. Zahod prihaja v dobo, ko se bodo morali priučeni vrtičkarji odmakniti velikemu vrtnarju, ker razdrobljenost ne bo več omogočala preživetja.

Razvoj človeka išče nove poti preživetja in prav tako človekova duhovna sfera ne more (več) dihati "onesnaženega" zraka nepopolnih duhovnosti, ki ponujajo le začasno omamo.

Čeprav so interesi posameznikov zarezali vidne ločitve v človeški skupnosti, mislim, da je globalizirana družba dober začetek za iskanje sprave in enotnosti. In prišel je čas, da se to pokaže v konkretnih dejanjih.

Marija je združila Božje in človeško

Praznike Marije Vnebovzete je poleg nekaterih polemičnih pridig tudi praznik človekovega upanja. Upanje je v Mariji doseglo konkretizacijo, ko je postala Božja mati, Bogorodica. S tem je Bog pokazal svoj način delovanja med ljudi, ki ni oddaljen ali abstrakten, ampak konkreten: po ljudeh in v človeku. Kristusovo učlovečenje in potem vstajenje od mrtvih so uvod v pojmovanje krščanstva kot religije, ki je vezano na telo.

Marijino telo je "posoda", ki je združila človeško in Božje, ker ona je žena iz Stare zaveze, ki je dala življenje Novi zavezi. Ob njeni smrti Bog poseže v redni tek narave in smrt nadomesti z "zaspanjem". Smrt, ki predstavlja minevanje, poraz, izgubo in trohnenje živega ... obide s tem, da njeno telo vzame v nebesa. Težko razumemo ta postopek v celoti, vendar če si predočimo dejstvo, da je Bog Stvarnik tudi gospodar časa in narave, lahko pridemo do tega, da lahko obrne njen tek.

Praznik Marijinega vnebovzetja so v Cerkvi začeli obhajati že kmalu po letu 431 po Kr. Čeprav veliki šmaren sodi med najstarejše Marijine praznike, kajti prve omembe segajo še v obdobje pred 4. st. po Kr., je šele papež Pij XII. versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil leta 1950.