Katoliški mediji se ponašajo s sistemom vrednot, ki je zakoreninjen v našo družbo, zato mladi od »uradnih« glasil pričakujejo stališča, ki bi se postavila v bran tradiciji in kulturi. In zakaj torej ne berejo verskega tiska?
Ker ga vidijo kot glasilo ostarelih, ki prinaša pretekle novice, nima sodobne grafične zasnove in ker ni »in«. Mladi bralci so daleč od verskega tiska, ker jim ta ponuja ravno tisto, kar najmanj želijo in nima tistega, kar najbolj pričakujejo. Gre za diverzijo, ki s pogosto uporabo interneta veča prepad iz generacije v generacijo. Vsak ostaja na svojih okopih in sporočilo katoliškega tiska, namenjenega mladim, gre mimo njih – v najboljšem uspelem primeru – do staršev ali starih staršev.
In kdo je uporabnik katoliških medijev? Po rezultatih ankete sodeč, gotovo to ni srednješolska mladina. Mladim so ponujene teme povsem tuje in verskega tiska ne prebirajo. Posledično gojijo stereotipno podobo o tisku, ki je na dolgi rok tudi zadosten argument, da se mladi oddaljujejo od Cerkve.
V svetu elektronike, mobilnih telefonov, ki že dolgo niso več telefoni, in spletnih novosti, je zelo težko postaviti tiskano izdajo nekega časopisa, da bo privlačna. Obstajajo načini in metode, ki mlade pritegnejo k uporabi. Prva pot je gotovo načrtovana in dobro izpeljana oglaševalska kampanja, ki predstavi izdelek – kar časopis ali revija tudi je – na privlačen način. Sledi delo znotraj medijske hiše, da preko komunikologov in marketinških specialistov uredi zunanjo podobo tako, da bo verski tisk postal zanimiv.
Mladi se ustavljajo ob glasbi, zunanjosti, površinskih elementih, ki izzivajo njihovo pozornost. Zakaj jih ne bi tudi verski tisk izzival in pokazal tisto podobo, ki ni nikoli dolgočasna in se vsebinsko ne iztroši: Kristusa.
Iz rezultatov in zastavljene teorije izhaja podoba mladine, ki se oddaljuje od realnega sveta in vstopa – včasih nepremišljeno – v virtualne medmrežne kanale. Pogosto so najbolj »bleščeče« spletne strani vsebinsko zelo prazne, nepotrebne in celo zavajajoče. Kar se pokaže kot svetel naslov, pogosto vodi v sence, ki mlade uporabnike oblikujejo bolj, kot si sami želijo in dovolijo. Opazili smo, da je internet tako knjižnica kakor tudi tržnica, trafika, trgovina, gledališče … morda zbirališče kriminalcev. Zakaj ne bi bil tudi župnija? Zakaj ne bi bila na spletu tudi Cerkev? Če v povprečju mlad človek preživi svojih tisoč ur letno priklopljen na nek zaslon, to pomeni, da skoraj mesec in pol starši ne vedo zanj. Ne vedo, s kom se pogovarja, kaj gleda, kaj bere ipd.
Postavimo novo hipotezo. Morda nekoliko drzno in hkrati tako logično izpeljano iz obravnavanih podatkov. Ali lahko med temi tisoči urami mladi preživijo tudi nekaj deset ur z verskimi vsebinami? Ali se lahko zgodi, da t.i. »oddaljenim kristjanom« pomotoma pride na zaslon duhovna misel, svetopisemski citat, Kristusova podoba ali še kaj podobnega?
Še bolj enostavno. Ko potrebujemo tolažbo, bomo prišli na spletu v stik s krščanskim oznanilom? In po tem se lahko še vprašamo: ali je verski tisk namenjen samo rednim nedeljnikom?
Vsebine katoliških medijev bi morale biti blizu tako verujočim kakor tudi neverujočim, oddaljenim, drugače verujočim in vsakemu, ki si želi stopiti v stik s krščanstvom. Toliko bolj mladim.
Mladi (p)ostajajo kategorija, ki se oblikujejo po lastnih vedenjskih vzorcih. V prvi vrsti jih krojijo glasbeniki in pripadajoče subkulture. Nič zaskrbljujočega, če ne bi bili alternativa »klasičnim« vzgojnim oblikam: šoli, družini, Cerkvi, državi in institucijam.
