Kdaj bo konec sveta?

Vprašanje vsekakor ni lahko in tudi odgovor zahteva daljši premislek. Če bi vprašali pripadnike Jehovih prič verjetno bi nam odgovorili, da bo kmalu. Med nami povedano: napovedali so ga že nekajkrat, vendar vsakič ko ga ni bilo, so rekli, da se je nekaj spremenilo. Ne smemo pozabit niti na naše »prednike«, prve kristjane, ki so ravno tako pričakovali takojšnji drugi Kristusov prihod. Prihod, ki naj bi se zgodil v nekaj letih po vstajenju … a ga prav tako – očitno – ni bilo. Minilo je nekaj stoletji, teologija se je razvijala in krščanstvo z njo.

Razmišljam o današnji Božji besedi, ker je zelo zanimiva in v optiki praznika Kristusa Kralja vesoljstva, nas usmerja v podobe o katerih ne razmišljamo vsak dan. Po drugi strani pa zapiski iz San Miniata so še v zelo neurejeni in dokler jih ne spravim v spodobno obliko (za kar potrebujem čas), bom raje pripravil nekaj bolj »priročnega«. Torej, k stvari!Iz svetopisemskih in drugih opisov (govori starozaveznih prerokov, Kristusove napovedi, Apokalipsa in apokrifni spisi) vemo, da bo ta trenutek strašen. Mnogi filmski producenti in režiserji so si dali duška ter nam pripravili »sliko« konca sveta.

Razmišljal sem o »koncu« in moram priznati, da mi ta končnost konca – v zelo absolutni obliki – ne gre ravno najbolje od rok. Zakaj ne? Zelo preprosto. Če imamo obljubo o večnosti in vemo, da se v območju svetega uresniči relativnost časa (kakor pravi sv. Avguštin v svojih Izpovedih), zakaj bi trepetali, ko razmišljamo o koncu. Konec lahko pomeni marsikaj. Vsaka smrt predstavlja nek konec in vsako življenje je sestavljeno iz koncev in začetkov. Prav tako tudi konec sveta lahko prevedemo v novo priložnost, ki jo bomo (do)živeli in drugače. Tukaj se navezuje na N. Kuzanskega, ki trdi, da je Bog drugače drugačen. In če gremo po tej logiki, je jasno, da življenje v njem bo drugačno, kakor je sedaj.

Upam, da mi oprostite nekoliko dolg uvod, toda današnja Božja beseda usmeri naš pogled v prihodnost. To ni običajna prihodnost, ki jo veže čas in je tudi časovno pogojena, ampak gre za tako »daljno prihodnost«, da ji rečemo večnost. Pojem večnosti ni enostavno razložljiv, vendar predstavlja dimenzijo v kateri najdemo odgovore na mnoga teološka vprašanja.

Lahko bi fantazirali in razmišljali, kako bo zgledal konec sveta, kaj se nam bo zgodilo, katera znamenja bodo to nakazala in kako hudo bo. Nekaj od tega nam že opiše današnji evangelij, vendar veliko bolj moramo biti pozorni na Jezusove besede: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (Mr 13, 31).

Všeč mi je, da dobimo »porcijo« večnosti že v sedanjosti. Na prvih straneh Svetega pisma, v poročilu o stvarjenju, beremo, da Bog vse ustvarja z besedo. Evangelij po Janezu začne z »besedo« in ravno beseda »beseda« igra pomembno vlogo v Jezusovem delovanju. Z besedo ozdravlja, svari … Ali ni hecno, da ob sklepu Božje besede, na vzklik »To je Božja beseda«, odgovorimo z »Bogu hvala!« brez, da bi se zavedali za kaj gre. Če bo prešlo vse, razen Božje besede, potem imamo pri vsaki maši zagotovilo, da kar smo slišali (in razumeli) nam bo pomagalo v večnost(i).

Dragi prijatelji Male miselne tržnice, konec sveta ali ne, uživajmo ob lepi nedelji in vsem lepem, kar vsak dan lahko prejmemo. S hvaležnostjo in čudenjem.

Toskana - o krizi in tisku

Koristim trenutek miru, da se povežem z blogom in vam povem, kako potekajo stvari v San Miniatu. Internetna povezava preko GSM-a ni ravno vrhunska, vendar upam, da bo zdržala do konca tega zapisa.

