Kristjani postni čas "odmerjamo" kot pripravo na velikonočne praznike in svojo pozornost usmerjamo v dogodke, v luči Božje besede iz Svetega pisma. Ko premišljujemo Božjo besedo, iščemo tisto "kljuko" ali zanko, da bi nas ujela in tako nagovorila. Pogosto gre mimo nas; pogosto smo preveč utrujeni ali raztreseni, da bi se mi ujeli vanjo. In pogosto sploh ne vemo kje stvar vzeti v roke.
Drage obiskovalke in obiskovalci male miselne tržnice, letošnji postni čas nas bodo spremljala razmišljanja prijatelja, ki bo podal svoje misli o nedeljski Božji besedi. Gostujoče pero. V tem primeru, gre za gostujoče tipke. Kdo? V postnem času nam bo delal družbo mag. Andrej Sedej. Lahko bi pripisal vrstico ali dve nazivov, nalog ... dovolj je ena beseda: duhovnik.
Prepričan sem, da je vsebinska pestrost večja, če še nekdo ponudi svoje misli in poglede. Vabljeni k branju in ... komentiranju!
- - -
Sprememba v naslovu pa zato, ker so tipke ali klikanje nekaj »mrtvo hladnega«, neosebnega … črke pa nosijo avtorjev pečat in slog.
Začetek postnega časa. Zanimiv začetek, pravzaprav! Kar nekje sredi tedna, brez nekih velikih ceremonij ali zapovedi. Samo sreda. Tudi simbolika je osnovna, kakor je osnoven pomen tega dneva. Minljivost.
Pretresel me je tisti ščepec pepela, ki je padel na moje lase. Le malo več kot minimalno, skromno in tako nepomembno, da že sapica zraka odnese tisto sivino ... Kar ostane od človeka je le pepel in skromen nabor spominov. To je bistvo ...
Zakaj torej gradimo stanovanja, sledimo lastnemu udobju, potujemo v velikih avtomobilih, postavljamo mejnike svoje slave, zbiramo drage izdelke, sklepamo prijateljstva z mogočnimi, se ponašamo z visokimi spoznanji ... če ostane le pepel?
"Pomni, človek, da si prah in se v prah povrneš." In nič več kakor samo to!
[V: Delo (na: www.delo.si) Ju.A./STA, ned, 22.02.2009 20:21]
Podgorica - Črna gora bo Sloveniji poklonila eno izmed podmornic, ki je bila nekdaj del flote jugoslovanske mornarice. Pristojni slovenski organi naj bi se ob tem že odločili, da bodo črnogorsko darilo postavili v Tehniški muzej v Bistri pri Vrhniki.
Kot je ob tem povedal črnogorski viceadmiral Dragan Samardžić, Črna gora trenutno razpolaga s štirimi podmornicami tipa "una", vse štiri pa naj bi se v prihodnje znašle med muzejskimi eksponati. Tako kot Sloveniji, naj bi črnogorske oblasti po eno podmornico poklonile tudi Hrvaški in Srbiji.
Gre za manjše diverzantske podmornice, dolge 18,8 metra, široke 2,7 metra in visoke 3,4 metra, ki so bile za potrebe jugoslovanske vojne mornarice zgrajene v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
- * - *
Ob branju tega članka sem se nasmehnil, zato ga ponujam na mali miselni tržnici. Zanimivo, da v času krize, gremo jemat nek muzejski artefakt. Ko se politiki grdo spogledujejo z južnimi sosedi, jemljemo še bolj južna darila in ko razmišljamo o Evropi, nabiramo JLA spominke.
Danes sem prebral, da se je novoimenovani linški pomožni škof odpovedal imenovanju. Tako ostaja župnik v svojem kraju in ...
... in to je prvi primer, drage obiskovalke in obiskovalci male miselne tržnice, ko se duhovnik odpove škofovskemu imenovanju zaradi medijskega pritiska! Gospodu je ime Georg Wagner in je pritegnil medijsko pozornost s svojimi zelo zanimivimi stališči. Trdi namreč, da je homoseksualnost medicinsko ozdravljiva bolezen, da je serija romanov Harry Potter satanovo delo in da so naravne katastrofe Božja kazen za človeški razvrat.