Razvila se je debata o premoženju Cerkve, osebnih prihodkih duhovnikov in kako to pogosto odbija vernike. Našel sem zanimiv video prispevek (sledite zgornji povezavi), ki ga prilagam na stojnice male miselne tržnice. V razmislek ... in debato :)
Ko imam pred sabo odgovore mladih na vprašanja o verskem tisku, se mi odpirajo vprašanja o prihodnosti naše mladine in družbe. Niti ne toliko zato, ker ne berejo »dobrega verskega tiska« ampak zato, ker svoj čas zapravljajo za gledanje resničnostih oddaj, videospotov ameriških glasbenih zvezdnikov in »trač literature«. Pozabljajo na svojo razgledanost, splošno kulturo in kar je najhuje: opuščajo formacijo lastnega kritičnega pogleda na svet.
Za provokacijo naj dodam, da bo po novem družinskem zakoniku vsako telesno kaznovanje otrok prepovedano. To ima malo zveze z branostjo verskega tiska, vendar nam pomaga, da lahko razumemo kakšno družbo gradimo. Mladim je družina vrednota a kakšna je ta družina? Ali je družina okolje kjer je vse dovoljeno? Mislim, da je družina predvsem okolje, kjer se učimo prvih vrednot in osnov družbenega obnašanja.
Mediji so usmerili našo pozornost k tistemu členu, ki izenačuje vse oblike družin in življenjskih skupnosti ter v člen o posvojitvah. Mislim, da se dela večja škoda za celotno družbo s tem, ko se opušča dolžnosti otrok in govori samo o pravicah. Prav tako je v šolah. Kmalu bodo lahko otroci tožili učitelja in šolo, če jim bo dal – upravičeno – famozi »šus«, saj bo verjetno puščalo v njih posledice in travme.
Za intermezzo naj vam povem anekdoto iz svojega 6. razreda osnovne šole. Od tega je minilo že nekaj let, vendar se tega – tedaj zelo grenkega dogodka – še zelo dobro spominjam. Učiteljica slovenščine je imela navado, da kdor pride k pouku tri krat brez domače naloge, si prisluži negativno oceno v »ta veliko« redovalnico. Visoka stopnja lenobe, kanček pozabljivosti, mera nepremišljenosti in predrznosti so me privedli do tega, da sem tako, nič kaj prestižno nagrado, dobil tudi jaz. V tistem trenutku sem mislil, da se mi podira svet. Jasno je, da je bila kriva učiteljica. In jaz? Žrtev! Logično. Mislim, da je bil tisto edini »šus« v osebni dvanajstletni zgodovini pouka slovenščine.
Danes sem ji hvaležen za to kar je naredila. Razumel sem, čeprav na neprijeten način, da za svoja (ne)dejanja odgovarjam sam in posledice so lahko vidne. Domače naloge so se od tedaj vrstile bolj ali manj redno, vendar nikoli več si nisem upal reči: »nisem naredil«. Domača naloga je bila pravočasno napisana pa četudi pred učilnico ali v šolski garderobi.
Na področju svoje ankete sem zaznal, da sankcije niso več aktualne, saj jih modne revije ne predvidevajo. Cinično povedano, da vedenjski modeli, ki jih medijski trg ponuja, odmikajo mladino od realnega sveta in percepcije posledic.
V teh dneh si mediji podajajo novico o priprtju duhovnika, ki sta ga dve sodišči obsodili zaradi spolnih zlorab mladoletnikov. Vsak spletni članek je »zabeljen« z močnimi komentarji uporabnikov, ki so odsev netolerantnosti naše družbe do spolnih prestopnikov. Na področju ki je tako občutljivo – spolna nedotakljivost otrok – smo vsi kot družba poklicani, da poskrbimo za najmanjše člane. Konkretno imam v mislih spletne strani, televizijske oddaje in podobno. **
Kljub prijavam in aktivnemu delu policije še vedno mnoga dejanja ostanejo skrita med štirimi stenami in le redka pridejo na dan. Skrito ali razkrito, javno ali tajno – vsakemu ki zagreši tak zločin veljajo v opomin Jezusove besede: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja« (Mt 18, 6).
