Katoliški mediji se ponašajo s sistemom vrednot, ki je zakoreninjen v našo družbo, zato mladi od »uradnih« glasil pričakujejo stališča, ki bi se postavila v bran tradiciji in kulturi. In zakaj torej ne berejo verskega tiska?
Ker ga vidijo kot glasilo ostarelih, ki prinaša pretekle novice, nima sodobne grafične zasnove in ker ni »in«. Mladi bralci so daleč od verskega tiska, ker jim ta ponuja ravno tisto, kar najmanj želijo in nima tistega, kar najbolj pričakujejo. Gre za diverzijo, ki s pogosto uporabo interneta veča prepad iz generacije v generacijo. Vsak ostaja na svojih okopih in sporočilo katoliškega tiska, namenjenega mladim, gre mimo njih – v najboljšem uspelem primeru – do staršev ali starih staršev.
In kdo je uporabnik katoliških medijev? Po rezultatih ankete sodeč, gotovo to ni srednješolska mladina. Mladim so ponujene teme povsem tuje in verskega tiska ne prebirajo. Posledično gojijo stereotipno podobo o tisku, ki je na dolgi rok tudi zadosten argument, da se mladi oddaljujejo od Cerkve.
V svetu elektronike, mobilnih telefonov, ki že dolgo niso več telefoni, in spletnih novosti, je zelo težko postaviti tiskano izdajo nekega časopisa, da bo privlačna. Obstajajo načini in metode, ki mlade pritegnejo k uporabi. Prva pot je gotovo načrtovana in dobro izpeljana oglaševalska kampanja, ki predstavi izdelek – kar časopis ali revija tudi je – na privlačen način. Sledi delo znotraj medijske hiše, da preko komunikologov in marketinških specialistov uredi zunanjo podobo tako, da bo verski tisk postal zanimiv.
Mladi se ustavljajo ob glasbi, zunanjosti, površinskih elementih, ki izzivajo njihovo pozornost. Zakaj jih ne bi tudi verski tisk izzival in pokazal tisto podobo, ki ni nikoli dolgočasna in se vsebinsko ne iztroši: Kristusa.
Iz rezultatov in zastavljene teorije izhaja podoba mladine, ki se oddaljuje od realnega sveta in vstopa – včasih nepremišljeno – v virtualne medmrežne kanale. Pogosto so najbolj »bleščeče« spletne strani vsebinsko zelo prazne, nepotrebne in celo zavajajoče. Kar se pokaže kot svetel naslov, pogosto vodi v sence, ki mlade uporabnike oblikujejo bolj, kot si sami želijo in dovolijo. Opazili smo, da je internet tako knjižnica kakor tudi tržnica, trafika, trgovina, gledališče … morda zbirališče kriminalcev. Zakaj ne bi bil tudi župnija? Zakaj ne bi bila na spletu tudi Cerkev? Če v povprečju mlad človek preživi svojih tisoč ur letno priklopljen na nek zaslon, to pomeni, da skoraj mesec in pol starši ne vedo zanj. Ne vedo, s kom se pogovarja, kaj gleda, kaj bere ipd.
Postavimo novo hipotezo. Morda nekoliko drzno in hkrati tako logično izpeljano iz obravnavanih podatkov. Ali lahko med temi tisoči urami mladi preživijo tudi nekaj deset ur z verskimi vsebinami? Ali se lahko zgodi, da t.i. »oddaljenim kristjanom« pomotoma pride na zaslon duhovna misel, svetopisemski citat, Kristusova podoba ali še kaj podobnega?
Še bolj enostavno. Ko potrebujemo tolažbo, bomo prišli na spletu v stik s krščanskim oznanilom? In po tem se lahko še vprašamo: ali je verski tisk namenjen samo rednim nedeljnikom?
Vsebine katoliških medijev bi morale biti blizu tako verujočim kakor tudi neverujočim, oddaljenim, drugače verujočim in vsakemu, ki si želi stopiti v stik s krščanstvom. Toliko bolj mladim.
