Marsikomu bo (pre)ozko

Danes je čas za Lukova vrata. Vrata, ki jih opisuje evangelist Luka so zelo ozka. To so vrata v nebesa. Luka pa je evangelist usmiljenja, širokih pogledov na človeka, ki najbolj ujame antropologijo sreče. Vrata. Ozka, tesna … verjetno tudi zelo nizka. Tista široka pa, da je kontrast bolj poln, vodijo v pogubo, v pekel in samoto.

»Ah, spet ta pekel« boste rekli. Ja, pekel. Mislim, da je Cerkev (= njeni pridigarji) prepogosto strašila ljudi s peklenskimi mukami, da bi ohranila visok »raiting« moralnega položaja. Pekel je bil, po tedanjem učenju in še danes prepričanju mnogih, zagotovljen vsem, ki niso krščeni, ki ne hodijo k maši, ki si drznejo misliti drugače kakor piše v črnih bukvah … Ironično se danes te besede vračajo kot močen boomerang.

Jezus v evangeliju ne grozi s peklom, ne straši z nauki in niti s pogubo. On nas vabi in opogumlja, da je vredno se potrudit, čeprav pridemo pred ozka vrata. Napačno mislimo, da Bog visoko oceni samo tiste, ki jim stvari dobro uspevajo, zato zanemarjamo vrednotenje truda. To je pot, to je odločitev za ozka vrata in to so vsakdanja dejanja.

Ob sklepu evangelija pa relativizacija prepričanja, da bo tako kot si mi – ljudje – domišljamo, saj »prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu« (Lk 13, 29). Jezusove besede izničijo dogme, gotovosti, slepo zaverovanost vase in v svoj prav, kajti nedvomno bomo presenečeni, kdo vse (ne) bo sedel za (t)isto Božjo mizo.

Propad Kučanovega sistema-komentar

Časnik Finance je eden redkih medijev, ki izhajajo v Sloveniji, ki mu lahko dodamo pridevnik "vreden branja". Čeprav obravnava večinoma finančno-gospodarske teme se na kritičen in analitičen način dotika tudi politike in družbe. V njem sem odkril zelo dober komentar novinarja Uroša Urbasa, ki ga v nadaljevanju prilagam. Branje svetujem, ker na pronicljiv in izviren način členi družbeno-politično dogajanje pri nas. 

Čeprav imam skeptičen odnos do določenih trditev, se mi zdi, da kot celota predstavlja zanimiv pogled na socialno dogajanje pri nas. Kako bi ne soglašal s točko o sindikatih ali ne-konkurenčnosti naše države, ko pa dejstva ponujajo sama od sebe demanti na pisanje spolitiziranih časopisov. Prijetno branje.

Model prihodnosti Slovenije, kot ga je predstavljal Forum 21 ter ga simbolizirata Milan Kučan in njegov duhovni naslednik Zoran Janković, se sesuva sam vase. Kučan je Slovence s svojo institucijo Forum 21 hotel prepričati, da je prav on zmožen povezati velike direktorje, ki dajejo Slovencem kruh, prav on lahko najde soglasje s sindikati, s čimer Sloveniji zagotovi socialni mir in največjo možno blaginjo, in da je prav on zmožen definirati in ljudstvu predstaviti nacionalni interes oziroma razvojne prioritete Slovenije.

Toda gospodarska kriza je razkrila, da je ta nacionalni interes prazen, da nam v krizi ni pomagal, celo nasprotno, gospodarska kriza je Slovenijo bolj prizadela kot večino drugih evropskih gospodarstev.

Zato je paradoks dvojen: očitno je, da Kučanov model ne zagotavlja niti vzdržnosti niti rasti in blaginje Slovenije, veliki direktorji iz Foruma 21 neslavno odhajajo, njihova podjetja se potapljajo - nekatera izključno po njihovi krivdi -, vzvodi, ki so jim bili na voljo (bančna posojila in proračunska sredstva), so presahnili. Vezi med politiko, bankami in direktorji ne delujejo več tako zanesljivo kot pred krizo, ker je preprosto tudi v Sloveniji zmanjkalo denarja.

A kljub očitnemu propadu Kučanovega modela so toliko bolj aktivni njegovi protagonisti. Medtem ko sta pokojni premier Janez Drnovšek in iz ideoloških razlogov razumljivo tudi Janez Janša Kučanov model bolj ali manj uspešno omejevala, so pod sedanjo vlado njegovi akterji dobili krila. V Stožicah smo tako prejšnji teden videli dva člana Foruma 21, ki jima je tajkunska privatizacija nedvomno uspela - to sta Herman Rigelnik in Jože Mermal. Tam je bila tudi stara garda nekdanjih komunistov - Drago Isajlovič in Janez Kocijančič, v častni loži pa nekdanji šef službe državne varnosti Janez Zemljarič. Vsi našteti so danes izjemno aktivni pri velikih gospodarskih poslih.