V tem duhu je dejal, da so poplave v New Orleansu kazen za razuzdanost prebivalcev in veliko število splavov. Cunami iz leta 2004 pa naj bi bil izraz Božjega besa zaradi seksualnega turizma v Aziji.
V zrak so šli bodisi veliki politiki bodisi cerkveni veljaki. Pritisk je bil zelo močen predvsem zaradi medijske podpore. Javnost je spremljala vsak korak in vsako besedo novoimenovanega dostojanstvenika. Mediji so odkrili tako rekoč njegovo kartoteko izjav ter opravili tisto delo, ki so ga opustili tisti, ki bi ga morali opraviti po službeni dolžnosti. Sodu je izbilo dno, ko je 2400 vernikov v Avstriji izstopili iz Cerkve.
Zagovorniki iz Rima so trdili, da gre za človeka, ki bo varoval čistost nauka v razkristjanjeni Evropi. Wagner se je medtem zaradi pritiskov odpovedal škofovski službi in ostaja župnik v dosednji župniji.
Priče smo moči medijskega poročanja, ki je opravilo nalogo glasnika v imenu ljudstva. Ne samo glasnika ampak tudi razsodnika in izpraševalca. Mislim, da 2400 vernikov manj ni hec. Številka je zgovorna, ker so ljudje začutili, da se vrednote izrabljajo za prazno argumentiranje. Morda bodo odgovorni v Cerkvi pri naslednih imenovanjih bolj pozorni do "čistosti nauka". V tem primeru je postal nauk tako čist, da je mejil s sterilnostjo.
Začel se je nov dan, nov delovni teden in tako je spet ponedeljek. Ponedeljek je vedno najbolj primeren dan za jamranje in slabo voljo: "vleče se kot ponedeljek". Slabo razpoloženje kolegov v službi, voznikov na cesti, sopotnikov na vlaku ... Ej, spregledali ste čudovit pogled na Alpe ... in sončno jutro brez meglenih sivin! Narava se prebuja v tiho in hladno zimsko jutro, ki vabi moj pogled na suhe veje dreves, rjave travnike in ledene reke. A ni v vsem tem nekaj poetičnega?
Danes je nov dan! Novih priložnosti ne bo manjkalo - razlogov za dobro voljo je dovolj, četudi je v službenem inboxu skoraj 120 e-mailov ki čaka na obdelavo. Gremo ... novo!
Impresionisti. Razstava je bila močna poživitev popoldneva. Kaj so delali in kdo si bili impresionisti, si lahko vsak pogleda v kak leksikon ali enciklopedijo. Kdo so bili Slovenski impresionisti pa ni zapisano v knjigah.
Kategorija »Slovenski impresionisti« pomeni vpogled v delo in način razmišljanja neke skupine ljudi, ki je dihala z družbo, časom in ljudmi. Pa po vrsti.
Vsebina. Razstava je pokazala tristo najlepših (in najzgovornejših) del impresionistov pri nas. Od slik do kiparskih izdelkov, od karikatur do knjižnih ilustracij. Nič ni bilo izpuščeno in vsak obiskovalec je lahko začutil izreden pomen umetniškega dela v slovenski kulturi. Kratek časovni razpon (1890 – 1920) ni bil ovira, za močen poseg v dojemanje umetnosti in človeka. Impresionisti so se navdihovali pri naravi. Posnemanje narave je bil izziv. Bili vedno znova motivirani, da so ob spreminjanju letnih časov ali trenutkov dneva, ujeli vtis … impresijo.
Motivi. Kot že omenjeno, so motivi vzeti iz narave in človeškega dela: malo tihožitji, veliko kozolcev in pokrajin, še več obrazov in aktov. To je nabor motivike ki presega klasična dela umetnikov in odpira obiskovalčev pogled v profil človeškega življenja, ki je običajno skrit … sramežljivo zastrt. Obrazi so polni – polni svetlobe in čustev. Nagovorili so me Jakopičevi Kopalci, ki v barvnem soju kličejo po neki novosti. Dinamika odpravi statiko. Novost v umetnosti : posnemanje z interpretacijo. Iz klasičnega »mimesis«, ki je vladal kot imperativ dolgo časa v umetnosti, gremo hitro k naravi, ki je ovrednotena z avtorjevo interpretacijo. Najdemo obraze, portrete, pokrajine … ki z gostoto barvnega nanosa nakazujejo silo in energijo. Kakor bi slikarjev gnev ostajal na platnu za nas, ko neuki gledamo in se čudimo.