V Toskani poteka tridnevni simpoziji, na katerem predavatelji predstavljajo družbeno-ekonomsko dogajanje pred globalno krizo ter vlogo, ki so jo igrali mediji pri njenem nastajanju. Zanimiv referat je imel profesor ekonomije iz bolonjske univerze, ki je spregovoril o ekonomskih strukturah, ki so privedle do tega pojava, ki polni naše časopise … in pogovore. 

Z željo, da bi ponudili izhodiščne točke za premislek in oporo vsem medijskim delavcem je FISC (Italijanska zveza katoliških tednikov)[1], organizirala drugo študijsko srečanje v letu 2009. Poudarek bo na sporočanju trajnostnih vrednot.

Eno od pomembnih vprašanj današnjih predavanj je bilo, kako posredovati vrednote in odpreti pogled kritičen družbeni pogled na vsakdanje novice. Gre namreč za malenkostne novice, ki lahko povzročijo veliko nihanje delnic na borzi ali celo propad podjetja. Avditorij s(m)o sestavljali večinoma delavci katoliških medijskih hiš, zato je bilo govora o zadnji papeževi okrožnici in novih vzorcih svetovnega gospodarstva.

Kako lahko katoliški tisk posreduje vrednote? Kakšno vlogo mora imeti verski tisk v času finančne in gospodarske krize? O čem naj spregovorijo katoliški časopisi v dobi brezposelnosti? Na ta in podobna vprašanja je že delno (in še bo) skušalo odgovoriti skoraj 30 predavateljev, ki se bo zvrstilo v slabih treh dneh. Zgoščeni in kratki referati dajejo udeležencem osnovno gradivo za okrogle mize in skupne debate ter za nadaljnje vsakdanje uredniško in novinarsko delo. 

Ravno škofijski listi, župnijska oznanila, katoliški tedniki, verska uredništva in ostali verski tisk dosegajo širše občinstvo kakor si njihovi oblikovalci in uredniki predstavljajo. Zato preko verskega tiska Cerkev lahko spregovori ljudem o konkretnih ukrepih in dejanjih zoper revščino, brezposelnost in druge oblike teptanja človekovih pravic.

Osrednja tema študijskega srečanja je ekonomska kriza in trajnostni razvoj. Sredstva javnega obveščanja imajo dvojno nalogo: informirati in formirati ljudi. Osnovna naloga medijev je posredovati informacije, ki se dopolnijo z izobraževanjem in poglobitvijo odprte teme. Ekonomska kriza predstavlja veliko priložnost za medije (tudi za verski tisk), da lahko pokaže družbi resne življenjske razmere posameznikov in konkretna dejanja pomoči celotne družbe. 

Zaradi kompleksnosti težav ki se porajajo pred celotno družbo je vsak posameznik dolžan storiti kar je v njegovi moči, da se krivice odpravijo. Mnoge škofije po Evropi so pokazale konkretne oblike pomoči najbolj zapostavljenim in izpostavljenim skupinam. Posamezniki, medijske hiše in dobrodelne organizacije so ponovno izpostavile osrednjo vlogo človeka, ki je ne smeta nikoli zasenčiti niti kapital niti interesi trga.

Tisk dobi pogosto zgrešeno oznako »psa čuvaja« ali dežurnega inšpektorja. Vsekakor mediji morajo biti budni opazovalci družbe, predvsem pa pokazatelji družbenega stanja, ki ljudem odpira oči pred stisko bližnjega. Poiskati moramo vzroke družbenega propada a tudi ubrati poti gotovih, trajnih in strukturnih rešitev, ki bodo omogočile ponoven zagon ekonomije v službi človeka.

---

[1] Zveza FISC (Federazione italiana settimanali cattolici – Italijanska zveza katoliških tednikov) združuje 185 katoliških tednikov iz cele Italije v skupnem seštevku milijona izvodov tedensko.

