Glej, pridejo dnevi, govori GOSPOD, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Izraelovi in Judovi hiši.
Jer 33, 14
Prva adventna nedelja mineva s predznakom mešanega vremena, dežja, megle, oblakov, sonca in vetra. Tako tipičen okvir za Jadransko morje. Obljuba s katero vstopamo v advent - čas pričakovanja - je močna in velika. Drzna. Obljuba ni sama na sebi namen, ker prihaja od Boga, pomeni upanje. V adventu se torej prepletata upanje in pričakovanje, ki sta sorodna odtenka. Hkrati pa tako izzivalna.
V Jeremijevi knjigi beremo o samovolji ljudstva, njihovi ozkogledosti in trmi. Slednja mi je zelo pri srcu. A Gospod se ne ozira ne po trmi, niti po napakah. Ko nam gre kaj narobe - po naši krivdi - nam ne vrne s "prav ti bodi, sem ti rekel!", ampak nas preseneti. Trmi ne sledi kazen ampak odkrijemo, da je Bog tisti oče, ki naše napake pokrije z darovi. A ne diši to nekoliko po božiču?
Advent je doba, ki ni samo čas, ampak je dimenzija, v kateri lahko odkrijemo nekaj novega, in drugačnega. To je kairos ali čas milosti. Čas, ko se kaos ureja v kozmos, kar pomeni red. In vrhunec reda, vrhunec stvarjenja, dosežemo s Kristusom.
Če ste uspešno končali naporen teden, potem si zaslužite aplavz. Tak ... pošten in rekorden, kakršnega premore spodnji rekorder v ploskanju. Pravi, da je najhitrejši "ploskač" na svetu. Bo držalo? Oglejte si posnetek:
Razprava o verskih simbolih v javnih prostorih je okužila celo Evropo. Ponekod bi jih preprosto sneli, drugje pa bi jih prepovedali. Pač nekoga motijo, druge ovirajo, tretjim žalijo čustva ali kvarijo vzgojo otrok. Na to temo objavljam komentar za Radio Ognjišče dr. Ivana Štuheca, ki ni aktualen samo v pogledih na verske simbole, ampak še v marsičem drugem.
David je premagal Goljata, tako bi lahko v četrtek (19. novembra 2009), po veliki nogometni tekmi med Rusijo in Slovenijo, slovenski mediji naslovili svoje naslovnice, če bi ne bili vedno bolj Boga boječi in vero v privatnost in zasebnost odrivajoči. Kako je ta privatnost in zasebnost iz prejšnjih marksističnih časov globoko zarezala v zavest ljudi, smo lahko ne dolgo tega prebrali v poročilu varuhinje gledalčevih in poslušalčevih pravic, gospe Miše Molk, ki je zapisala, da je vendarle jasno, da je vera zasebna in intimna zadeva. Ali ni zanimiv paradoks, s katerim se dnevno srečujemo, ko nekateri vztrajno tiščijo vero v intimnost, intimnosti pa v javnost. Prav to početje kaže na to, kako v tej družbi vlada popolna zmeda vrednot. No, še hujše teze smo lahko pred tedni prebrali v mariborskem Večeru, ko je znani freudovec Vodeb svoj komentar namenil veri in vernikom ter nas v imenu Freuda razglasil za norce. Ta izraz je uporabljal dobesedno. Do danes v Večeru nisem opazil, da bi se kdorkoli od norcev odzval in protestiral, tudi ne verjamem, da bo kdo vložil tožbo zaradi žaljenja verskih čustev.
V ta paket lahko zavijemo tudi zgodbo o križu v župnijski učilnici, ki trenutno služi kot šolska učilnica javni šoli. Razprava okrog tega vprašanja je bila res vredna norcev. Še posebej tistih, ki so svetovali, da je zaradi ljubega miru križ najbolje sneti. Ali to pomeni, da bomo sedaj po cerkvenih šolah skrili križe, če bi se slučajno minister za šolstvo najavil na obisk, ali če bomo na šolo sprejeli dijake, ki niso kristjani ali sploh ne verujoči. V imenu laičnosti in njene družbene ideološkosti, to je namreč laičnost postala, bomo kot gostitelji skrivali svoja znamenja identitete. Hkrati pa bomo tolerirali, da mladi nosijo na majicah in drugih oblačilih satanistične simbole ali simbole totalitarnih režimov. Čas je, da se vprašamo o zdravi pameti.
Če se vrnemo h križu. Debata o križu je postala evropska debata, še posebej v Italiji. Tema je vroča in velja o njej spregovoriti bolj natančno. Najprej si odgovorimo na vprašanje, ali je religioznost, vernost v Evropi in Sloveniji vrednota? Za ene da, za druge ne. In če je tudi samo za nekatere to vrednota, naj bo to celo manjšina, je to vrednoto v družbi potrebno spoštovati in jo kultivirati kot npr. šport ali kulturo. V zvezi s tem bi morali priti do temeljnega soglasja, ki je dejansko vsebovano v deklaraciji o človekovih pravicah in tudi v slovenski ustavi, ko govori o svobodi veroizpovedi.
Drugo vprašanje zadeva konfesionalnost, se pravi pripadnost določeni verski skupnosti ali Cerkvi. Tu smo na polju pluralne družbe in nazorsko nevtralne države. Javne ustanove, ki so last države in jih država v celoti financira, bi morale to nevtralnost in pluralnost spoštovati. Dosledno to pomeni, da noben verski ali kakršenkoli drugi simbol ne spada v učilnice javnih šol. Križ je in bo ostal simbol krščanstva in ne more biti ne simbol naroda in tudi ne kulture, ki ni samo krščanska, čeprav je tudi pod vplivom krščanstva. Krščanstvu kot nespornemu sestavnemu delu evropske kulture pripada mesto v vzgoji in izobraževanju iz kulturnih in zgodovinskih razlogov.
Rešitvi sta možni dve: ali da država 100 % podpre vse krščanske vzgojno-izobraževalne in druge javnemu servisu namenjene ustanove, s tem pa kristjanom in tudi drugim, ki se za to svobodno odločijo omogoči, da kot enakovredni in enakopravni državljani uporabljajo tiste ustanove, ki so jim nazorsko blizu ter tako dosledno spoštuje dejstvo, da so vsi kristjani tudi davkoplačevalci.
