Ob diplomi sem dobil zelo posebno in provokativno darilo. Posebno, ker je imelo močno simboliko, saj diplomantu teologije podariti knjigo z naslovom Bog kot zabloda, pomeni ubrati pot provokacije. Avtor knjige, profesor biologije na oxfordski univerzi, preko raznih argumentov se trudi dokazati, da je krščanstvo brezpredmetno, saj Boga ni in da je verovanje neka avtosugestija, ki so nam jo kot otrokom vcepili starši.
Bolj ko sem bral, bolj sem postajal slabe volje. V vsakem odstavku sem videl grožnjo proti lastni veri, grobo poseganje v svoja verska čustva in eno samo veliko žalitev. Toda ko sem začel iskati to »žalitev« v rokah nisem imel nič konkretnega. Knjiga je namreč napisana v umirjenem tonu, z argumenti in brez kakršnekoli vulgarnosti. Takoj so mi prišle na misel podobe iz splošno znanega filma Angeli in demoni ter spomin na ogorčenje, ki ga tu pa tam sproži film ali knjiga, ki nista v liniji z našo vero.
Ali nas resnično vsi napadajo? Mislim, da populističen roman, napisan v ležernem tonu in brez večjega miselnega prodora ne more povzročiti velike škode takemu orjaku, kakršen je vera, ki je nastajala stoletja in stoletja ter ji milijonske množice priznavajo življenjsko vlogo. Če nas tako (hitro) prizadenejo senzacije romanov in filmov bi se morali kot kristjani vprašati, koliko je trdna naša vera in koliko smo prepričani v to, kar navzven kažemo.
Krščanstvo je tako kot mnoge druge vere skozi svoj obstoj doživelo številne udarce in težke trenutke, vendar zgodovina nam kaže, da je vsak »napad« pomagal, da se je kot vera utrdilo in mnogo močnejše nadaljevalo pot. Vsaka vera predvideva tudi dvomljivce, negotove vernike in, v primeru krščanstva, ateiste. Da, ateizem obstaja zaradi krščanstva, saj so vsi njegovi argumenti le razlogi »proti« obstoječi veri. Ateizem ne pove nič novega, ne razvije svoje misli, ampak samo zanika in zavrača že obstoječo vero. Če bomo snemali križe, bomo hudo prizadeli nevernike in ateiste, ker jim bomo vzeli glavni element proti čemu iskati razloge ne-vere.
Na eni strani križ … in na drugi jaslice. Mislim, da je sporočilo slednjih zelo jasno in nedvoumno: rojstvo otroka. Rojstvo je vesel trenutek za vsakega človeka, vsako kulturo in družbeni položaj. Jaslice so simbol rojstva, veselega dogodka, ki predstavlja začetek Jezusovega zemeljskega življenja opisanega v evangeliju, ki je vesela novica. Novo rojstvo pomeni upor smrti, zato ostaja skozi stoletja (takoj za velikonočnim vstajenjem, ki pomeni popolno zmago nad smrtjo) eden od osrednjih likov krščanske vere.
Ali lahko ateisti praznujejo božič? Mislim, da lahko. To se bo zgodilo, če bomo ob rojstvu novega otroka kristjani pokazali veselje, ki je namenjeno vsem ljudem. Katoličani nismo ekskluzivni prebivalci Zemlje, ampak jo delimo še z mnogimi drugimi ljudmi. Prav zato moramo biti strpni, uvidevni in pozorni do tistih, ki so ob nas in jim pokazat, da vera ni dolgočasna teologija ampak način življenja.
Da bi se spraševali, ali so božični prazniki namenjeni tudi nevernikom, bi zapadli v banalnost. Razmislimo, kako je božič namenjen ateistom oziroma, kako naj bo božič ateistom praznik. Zmoremo?
Objavljeno v decembrski številki mesečnika Naš Vestnik.
Objave
Iskrena hvala vsem, ki ste oddali svoje komentarje, vprašanja, predloge in prispevke ter tako sooblikovali miselni prostor. Hvala za čas, trud in dobro voljo. Ohranite to lepo navado tudi v prihodnjem letu.