Toskana - z vlakom

Danes pa Toskana. Bolj natančno San Miniato. Naselje med Piso in Firencami, ki predstavlja tisto »razglednično« Toskano naših reklamnih letakov. Mehka jesen pod Apenini ponuja dobro ozračje za delo in študij v okolju, kjer ima obiskovalec občutek, da vsak kamen diha svojo zgodovino. Malo bom presekal zelo cerkveno temo, ki se je v teh dneh odvijala na blogu, vendar verjamem, da bo dovolj priložnosti za nove razmisleke na tem področju tudi v prihodnosti.  Do sobote (jutri) bom na študijskem srečanju Zveze italijanskih katoliških tednikov, kjer so bili in bodo predstavljeni komunikacijski pristopi v medijih v času finančne in gospodarske krize. Od Trsta do Firenc naju je z Dušanom peljal vlak. Oblika vlaka je bila tako znana … saj to je naš ICS! No, bolj točno: naš ICS (vlak vozi med Ljubljano in Mariborom in je ena redkih kompozicij, ki jo lahko imenujemo vlak) je italijanski Pendolino. Vožnja s tem vlakom me je spodbudila, da odprem razmislek o vlakih in o SŽ-ju. Toskani in študijskemu srečanju pa bom posvetil več pozornosti jutri v prihodnjih objavah. Hitri vlaki italijanske proizvodnje z oznako ETR 485, bolj znani kot Pendolino, so vlaki z nagibno tehniko, ki omogoča udobno vožnjo tudi na tirih, ki niso bili posebno grajeni za hitro železniško linijo. Taka garnitura vozi tudi pri nas s komercialnim imenom ICS (InterCity Slovenija). Zaradi hudo zastarele železniške infrastrukture (postaje, tiri, predori, mostovi itd.), samo na določenih (kratkih) odsekih, dosega hitrost 140 km/h. Vlaki, ki so dejansko zgrajeni za hitrost do 250 km/h, zaradi zastarelega omrežja ostajajo neizkoriščen potencial. Sedaj spustimo iz vajeti domišljijo … si predstavljate relacijo Ljubljana – Maribor v manj kot uri? Ali še huje: sedanjo Koper – Ljubljana (za ubogih 140 km IC vlak potrebuje nekaj manj kot tri ure) v eni uri!? Brez investiciji v vagone – samo s posodobitvijo omrežja – bi to že bilo mogoče.   

Upam si trditi, da s hitrimi in udobnimi vlaki bi se marsikdo odpovedal osebnemu avtomobilu in se poslužil javnega prevoza. Koristim to priložnost, da čestitam DARS-u za izgrajen avtocestni križ in za zelo posrečeno izbrano ime. Gre namreč res za en sam velik križ. Naše avtoceste polnijo avtoprevozniki iz Vzhodne Evrope, ki prečkajo našo državo kot tranzitno deželo na poti do Zahoda. Avtoceste so bile zgrajene za razmere in potrebe naše male podalpske Republike, zato ni čudno, da vožnja po njih postaja iz tedna v teden bolj nevarna. S posodobitvijo železniške infrastrukture bi morali uporabnikom ponuditi dobro alternativo cestnemu prometu. Konkretno pomeni konkurenčne cene cestnemu prevozu, ugodnostmi za »zveste uporabnike«, bonusi za dijake in mesečne naročnike, brezplačna parkirišča ob postaji za uporabnike ter kakovostne storitve na vlakih.  

Morda si mislite, da fantaziram a dejstvo je, da načrtovani evropski koridor št. 5 lahko Slovenijo tudi obide. S tem bi naša država doživela veliko mednarodno klofuto ter škodo na logistično-strateškem področju. V Avstriji se že pripravljajo tudi na tak scenariji, zato pospešeno gradijo hitro progo med Celovcem in Gradcem, saj je ravno v slednjem predviden tudi velik logistični center. In mi? Verjetno v navalu svete užaljenosti bomo spet kazali na sosede, kako so hudi, kako so požrešni in kako smo ubogi. Da, ubogi v zdravi pameti. Koprska luka ne more preživeti, če bo ves tovor potoval po tirih, ki jih je zgradila »pokojna« Avstrija in so bili zastareli že pred petdesetimi leti.   

Če se vrnemo znotraj naših meja hitro opazimo, da potrebujemo dobro železnico za razbremenitev avtocest in boljšo povezanost med kraji. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da je cela Slovenija skoncentrirana v Ljubljani in kar je na robu je skoraj obsojeno na propad. Zdravstvo, šolstvo, storitve, kultura, administracija, kakovostno izobraževanje … kar ima kakršnokoli veljavo je v Ljubljani. Mar smo ne-Ljubljančani drugorazredni državljani?   

Upam, da nisem preveč črnogled a tako za razvoj domačega gospodarstva kot turizma je nujna vzpostavitev dobrih povezav. Naša država, čeprav tako mlada in majhna, ima veliko možnosti, veliko danosti, ki jih niti večje nimajo. Lahko naredimo veliko. A tukaj začnejo veljati besede Adija Smolarja: »… bo treba delat … «.