Človek. Ravno čudenje, ki je izvor filozofije, postaja vodilna tema takih del. Impresionisti so vzeli konkretnega človeka kot osrednji lik. Romantična tihožitja in baročna mistika z angelčki postane »passe'«. Impresionisti slikajo človeka v aktivnem stanju: Jama, Portret Roze Bleiweis z otroki; Kobilca, Pariška branjevka; Vesel, Slepe miši; Grohar, Sejalec in še in še. Prevzela me je spontanost slikanja človeških teles. Nobenega sramu, nobene vulgarnosti ali pornografske tematike. Akti so interpretacija nagote in ne nagota. Sternov Korzet lahko imamo za simboliko čistosti prej, kot pa simbol »telesnega«. Tukaj vidimo, da so impresionisti predvsem pravilno razumeli stvari in šele potem jih naslikali.
Presežno. Mnoge slike so kakor ikone, ki kličejo k presežnemu. Neskončnokrat ponatisnjen Groharjev Sejalec pomeni kultno podobo – kakor iz oltarja vzeto sporočilo. Ne samo kultno ampak tudi simbolično. Tukaj lahko najdemo, prebivalci male podalpske republike, točko narodne istovetnosti in pripadnosti. Kakor himna, zastava, denar, ustava … tako so ta platna vabilo k ponosu. In tukaj se ustavijo ksenofobija, rasizem ali nestrpnost, ker vemo kaj smo in kaj imamo.
Zafrkljivci. Ob sklepu še misel, ki se je rodila, ko sem zapuščal osrednji hram likovne kulturne dediščine. Impresioniste bi imenoval »zafkrljivci«, ker z optičnimi ukanami izvabijo rahel nasmešek iz vsakega, ki pogleda njihova dela. Da lahko vidiš podrobnosti na sliki, se moraš – kontradiktorno – oddaljiti od slike. Od dlje ko jo opazuješ, več vidiš, več razumeš.
Danes grem v Narodno galerijo gledat Impresioniste. Da, še zadnji vlak. Veliko pričakujem od razstave, ki je dala pomemben prispevek kulturnemu dogajanju v prestolnici male podalpske republike. Pečat impresionistov v Evropi je bil pomemben - kaj je v Narodni galeriji, pa bom še videl ...
In danes? Danes je svetovni dan bolnikov. Nimam kaj dosti napisat o tem ampak med plavanjem v bazenu, sem se spomnil na mojo nono. Brez veze. Ne, nič sentimentalnega, samo spomin. Nona je tista tiha oseba v mojem življenju, ki pomeni stalnico družine. Vedno me pričaka v svojem kotu v kuhinji. Na mali temnorjavi pručki ob njenem vozičku je prostor za vse težave, vprašanja, zgražanja, novosti razočaranja in nore ideje.
Ona posluša. Včasih tudi kaj vpraša in kot pozorna sogovornica ve, kdaj je konec pogovora in kdaj mora dodati nasvet.
Morda ona najbolj izstopa kot lik bolnika, saj skoraj štiri desetletja prenaša multiplosklerozo s pogumom. Mislim, da ni drugačna od mnogih bolnic in bolnikov, ki se z vsakodnevnimi težavami obračajo na zdravnike ali drugačne terapevte. Ravno tukaj je skrivnost: prenašati bolečino. In to je umetnost. Bolnik ni več "breme" družbe ampak umetnik, ki oblikuje družbeno podobo.
Posebne vrste umetniki so tudi zdravniki, medicinske sestre in negovalci, ki prvi pomagajo v zdravstvenih težavah. Ta dan bolnikov - ali kakorkoli ga imenujemo - je dan hvaležnosti: za zdravje in za vse, ki nam zdravje ohranjajo.
… zemeljsko življenje italijanskega dekleta, Eluane Englaro, ki je danes umrla v Videmski kliniki. Dogajanje okrog te zgodbe smo lahko spremljali preko domačih in še posebej italijanskih medijev. V zadnjih treh dneh je bio-etično vprašanje preraslo v institucionalni spor znotraj države, ki je razdelil Italijo na pol.