Mladi (p)ostajajo kategorija, ki se oblikujejo po lastnih vedenjskih vzorcih. V prvi vrsti jih krojijo glasbeniki in pripadajoče subkulture. Nič zaskrbljujočega, če ne bi bili alternativa »klasičnim« vzgojnim oblikam: šoli, družini, Cerkvi, državi in institucijam.
Dovolj za danes. Jutri pa ...
9 komentarjev:
Pečo
pravi ...
Ob tvojem članku, da bi verski tisk predstavil podobo Kristusa, se nehote nasmiham in se spominjam "praškega Jezuščka", ki so ga ob različnih priložnostih različno oblekli.
"Praški Jezušček" je sedaj muzejski predmet, ki ne gane nobenih verskih čustev nobenega človeka. Podoba Jezusa Kristusa je vedno enaka, ne glede na to, kako jo "oblečemo" in pod kakšnim zornim kotom jo predstavimo. Podoba Jezusa Kristusa, je kot vera dar od Boga, zato dopustimo Bogu, da ta dar sam zavije in obleče, kakor se mu zdi. Včasih ljudi (tudi mlade) ganejo malenkostne nam nepomembne stvari.
Seveda moramo oznanjati evangeliji na moderen način, vendar človek ima svoje zakonitosti, mimo katerih ne moremo, osnove so iste, sedaj, v času "praškega Jezuščka" in pred 2000 leti. Vedno znova mi v glavi oznanja Jezusovo naročilo: "Če bo hiša vredna tega, naj pride nanjo vaš mir, če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam. In če vas kdo ne sprejme in vaših besed ne posluša, pojdite iz tiste hiše ali tistega mesta in si otresite prah z nog. Resnično, povem vam: Laže bo na sodni dan sódomski in gomórski deželi kakor tistemu mestu." (Mt 10,13-15)
Hm, morda pa je obleka tradicije preveč udobna in mehka, da bi jo slekli in poskusili s čim novim. Vsekakor pa je obleka navade "železna srajca".
Mlade danes ne brigajo ne Praški Jezušček ne manifestacije moči in niti imenitnost nazivov. Mlada človek je iskalec miru. Iskalec službe in tolažbe.
Ali smo kot Cerkev (laiki, skupnosti, redovniki, duhovniki, strukture, vzgoja ...) mladim blizu? Si jih sploh želimo v naši družbi? Morda si, vendar tega ne pokažemo. In če že kak mlad človek zajadra v "katoliške vode", roko na srce, Cerkev ne ve kaj početi z njim in vse ostane pri nekih bansih, kitarskih pesmicah ali otročjih rečeh. Ali je to 21. stoletje Cerkve in družbe?
Vem, da mlade ne zanima "praški Jezušček", to je bil samo primer. Moraš pa priznati, da nekoč v zgodovini pa je mlade zanimal "praški Jezušek".
Mnogo bolj pa me moti, ker večinoma samo govorimo, kaj bi morala Cerkev narediti in da nič ne dela, ker ne ve, kaj naj z mladimi sploh dela. Cerkev si tudi Ti in kaj Ti narediš za mlade?
Eno je raziskovati, drugo pa je raziskave uporabiti. Vsi preučujemo zgodovino in se nad njo navdušujemo ali pa obsojamo. Zgodovino se učimo zato, da se iz nje kaj naučimo. Tisto, kar je mlade navdušilo pred petsto leti, tisto jih bo tudi danes. Seveda ne v obliki "praškega Jezuščka", ne pa tudi preko bansov in drugih podobnih zadev.
Mladi, mladi mladi. So pomemben faktor v družbi in v Cerkvi, ampak priznati si moramo tudi, da ne samo, da morda "nočemo" mladih v Cerkvi, tudi z njihovimi starši nimamo kaj početi. Nekateri se zelo radi ukvarjajo z mladimi in kako bi mlade zaposlili, potolažili itd. Kaj pa starši, kaj pa odrasli. Če bomo starši zasovražili Cerkev jo bodo tudi mladi in obratno. Če bodo starši vzljubili Cerkev, jo bodo tudi mladi.