Mladi in mediji (7)

Katoliški mediji se ponašajo s sistemom vrednot, ki je zakoreninjen v našo družbo, zato mladi od »uradnih« glasil pričakujejo stališča, ki bi se postavila v bran tradiciji in kulturi. In zakaj torej ne berejo verskega tiska?

Ker ga vidijo kot glasilo ostarelih, ki prinaša pretekle novice, nima sodobne grafične zasnove in ker ni »in«. Mladi bralci so daleč od verskega tiska, ker jim ta ponuja ravno tisto, kar najmanj želijo in nima tistega, kar najbolj pričakujejo. Gre za diverzijo, ki s pogosto uporabo interneta veča prepad iz generacije v generacijo. Vsak ostaja na svojih okopih in sporočilo katoliškega tiska, namenjenega mladim, gre mimo njih – v najboljšem uspelem primeru – do staršev ali starih staršev.

In kdo je uporabnik katoliških medijev? Po rezultatih ankete sodeč, gotovo to ni srednješolska mladina. Mladim so ponujene teme povsem tuje in verskega tiska ne prebirajo. Posledično gojijo stereotipno podobo o tisku, ki je na dolgi rok tudi zadosten argument, da se mladi oddaljujejo od Cerkve.

V svetu elektronike, mobilnih telefonov, ki že dolgo niso več telefoni, in spletnih novosti, je zelo težko postaviti tiskano izdajo nekega časopisa, da bo privlačna. Obstajajo načini in metode, ki mlade pritegnejo k uporabi. Prva pot je gotovo načrtovana in dobro izpeljana oglaševalska kampanja, ki predstavi izdelek – kar časopis ali revija tudi je – na privlačen način. Sledi delo znotraj medijske hiše, da preko komunikologov in marketinških specialistov uredi zunanjo podobo tako, da bo verski tisk postal zanimiv.

Mladi se ustavljajo ob glasbi, zunanjosti, površinskih elementih, ki izzivajo njihovo pozornost. Zakaj jih ne bi tudi verski tisk izzival in pokazal tisto podobo, ki ni nikoli dolgočasna in se vsebinsko ne iztroši: Kristusa.

Iz rezultatov in zastavljene teorije izhaja podoba mladine, ki se oddaljuje od realnega sveta in vstopa – včasih nepremišljeno – v virtualne medmrežne kanale. Pogosto so najbolj »bleščeče« spletne strani vsebinsko zelo prazne, nepotrebne in celo zavajajoče. Kar se pokaže kot svetel naslov, pogosto vodi v sence, ki mlade uporabnike oblikujejo bolj, kot si sami želijo in dovolijo. Opazili smo, da je internet tako knjižnica kakor tudi tržnica, trafika, trgovina, gledališče … morda zbirališče kriminalcev. Zakaj ne bi bil tudi župnija? Zakaj ne bi bila na spletu tudi Cerkev? Če v povprečju mlad človek preživi svojih tisoč ur letno priklopljen na nek zaslon, to pomeni, da skoraj mesec in pol starši ne vedo zanj. Ne vedo, s kom se pogovarja, kaj gleda, kaj bere ipd.

Postavimo novo hipotezo. Morda nekoliko drzno in hkrati tako logično izpeljano iz obravnavanih podatkov. Ali lahko med temi tisoči urami mladi preživijo tudi nekaj deset ur z verskimi vsebinami? Ali se lahko zgodi, da t.i. »oddaljenim kristjanom« pomotoma pride na zaslon duhovna misel, svetopisemski citat, Kristusova podoba ali še kaj podobnega?

Še bolj enostavno. Ko potrebujemo tolažbo, bomo prišli na spletu v stik s krščanskim oznanilom? In po tem se lahko še vprašamo: ali je verski tisk namenjen samo rednim nedeljnikom?

Vsebine katoliških medijev bi morale biti blizu tako verujočim kakor tudi neverujočim, oddaljenim, drugače verujočim in vsakemu, ki si želi stopiti v stik s krščanstvom. Toliko bolj mladim.

Mladi (p)ostajajo kategorija, ki se oblikujejo po lastnih vedenjskih vzorcih. V prvi vrsti jih krojijo glasbeniki in pripadajoče subkulture. Nič zaskrbljujočega, če ne bi bili alternativa »klasičnim« vzgojnim oblikam: šoli, družini, Cerkvi, državi in institucijam.

Dovolj za danes. Jutri pa ...