Zato je logično vprašanje: zakaj strukturne reforme ne morejo uspeti, komu je v interesu, da blokira spremembe v Sloveniji? Vlada je za letos v programu stabilnosti in v svojih protikriznih ukrepih, pa tudi v svojih projekcijah za letošnji proračun, napovedala pokojninsko in zdravstveno reformo ter reformo trga dela, a ji v osmih mesecih ni še ničesar uspelo. (Če verjamete premieru (Pahorju#Borut Pahor), da bo prihodnji teden kot superman rešil najprej dežurstva zdravnikov ter nato še zdravstveno in pokojninsko reformo, lahko komentar tu nehate brati.) Po našem mnenju so načrtovani vladni ukrepi dobri, država nujno potrebuje spremembe, a kje naj Pahor najde pogum, da jih izpelje?

Gospodarstvo namreč v nespremenjenem obsegu ne more več zagotavljati denarja za takšen obseg državnih storitev, kot smo ga bili navajeni v preteklosti. Če kdo v vladi meni, da lahko podjetjem še bolj poviša davke, saj se to preprosto prelije v cene izdelkov in storitev, kaže samo, da ali dela v interesu Sloveniji sovražnih držav ali pa je nesposoben za funkcijo, za katero je plačan, saj ne razume, da so slovenski izdelki in storitve vse manj konkurenčni.

In če morda še kdo ni opazil, so se v zadnjih treh desetletjih zgodile tudi demografske spremembe. Današnji upokojenec preživi v pokoju precej več časa, kot ga je upokojenec pred desetletjem, dvema ali tremi. Zato je smešno, da medtem ko v Nemčiji razpravljajo o podaljšanju delovne dobe do 67. leta, pri nas razumemo podaljšanje delovne dobe do 65. leta kot propad socialne države. Razen, seveda, če si želimo, da tudi prihodnja tri desetletja standard slovenskega delavca ostane enak ...

Da bi še dolgo bili vsi Slovenci enako revni, si lahko zagotovimo še z nadaljnjim vztrajanjem pri socialnem dialogu za vsako ceno. Namreč, slovenski ideal je, da se vsaka odločitev sprejme sporazumno med vlado, sindikati in delodajalci. A posledice odločitev vsaka štiri leta dobijo zgolj politične stranke na volitvah. Zato sta nerazumljiva strahopetnost vlade in njeno goreče iskanje soglasja s preostalima dvema partnerjema, ki tega preverjanja nimata na volitvah.

Še zlasti, ker politično elito danes vodijo večinoma drugi ljudje kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, enako velja za delodajalce. Le sindikalni voditelji se ne menjajo, ti ostajajo spomenik prejšnjih časov s popolnim nerazumevanjem pojmov demokracije: nimajo volitev, skrivajo število svojih članov in nemogoče je ugotoviti, kateri sindikati so reprezentativni, oklepajo pa se predvsem ideoloških argumentov. Vprašanje, ki ob potopu Preventa v prah in teptanju človekovih pravic v Vegradu ostaja, pa je: kje je Dušan Semolič?

Uroš Urbas - Finance

Če nimajo kruha pa naj ...

Napovedane podražitve kruha, ki naj bi dvignile cene tega osnovnega živila tudi do 15 %, bi morale biti zadosten razlog, da bi šli na ulice protestirati. Morda bi bilo bolje opustiti ulice in se spraviti na vedno prostorna parkirišča nakupovalnih centrov, ki v sobotah zjutraj požirajo nepregledne množice ljudi ... in posledično tudi njihove zadnje prihranke.

Ironija naše male podalpske republike je, da medtem ko število brezposelnih narašča, narašča tudi število nakupovalnih centrov. Nihče ne postavi trgovine, če prej ne izračuna, da bo investicija v nekem času postala donosna. Donosna lahko postane le, če tisto trgovino obišče zadostno število ljudi. Samo obisk seveda ni dovolj, ker trgovina ni muzej ali galerija. Če ljudje zapravljajo denar (in čas) bo trgovec živel, sicer vse propade. Logičen sklep je: kdo lahko zapravlja denar, če nima službe? Kako to, da ob naraščanju brezposelnosti narašča tudi številno (novih !) trgovin?