Ne podcenjujmo mladine. Mladi dobro vedo kaj hočejo, še posebno danes - mladi hočejo čokoladni bombon, mi vsi pa jim tlačimo ovitke v usta.
Ob medijih, tudi verskih, lahko vedno z velikim veseljem povem, koliko je meni pomenila Mavrica, celo na blogu sem pisala o tem! In urednik me je obiskal, ko sem bla v 5. razredu, ker sem veliko pisala v Mavrico. Dopisovala sem si z več vrstniki, z nekaterimi sem še v stiku - in prav na svojem blogu, kjer se je oglašala neka komentatorka, sva potem ugotovili, da sva si nekoč dopisovali! Potem je najina zveza poniknila, nobena s ene spomni nobenega vzroka, pač minilo je. Toda zdaj sva si zelo dragoceni!
Mavrico sem poznala na pamet celo!
A Mavrica zdaj? Ni to, kar je bila.
Moji otroci jo berejo predvsem zato, ker je obvezna - ker pater pri verouku to zahteva ...
Zanimivo ... marsikaj raste, zraste, a ne more biti več tako, kot je bilo ...
@ Pečo: Ni samo stvar teorije. V tem primeru gre za zrcalo, ki se je naenkrat postavilo pred Cerkev. Moje delo za mlade ni "samo teorija", ampak sem se za teorijo odločil, ker vem, kakšno je stanje na terenu.
Teza o čokoladnem bonbonu je zelo dobra - in realna. Očitno še nismo razumeli, zakaj mladi samo "pljuvajo" naokoli.
@ Ana: Meni je Mavrica zelo všeč in jo pri svojih 25-ih letih rad berem. Ne, mi ne gre na otročje, ampak me pritegne postavitev, razpored tem, način pisanja ... In če me kdo vpraša, mu jo zelo priporočam. Ne smemo pozabit pa, da je Mavrica namenjena prvi triadi osnovne šole. Če imaš večje otrok ti svetujem, da jim daš kak Pil ali Geo.
Otroci so zelo zahtevni in zelo dobro vedo, kaj hočejo. Poskusi ugotovit kaj jih privlači.
Tudi mi nismo tisto, kar smo bili. Hvala Bogu! Smo zrasli in zato smo se spremenili. Nostalgija pa je vez s preteklostjo in če je, pomeni, da so bila ta leta zate koristna.
Ja, kot otroku in tudi kasneje mi je toooliko pomenila! Vanjo sem pisala vsak mesec več let, tja do 8. razreda, potem sem postala nekako kritična, a kasneje sem pisala spet, prvi urednik je upal, da bomo Mavrico peljali naprej tisti otroci, ki smo takrat vzljubili Mavrico prav do globin. Tako sem pisala v Mavrico tudi kot mlada odrasla.
Ja, ni tisto, kar je bila. Saj zdaj se mi zdi spet lepša. Je pa dejstvo, da je pri mojih občutkih tudi nekaj osebne bolečine.
Otroci imajo Geo, Pil in še kaj je pa zadeva, ki ima kaj takega, ki ni ni ravno - po moji oceni - za otroke, niti za najstnike.
@ Ana: Omenjene revije se mi ne zdijo liberalne ampak na momente so celo bolj konzervativne od "našega" tiska. Res je, niso 100% katoliške ampak če dobro pogledaš, vidiš, da skoraj vsak mesec v reviji GEA predstavijo neko šego, običaj, praznik ali ljudsko navado in to povežejo z vero in versko tradicijo. To se mi zdi odličen - in nevsiljiv - način za pozitivno prisotnost vere v družbi.
Mavrico sem spet vzel v roke po več kot desetih letih in mi je zelo vešč. Vsako obdobje ima svoje zahteva, grafične "mode" in razmere v katerih morajo tudi verski časopisi živeti.
Da, Mavrica je danes drugačna, kakor je bila pred dvajsetimi leti, vendar tudi takrat smo se drugače oblačili kot se danes ...