Pope: A poor and free Church to speak to the world

Pope: A poor and free Church to speak to the world

Razvila se je debata o premoženju Cerkve, osebnih prihodkih duhovnikov in kako to pogosto odbija vernike. Našel sem zanimiv video prispevek (sledite zgornji povezavi), ki ga prilagam na stojnice male miselne tržnice. V razmislek ... in debato :)

Mladi in mediji (intermezzo)*

Ko imam pred sabo odgovore mladih na vprašanja o verskem tisku, se mi odpirajo vprašanja o prihodnosti naše mladine in družbe. Niti ne toliko zato, ker ne berejo »dobrega verskega tiska« ampak zato, ker svoj čas zapravljajo za gledanje resničnostih oddaj, videospotov ameriških glasbenih zvezdnikov in »trač literature«. Pozabljajo na svojo razgledanost, splošno kulturo in kar je najhuje: opuščajo formacijo lastnega kritičnega pogleda na svet.

Za provokacijo naj dodam, da bo po novem družinskem zakoniku vsako telesno kaznovanje otrok prepovedano. To ima malo zveze z branostjo verskega tiska, vendar nam pomaga, da lahko razumemo kakšno družbo gradimo. Mladim je družina vrednota a kakšna je ta družina? Ali je družina okolje kjer je vse dovoljeno? Mislim, da je družina predvsem okolje, kjer se učimo prvih vrednot in osnov družbenega obnašanja.

Mediji so usmerili našo pozornost k tistemu členu, ki izenačuje vse oblike družin in življenjskih skupnosti ter v člen o posvojitvah. Mislim, da se dela večja škoda za celotno družbo s tem, ko se opušča dolžnosti otrok in govori samo o pravicah. Prav tako je v šolah. Kmalu bodo lahko otroci tožili učitelja in šolo, če jim bo dal – upravičeno – famozi »šus«, saj bo verjetno puščalo v njih posledice in travme.

Za intermezzo naj vam povem anekdoto iz svojega 6. razreda osnovne šole. Od tega je minilo že nekaj let, vendar se tega – tedaj zelo grenkega dogodka – še zelo dobro spominjam. Učiteljica slovenščine je imela navado, da kdor pride k pouku tri krat brez domače naloge, si prisluži negativno oceno v »ta veliko« redovalnico. Visoka stopnja lenobe, kanček pozabljivosti, mera nepremišljenosti in predrznosti so me privedli do tega, da sem tako, nič kaj prestižno nagrado, dobil tudi jaz. V tistem trenutku sem mislil, da se mi podira svet. Jasno je, da je bila kriva učiteljica. In jaz? Žrtev! Logično. Mislim, da je bil tisto edini »šus« v osebni dvanajstletni zgodovini pouka slovenščine.

Danes sem ji hvaležen za to kar je naredila. Razumel sem, čeprav na neprijeten način, da za svoja (ne)dejanja odgovarjam sam in posledice so lahko vidne. Domače naloge so se od tedaj vrstile bolj ali manj redno, vendar nikoli več si nisem upal reči: »nisem naredil«. Domača naloga je bila pravočasno napisana pa četudi pred učilnico ali v šolski garderobi.

Na področju svoje ankete sem zaznal, da sankcije niso več aktualne, saj jih modne revije ne predvidevajo. Cinično povedano, da vedenjski modeli, ki jih medijski trg ponuja, odmikajo mladino od realnega sveta in percepcije posledic.

* Mama, raje ne beri tega! :)

Blišč ki slepi

V teh dneh si mediji podajajo novico o priprtju duhovnika, ki sta ga dve sodišči obsodili zaradi spolnih zlorab mladoletnikov. Vsak spletni članek je »zabeljen« z močnimi komentarji uporabnikov, ki so odsev netolerantnosti naše družbe do spolnih prestopnikov. Na področju ki je tako občutljivo – spolna nedotakljivost otrok – smo vsi kot družba poklicani, da poskrbimo za najmanjše člane. Konkretno imam v mislih spletne strani, televizijske oddaje in podobno. **

VIDEO - klikni tukaj

Kljub prijavam in aktivnemu delu policije še vedno mnoga dejanja ostanejo skrita med štirimi stenami in le redka pridejo na dan. Skrito ali razkrito, javno ali tajno – vsakemu ki zagreši tak zločin veljajo v opomin Jezusove besede: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja« (Mt 18, 6).