Ob tako občutljivem vprašanju, kot je življenje ali smrt pa se ne počutim, da bi odpiral globoke teze.
O evtanaziji lahko se vsak izreče sam. Mislim pa, da to ni bila le evtanazija v pomenu besede (iz grščine "dobra smrt") ampak primer, ko so pustili človeka umreti od lakote in žeje.
Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo ...
Včeraj zvečer me je klicala mama. Poleg obnove vremenskega stanja mi je hitela povedati, da se v osrednjem slovenskem kulturnem hramu ljudje grdo obnašajo. No ja, kaj pa če je slabo razumela … Potožila je, da ljudje mečejo torto po odru, čofotajo po vodi, se polivajo s penino in nič kaj hujšega kot to: spahujejo se v mikrofon.
Pomislil sem, da če je Predsednik Republike v dvorani, kaj takega gotovo ni možno. Odšel sem spat in se danes priklopil na internetni brskalnik. Poiščem posnetek oddaje in … groza! Vse je res! Mama je imela prav!
Na odru je bil nek plitek bazenček z vodo po katerem prideta dva znana slovenska igralca. Nosita mizo s torto, penino, krožniki in nožem. Hitro nasekata torto, nalijeta penino in nato se začne visoka kultura … Sprva se obmetavata s torto, nato polivata s penino – ob spremljavi harmonikarja – dokler ne stopita do mikrofona na koncu odra. Tam dosežeta višek – višek svoje neumnosti: eden od igralcev glasno rigne v mikrofon! Sledi prisiljeno dretje, pardon, petje.
Posnetek te obscene predstave si lahko ogledate na linku, ki je priložen zgornjemu delu besedila. Da, bila je obscena predstava! Pa ne zato, ker bi bil sam tako popoln, da teh stvari ne bi nikoli počel ali da bi se mi gnusile. Ljudska kultura lahko veliko prenese – vsekakor pa ne, osrednja slovesnost pred kulturnim praznikom.
Gnusi se mi to, da je šlo, Bog sam ve, koliko denarja za tako neumnost. Kdor je to režiral, izvajal, podpiral in sodeloval bi ga lahko bilo sram. Ponižali so kulturni praznik, osmešili Predsednika Republike in ostale predstavnike Države, ugledne goste, razvrednotili pomen predstave in nagrad. Mislim, da spahovanje na odru prerašča pojme še tako sodobne kulture in umetniškega izražanja.
To pomeni, da odslej lahko sproščamo gastrične in črevesne mišice kjerkoli … pred Predsednikom Republike ali v trgovini. In če kaj zaropota, samo dodamo »v imenu kulture!« pa smo rešeni!? Ne samo, da nam je oproščeno, ampak smo celo »moderni«. Naslednji visoko-kulturni korak bo morda to, da bodo najeli cel pevski zbor, ki bo izvedel narodno himno z izločanjem plinov iz črevesja … ali bodo z riganjem postavili na odere celo opero.
… ne mama, nisi čudna! S tabo je vse v redu. Slovenci postajamo senzibilni na gastro-črevesno akustiko!
Zaradi lastnega zanimanja in zaradi »službene dolžnosti« spremljam od blizu dogajanje znotraj Vatikanskega obzidja v zvezi s preklicem izobčenja škofov iz bratovščine sv. Pija X. Na hitro jim rečemo lefebvroci. To je skupina katoličanov, ki niso sprejeli drugega Vatikanskega koncila in so tako »ostali« v dobi tridentinskega koncila. Kaj to pomeni? Mašujejo in opravljajo vse obrede v latinščini, obrnjeni k oltarju (in ne k ljudem) ter ne priznavajo Cerkvenih novosti iz dvajsetega stoletja. Izobčenje jih je doletelo leta 1988, ko je vodja omenjene bratovščine, škof Marcele Lefebvre, posveti štiri nove škofe, brez papeževega dovoljenja.
Vse bi šlo mirno skozi, če ne bi prišel na dan sočen podatek … Polemika se je razvnela, ko se je izvedelo, da je eden od štirih škofov te bratovščine, škof Richard Williamson, zanikal holokavst in dejal, da je v koncentracijskih taboriščih umrlo nič več kot par sto tisoč ljudi.