Objave
9 komentarjev:
Ob tvojem članku, da bi verski tisk predstavil podobo Kristusa, se nehote nasmiham in se spominjam "praškega Jezuščka", ki so ga ob različnih priložnostih različno oblekli.
"Praški Jezušček" je sedaj muzejski predmet, ki ne gane nobenih verskih čustev nobenega človeka. Podoba Jezusa Kristusa je vedno enaka, ne glede na to, kako jo "oblečemo" in pod kakšnim zornim kotom jo predstavimo. Podoba Jezusa Kristusa, je kot vera dar od Boga, zato dopustimo Bogu, da ta dar sam zavije in obleče, kakor se mu zdi. Včasih ljudi (tudi mlade) ganejo malenkostne nam nepomembne stvari.
Seveda moramo oznanjati evangeliji na moderen način, vendar človek ima svoje zakonitosti, mimo katerih ne moremo, osnove so iste, sedaj, v času "praškega Jezuščka" in pred 2000 leti. Vedno znova mi v glavi oznanja Jezusovo naročilo: "Če bo hiša vredna tega, naj pride nanjo vaš mir, če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam. In če vas kdo ne sprejme in vaših besed ne posluša, pojdite iz tiste hiše ali tistega mesta in si otresite prah z nog. Resnično, povem vam: Laže bo na sodni dan sódomski in gomórski deželi kakor tistemu mestu." (Mt 10,13-15)
Hm, morda pa je obleka tradicije preveč udobna in mehka, da bi jo slekli in poskusili s čim novim. Vsekakor pa je obleka navade "železna srajca".
Mlade danes ne brigajo ne Praški Jezušček ne manifestacije moči in niti imenitnost nazivov. Mlada človek je iskalec miru. Iskalec službe in tolažbe.
Ali smo kot Cerkev (laiki, skupnosti, redovniki, duhovniki, strukture, vzgoja ...) mladim blizu? Si jih sploh želimo v naši družbi? Morda si, vendar tega ne pokažemo. In če že kak mlad človek zajadra v "katoliške vode", roko na srce, Cerkev ne ve kaj početi z njim in vse ostane pri nekih bansih, kitarskih pesmicah ali otročjih rečeh. Ali je to 21. stoletje Cerkve in družbe?
Vem, da mlade ne zanima "praški Jezušček", to je bil samo primer. Moraš pa priznati, da nekoč v zgodovini pa je mlade zanimal "praški Jezušek".
Mnogo bolj pa me moti, ker večinoma samo govorimo, kaj bi morala Cerkev narediti in da nič ne dela, ker ne ve, kaj naj z mladimi sploh dela. Cerkev si tudi Ti in kaj Ti narediš za mlade?
Eno je raziskovati, drugo pa je raziskave uporabiti. Vsi preučujemo zgodovino in se nad njo navdušujemo ali pa obsojamo. Zgodovino se učimo zato, da se iz nje kaj naučimo. Tisto, kar je mlade navdušilo pred petsto leti, tisto jih bo tudi danes. Seveda ne v obliki "praškega Jezuščka", ne pa tudi preko bansov in drugih podobnih zadev.
Mladi, mladi mladi. So pomemben faktor v družbi in v Cerkvi, ampak priznati si moramo tudi, da ne samo, da morda "nočemo" mladih v Cerkvi, tudi z njihovimi starši nimamo kaj početi. Nekateri se zelo radi ukvarjajo z mladimi in kako bi mlade zaposlili, potolažili itd. Kaj pa starši, kaj pa odrasli. Če bomo starši zasovražili Cerkev jo bodo tudi mladi in obratno. Če bodo starši vzljubili Cerkev, jo bodo tudi mladi.
Ne podcenjujmo mladine. Mladi dobro vedo kaj hočejo, še posebno danes - mladi hočejo čokoladni bombon, mi vsi pa jim tlačimo ovitke v usta.