Če pomislimo, da celo premier težko shaja s svojimi 3002 € na mesec, si lahko hitro izračunamo, koliko težje to uspe brezposelni Preventovi šivilji ali Vegradovemu zidarju. Ironično povedano, naša država je v stanju, ki je daleč od tistega, ki bi moralo biti. Hiter razvoj je namesto blagostanja in trajnega napredka prinesel negotovost in kritične družbene razmere. Protest pred nakupovalnimi centri in trgovinami bi moral opozoriti na dejstvo, da je revščina pri nas vedno bolj prisotna in vrinjena v vse starostne skupine ter da bogati postajajo še bogatejši. Če se komu zdi 15 % podražitev le kaplja v morje, naj si hitro preračuna, koliko kruha proda ena sama trgovina v enem dnevu.

Družbeni standardi pogosto silijo ljudi, da postavijo videz pred vsebino. Mnogi ne premorejo dovolj sredstev za šolanje otrok ali tedenski nakup živil, vendar "si privoščijo" vse tisto, kar ni nujno potrebno: od večerji v restavracijah do počitnic na morju ali članarin v športnih krožkih in dragih avtov (na leasing seveda!). Moč množice.

In res, nekateri ljudje še za kruh nimajo, pa si namesto kruha privoščijo ... potico.

BXVI. na pohodu za zaveznike

Ravno danes je Sveti sedež objavil urnik papeževih srečanj, ki jih namerava opraviti med svojim obiskom v Angliji. Pomenljiva destinacija nosi v sebi tudi  ekumenska in družbena sporočila. Tako so na sporedu beatifikacija spreobrnjenega anglikanca Newmana, ki je pozneje postal kardinal Katoliške Cerkve, srečanja z lokalnimi škofi in s kraljico Elizabeto II., kot vrhovno poglavarko Anglikanske Cerkve. Potovanje se umešča v obdobje post-travma, ki ga Cerkev preboleva zaradi odkritji o številnih spolnih zlorabah.

Papež bo v odpotoval iz Rima v četrtek, 16. septembra in se bo mudil v Angliji do nedelje, 19. septembra. Predvidena so srečanja s političnim vrhom kot tudi z opozicijo ter katoliškimi in anglikanskimi škofi. Po vsej verjetnosti bo beatifikacija Johna Henryja Newmana pomenila vrhunec obiska, saj bo poglavar Katoliške Cerkve na britanskem ozemlju razglasil spreobrnjenega anglikanca za blaženega. Gesto lahko interpretiramo kot provokacijo ali kot logičen korak v nizu posledic odpiranja odnosov med sestrskima Cerkvama. Dejstvo je, da krščanstvo - in Katoliška Cerkev - doživlja resne pretrese, ki jih ne more prestati brez močnih "zaveznikov".

Vernost sodobnega človeka se spreminja kakor hitro se spreminjajo modni trendi, moč alternativnih verstev je velika in ponudba ezoterike nadvse mikavna. Kriza o kateri pogosto slišimo je večplastna in ima več dimenzij, zato si težko pomagamo z enim samim receptom. Sodobni človek, ki živi fragmentarno in individualno življenje, v svojih neuspehih odkriva samoto v katero je pahnjen ravno zaradi individualizma. Iskanje odgovorov nas pripelje do tega, da ne najdemo več niti tistih gotovosti, ki so nam bile prej v oporo. Tukaj imam v mislih tudi Cerkev, ki zaradi razkoraka med evangeljskimi besedami in dejanji nekaterih "odličnikov" odbija sodobne iskalce.

Duhovnost ne preživi, če se obnaša pubertetniško, nedoraslo in samovoljno. Povezovanje Anglikanske in Katoliške Cerkve pomeni iskanje povezav med tradicijo in napredkom, med avtoriteto in fleksibilnostjo, ker "mala čreda" postaja vedno manjša. Zahod prihaja v dobo, ko se bodo morali priučeni vrtičkarji odmakniti velikemu vrtnarju, ker razdrobljenost ne bo več omogočala preživetja.

Razvoj človeka išče nove poti preživetja in prav tako človekova duhovna sfera ne more (več) dihati "onesnaženega" zraka nepopolnih duhovnosti, ki ponujajo le začasno omamo.

Čeprav so interesi posameznikov zarezali vidne ločitve v človeški skupnosti, mislim, da je globalizirana družba dober začetek za iskanje sprave in enotnosti. In prišel je čas, da se to pokaže v konkretnih dejanjih.