Visoka stopnja kritičnosti naših medijev do Cerkve in njenih predstavnikov odslikava visoka družbena pričakovanja do glavnega »zakonodajalca« na etičnem področju. Če celo Cerkev odpove kot visoka (ali najvišja) moralna avtoriteta, kaj nam potem še ostane?
Moralnost zavezuje Cerkev posebej na področju financ in gospodarskega upravljanja. Tukaj prehajam na temo današnjega evangelija. Medklic: cerkveni očetje so videli v požrešnosti in pohlepu povezavo s spolnostjo. Verjetno se Cerkev premalokrat zaveda, da vse njeno premoženje in bogastvo ni nič drugega kot dar uboge vdove. Dar, ki je bil dan iz uboštva in ne iz preobilja.
Evangelij današnje nedelje me vedno pomirja in sam od sebe, kakor živ prizor, prehaja pred moje oči. Vdova – v judovskem družbenem kontekstu pomeni oseba brez socialnih pravic, dohodkov in zato nezavarovana – je lik sodobnega delavca, ki težko plačuje davke, se mora odpovedati vsakemu luksuzu in ima pred sabo negotovo prihodnost. Hkrati pa nam evangelist Marko v kontrastu podob približa njeno velikodušno dejanje. Na eni strani imamo tedanjo duhovščino, ki v bogatih in dragih oblačilih »kliče« po občudovanju množice … in na drugi strani vdovo, ki je nihče ne opazi. Nihče razen Jezusa.
Sodobne razmere delavcev, ki kljub šibkemu socialnemu stanju zmorejo dati nekaj za »še bolj uboge«, se umeščajo v socialne okoliščine našega evangelija. Tak zgled nam pomaga razumeti kaj pravzaprav je »caritas« ali dobrodelna ljubezen.
Dobrodelna ljubezen, ki ne sme klecniti pod naivnostjo blišča avtoritete (in avtoritativnosti) ampak mora ohraniti stopnjo dvoma. Bleščeča zunanjost pogosto želi kaj prekriti ali preusmeriti pozornost množice drugam. Evangeljska budnost, h kateri nas Jezus pogosto vabi, vključuje tudi finančno treznost, previdnost v dejanjih in zaupanju.
** Dodajam video oddaje, kjer me je zelo pretreslo pričevanje očeta enega od otrok. Svetujem ogled z mero kritičnosti.
Katoliška izvedba »Rock Otočec« je bila res rokersko – odštekano – naravnana. Mentor (prof. Štuhec) je imel predavanje, ki je izhajalo iz članka objavljenega v reviji Ampak (njegovo branje sem vam svetoval pred časom) in je sprožilo močno diskusijo, ki še danes odmeva v cerkvenih krogih … in raznih krožkih. Za malo bolj laično publiko naj povem, da je spregovoril o intelektualnem (ne)naboru Cerkve na Slovenskem, njenih kriterijev pri izbiri kandidatov za duhovništvo in sedanjih družbenopolitičnih razmerah. Kritičnih opazk seveda ni manjkalo.
Kot uvod v predavanje – običajno na koncertih velikih zvezd za ogrevanje publike poskrbijo mladi pevci – sem predstavil podatke o raziskavi branosti verskega tiska med mladimi. Nekako to, kar berete na tej strani s to razliko, da podatki niso bili opremljeni s komentarji in pripombami. Zanimanje je bilo posebej med odmorom za kavo in kosilom. Nanje se je delno oprl tudi mentor s podatki pomembne raziskave vernosti v državah nekdanje Vzhodne Evrope.
Stanje vernosti – tako med mladimi kot tudi med odraslimi – je zelo resno. Tukaj ne mislim na pobožnjakarstvo in brezglavo čredno klečeplazništvo ampak na osebno vero posameznika. Koliko današnjih kristjanov se vpraša: »Zakaj in v kaj verujem?« ali »Kakšen je moj Bog?«. Razprava v tej smeri je lahko brezkončno kritiziranje ali razmislek, kaj smo sposobni narediti danes, da lahko izboljšamo in spremenimo podobo Cerkve med ljudmi. Predlagam, da tokrat pustimo medije pri miru (in se odpovemo tistemu »sovražni mediji do nas žrtev«) in pogledamo, kaj konkretno Cerkev naredi(mo), da bo družba o nas drugače mislila in govorila/pisala.