Druga rešitev pa je, da se v vseh javnih ustanovah po vzoru bolnišnic in domov za starejše, namenijo posebni prostori, ki so namenjeni molitvi ali drugim verskim dejavnostim. V ta prostor svobodno vstopajo tisti, ki to želijo. To bi konkretno pomenilo, da ima vsaka šola prostor za duhovna opravila, kjer se simbolika menjuje v skladu s konfesijo, ki se v prostoru nahaja. Takšna rešitev bi bila v skladu s pluralno in demokratično družbo in v skladu z družbenim soglasjem, da vera je vrednota in da je omogočeno tudi njeno javno izražanje. V tem primeru se lahko in bi se dejansko v vseh državah, kjer imajo križe v učilnicah, ti križi smeli umakniti.
Rešitve, ki spoštujejo religioznost ljudi, poznamo na vseh letališčih in večjih postajah. Tudi veliki trgovski centri so pričeli postavljati prostore za duhovno dejavnost. Tako ima vernik možnost, da tudi v javnem prostoru zadovolji svoje verske želje in potrebe, za to se odloča svobodno, ker pa je državljan in davkoplačevalec, ima do tega tudi pravico. Vera kot pomemben dejavnik v življenju številnih ljudi se družbeno normalizira in postane tudi prostor dialoga, tako med verniki, kakor med verujočimi in neverujočimi.
Če je za nekatere učitelje normalno, da hodijo na jogo, bo pač za druge, da gredo na meditacijo ali skupno organizirano molitev. Toleranca je tako na preizkušnji tam, kjer dejansko različni ljudje, z različnimi nazori ali verskimi prepričanji mirno sobivajo, ne pa da eni lahko nekaj počnejo javno, drugi pa to smejo zgolj privatno.
Zato ne vidim razloga za veliko razburjenje, kar zadeva razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice. To sodišče mora razmisliti tudi o tem, če nekomu nekaj vzame, kaj mu daje v zameno, ali kaj mu daje na ustreznejši in primernejši način, glede na novo družbeno situacijo. To, česar si kristjani vis-a-vis države ne smemo pustiti vzeti in dovoliti je, da smo kot verniki enakopravni del družbe in da nam država mora omogočiti versko dejavnost tam, kjer mi to želimo in pričakujemo in ne tam, kjer to določajo katerikoli oblastniki.
Podobno kot smo vsi solidarni, ko gre za zdravje in socialo, tako velja biti solidaren tudi, ko gre za vero, vendar na predpostavki, da se za verske zadeve ali verske ustanove odločamo svobodno. Svobodni pa smo lahko takrat, ko imamo enake možnosti izbire.
V prostorih, ki jih je zgradila katera koli verska skupnost seveda lahko in morajo viseti tista znamenja, s katerimi se ta veroizpoved poistoveti. Gostje v teh prostorih, tudi če gre za javno šolo, se v to nimajo kaj vtikati, saj je to osnovno pravilo bontona, da spoštuješ tisto, kar gostitelj je.
Drage obiskovalke in obiskovalci Male miselne tržnice, povabim vas, da skočimo v (bližnjo) prihodnost. Malo tehnološkega oddiha od (pre)resnih tem ne bo škodilo. Mislim, da je tak koncept računalnika res revolucionaren. Zaenkrat je še vse v povojih in na ravni koncepta, toda verjetno bo kmalu pristalo tudi na trgovinske police.
»Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas«.
Jn 18, 37
Čeprav v zadnjih dneh razmišljamo v "nogometnih pojmih", velja vključiti še nekaj bogoslužnega spomina. Čedalje več lučk v nakupovalnih centrih predstavlja, da se bližajo prazniki. Pred njimi pa je še advent. Po vrsti. Pred adventom je konec bogoslužnega leta ali t.i. cerkvenega koledarja. Zadnja nedelja v cerkvenem letu je nedelja Kristusa, kralja vesoljstva. Naziv ki mu ga je prilepila »uradna« Cerkev je nekoliko v kontrastu z Njegovimi besedami. Kraljestvo in nazivi (mu) niso pomembni – pomembna je resnica, ki izhaja iz Njegovega glasu (= besede).
Tako tudi ob sodbi, verjetno ne bomo vprašani, koliko šol smo končali, koliko častnih nazivov smo dobili ali koliko banketov smo se udeležili. Vprašani bomo po drugih – pomembnejših – zadevah.
Ob poslušanju današnje Božje besede, se mi porajajo vprašanja, ki zadevajo mojo držo kristjana. Kako bi opisal … nek občutek nelagodja. Nelagodje, ker se zavedam, da sem kot kristjan (in eden izmed kristjanov) na očeh tistih, ki ne hodijo k maši. Ravno preko nas, kristjanov, presojajo vero in Cerkev.
Zato smo pogosto verniki nevernikom (ali t.i. oddaljenim) ovira do vere. Ali smo se kristjani sposobni odpovedati častnim nazivom v zameno za Resnico, pisano z veliko začetnico? Česa se raje oklepamo: krone, svetniškega sija, škrlatnega plašča ali križa?
Latinski pregovor bi lahko 100% aplicirali na ravnanje naše politike in (njenih) medijev pri nas. Koliko trušča in kakšna slavja ob nogometni zmagi! Lepo je, da smo ponosni na naše športnike in tako izrazimo domoljubje ter narodni ponos. Lepo je tudi, da se naši politiki tako potrudijo, da se slikajo z uspešnimi nogometaši in hitro premaknejo uradne obveznosti zaradi pozdravov reprezentanci.
Tisto kar pa ni lepo je, da taisti politiki ne premikajo uradnih zadev, ko morajo pogledati delavce pred zaprto tovarno, ko bi morali pred prazna skladišča humanitarnih organizacij in ko bi morali pozdraviti kak naš uspešen pevski zbor.
Zelo sem vesel, da so naši nogometaši dosegli tak uspeh, toda jezi me, ker se publicira samo nogomet, kakor Slovenci nismo nič drugega. Mislim, da svetu lahko pokažemo kaj več (in veliko boljšega), kakor le nekaj športnikov, žogo in zeleno travo.
Zakaj ne namenimo (vsaj) toliko medijskega prostora tudi našim uspešnim glasbenikom, kulturnikom, umetnikom, obrtnikom, podjetnikom, znanstvenikom ... ki prav tako (ali še bolj) prispevajo k ugledu Slovenije v tujini!? Zakaj vehementno preziramo vse tiste, ki ne zastopajo prave politične/vladajoče barve? Zakaj se izogibamo javnim pohvalam tistim, ki so s trdim delom pridobili mednarodno priznanje?