Marija je združila Božje in človeško

Praznike Marije Vnebovzete je poleg nekaterih polemičnih pridig tudi praznik človekovega upanja. Upanje je v Mariji doseglo konkretizacijo, ko je postala Božja mati, Bogorodica. S tem je Bog pokazal svoj način delovanja med ljudi, ki ni oddaljen ali abstrakten, ampak konkreten: po ljudeh in v človeku. Kristusovo učlovečenje in potem vstajenje od mrtvih so uvod v pojmovanje krščanstva kot religije, ki je vezano na telo.

Marijino telo je "posoda", ki je združila človeško in Božje, ker ona je žena iz Stare zaveze, ki je dala življenje Novi zavezi. Ob njeni smrti Bog poseže v redni tek narave in smrt nadomesti z "zaspanjem". Smrt, ki predstavlja minevanje, poraz, izgubo in trohnenje živega ... obide s tem, da njeno telo vzame v nebesa. Težko razumemo ta postopek v celoti, vendar če si predočimo dejstvo, da je Bog Stvarnik tudi gospodar časa in narave, lahko pridemo do tega, da lahko obrne njen tek.

Praznik Marijinega vnebovzetja so v Cerkvi začeli obhajati že kmalu po letu 431 po Kr. Čeprav veliki šmaren sodi med najstarejše Marijine praznike, kajti prve omembe segajo še v obdobje pred 4. st. po Kr., je šele papež Pij XII. versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil leta 1950.

Začetek muslimanskega ramazana

Danes začenja muslimanski ramazan ali mesec posta. Ko sem prebral besedilo sporočila ob začetku ramazana sem opazil številne zanimive vsebinske teološke poudarke, ker določeni stavki (na trenutke celotni odstavki) so izjemno podobni krščanski teologiji. Islamska skupnost je druga največja verska skupnost v Sloveniji in mislim, da smo kot družba dolžni, da o tudi o njih kaj več vemo. Polni stereotipov pogosto obsojamo islam in ga enačimo s terorizmom, vendar mislim, da bo integracija večkulturnosti in različnih religiji možna le, če bomo cenili svojo tradicijo in dobro poznali druge.

Z nocojšnjo večerno molitvijo se tako začenja mesec ramazan, ki je deveti mesec v muslimanskem koledarju in se ravna po luninih menah, zato se začetek svetega meseca vsako leto, v primerjavi z našim, t.i. gregorijanskim koledarjem, premakne za deset dni. Prvi dan posta je v sredo, 11. avgusta 2010. 

V sporočilu za ob začetku meseca ramazana so zapisali:

Obdobje ramazana je poseben čas, v katerem se verniki čistijo in korigirajo, skušajo se približati svojemu Gospodarju – Vzvišenemu Bogu z izvrševanjem vseh svojih dolžnosti in obveznosti, ki jih imajo. Post kot način disciplinirane človeške volje je bil prisoten tudi pred prihodom Božjega razodetja (Kur'ana).

»O, verniki! Predpisan vam je post, kakor je bil predpisan tistim pred vami, da bi se ogibali greha.« (Kur'an, II, 183)

Post je manifestacija osebnega doživetja, izraz človekovega verovanja in želje, da se približa Bogu skozi odrekanje užitkom. Ramazanski post nudi spodbudo za potrpežljivost in kesanje ter ustvarja preventivno odpornost na eventualne slabosti. Prav tako je post čas »tekmovanja«, ko verniki »tekmujejo«, kdo bo naredil več dobrega ter kdo se bo bolj približal Vzvišenemu Bogu in poslancu Muhammedu, Bog naj ga blagoslovi in mu podari mir. Oseba, ki se posti, je kreativna osebnost. Je discipliniran posameznik v družbi, ki samovoljno obvladuje svoje strasti. Verniki pričakujejo ramazan s posebnim veseljem.

Ramazan je tudi mesec Kur'ana, mesec blagoslovljenih noči, mesec, v katerem Bog s svojo milostjo briše solze in žalost ter jih nadomešča s smehom in srečo. V vernikovem srcu zamenjuje strah s sproščenostjo in srečo.

Postiti se pomeni med sončnim vzhodom in zahodom ne jesti, ne piti, ne kaditi, ne spolno občevati, ne izgovarjati grdih besed, skratka biti v okvirih moralnih načel islama. Post je način in ramazan je čas, da človek premaga telesne strasti. Duša si želi občutiti lepoto resnice, pravičnosti, poštenosti, solidarnosti in ljubezni. Mesec ramazan z močjo milosti Vzvišenega Boga poveže srca vernikov in duhovno okrepi njihove duše. Človek je, kot pravi Vzvišeni Bog, bitje pozabljivosti. Zato je ramazan dober opomnik, kako hitro mine eno leto. Ramazanski čas je čas številnega dobra.