Ali smo (in koliko) kristjani v Sloveniji »sol zemlje in luč sveta«? Koliko naredimo, da bomo drugačni od ne-kristjanov? Nedeljska maša in …? Samokritična drža ne pomeni bičanja in poniževanja ampak premislek, koliko smo Kristusovi in koliko kaj drugega. Tukaj se opiram na besede ruskega filozofa in teologa iz začetka 20. stoletja, ki trdi, da »največji protiargument krščanstvu smo kristjani sami«.
Vprašanja si zastavljam tudi zato, ker sem pogosto skeptičen do samega sebe in svojih dejanj. Hitro nasedem popustom v trgovini in počasi akciji Karitasa. Hitro zamerim krivicam in počasi odpuščam. Tako človeško … a tako malo krščansko. Ok, konec javne spovedi :) grem raje k delu, ki me usmerja k bolj pozitivnim mislim. Kot skupnost lahko premaknemo marsikateri zgrešen pogled. Kako? Namig – in prvi korak – je pokazal prof. Štuhec na Otočcu, saj samo če bomo poskrbeli za reveže ki so med nami, bomo lahko gradili Cerkev in cerkve.
Včerajšnja objava je bila zelo kratka in še to povzeta iz časopisa. Vseeno se mi je zdelo vredno, da delim z vami besede škofa Metoda Piriha iz Kopra, ker - kakor je bilo že pokomentirano - gredo v bistvo. November pa se profilira kot gost mesec. Na eni strani smo zasuti z dogajanjem na Hrvaškem ter me čaka še alternativna izvedba "Rock Otočec" :) ali srečanje katoliških novinarjev in urednikov na Otočcu. V šali je to uradno srečanje dobilo nek nick-name, da zveni manj togo. Potem pa še vse redno in izredno delo, ki bo popestrilo dogajanje pri nas.
A vrnimo se k temi mladih in verskega tiska. Za "Rock Otočec" pripravljam projekcijo s podatki o (ne)branosti katoliških medijev. Tokrat se ustavljam pri hitrem pretoku informacij, ki danes odlikuje komunikacijo. A bodimo pozorni: ni vsaka informacija dobra - tudi če je hitra!
Pretok informacij danes skoraj ne pozna več meja. Mnogo založniških hiš in uredništev je prevzelo politiko spajanja metod ali t.i. interaktivnost, da so obstali na trgu. Zato ne govorimo več o tem, da bi nov medij odpravil starega (radio ni odpravil časopisa in televizija ni odpravila radia), ampak vidimo, kako se med seboj dopolnjujejo in ponujajo dodatne vsebine. Kamorkoli se obrnemo opazimo, da so ideali sodobnega življenja ideali popolne popolnosti.
Področje tiska – zlasti verskega, ne sme zaostati za tehnološkim napredkom. Sredstva javnega obveščanja s krščanskimi vsebinami lahko postanejo dobri »prijatelji« srednješolcev, če jih bodo znali nagovarjati, pritegniti njihovo pozornost in stvarno odgovoriti na njihova vprašanja.
S svojimi odgovori so mladi razkrili del sebe ter pokazali odprto voljo po sodelovanju. Rezultat je v anketi, ki so jo reševali in v njej povedali več, kot so sami pričakovali in želeli. V analizi podatkov sem se omejil samo na verski tisk, vendar sem opazil, da se mladi iz različnih koncev Slovenije ravnajo zelo podobno, če ne celo enako. Sporočilo, ki ga pošiljajo snovalcem in oblikovalcem verskega tiska, pa tudi Cerkvi kot skupnosti, je jasno in nedvoumno: počutijo se odrinjene.
Poleg njihovih navad in okusov anketa odkriva, kako se vedejo njihovi vrstniki in čeprav imamo opraviti z na videz majhnim vzorcem, lahko v njem prepoznamo mnogo več dijakov, kakor jih je sodelovalo. Iz rezultatov izhaja podoba verskega tiska, ki prihaja v roke mladih bolj pomotoma kakor namensko in se na medijskem področju izgublja v gosto posejanem gozdu civilnih medijev in interneta.