Visoka stopnja kritičnosti naših medijev do Cerkve in njenih predstavnikov odslikava visoka družbena pričakovanja do glavnega »zakonodajalca« na etičnem področju. Če celo Cerkev odpove kot visoka (ali najvišja) moralna avtoriteta, kaj nam potem še ostane?

Moralnost zavezuje Cerkev posebej na področju financ in gospodarskega upravljanja. Tukaj prehajam na temo današnjega evangelija. Medklic: cerkveni očetje so videli v požrešnosti in pohlepu povezavo s spolnostjo. Verjetno se Cerkev premalokrat zaveda, da vse njeno premoženje in bogastvo ni nič drugega kot dar uboge vdove. Dar, ki je bil dan iz uboštva in ne iz preobilja.

Evangelij današnje nedelje me vedno pomirja in sam od sebe, kakor živ prizor, prehaja pred moje oči. Vdova – v judovskem družbenem kontekstu pomeni oseba brez socialnih pravic, dohodkov in zato nezavarovana – je lik sodobnega delavca, ki težko plačuje davke, se mora odpovedati vsakemu luksuzu in ima pred sabo negotovo prihodnost. Hkrati pa nam evangelist Marko v kontrastu podob približa njeno velikodušno dejanje. Na eni strani imamo tedanjo duhovščino, ki v bogatih in dragih oblačilih »kliče« po občudovanju množice … in na drugi strani vdovo, ki je nihče ne opazi. Nihče razen Jezusa.

Sodobne razmere delavcev, ki kljub šibkemu socialnemu stanju zmorejo dati nekaj za »še bolj uboge«, se umeščajo v socialne okoliščine našega evangelija. Tak zgled nam pomaga razumeti kaj pravzaprav je »caritas« ali dobrodelna ljubezen.

Dobrodelna ljubezen, ki ne sme klecniti pod naivnostjo blišča avtoritete (in avtoritativnosti) ampak mora ohraniti stopnjo dvoma. Bleščeča zunanjost pogosto želi kaj prekriti ali preusmeriti pozornost množice drugam. Evangeljska budnost, h kateri nas Jezus pogosto vabi, vključuje tudi finančno treznost, previdnost v dejanjih in zaupanju.

** Dodajam video oddaje, kjer me je zelo pretreslo pričevanje očeta enega od otrok. Svetujem ogled z mero kritičnosti.

Alternativni "Rock Otočec"

Katoliška izvedba »Rock Otočec« je bila res rokersko – odštekano – naravnana. Mentor (prof. Štuhec) je imel predavanje, ki je izhajalo iz članka objavljenega v reviji Ampak (njegovo branje sem vam svetoval pred časom) in je sprožilo močno diskusijo, ki še danes odmeva v cerkvenih krogih … in raznih krožkih. Za malo bolj laično publiko naj povem, da je spregovoril o intelektualnem (ne)naboru Cerkve na Slovenskem, njenih kriterijev pri izbiri kandidatov za duhovništvo in sedanjih družbenopolitičnih razmerah. Kritičnih opazk seveda ni manjkalo.

Kot uvod v predavanje – običajno na koncertih velikih zvezd za ogrevanje publike poskrbijo mladi pevci – sem predstavil podatke o raziskavi branosti verskega tiska med mladimi. Nekako to, kar berete na tej strani s to razliko, da podatki niso bili opremljeni s komentarji in pripombami. Zanimanje je bilo posebej med odmorom za kavo in kosilom. Nanje se je delno oprl tudi mentor s podatki pomembne raziskave vernosti v državah nekdanje Vzhodne Evrope.

Stanje vernosti – tako med mladimi kot tudi med odraslimi – je zelo resno. Tukaj ne mislim na pobožnjakarstvo in brezglavo čredno klečeplazništvo ampak na osebno vero posameznika. Koliko današnjih kristjanov se vpraša: »Zakaj in v kaj verujem?« ali »Kakšen je moj Bog?«. Razprava v tej smeri je lahko brezkončno kritiziranje ali razmislek, kaj smo sposobni narediti danes, da lahko izboljšamo in spremenimo podobo Cerkve med ljudmi. Predlagam, da tokrat pustimo medije pri miru (in se odpovemo tistemu »sovražni mediji do nas žrtev«) in pogledamo, kaj konkretno Cerkev naredi(mo), da bo družba o nas drugače mislila in govorila/pisala.