Morda zato, ker bi s tem morali priznati velik nacionalni polom, da nimamo denarja (ker ga ne namenimo), da bi zadržali svoj intelektualni in kulturni kader doma, ker podpiramo druge zadeve. Morda zato, ker nas je sram, da moramo priznati, kako mačehovsko se obnaša domača politika do intelektualcev. Na omenjenih področji ni priznanj, ker bi morali "vklopiti" nekaj sivih celih in celo kaj pomisliti. Seveda je veliko lažje živinsko tulit na ulici ali na stadionu, kakor pa si vzet nekaj časa in prisluhnit vrhunskemu koncertu, ali prebrati dober roman slovenskega avtorja.
V času krize, ko "magično" število brezposelnih visi kakor Damoklejev meč na naše gospodarstvo, nogometna zmaga prinaša tisti element "iger", ki odvrača našo pozornost od realnih tem. Oklenimo se iger, ker te nam bodo tudi ostale ... marsikomu bo kruha bo verjetno kmalu zmanjkalo.
Ostanki srednjeveških obrambnih stolpov. San Miniato v jeseni dobi posebno ozračje:
Razgled izpred cerkve:
Lokalni muzej:
Mega buča. Po poti od avtobusa do cerkve, smo zagledali kombi z neko gmoto na prikolici. Vprašam ali je "stvor" umetna. Srečni lastnik mi odgovori, da je NJEGOVA buča pridelana doma, prava, naravna in tehta 237 kilogramov. Toda letos je bila slaba letina, ker lani je vsaka tehtala 400 kg.
Pot domov je potekala na tem grdem, toda zelo udobnim in hitrim vlakom:
Srečanje v San Miniatu je bilo zelo bogato. Kulturni in intelektualni prostor sta ponudila vsem obiskovalcem lepo izkušnjo in nova spoznanja, ki odkrivajo nekatera ozadja trenutnih razmer. Ko uredim zapiske, objavim na blogu ta "nova spoznanja". Sedaj pa mislim, da je čas, da sklenemo z objavami o mladih in medijih. To "odisejsko pisanje" o (ne)branosti verskega tiska med mladimi bom sklenil s svojo zadnjo mislijo. Morda ste se že naveličani tega branja a mislim, da se o temu premalo govori, čeprav mladi predstavljajo ključen segment naše družbe. Trditev, da analize kažejo eno, stanje pa je drugo, ne drži, ker analize "merijo" stanje. Naloga teoretične študije je, da ponudi novo orodje praktičnim delavcem. Če vemo kaj si naši mladi želijo, jim to lahko tudi ponudimo. Če vemo, da nekdo ne mara solate, mu je verjetno - iz uvidevnosti - ne bomo tiščali pod nos.
Koliko in kako verski tisk nagovarja mlade bralce smo lahko opazili v rezultatih ankete. Odgovori sodelujočih dijakinj in dijakov so njihov krik nelagodja in nestrinjanja. Koliko so sami pripravljeni sodelovati pri spremembi, ne vemo, vendar upoštevanje njihovega glasu pomeni vzpostaviti stik z »odjemalci«, katerim bi morali biti katoliški mediji v prvi vrsti namenjeni.
Mladi bodo uspešno nagovorjeni, ko bodo po navadni ali elektronski pošti takoj po izidu nove številke napolnili urednikov poštni naslov. Katoliški mediji bodo izpolnili svoje poslanstvo, ko bodo dijaki in dijakinje na vlaku, na poti domov ali med šolskim odmorom razpravljali o najljubšem glasbeniku v zadnji številki verskih edicij. Format nove komunikacije gre preko informacije in to zahteva, da se oblika množičnih občil temu tudi podredi.
Nove zahteve trga pogosto poveličujejo informacijo, toda če jo pretvorimo v informacijo, ki postane del evangelizacije, lahko uspešno vstopamo v sodobno govorico multimedijskega prostora. Tukaj se nahaja naša mladina in tako se jim lahko (celotna družba) uspešno približamo.
Vprašanje vsekakor ni lahko in tudi odgovor zahteva daljši premislek. Če bi vprašali pripadnike Jehovih prič verjetno bi nam odgovorili, da bo kmalu. Med nami povedano: napovedali so ga že nekajkrat, vendar vsakič ko ga ni bilo, so rekli, da se je nekaj spremenilo. Ne smemo pozabit niti na naše »prednike«, prve kristjane, ki so ravno tako pričakovali takojšnji drugi Kristusov prihod. Prihod, ki naj bi se zgodil v nekaj letih po vstajenju … a ga prav tako – očitno – ni bilo. Minilo je nekaj stoletji, teologija se je razvijala in krščanstvo z njo.
Razmišljam o današnji Božji besedi, ker je zelo zanimiva in v optiki praznika Kristusa Kralja vesoljstva, nas usmerja v podobe o katerih ne razmišljamo vsak dan. Po drugi strani pa zapiski iz San Miniata so še v zelo neurejeni in dokler jih ne spravim v spodobno obliko (za kar potrebujem čas), bom raje pripravil nekaj bolj »priročnega«. Torej, k stvari!Iz svetopisemskih in drugih opisov (govori starozaveznih prerokov, Kristusove napovedi, Apokalipsa in apokrifni spisi) vemo, da bo ta trenutek strašen. Mnogi filmski producenti in režiserji so si dali duška ter nam pripravili »sliko« konca sveta.
Razmišljal sem o »koncu« in moram priznati, da mi ta končnost konca – v zelo absolutni obliki – ne gre ravno najbolje od rok. Zakaj ne? Zelo preprosto. Če imamo obljubo o večnosti in vemo, da se v območju svetega uresniči relativnost časa (kakor pravi sv. Avguštin v svojih Izpovedih), zakaj bi trepetali, ko razmišljamo o koncu. Konec lahko pomeni marsikaj. Vsaka smrt predstavlja nek konec in vsako življenje je sestavljeno iz koncev in začetkov. Prav tako tudi konec sveta lahko prevedemo v novo priložnost, ki jo bomo (do)živeli in drugače. Tukaj se navezuje na N. Kuzanskega, ki trdi, da je Bog drugače drugačen. In če gremo po tej logiki, je jasno, da življenje v njem bo drugačno, kakor je sedaj.