Hitri medijski odzivi in pozni Vatikan so poskrbeli – vsak na svoj način – da je zgodba dobila vesoljne razsežnosti.
Kmalu so se začeli oddaljevati od papeževih stališč nekateri teologi, na to ugledni evropski škofje in krona vsemu je bila gospa Angela Merkel. Nemci čutijo na tem področju velik sram in taka tema jim povzroča splošno nelagodje. Razumljivo je torej, da je Merklova zahtevala jasno distanciranje na tem področju in čim večjo stopnjo transparentnosti.
Zgodilo se je tako. V Državnem tajništvu so izdali noto, s katero postavljajo pogoje za »polnost občestva«. Mora bo ta nota vse uredila …
Pri celotni zgodbi lahko opazimo dve stopnji razmišljanja. Na eni strani veliko družbeno oddaljenost in neinformiranost Vatikanskih veljakov, ki so »spregledali« to malenkost s holokavstom in na drugi, jasne poglede vladarja. Angela Merkel vsekakor je oseba, ki ima kaj povedati Evropi in sodobnemu načinu vladanja. Brez strahu je branila svoje argumente, zastavila svoje ime ter prispevala k rešitvi zapletenega vprašanja.
Vrnimo se k tisti »noti«. V bistvu je samo kos papirja in na formalni ravni bo (je že) zadostil, da se polemike malo poležejo. Vprašanje ki ostaja odprto pa ni neke vljudnostne note ampak celotnega aparata. Kdo je spregledal tako izjavo? Bo papež Benedikt XVI. žrtvoval medverski in medkulturni dialog za dodatno peščico katoličanov? Ali je Janez Pavel II. ravnal napačno ko je 1988. izobčil štiri škofe?
Ustoličenje novega patriarha Moskve in vse Rusije, predstavlja praznični dogodek za celotno Cerkev. Začela se je nova doba za pravoslavni svet. In nova doba tudi za katoliško Cerkev. Če verujemo - in to izpovedujemo - da je Cerkev ena, katoliška in apostolska, potem se lahko veselimo kakor ob ustoličenju novega papeža. V Rimu Peter, v Moskvi Andrej. Vzhodni svet je katoličanom pogosto neznan in predstavlja s svojim ritmom bolj neznanko kot domače okolje.
Pravoslavna Cerkev pomeni Cerkev bratov in sestra. Ne samo v Kristusu ampak tudi v jezikovni skupini. Veličina slovanskega sveta ima verjetno ravno v Moskvi najvišjo obliko izraznosti. T.i. slovanski kompleks (= veličastnost na najvišji možni ravni) dosega v tem okolju svojo udejstvovanje. Pa da ne bom preveč pameten glede Rusije - nisem še bil ampak je to kraj, ki si ga zelo želim obiskat - grem raje k vprašanju ekumenskih odnosov.
Ekumenizem pomeni dialog med katoliško in pravoslavno stranjo Cerkve. Po skoraj tisočletnem molku in oddaljenosti se je v sredini dvajsetega stoletja začelo zbliževanje in puščanje preteklosti vse boleče dogodke.
Mislim, da čaka patriarha Kirila veliko in naporno delo. Postopno in z močjo vztrajnih argumentov mora prinesti v vrste svojega klera novo pojmovanje osnovnih konceptov zahodnega krščanstva, odpreti pogled drugačnosti katoliškega sveta po drugem Vatikanskem cerkvenem zboru in spregovoriti s skupnim teološkim jezikom.
Da ne bo pomote, na katoliški strani ni vse 100%! Ravno tako čaka trdo delo tudi papeža Benedikta XVI. Paziti bo moral, da ne bo "v imenu edinosti" zdrsnil v kako zgodovinsko zanko - kakor smo lahko v teh dneh videli - ali spregledal pomena duhovne vrednosti vzhoda. Upam, da bomo zahodnjaki toliko modri, da bomo pri kakšni napaki sklonili glavo in rekli težki "mea culpa" ter za doseganje višjega cilja, se odpovedali lastnemu ponosu.
Torej, krenimo na pot Evrope, ki diha z obema polovici pljuč. Gospodarstvo raste in pada. Naložbe lahko razje rja, uničijo molji, odnese poplava, razvrednoti kriza ... duhovno bogastvo pa ostane!
Objave