Nedvomno je svetovni splet konkurenca verskemu tisku v Sloveniji, ki je že dobila prvo bitko. Vendar pogled moramo usmeriti širše in poiskati v spletnih rešitvah pravi odgovor obstoječemu stanju. Videli smo, da je internet tako družabni kanal kakor tudi glavna žila informacij. Mladi se ga ne naveličajo nikoli, ker se vedno spreminja. A kljub temu ostajajo srednješolci iskalci družinski vrednot, prijateljstev, pravih odnosov, vicev, humorja …
Opazimo, da imamo pred sabo zelo zdravo mladino, ki je tenkočutna do umetnosti in kulture, velika ljubiteljica glasbe in dovzetna za lepo. Ravno zato so estetske zahteve postavljene visoko. Podoba srednješolca, ki izhaja iz odgovorov na vprašalnik, je podoba iskalca, zato raje izbere internet kakor tiskan papir. Splet je in bo ostajal (pre)močna konkurenca tiskanim medijem vse do takrat, dokler ne bodo uredništva uskladila svojih vsebin z interaktivnimi možnostmi in začela delovati povezovalno. Globalna vas, v kateri živimo, prinaša potrebo po povezovanju bolj kot kadarkoli prej. Novica o sosedovem zdravju je tako pomembna kakor letalska nesreča v Aziji. Če bo tiskan papir sposoben prinesti zanimivo razpravo o zdravstvu med mladimi in poglobitev o letalski nesreči, bo vedno aktualen in sposoben konkurence svetovnega spleta.
Internet ni samo »veliki brat«, ampak je tudi prijatelj, sorodnik, svetovalec in zaupnik srednješolske mladine. Odlikujejo ga dostopnost, preprostost, interaktivnost in selektivna izbira vsebin. Vse značilnosti, ki ustrezajo hitremu tempu pubertetnikov in adolescentov, ki sedajo v srednješolske klopi. Preko spletnih mrež, forumov in klepetalnic so dijaki v nenehnem stiku med sabo in s celim svetom. Izmenjava sporočil v realnem času ni več privilegij redkih, ampak predstavlja nujo, če že ne pravico.
Mladi so žejni pristnih in dobrih medsebojnih odnosov. Impakt z brezoblično in tehnološko družbo, ki zaznamuje njihov prosti čas, pušča v njih praznino, zato iščejo družinske odnose, prijatelje in dobre medsebojne stike. Opazili smo, da vse našteto najbolj pričakujejo od verskega tiska. Čeprav v medijih pogosto nastopajo »alternativne« oblike družine, ki jih krojijo glasbene zvezde in se zdi, da mladim ni mar za domače okolje, so sami prvi iskalci doma. Mirno lahko trdimo, da je mladim družina sveta. Ta dimenzija pogosto ostaja skrita za agresivnimi oblačili, vulgarnimi besedami, alternativnimi način obnašanja, vendar predstavlja pomembno – če ne celo najpomembnejšo – vrednoto.
Kako zelo se strinjam s povedanim in napisanim v spodnjem članku! Morda pa smo pozabili, zakaj so prazniki sploh prazniki. In tukaj dobimo dobro lekcijo o plastiki, ikebanah in utripajočih lučkah, ki bolj kot na pokojne nas spominjajo na nek podpovprečen in neokusen agro - Las Vegas naših pokopališč. Avtorici članka in avtorjem besedil nedvomno gre nagrada, če že ne javno priznanje!
Za vse svete, kakor 1. novembru rečejo katoličani, so po cerkvah, tudi pokopaliških, maševali tukajšnji škofje. Predvsem proti potrošništvu so govorili. Da iz leta v leto bolj moti komercializacija mrtvih, je rekel koprski škof Metod Pirih. "Že pred prvim novembrom se pred večja pokopališča nagnetejo prodajalci krizantem in sveč. Da ne bi bili deležni čudnega pogleda znancev, morate na vsak grob svojih sorodnikov, čeprav jih morda imate več, prinesti dovolj veliko ikebano ali pa več malih. Kolikokrat ljudje nosijo trofeje na grobove. Ali mislite, da je res spoštovanje do pokojnih odvisno od števila sveč, ikeban ter od velikosti spomenikov? Ali smo prepričani, da je bilo pokojnim to všeč, ko so bili še živi?"