Ob medijih, tudi verskih, lahko vedno z velikim veseljem povem, koliko je meni pomenila Mavrica, celo na blogu sem pisala o tem! In urednik me je obiskal, ko sem bla v 5. razredu, ker sem veliko pisala v Mavrico.
Dopisovala sem si z več vrstniki, z nekaterimi sem še v stiku - in prav na svojem blogu, kjer se je oglašala neka komentatorka, sva potem ugotovili, da sva si nekoč dopisovali! Potem je najina zveza poniknila, nobena s ene spomni nobenega vzroka, pač minilo je. Toda zdaj sva si zelo dragoceni!
Mavrico sem poznala na pamet celo!
A Mavrica zdaj? Ni to, kar je bila.
Moji otroci jo berejo predvsem zato, ker je obvezna - ker pater pri verouku to zahteva ...
Zanimivo ... marsikaj raste, zraste, a ne more biti več tako, kot je bilo ...
Vse dobro! :-)
@ Pečo: Ni samo stvar teorije. V tem primeru gre za zrcalo, ki se je naenkrat postavilo pred Cerkev. Moje delo za mlade ni "samo teorija", ampak sem se za teorijo odločil, ker vem, kakšno je stanje na terenu.
Teza o čokoladnem bonbonu je zelo dobra - in realna. Očitno še nismo razumeli, zakaj mladi samo "pljuvajo" naokoli.
@ Ana: Meni je Mavrica zelo všeč in jo pri svojih 25-ih letih rad berem. Ne, mi ne gre na otročje, ampak me pritegne postavitev, razpored tem, način pisanja ... In če me kdo vpraša, mu jo zelo priporočam. Ne smemo pozabit pa, da je Mavrica namenjena prvi triadi osnovne šole. Če imaš večje otrok ti svetujem, da jim daš kak Pil ali Geo.
Otroci so zelo zahtevni in zelo dobro vedo, kaj hočejo. Poskusi ugotovit kaj jih privlači.
Tudi mi nismo tisto, kar smo bili. Hvala Bogu! Smo zrasli in zato smo se spremenili. Nostalgija pa je vez s preteklostjo in če je, pomeni, da so bila ta leta zate koristna.
Hvala za osebno izkušnjo.
Ja, kot otroku in tudi kasneje mi je toooliko pomenila!
Vanjo sem pisala vsak mesec več let, tja do 8. razreda, potem sem postala nekako kritična, a kasneje sem pisala spet, prvi urednik je upal, da bomo Mavrico peljali naprej tisti otroci, ki smo takrat vzljubili Mavrico prav do globin.
Tako sem pisala v Mavrico tudi kot mlada odrasla.
Ja, ni tisto, kar je bila.
Saj zdaj se mi zdi spet lepša.
Je pa dejstvo, da je pri mojih občutkih tudi nekaj osebne bolečine.
Otroci imajo Geo, Pil in še kaj je pa zadeva, ki ima kaj takega, ki ni ni ravno - po moji oceni - za otroke, niti za najstnike.
So preveč liberalni ... Žal.
Vse dobro!
@ Ana: Omenjene revije se mi ne zdijo liberalne ampak na momente so celo bolj konzervativne od "našega" tiska. Res je, niso 100% katoliške ampak če dobro pogledaš, vidiš, da skoraj vsak mesec v reviji GEA predstavijo neko šego, običaj, praznik ali ljudsko navado in to povežejo z vero in versko tradicijo. To se mi zdi odličen - in nevsiljiv - način za pozitivno prisotnost vere v družbi.
Mavrico sem spet vzel v roke po več kot desetih letih in mi je zelo vešč. Vsako obdobje ima svoje zahteva, grafične "mode" in razmere v katerih morajo tudi verski časopisi živeti.
Da, Mavrica je danes drugačna, kakor je bila pred dvajsetimi leti, vendar tudi takrat smo se drugače oblačili kot se danes ...
Morda se nisem dobro izrazila, Geo cenim, pomisleke pa imam glede Pila.
Oba spadata pod isto streho. :)
Objavite komentar