Ali smo (in koliko) kristjani v Sloveniji »sol zemlje in luč sveta«? Koliko naredimo, da bomo drugačni od ne-kristjanov? Nedeljska maša in …? Samokritična drža ne pomeni bičanja in poniževanja ampak premislek, koliko smo Kristusovi in koliko kaj drugega. Tukaj se opiram na besede ruskega filozofa in teologa iz začetka 20. stoletja, ki trdi, da »največji protiargument krščanstvu smo kristjani sami«.

Vprašanja si zastavljam tudi zato, ker sem pogosto skeptičen do samega sebe in svojih dejanj. Hitro nasedem popustom v trgovini in počasi akciji Karitasa. Hitro zamerim krivicam in počasi odpuščam. Tako človeško … a tako malo krščansko. Ok, konec javne spovedi :) grem raje k delu, ki me usmerja k bolj pozitivnim mislim. Kot skupnost lahko premaknemo marsikateri zgrešen pogled. Kako? Namig – in prvi korak – je pokazal prof. Štuhec na Otočcu, saj samo če bomo poskrbeli za reveže ki so med nami, bomo lahko gradili Cerkev in cerkve.

Mladi in mediji (6)

Včerajšnja objava je bila zelo kratka in še to povzeta iz časopisa. Vseeno se mi je zdelo vredno, da delim z vami besede škofa Metoda Piriha iz Kopra, ker - kakor je bilo že pokomentirano - gredo v bistvo. November pa se profilira kot gost mesec. Na eni strani smo zasuti z dogajanjem na Hrvaškem ter me čaka še alternativna izvedba "Rock Otočec" :) ali srečanje katoliških novinarjev in urednikov na Otočcu. V šali je to uradno srečanje dobilo nek nick-name, da zveni manj togo. Potem pa še vse redno in izredno delo, ki bo popestrilo dogajanje pri nas.

A vrnimo se k temi mladih in verskega tiska. Za "Rock Otočec" pripravljam projekcijo s podatki o (ne)branosti katoliških medijev. Tokrat se ustavljam pri hitrem pretoku informacij, ki danes odlikuje komunikacijo. A bodimo pozorni: ni vsaka informacija dobra - tudi če je hitra!

Pretok informacij danes skoraj ne pozna več meja. Mnogo založniških hiš in uredništev je prevzelo politiko spajanja metod ali t.i. interaktivnost, da so obstali na trgu. Zato ne govorimo več o tem, da bi nov medij odpravil starega (radio ni odpravil časopisa in televizija ni odpravila radia), ampak vidimo, kako se med seboj dopolnjujejo in ponujajo dodatne vsebine. Kamorkoli se obrnemo opazimo, da so ideali sodobnega življenja ideali popolne popolnosti.

Področje tiska – zlasti verskega, ne sme zaostati za tehnološkim napredkom. Sredstva javnega obveščanja s krščanskimi vsebinami lahko postanejo dobri »prijatelji« srednješolcev, če jih bodo znali nagovarjati, pritegniti njihovo pozornost in stvarno odgovoriti na njihova vprašanja.

S svojimi odgovori so mladi razkrili del sebe ter pokazali odprto voljo po sodelovanju. Rezultat je v anketi, ki so jo reševali in v njej povedali več, kot so sami pričakovali in želeli. V analizi podatkov sem se omejil samo na verski tisk, vendar sem opazil, da se mladi iz različnih koncev Slovenije ravnajo zelo podobno, če ne celo enako. Sporočilo, ki ga pošiljajo snovalcem in oblikovalcem verskega tiska, pa tudi Cerkvi kot skupnosti, je jasno in nedvoumno: počutijo se odrinjene.

Poleg njihovih navad in okusov anketa odkriva, kako se vedejo njihovi vrstniki in čeprav imamo opraviti z na videz majhnim vzorcem, lahko v njem prepoznamo mnogo več dijakov, kakor jih je sodelovalo. Iz rezultatov izhaja podoba verskega tiska, ki prihaja v roke mladih bolj pomotoma kakor namensko in se na medijskem področju izgublja v gosto posejanem gozdu civilnih medijev in interneta.