Mariborski nadškof pomočnik in celjski administrator Anton Stres pa: "Sreča in življenjski cilj ni v tistem, kar imamo, temveč v tistem, kar smo. Kar imamo, lahko tudi izgubimo, kar smo, pa nam ostane v vseh okoliščinah življenja, tudi v smrti in po njej. Zato je tudi naše vlaganje v to duhovno bogastvo najbolj varno, obetavno in osrečujoče." (va)
Vrnimo se na področje rezultatov. Pojasnitev o vprašalniku, metodi in samorefleksiji sem vam dolgoval, da lahko lažje razumete določne vidike te naloge. Gre za metodo, k je precej nenavadna pri pisanju diplome, vendar v mojem primeru lahko trdim, da je bila silno koristna. S tem sem prihranil veliko časa in dobil določene rezultate, ki jih sicer ne bi nikoli. O rezultatih lahko povzamem še nekaj točk.
Izpostaviti želim nekaj vprašanj, ki nam omogočajo, da lahko opazimo poglede in vrednostne sodbe mladih uporabnikov. Tako na vprašanje Katero od navedenih področji se ti zdi, da bi moralo biti v katoliških medijih najbolje predstavljeno, naši anketiranci postavijo na prvo mesto opcijo Družina, odnosi s starši in prijatelji (52,5 %), kar potrjuje tezo, ki jo objavljajo skoraj vse domače in mednarodne študije o t.i. lifestylu mladih. Sledijo nasveti za mlade (46,6 %), vici, humor (39,4 %) in duhovnost (34,6 %). Mladim predstavlja družina še vedno vrednoto, zato pričakujejo od verskega tiska, da bo predstavljal in zagovarjal temeljne vrednote. Opciji Kultura in umetnost ter Aktualno glasbeno dogajanje je označilo 32,8 % oziroma 24,2 % anketirancev in anketirank. Naš vzorec je v svojih izbirah zelo konsistenten, saj smo videli, da je glasba pomembna spremljevalka in oblikovalka srednješolske mladine.
Vprašalnik nadgradimo in vprašamo sodelujoče Katero od navedenih tem najprej poiščeš v katoliških tiskanih medijih? Iščemo odgovor na njihova pričakovanja v zvezi z verskim tiskom in prvo mesto dobi možnost vici in humor (65,7 %), sledijo nasveti za mlade (37 %), zadnje mesto si delita politika in gospodarstvo in življenje Cerkve s 7,5 %.
Mladi se oblikujejo in ravnajo neodvisno od verske prakse in verskega tiska, saj živijo po vzorcu, ki jim ga narekujejo družbeni trendi, oglaševalske agencije in zgledi priljubljenih glasbenikov. Verski tisk ostaja daleč od mladih, jih ne nagovarja in ne vstopa v njihovo življenje. Izrazito izstopajo podatki, da se mladi z verskim tiskom srečajo samo bežno, hitro in površno. Razdalja med sporočilom katoliških medijev in srednješolci v katoliških srednjih šolah je velika.
Poglavje o ocenah verskemu tisku sklenemo z dvema povezavama: Katero od navedenih področji se ti zdi, da je v katoliških tiskanih medijih najslabše oz. najbolje predstavljeno in Misliš, da so teme v katoliških tiskanih medijih sveže in aktualne v korelaciji s spolom.
Anketiranci so za najbolje predstavljeno v verskem tisku označili (zbirni odstotek ocene dobro (4) in najbolje (5)) duhovnost (62 %). Sledijo ji kateheze (56,2 %), svetniki v enakem odstotku z življenje Cerkve (53,5 %), družina (46,2 %) in ponudba duhovnih vaj (32,8 %). Z negativnimi ocenami (v zbirnem odstotku ocen slabo (2) in najslabše (1)) so postavili na peto mesto spolnost (57,7 %). Sledijo nasveti za mlade (60,6 %), telefonija, internet, računalništvo (61,5 %), znanost in tehnologija (63,2 %) in kot najslabše predstavljeno v katoliških tiskanih medijih so izbrali področje aktualno glasbeno dogajanje (63,6 %).
