Propad Kučanovega sistema-komentar

Časnik Finance je eden redkih medijev, ki izhajajo v Sloveniji, ki mu lahko dodamo pridevnik "vreden branja". Čeprav obravnava večinoma finančno-gospodarske teme se na kritičen in analitičen način dotika tudi politike in družbe. V njem sem odkril zelo dober komentar novinarja Uroša Urbasa, ki ga v nadaljevanju prilagam. Branje svetujem, ker na pronicljiv in izviren način členi družbeno-politično dogajanje pri nas. 

Čeprav imam skeptičen odnos do določenih trditev, se mi zdi, da kot celota predstavlja zanimiv pogled na socialno dogajanje pri nas. Kako bi ne soglašal s točko o sindikatih ali ne-konkurenčnosti naše države, ko pa dejstva ponujajo sama od sebe demanti na pisanje spolitiziranih časopisov. Prijetno branje.

Model prihodnosti Slovenije, kot ga je predstavljal Forum 21 ter ga simbolizirata Milan Kučan in njegov duhovni naslednik Zoran Janković, se sesuva sam vase. Kučan je Slovence s svojo institucijo Forum 21 hotel prepričati, da je prav on zmožen povezati velike direktorje, ki dajejo Slovencem kruh, prav on lahko najde soglasje s sindikati, s čimer Sloveniji zagotovi socialni mir in največjo možno blaginjo, in da je prav on zmožen definirati in ljudstvu predstaviti nacionalni interes oziroma razvojne prioritete Slovenije.

Toda gospodarska kriza je razkrila, da je ta nacionalni interes prazen, da nam v krizi ni pomagal, celo nasprotno, gospodarska kriza je Slovenijo bolj prizadela kot večino drugih evropskih gospodarstev.

Zato je paradoks dvojen: očitno je, da Kučanov model ne zagotavlja niti vzdržnosti niti rasti in blaginje Slovenije, veliki direktorji iz Foruma 21 neslavno odhajajo, njihova podjetja se potapljajo - nekatera izključno po njihovi krivdi -, vzvodi, ki so jim bili na voljo (bančna posojila in proračunska sredstva), so presahnili. Vezi med politiko, bankami in direktorji ne delujejo več tako zanesljivo kot pred krizo, ker je preprosto tudi v Sloveniji zmanjkalo denarja.

A kljub očitnemu propadu Kučanovega modela so toliko bolj aktivni njegovi protagonisti. Medtem ko sta pokojni premier Janez Drnovšek in iz ideoloških razlogov razumljivo tudi Janez Janša Kučanov model bolj ali manj uspešno omejevala, so pod sedanjo vlado njegovi akterji dobili krila. V Stožicah smo tako prejšnji teden videli dva člana Foruma 21, ki jima je tajkunska privatizacija nedvomno uspela - to sta Herman Rigelnik in Jože Mermal. Tam je bila tudi stara garda nekdanjih komunistov - Drago Isajlovič in Janez Kocijančič, v častni loži pa nekdanji šef službe državne varnosti Janez Zemljarič. Vsi našteti so danes izjemno aktivni pri velikih gospodarskih poslih.

Zato je logično vprašanje: zakaj strukturne reforme ne morejo uspeti, komu je v interesu, da blokira spremembe v Sloveniji? Vlada je za letos v programu stabilnosti in v svojih protikriznih ukrepih, pa tudi v svojih projekcijah za letošnji proračun, napovedala pokojninsko in zdravstveno reformo ter reformo trga dela, a ji v osmih mesecih ni še ničesar uspelo. (Če verjamete premieru (Pahorju#Borut Pahor), da bo prihodnji teden kot superman rešil najprej dežurstva zdravnikov ter nato še zdravstveno in pokojninsko reformo, lahko komentar tu nehate brati.) Po našem mnenju so načrtovani vladni ukrepi dobri, država nujno potrebuje spremembe, a kje naj Pahor najde pogum, da jih izpelje?

Gospodarstvo namreč v nespremenjenem obsegu ne more več zagotavljati denarja za takšen obseg državnih storitev, kot smo ga bili navajeni v preteklosti. Če kdo v vladi meni, da lahko podjetjem še bolj poviša davke, saj se to preprosto prelije v cene izdelkov in storitev, kaže samo, da ali dela v interesu Sloveniji sovražnih držav ali pa je nesposoben za funkcijo, za katero je plačan, saj ne razume, da so slovenski izdelki in storitve vse manj konkurenčni.

In če morda še kdo ni opazil, so se v zadnjih treh desetletjih zgodile tudi demografske spremembe. Današnji upokojenec preživi v pokoju precej več časa, kot ga je upokojenec pred desetletjem, dvema ali tremi. Zato je smešno, da medtem ko v Nemčiji razpravljajo o podaljšanju delovne dobe do 67. leta, pri nas razumemo podaljšanje delovne dobe do 65. leta kot propad socialne države. Razen, seveda, če si želimo, da tudi prihodnja tri desetletja standard slovenskega delavca ostane enak ...

Da bi še dolgo bili vsi Slovenci enako revni, si lahko zagotovimo še z nadaljnjim vztrajanjem pri socialnem dialogu za vsako ceno. Namreč, slovenski ideal je, da se vsaka odločitev sprejme sporazumno med vlado, sindikati in delodajalci. A posledice odločitev vsaka štiri leta dobijo zgolj politične stranke na volitvah. Zato sta nerazumljiva strahopetnost vlade in njeno goreče iskanje soglasja s preostalima dvema partnerjema, ki tega preverjanja nimata na volitvah.

Še zlasti, ker politično elito danes vodijo večinoma drugi ljudje kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, enako velja za delodajalce. Le sindikalni voditelji se ne menjajo, ti ostajajo spomenik prejšnjih časov s popolnim nerazumevanjem pojmov demokracije: nimajo volitev, skrivajo število svojih članov in nemogoče je ugotoviti, kateri sindikati so reprezentativni, oklepajo pa se predvsem ideoloških argumentov. Vprašanje, ki ob potopu Preventa v prah in teptanju človekovih pravic v Vegradu ostaja, pa je: kje je Dušan Semolič?

Uroš Urbas - Finance