Upam, da mi oprostite nekoliko dolg uvod, toda današnja Božja beseda usmeri naš pogled v prihodnost. To ni običajna prihodnost, ki jo veže čas in je tudi časovno pogojena, ampak gre za tako »daljno prihodnost«, da ji rečemo večnost. Pojem večnosti ni enostavno razložljiv, vendar predstavlja dimenzijo v kateri najdemo odgovore na mnoga teološka vprašanja.
Lahko bi fantazirali in razmišljali, kako bo zgledal konec sveta, kaj se nam bo zgodilo, katera znamenja bodo to nakazala in kako hudo bo. Nekaj od tega nam že opiše današnji evangelij, vendar veliko bolj moramo biti pozorni na Jezusove besede: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (Mr 13, 31).
Všeč mi je, da dobimo »porcijo« večnosti že v sedanjosti. Na prvih straneh Svetega pisma, v poročilu o stvarjenju, beremo, da Bog vse ustvarja z besedo. Evangelij po Janezu začne z »besedo« in ravno beseda »beseda« igra pomembno vlogo v Jezusovem delovanju. Z besedo ozdravlja, svari … Ali ni hecno, da ob sklepu Božje besede, na vzklik »To je Božja beseda«, odgovorimo z »Bogu hvala!« brez, da bi se zavedali za kaj gre. Če bo prešlo vse, razen Božje besede, potem imamo pri vsaki maši zagotovilo, da kar smo slišali (in razumeli) nam bo pomagalo v večnost(i).
Dragi prijatelji Male miselne tržnice, konec sveta ali ne, uživajmo ob lepi nedelji in vsem lepem, kar vsak dan lahko prejmemo. S hvaležnostjo in čudenjem.
Koristim trenutek miru, da se povežem z blogom in vam povem, kako potekajo stvari v San Miniatu. Internetna povezava preko GSM-a ni ravno vrhunska, vendar upam, da bo zdržala do konca tega zapisa.
V Toskani poteka tridnevni simpoziji, na katerem predavatelji predstavljajo družbeno-ekonomsko dogajanje pred globalno krizo ter vlogo, ki so jo igrali mediji pri njenem nastajanju. Zanimiv referat je imel profesor ekonomije iz bolonjske univerze, ki je spregovoril o ekonomskih strukturah, ki so privedle do tega pojava, ki polni naše časopise … in pogovore.
Z željo, da bi ponudili izhodiščne točke za premislek in oporo vsem medijskim delavcem je FISC (Italijanska zveza katoliških tednikov)[1], organizirala drugo študijsko srečanje v letu 2009. Poudarek bo na sporočanju trajnostnih vrednot.
Eno od pomembnih vprašanj današnjih predavanj je bilo, kako posredovati vrednote in odpreti pogled kritičen družbeni pogled na vsakdanje novice. Gre namreč za malenkostne novice, ki lahko povzročijo veliko nihanje delnic na borzi ali celo propad podjetja. Avditorij s(m)o sestavljali večinoma delavci katoliških medijskih hiš, zato je bilo govora o zadnji papeževi okrožnici in novih vzorcih svetovnega gospodarstva.
Kako lahko katoliški tisk posreduje vrednote? Kakšno vlogo mora imeti verski tisk v času finančne in gospodarske krize? O čem naj spregovorijo katoliški časopisi v dobi brezposelnosti? Na ta in podobna vprašanja je že delno (in še bo) skušalo odgovoriti skoraj 30 predavateljev, ki se bo zvrstilo v slabih treh dneh. Zgoščeni in kratki referati dajejo udeležencem osnovno gradivo za okrogle mize in skupne debate ter za nadaljnje vsakdanje uredniško in novinarsko delo.
Ravno škofijski listi, župnijska oznanila, katoliški tedniki, verska uredništva in ostali verski tisk dosegajo širše občinstvo kakor si njihovi oblikovalci in uredniki predstavljajo. Zato preko verskega tiska Cerkev lahko spregovori ljudem o konkretnih ukrepih in dejanjih zoper revščino, brezposelnost in druge oblike teptanja človekovih pravic.
Osrednja tema študijskega srečanja je ekonomska kriza in trajnostni razvoj. Sredstva javnega obveščanja imajo dvojno nalogo: informirati in formirati ljudi. Osnovna naloga medijev je posredovati informacije, ki se dopolnijo z izobraževanjem in poglobitvijo odprte teme. Ekonomska kriza predstavlja veliko priložnost za medije (tudi za verski tisk), da lahko pokaže družbi resne življenjske razmere posameznikov in konkretna dejanja pomoči celotne družbe.
Zaradi kompleksnosti težav ki se porajajo pred celotno družbo je vsak posameznik dolžan storiti kar je v njegovi moči, da se krivice odpravijo. Mnoge škofije po Evropi so pokazale konkretne oblike pomoči najbolj zapostavljenim in izpostavljenim skupinam. Posamezniki, medijske hiše in dobrodelne organizacije so ponovno izpostavile osrednjo vlogo človeka, ki je ne smeta nikoli zasenčiti niti kapital niti interesi trga.
Tisk dobi pogosto zgrešeno oznako »psa čuvaja« ali dežurnega inšpektorja. Vsekakor mediji morajo biti budni opazovalci družbe, predvsem pa pokazatelji družbenega stanja, ki ljudem odpira oči pred stisko bližnjega. Poiskati moramo vzroke družbenega propada a tudi ubrati poti gotovih, trajnih in strukturnih rešitev, ki bodo omogočile ponoven zagon ekonomije v službi človeka.
[1] Zveza FISC (Federazione italiana settimanali cattolici – Italijanska zveza katoliških tednikov) združuje 185 katoliških tednikov iz cele Italije v skupnem seštevku milijona izvodov tedensko.