Odgovori so v svojih odstotkih zelo zgovorni in prikazujejo razočaranje bralcev ter odkrivajo, zakaj tako visok odstotek mladih ne posega po verskem tisku. Prikazane odgovore moramo brati v luči že opisanih pričakovanj in iskanj anketiranih srednješolcev, ki odsevajo dodatno razdaljo. Ponujene vsebine ne izpolnjujejo pričakovanja in puščajo mlade bralce daleč od krščanskega oznanila.
Naslednja korelacija je odgovor na vprašanje, koliko so teme v katoliških medijih aktualne za fante in koliko za dekleta. Povprečni odstotek daje odgovoru ne 59,6 %, medtem ko opazimo razliko med fanti in dekleti. Fantje so bolj kritični in pri njih zaznamo ne v višini 64,3 %, pri dekletih pa 56,8 %.
Svet srednješolcev je pretkan z mnogimi vprašanji, ki redko kdaj dobijo prave odgovore. Vprašanja povezana z odraščanjem, življenjskimi odločitvami, družino, medsebojnimi odnosi, modnimi trendi … so za odraščajočega človeka zelo pomembna. Ob sebi bi morali imeti tako zvestega prijatelja kot dobre vire informacij.
Nadaljujem z objavo nekaterih »skrčkov« iz svoje naloge. Žal je bil čas v minulih dneh zelo pomanjkljiv … saj vem, časa je vedno dovolj, odvisno od tega, kako si ga razporediš. Obstajajo tečaji za tako spretnost?
V teh dneh sem na poseben način spremljal dogajanje okrog anglikancev in Vatikana ter na to temo pripravil članek za Naš Vestnik, ki ga boste lahko v kratkem prebrali tudi na mali miselni tržnici. Sedaj mi jemlje čas posebna edicija »Rock Otočec«, a o njej ob pravem času. Zaradi teh obveznosti trpi ažurnost tržnice. Torej k stvari.
Vprašalnike na šolah sem izvajal na t.i. elektronski način, saj za tako anketo je to prej nuja kakor opcija. Odločitev za tak način empiričnega instrumenta pomeni sprejeti izzive sodobne družbe in se približati mladim.
Kaj so bile prednosti in slabosti te metode? Izbrana metoda predstavlja svoje prednosti v tem, da je za mlade bolj atraktivna kot v natisnjeni obliki, saj jih računalniško delo bolj stimulira in čas hitreje mine. Velika prednost take oblike dela je hiter pregled odgovorov saj se le-ti hranijo v bazi podatkov in rezultate je mogoče hitro in enostavno obdelati. Ob tem je bilo veliko možnosti za križanje vprašanj in posledično odgovorov. Variable so postale med sabo interaktivne spremenljivke, ki so mi nudile boljši vpogled na različna področja vprašalnika.
Slabosti take metode so se pokazale v dolgotrajni predhodni pripravi zaradi postavljanja in dodatnih korektur na spletu. Reševanje takih vprašalnikov je zahtevalo, da imajo uporabniki dostop do računalnika s spletom, kar je bilo v šolah težavno zaradi usklajevanja urnikov in poseganja v pedagoške ure.
Ustavil sem se pri tiskanih medijih, zato omejenost naloge in vprašalnika sta zahtevala samorefleksijo, saj je načrtovanje raziskave moralo upoštevati t.i. socialne mreže med mladimi, ki jih preko spleta vabijo k drugačnemu preživljanju svojega časa. Tukaj se odpirajo nova obzorja in novi izzivi za raziskave.
Vsekakor pa je vpliv tiska še vedno vreden poglobljene raziskave, saj tiskana beseda še vedno prednjači pred ostalimi oblikami komunikacije. Statistično gledano zajema tisk okrog 75 % vseh medijev pri nas.
Pomembno vlogo tiska lahko zaznamo po količini oglasov, ki so bolj ali manj redno prisotni v vseh časopisih, revijah in drugih publikacijah. Mnogi komunikologi in poznavalci medijev so tako ob rojstvu radia kot televizije in kasneje interneta in elektronskih knjig napovedovali zaton tiska. A to se ni zgodilo.
Objave