# 400

Tako, prišli smo do objave št. 400. MMT je v tem času prehodila pomembno in resno pot razvoja, ki ste jo v prvi vrsti najbolj oblikovali obiskovalke in obiskovalci. Ob tej priložnosti se vsem zahvaljujem za zvestobo in vztrajnost.

Čas je, da MMT odgovori novim zahtevam grafike in naraščajočemu številu uporabnikov. V kratki anketi ste ocenili grafično podobo bloga kot nezadostno oz. slabo, kar se zavedam in bom skušal v kratkem popravit. V ta namen pripravljam nov grafični načrt, da bodo vsebine bolj privlačne in jasne.

Zorenje in rast sta sestavna dela "blogerskega življenja", zato se bom potrudil tudi v prihodnje, da bo blog živ in zanimiv.

ZDA postajajo vse dražje

ZDA postajajo vse dražja destinacija za turiste in potnike. Ameriška administracija se je odločila, da bodo vsi ki potujejo v ZDA od 8. septembra dalje, morali plačati 14 $ na osebo. Takso bodo plačali tisti, ki ne bodo imeli vizuma, se pravi vsi potniki iz EU in t.i. zahodnega sveta.

Uradna razlaga je v tem, da 10 $ naj bi porabili za turistično promocijo ZDA (?) in ostale 4 $ za administrativne stroške neke vrste e-evidence tujcev.

Ideja Američanov me ne preseneča, saj njihov proračun tone in strah pred tujci (= hipotetičnimi teroristi) se veča. Taksa ki jo bodo številni potniki prilili v prazne blagajne je pričakovana, hkrati pa je tak ukrep popolnoma brez smisla. Visoka stopnja globalizacije sveta kot jo danes imamo - in jo tudi onkraj luže najbolj zagovarjajo - s takim ukrepom veliko izgubi. Medtem ko na Stari celini iščemo načine približevanja ljudi in odpravljamo stoletne meje in pregrade, "napredni" Američani se zapirajo v nek čuden geto.

Upam, da bo tudi Bruseljska birokratična mašinerija poskrbela za dobro turistično promocijo EU. Mislim, da lahko postavimo solidno ceno, saj imamo mnogo več za pokazat kot "oni drugi". Naša taksa bi tako lahko znašala 28 €!

Blog o čaju - in še vsem ostalem

Odkril sem blog, ki bi ga rad delil z obiskovalkami in obiskovalci MMT. Ureja ga sošolka iz gimnazije, ki je diplomirala na fakulteti za agronomijo v Padovi iz čajev. Da, iz te vsakdanje a imenitne pijače. Zdi se mi, da boste lahko ljubitelji čaja (in italijansko beroči) na tej spletni strani našli kar nekaj zanimivosti in novih idej.

Pitje čaja je obred in nič mu ne škodi bolj kot naglica. V poletnih dneh, čeprav je sezona sladoledov, si privoščite dober, osvežilen in mojstrsko pripravljen čaj.

Mnogo fikusov in malo semaforjev

Botanični vrt v Palermu je povzetek bogate sredozemske flore, ki naravno dopolnjuje urbano okolje. V njem so zbrane številne vrste palm, sočnic, akacij in drugih sredozemskih rastlin, ki zaradi ugodne klime dosegajo neverjetne velikosti. Tak primer so orjaški fikusi, da ravno tisti fikusi, ki v skromnih dimenzijah krasijo direktorske pisarne in vsak nov list predstavlja uspeh tajnice. Ob mestnih vpadnicah, po trgih in v parkih rastejo kot velikanska drevesa, ki nudijo osvežilno gosto senco. In vsak nov list predstavlja dodatno delo smetarjem.

Sladolednih radosti ni konca. Mešanice sadja, mleka, lešnikov ... okusi so polni, sočni in spominjajo na pravo sveže sadje. Natakar je začel ponujat roko v znamenje prijateljstva in bližine.

Prometni kaos zgleda, da se je omilil. Morda je razlog v počitnicah, saj se je mesto skoraj dodobra izpraznilo, ali v tem, da sem se že privadil. Prečkanje ceste ostaja adrenalinski šport, ki zahteva dobro koordinacijo gibov s hitrostjo vozil. V celem mestu, ki šteje nekaj več kot 600.000 ljudi, je semafor redkost.