Danes pa Toskana. Bolj natančno San Miniato. Naselje med Piso in Firencami, ki predstavlja tisto »razglednično« Toskano naših reklamnih letakov. Mehka jesen pod Apenini ponuja dobro ozračje za delo in študij v okolju, kjer ima obiskovalec občutek, da vsak kamen diha svojo zgodovino. Malo bom presekal zelo cerkveno temo, ki se je v teh dneh odvijala na blogu, vendar verjamem, da bo dovolj priložnosti za nove razmisleke na tem področju tudi v prihodnosti. Do sobote (jutri) bom na študijskem srečanju Zveze italijanskih katoliških tednikov, kjer so bili in bodo predstavljeni komunikacijski pristopi v medijih v času finančne in gospodarske krize.Od Trsta do Firenc naju je z Dušanom peljal vlak. Oblika vlaka je bila tako znana … saj to je naš ICS! No, bolj točno: naš ICS (vlak vozi med Ljubljano in Mariborom in je ena redkih kompozicij, ki jo lahko imenujemo vlak) je italijanski Pendolino.Vožnja s tem vlakom me je spodbudila, da odprem razmislek o vlakih in o SŽ-ju. Toskani in študijskemu srečanju pa bom posvetil več pozornosti jutri v prihodnjih objavah.Hitri vlaki italijanske proizvodnje z oznako ETR 485, bolj znani kot Pendolino, so vlaki z nagibno tehniko, ki omogoča udobno vožnjo tudi na tirih, ki niso bili posebno grajeni za hitro železniško linijo. Taka garnitura vozi tudi pri nas s komercialnim imenom ICS (InterCity Slovenija). Zaradi hudo zastarele železniške infrastrukture (postaje, tiri, predori, mostovi itd.), samo na določenih (kratkih) odsekih, dosega hitrost 140 km/h. Vlaki, ki so dejansko zgrajeni za hitrost do 250 km/h, zaradi zastarelega omrežja ostajajo neizkoriščen potencial.Sedaj spustimo iz vajeti domišljijo … si predstavljate relacijo Ljubljana – Maribor v manj kot uri? Ali še huje: sedanjo Koper – Ljubljana (za ubogih 140 km IC vlak potrebuje nekaj manj kot tri ure) v eni uri!? Brez investiciji v vagone – samo s posodobitvijo omrežja – bi to že bilo mogoče.
Upam si trditi, da s hitrimi in udobnimi vlaki bi se marsikdo odpovedal osebnemu avtomobilu in se poslužil javnega prevoza. Koristim to priložnost, da čestitam DARS-u za izgrajen avtocestni križ in za zelo posrečeno izbrano ime. Gre namreč res za en sam velik križ. Naše avtoceste polnijo avtoprevozniki iz Vzhodne Evrope, ki prečkajo našo državo kot tranzitno deželo na poti do Zahoda. Avtoceste so bile zgrajene za razmere in potrebe naše male podalpske Republike, zato ni čudno, da vožnja po njih postaja iz tedna v teden bolj nevarna. S posodobitvijo železniške infrastrukture bi morali uporabnikom ponuditi dobro alternativo cestnemu prometu. Konkretno pomeni konkurenčne cene cestnemu prevozu, ugodnostmi za »zveste uporabnike«, bonusi za dijake in mesečne naročnike, brezplačna parkirišča ob postaji za uporabnike ter kakovostne storitve na vlakih.
Morda si mislite, da fantaziram a dejstvo je, da načrtovani evropski koridor št. 5 lahko Slovenijo tudi obide. S tem bi naša država doživela veliko mednarodno klofuto ter škodo na logistično-strateškem področju. V Avstriji se že pripravljajo tudi na tak scenariji, zato pospešeno gradijo hitro progo med Celovcem in Gradcem, saj je ravno v slednjem predviden tudi velik logistični center. In mi? Verjetno v navalu svete užaljenosti bomo spet kazali na sosede, kako so hudi, kako so požrešni in kako smo ubogi. Da, ubogi v zdravi pameti. Koprska luka ne more preživeti, če bo ves tovor potoval po tirih, ki jih je zgradila »pokojna« Avstrija in so bili zastareli že pred petdesetimi leti.
Če se vrnemo znotraj naših meja hitro opazimo, da potrebujemo dobro železnico za razbremenitev avtocest in boljšo povezanost med kraji. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da je cela Slovenija skoncentrirana v Ljubljani in kar je na robu je skoraj obsojeno na propad. Zdravstvo, šolstvo, storitve, kultura, administracija, kakovostno izobraževanje … kar ima kakršnokoli veljavo je v Ljubljani. Mar smo ne-Ljubljančani drugorazredni državljani?
Upam, da nisem preveč črnogled a tako za razvoj domačega gospodarstva kot turizma je nujna vzpostavitev dobrih povezav. Naša država, čeprav tako mlada in majhna, ima veliko možnosti, veliko danosti, ki jih niti večje nimajo. Lahko naredimo veliko. A tukaj začnejo veljati besede Adija Smolarja: »… bo treba delat … «.
Katoliški mediji se ponašajo s sistemom vrednot, ki je zakoreninjen v našo družbo, zato mladi od »uradnih« glasil pričakujejo stališča, ki bi se postavila v bran tradiciji in kulturi. In zakaj torej ne berejo verskega tiska?
Ker ga vidijo kot glasilo ostarelih, ki prinaša pretekle novice, nima sodobne grafične zasnove in ker ni »in«. Mladi bralci so daleč od verskega tiska, ker jim ta ponuja ravno tisto, kar najmanj želijo in nima tistega, kar najbolj pričakujejo. Gre za diverzijo, ki s pogosto uporabo interneta veča prepad iz generacije v generacijo. Vsak ostaja na svojih okopih in sporočilo katoliškega tiska, namenjenega mladim, gre mimo njih – v najboljšem uspelem primeru – do staršev ali starih staršev.
In kdo je uporabnik katoliških medijev? Po rezultatih ankete sodeč, gotovo to ni srednješolska mladina. Mladim so ponujene teme povsem tuje in verskega tiska ne prebirajo. Posledično gojijo stereotipno podobo o tisku, ki je na dolgi rok tudi zadosten argument, da se mladi oddaljujejo od Cerkve.
V svetu elektronike, mobilnih telefonov, ki že dolgo niso več telefoni, in spletnih novosti, je zelo težko postaviti tiskano izdajo nekega časopisa, da bo privlačna. Obstajajo načini in metode, ki mlade pritegnejo k uporabi. Prva pot je gotovo načrtovana in dobro izpeljana oglaševalska kampanja, ki predstavi izdelek – kar časopis ali revija tudi je – na privlačen način. Sledi delo znotraj medijske hiše, da preko komunikologov in marketinških specialistov uredi zunanjo podobo tako, da bo verski tisk postal zanimiv.
Mladi se ustavljajo ob glasbi, zunanjosti, površinskih elementih, ki izzivajo njihovo pozornost. Zakaj jih ne bi tudi verski tisk izzival in pokazal tisto podobo, ki ni nikoli dolgočasna in se vsebinsko ne iztroši: Kristusa.