Nedvomno je svetovni splet konkurenca verskemu tisku v Sloveniji, ki je že dobila prvo bitko. Vendar pogled moramo usmeriti širše in poiskati v spletnih rešitvah pravi odgovor obstoječemu stanju. Videli smo, da je internet tako družabni kanal kakor tudi glavna žila informacij. Mladi se ga ne naveličajo nikoli, ker se vedno spreminja. A kljub temu ostajajo srednješolci iskalci družinski vrednot, prijateljstev, pravih odnosov, vicev, humorja …

Opazimo, da imamo pred sabo zelo zdravo mladino, ki je tenkočutna do umetnosti in kulture, velika ljubiteljica glasbe in dovzetna za lepo. Ravno zato so estetske zahteve postavljene visoko. Podoba srednješolca, ki izhaja iz odgovorov na vprašalnik, je podoba iskalca, zato raje izbere internet kakor tiskan papir. Splet je in bo ostajal (pre)močna konkurenca tiskanim medijem vse do takrat, dokler ne bodo uredništva uskladila svojih vsebin z interaktivnimi možnostmi in začela delovati povezovalno. Globalna vas, v kateri živimo, prinaša potrebo po povezovanju bolj kot kadarkoli prej. Novica o sosedovem zdravju je tako pomembna kakor letalska nesreča v Aziji. Če bo tiskan papir sposoben prinesti zanimivo razpravo o zdravstvu med mladimi in poglobitev o letalski nesreči, bo vedno aktualen in sposoben konkurence svetovnega spleta.

Internet ni samo »veliki brat«, ampak je tudi prijatelj, sorodnik, svetovalec in zaupnik srednješolske mladine. Odlikujejo ga dostopnost, preprostost, interaktivnost in selektivna izbira vsebin. Vse značilnosti, ki ustrezajo hitremu tempu pubertetnikov in adolescentov, ki sedajo v srednješolske klopi. Preko spletnih mrež, forumov in klepetalnic so dijaki v nenehnem stiku med sabo in s celim svetom. Izmenjava sporočil v realnem času ni več privilegij redkih, ampak predstavlja nujo, če že ne pravico.

Mladi so žejni pristnih in dobrih medsebojnih odnosov. Impakt z brezoblično in tehnološko družbo, ki zaznamuje njihov prosti čas, pušča v njih praznino, zato iščejo družinske odnose, prijatelje in dobre medsebojne stike. Opazili smo, da vse našteto najbolj pričakujejo od verskega tiska. Čeprav v medijih pogosto nastopajo »alternativne« oblike družine, ki jih krojijo glasbene zvezde in se zdi, da mladim ni mar za domače okolje, so sami prvi iskalci doma. Mirno lahko trdimo, da je mladim družina sveta. Ta dimenzija pogosto ostaja skrita za agresivnimi oblačili, vulgarnimi besedami, alternativnimi način obnašanja, vendar predstavlja pomembno – če ne celo najpomembnejšo – vrednoto.

Post festum - a zelo res!

Kako zelo se strinjam s povedanim in napisanim v spodnjem članku! Morda pa smo pozabili, zakaj so prazniki sploh prazniki. In tukaj dobimo dobro lekcijo o plastiki, ikebanah in utripajočih lučkah, ki bolj kot na pokojne nas spominjajo na nek podpovprečen in neokusen agro - Las Vegas naših pokopališč. Avtorici članka in avtorjem besedil nedvomno gre nagrada, če že ne javno priznanje!

Za vse svete, kakor 1. novembru rečejo katoličani, so po cerkvah, tudi pokopaliških, maševali tukajšnji škofje. Predvsem proti potrošništvu so govorili. Da iz leta v leto bolj moti komercializacija mrtvih, je rekel koprski škof Metod Pirih. "Že pred prvim novembrom se pred večja pokopališča nagnetejo prodajalci krizantem in sveč. Da ne bi bili deležni čudnega pogleda znancev, morate na vsak grob svojih sorodnikov, čeprav jih morda imate več, prinesti dovolj veliko ikebano ali pa več malih. Kolikokrat ljudje nosijo trofeje na grobove. Ali mislite, da je res spoštovanje do pokojnih odvisno od števila sveč, ikeban ter od velikosti spomenikov? Ali smo prepričani, da je bilo pokojnim to všeč, ko so bili še živi?"

Mariborski nadškof pomočnik in celjski administrator Anton Stres pa: "Sreča in življenjski cilj ni v tistem, kar imamo, temveč v tistem, kar smo. Kar imamo, lahko tudi izgubimo, kar smo, pa nam ostane v vseh okoliščinah življenja, tudi v smrti in po njej. Zato je tudi naše vlaganje v to duhovno bogastvo najbolj varno, obetavno in osrečujoče." (va)

(V: Večer, 2. november 2009)