Iz rezultatov in zastavljene teorije izhaja podoba mladine, ki se oddaljuje od realnega sveta in vstopa – včasih nepremišljeno – v virtualne medmrežne kanale. Pogosto so najbolj »bleščeče« spletne strani vsebinsko zelo prazne, nepotrebne in celo zavajajoče. Kar se pokaže kot svetel naslov, pogosto vodi v sence, ki mlade uporabnike oblikujejo bolj, kot si sami želijo in dovolijo. Opazili smo, da je internet tako knjižnica kakor tudi tržnica, trafika, trgovina, gledališče … morda zbirališče kriminalcev. Zakaj ne bi bil tudi župnija? Zakaj ne bi bila na spletu tudi Cerkev? Če v povprečju mlad človek preživi svojih tisoč ur letno priklopljen na nek zaslon, to pomeni, da skoraj mesec in pol starši ne vedo zanj. Ne vedo, s kom se pogovarja, kaj gleda, kaj bere ipd.
Postavimo novo hipotezo. Morda nekoliko drzno in hkrati tako logično izpeljano iz obravnavanih podatkov. Ali lahko med temi tisoči urami mladi preživijo tudi nekaj deset ur z verskimi vsebinami? Ali se lahko zgodi, da t.i. »oddaljenim kristjanom« pomotoma pride na zaslon duhovna misel, svetopisemski citat, Kristusova podoba ali še kaj podobnega?
Še bolj enostavno. Ko potrebujemo tolažbo, bomo prišli na spletu v stik s krščanskim oznanilom? In po tem se lahko še vprašamo: ali je verski tisk namenjen samo rednim nedeljnikom?
Vsebine katoliških medijev bi morale biti blizu tako verujočim kakor tudi neverujočim, oddaljenim, drugače verujočim in vsakemu, ki si želi stopiti v stik s krščanstvom. Toliko bolj mladim.
Mladi (p)ostajajo kategorija, ki se oblikujejo po lastnih vedenjskih vzorcih. V prvi vrsti jih krojijo glasbeniki in pripadajoče subkulture. Nič zaskrbljujočega, če ne bi bili alternativa »klasičnim« vzgojnim oblikam: šoli, družini, Cerkvi, državi in institucijam.
Razvila se je debata o premoženju Cerkve, osebnih prihodkih duhovnikov in kako to pogosto odbija vernike. Našel sem zanimiv video prispevek (sledite zgornji povezavi), ki ga prilagam na stojnice male miselne tržnice. V razmislek ... in debato :)
Ko imam pred sabo odgovore mladih na vprašanja o verskem tisku, se mi odpirajo vprašanja o prihodnosti naše mladine in družbe. Niti ne toliko zato, ker ne berejo »dobrega verskega tiska« ampak zato, ker svoj čas zapravljajo za gledanje resničnostih oddaj, videospotov ameriških glasbenih zvezdnikov in »trač literature«. Pozabljajo na svojo razgledanost, splošno kulturo in kar je najhuje: opuščajo formacijo lastnega kritičnega pogleda na svet.
Za provokacijo naj dodam, da bo po novem družinskem zakoniku vsako telesno kaznovanje otrok prepovedano. To ima malo zveze z branostjo verskega tiska, vendar nam pomaga, da lahko razumemo kakšno družbo gradimo. Mladim je družina vrednota a kakšna je ta družina? Ali je družina okolje kjer je vse dovoljeno? Mislim, da je družina predvsem okolje, kjer se učimo prvih vrednot in osnov družbenega obnašanja.
Mediji so usmerili našo pozornost k tistemu členu, ki izenačuje vse oblike družin in življenjskih skupnosti ter v člen o posvojitvah. Mislim, da se dela večja škoda za celotno družbo s tem, ko se opušča dolžnosti otrok in govori samo o pravicah. Prav tako je v šolah. Kmalu bodo lahko otroci tožili učitelja in šolo, če jim bo dal – upravičeno – famozi »šus«, saj bo verjetno puščalo v njih posledice in travme.
Za intermezzo naj vam povem anekdoto iz svojega 6. razreda osnovne šole. Od tega je minilo že nekaj let, vendar se tega – tedaj zelo grenkega dogodka – še zelo dobro spominjam. Učiteljica slovenščine je imela navado, da kdor pride k pouku tri krat brez domače naloge, si prisluži negativno oceno v »ta veliko« redovalnico. Visoka stopnja lenobe, kanček pozabljivosti, mera nepremišljenosti in predrznosti so me privedli do tega, da sem tako, nič kaj prestižno nagrado, dobil tudi jaz. V tistem trenutku sem mislil, da se mi podira svet. Jasno je, da je bila kriva učiteljica. In jaz? Žrtev! Logično. Mislim, da je bil tisto edini »šus« v osebni dvanajstletni zgodovini pouka slovenščine.
Danes sem ji hvaležen za to kar je naredila. Razumel sem, čeprav na neprijeten način, da za svoja (ne)dejanja odgovarjam sam in posledice so lahko vidne. Domače naloge so se od tedaj vrstile bolj ali manj redno, vendar nikoli več si nisem upal reči: »nisem naredil«. Domača naloga je bila pravočasno napisana pa četudi pred učilnico ali v šolski garderobi.
Na področju svoje ankete sem zaznal, da sankcije niso več aktualne, saj jih modne revije ne predvidevajo. Cinično povedano, da vedenjski modeli, ki jih medijski trg ponuja, odmikajo mladino od realnega sveta in percepcije posledic.
V teh dneh si mediji podajajo novico o priprtju duhovnika, ki sta ga dve sodišči obsodili zaradi spolnih zlorab mladoletnikov. Vsak spletni članek je »zabeljen« z močnimi komentarji uporabnikov, ki so odsev netolerantnosti naše družbe do spolnih prestopnikov. Na področju ki je tako občutljivo – spolna nedotakljivost otrok – smo vsi kot družba poklicani, da poskrbimo za najmanjše člane. Konkretno imam v mislih spletne strani, televizijske oddaje in podobno. **
Kljub prijavam in aktivnemu delu policije še vedno mnoga dejanja ostanejo skrita med štirimi stenami in le redka pridejo na dan. Skrito ali razkrito, javno ali tajno – vsakemu ki zagreši tak zločin veljajo v opomin Jezusove besede: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja« (Mt 18, 6).
Visoka stopnja kritičnosti naših medijev do Cerkve in njenih predstavnikov odslikava visoka družbena pričakovanja do glavnega »zakonodajalca« na etičnem področju. Če celo Cerkev odpove kot visoka (ali najvišja) moralna avtoriteta, kaj nam potem še ostane?
Moralnost zavezuje Cerkev posebej na področju financ in gospodarskega upravljanja. Tukaj prehajam na temo današnjega evangelija. Medklic: cerkveni očetje so videli v požrešnosti in pohlepu povezavo s spolnostjo. Verjetno se Cerkev premalokrat zaveda, da vse njeno premoženje in bogastvo ni nič drugega kot dar uboge vdove. Dar, ki je bil dan iz uboštva in ne iz preobilja.
Evangelij današnje nedelje me vedno pomirja in sam od sebe, kakor živ prizor, prehaja pred moje oči. Vdova – v judovskem družbenem kontekstu pomeni oseba brez socialnih pravic, dohodkov in zato nezavarovana – je lik sodobnega delavca, ki težko plačuje davke, se mora odpovedati vsakemu luksuzu in ima pred sabo negotovo prihodnost. Hkrati pa nam evangelist Marko v kontrastu podob približa njeno velikodušno dejanje. Na eni strani imamo tedanjo duhovščino, ki v bogatih in dragih oblačilih »kliče« po občudovanju množice … in na drugi strani vdovo, ki je nihče ne opazi. Nihče razen Jezusa.
Sodobne razmere delavcev, ki kljub šibkemu socialnemu stanju zmorejo dati nekaj za »še bolj uboge«, se umeščajo v socialne okoliščine našega evangelija. Tak zgled nam pomaga razumeti kaj pravzaprav je »caritas« ali dobrodelna ljubezen.
Dobrodelna ljubezen, ki ne sme klecniti pod naivnostjo blišča avtoritete (in avtoritativnosti) ampak mora ohraniti stopnjo dvoma. Bleščeča zunanjost pogosto želi kaj prekriti ali preusmeriti pozornost množice drugam. Evangeljska budnost, h kateri nas Jezus pogosto vabi, vključuje tudi finančno treznost, previdnost v dejanjih in zaupanju.
** Dodajam video oddaje, kjer me je zelo pretreslo pričevanje očeta enega od otrok. Svetujem ogled z mero kritičnosti.
Katoliška izvedba »Rock Otočec« je bila res rokersko – odštekano – naravnana. Mentor (prof. Štuhec) je imel predavanje, ki je izhajalo iz članka objavljenega v reviji Ampak (njegovo branje sem vam svetoval pred časom) in je sprožilo močno diskusijo, ki še danes odmeva v cerkvenih krogih … in raznih krožkih. Za malo bolj laično publiko naj povem, da je spregovoril o intelektualnem (ne)naboru Cerkve na Slovenskem, njenih kriterijev pri izbiri kandidatov za duhovništvo in sedanjih družbenopolitičnih razmerah. Kritičnih opazk seveda ni manjkalo.
Kot uvod v predavanje – običajno na koncertih velikih zvezd za ogrevanje publike poskrbijo mladi pevci – sem predstavil podatke o raziskavi branosti verskega tiska med mladimi. Nekako to, kar berete na tej strani s to razliko, da podatki niso bili opremljeni s komentarji in pripombami. Zanimanje je bilo posebej med odmorom za kavo in kosilom. Nanje se je delno oprl tudi mentor s podatki pomembne raziskave vernosti v državah nekdanje Vzhodne Evrope.
Stanje vernosti – tako med mladimi kot tudi med odraslimi – je zelo resno. Tukaj ne mislim na pobožnjakarstvo in brezglavo čredno klečeplazništvo ampak na osebno vero posameznika. Koliko današnjih kristjanov se vpraša: »Zakaj in v kaj verujem?« ali »Kakšen je moj Bog?«. Razprava v tej smeri je lahko brezkončno kritiziranje ali razmislek, kaj smo sposobni narediti danes, da lahko izboljšamo in spremenimo podobo Cerkve med ljudmi. Predlagam, da tokrat pustimo medije pri miru (in se odpovemo tistemu »sovražni mediji do nas žrtev«) in pogledamo, kaj konkretno Cerkev naredi(mo), da bo družba o nas drugače mislila in govorila/pisala.
Ali smo (in koliko) kristjani v Sloveniji »sol zemlje in luč sveta«? Koliko naredimo, da bomo drugačni od ne-kristjanov? Nedeljska maša in …? Samokritična drža ne pomeni bičanja in poniževanja ampak premislek, koliko smo Kristusovi in koliko kaj drugega. Tukaj se opiram na besede ruskega filozofa in teologa iz začetka 20. stoletja, ki trdi, da »največji protiargument krščanstvu smo kristjani sami«.
Vprašanja si zastavljam tudi zato, ker sem pogosto skeptičen do samega sebe in svojih dejanj. Hitro nasedem popustom v trgovini in počasi akciji Karitasa. Hitro zamerim krivicam in počasi odpuščam. Tako človeško … a tako malo krščansko. Ok, konec javne spovedi :) grem raje k delu, ki me usmerja k bolj pozitivnim mislim. Kot skupnost lahko premaknemo marsikateri zgrešen pogled. Kako? Namig – in prvi korak – je pokazal prof. Štuhec na Otočcu, saj samo če bomo poskrbeli za reveže ki so med nami, bomo lahko gradili Cerkev in cerkve.
Včerajšnja objava je bila zelo kratka in še to povzeta iz časopisa. Vseeno se mi je zdelo vredno, da delim z vami besede škofa Metoda Piriha iz Kopra, ker - kakor je bilo že pokomentirano - gredo v bistvo. November pa se profilira kot gost mesec. Na eni strani smo zasuti z dogajanjem na Hrvaškem ter me čaka še alternativna izvedba "Rock Otočec" :) ali srečanje katoliških novinarjev in urednikov na Otočcu. V šali je to uradno srečanje dobilo nek nick-name, da zveni manj togo. Potem pa še vse redno in izredno delo, ki bo popestrilo dogajanje pri nas.
A vrnimo se k temi mladih in verskega tiska. Za "Rock Otočec" pripravljam projekcijo s podatki o (ne)branosti katoliških medijev. Tokrat se ustavljam pri hitrem pretoku informacij, ki danes odlikuje komunikacijo. A bodimo pozorni: ni vsaka informacija dobra - tudi če je hitra!
Pretok informacij danes skoraj ne pozna več meja. Mnogo založniških hiš in uredništev je prevzelo politiko spajanja metod ali t.i. interaktivnost, da so obstali na trgu. Zato ne govorimo več o tem, da bi nov medij odpravil starega (radio ni odpravil časopisa in televizija ni odpravila radia), ampak vidimo, kako se med seboj dopolnjujejo in ponujajo dodatne vsebine. Kamorkoli se obrnemo opazimo, da so ideali sodobnega življenja ideali popolne popolnosti.
Področje tiska – zlasti verskega, ne sme zaostati za tehnološkim napredkom. Sredstva javnega obveščanja s krščanskimi vsebinami lahko postanejo dobri »prijatelji« srednješolcev, če jih bodo znali nagovarjati, pritegniti njihovo pozornost in stvarno odgovoriti na njihova vprašanja.
S svojimi odgovori so mladi razkrili del sebe ter pokazali odprto voljo po sodelovanju. Rezultat je v anketi, ki so jo reševali in v njej povedali več, kot so sami pričakovali in želeli. V analizi podatkov sem se omejil samo na verski tisk, vendar sem opazil, da se mladi iz različnih koncev Slovenije ravnajo zelo podobno, če ne celo enako. Sporočilo, ki ga pošiljajo snovalcem in oblikovalcem verskega tiska, pa tudi Cerkvi kot skupnosti, je jasno in nedvoumno: počutijo se odrinjene.
Poleg njihovih navad in okusov anketa odkriva, kako se vedejo njihovi vrstniki in čeprav imamo opraviti z na videz majhnim vzorcem, lahko v njem prepoznamo mnogo več dijakov, kakor jih je sodelovalo. Iz rezultatov izhaja podoba verskega tiska, ki prihaja v roke mladih bolj pomotoma kakor namensko in se na medijskem področju izgublja v gosto posejanem gozdu civilnih medijev in interneta.
Nedvomno je svetovni splet konkurenca verskemu tisku v Sloveniji, ki je že dobila prvo bitko. Vendar pogled moramo usmeriti širše in poiskati v spletnih rešitvah pravi odgovor obstoječemu stanju. Videli smo, da je internet tako družabni kanal kakor tudi glavna žila informacij. Mladi se ga ne naveličajo nikoli, ker se vedno spreminja. A kljub temu ostajajo srednješolci iskalci družinski vrednot, prijateljstev, pravih odnosov, vicev, humorja …
Opazimo, da imamo pred sabo zelo zdravo mladino, ki je tenkočutna do umetnosti in kulture, velika ljubiteljica glasbe in dovzetna za lepo. Ravno zato so estetske zahteve postavljene visoko. Podoba srednješolca, ki izhaja iz odgovorov na vprašalnik, je podoba iskalca, zato raje izbere internet kakor tiskan papir. Splet je in bo ostajal (pre)močna konkurenca tiskanim medijem vse do takrat, dokler ne bodo uredništva uskladila svojih vsebin z interaktivnimi možnostmi in začela delovati povezovalno. Globalna vas, v kateri živimo, prinaša potrebo po povezovanju bolj kot kadarkoli prej. Novica o sosedovem zdravju je tako pomembna kakor letalska nesreča v Aziji. Če bo tiskan papir sposoben prinesti zanimivo razpravo o zdravstvu med mladimi in poglobitev o letalski nesreči, bo vedno aktualen in sposoben konkurence svetovnega spleta.
Internet ni samo »veliki brat«, ampak je tudi prijatelj, sorodnik, svetovalec in zaupnik srednješolske mladine. Odlikujejo ga dostopnost, preprostost, interaktivnost in selektivna izbira vsebin. Vse značilnosti, ki ustrezajo hitremu tempu pubertetnikov in adolescentov, ki sedajo v srednješolske klopi. Preko spletnih mrež, forumov in klepetalnic so dijaki v nenehnem stiku med sabo in s celim svetom. Izmenjava sporočil v realnem času ni več privilegij redkih, ampak predstavlja nujo, če že ne pravico.
Mladi so žejni pristnih in dobrih medsebojnih odnosov. Impakt z brezoblično in tehnološko družbo, ki zaznamuje njihov prosti čas, pušča v njih praznino, zato iščejo družinske odnose, prijatelje in dobre medsebojne stike. Opazili smo, da vse našteto najbolj pričakujejo od verskega tiska. Čeprav v medijih pogosto nastopajo »alternativne« oblike družine, ki jih krojijo glasbene zvezde in se zdi, da mladim ni mar za domače okolje, so sami prvi iskalci doma. Mirno lahko trdimo, da je mladim družina sveta. Ta dimenzija pogosto ostaja skrita za agresivnimi oblačili, vulgarnimi besedami, alternativnimi način obnašanja, vendar predstavlja pomembno – če ne celo najpomembnejšo – vrednoto.
Kako zelo se strinjam s povedanim in napisanim v spodnjem članku! Morda pa smo pozabili, zakaj so prazniki sploh prazniki. In tukaj dobimo dobro lekcijo o plastiki, ikebanah in utripajočih lučkah, ki bolj kot na pokojne nas spominjajo na nek podpovprečen in neokusen agro - Las Vegas naših pokopališč. Avtorici članka in avtorjem besedil nedvomno gre nagrada, če že ne javno priznanje!
Za vse svete, kakor 1. novembru rečejo katoličani, so po cerkvah, tudi pokopaliških, maševali tukajšnji škofje. Predvsem proti potrošništvu so govorili. Da iz leta v leto bolj moti komercializacija mrtvih, je rekel koprski škof Metod Pirih. "Že pred prvim novembrom se pred večja pokopališča nagnetejo prodajalci krizantem in sveč. Da ne bi bili deležni čudnega pogleda znancev, morate na vsak grob svojih sorodnikov, čeprav jih morda imate več, prinesti dovolj veliko ikebano ali pa več malih. Kolikokrat ljudje nosijo trofeje na grobove. Ali mislite, da je res spoštovanje do pokojnih odvisno od števila sveč, ikeban ter od velikosti spomenikov? Ali smo prepričani, da je bilo pokojnim to všeč, ko so bili še živi?"
Mariborski nadškof pomočnik in celjski administrator Anton Stres pa: "Sreča in življenjski cilj ni v tistem, kar imamo, temveč v tistem, kar smo. Kar imamo, lahko tudi izgubimo, kar smo, pa nam ostane v vseh okoliščinah življenja, tudi v smrti in po njej. Zato je tudi naše vlaganje v to duhovno bogastvo najbolj varno, obetavno in osrečujoče." (va)
Objave
