Advent (1. adventna nedelja)

Glej, pridejo dnevi, govori GOSPOD, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Izraelovi in Judovi hiši.

Jer 33, 14 

Prva adventna nedelja mineva s predznakom mešanega vremena, dežja, megle, oblakov, sonca in vetra. Tako tipičen okvir za Jadransko morje. Obljuba s katero vstopamo v advent - čas pričakovanja - je močna in velika. Drzna. Obljuba ni sama na sebi namen, ker prihaja od Boga, pomeni upanje. V adventu se torej prepletata upanje in pričakovanje, ki sta sorodna odtenka. Hkrati pa tako izzivalna.

V Jeremijevi knjigi beremo o samovolji ljudstva, njihovi ozkogledosti in trmi. Slednja mi je zelo pri srcu. A Gospod se ne ozira ne po trmi, niti po napakah. Ko nam gre kaj narobe - po naši krivdi - nam ne vrne s "prav ti bodi, sem ti rekel!", ampak nas preseneti. Trmi ne sledi kazen ampak odkrijemo, da je Bog tisti oče, ki naše napake pokrije z darovi. A ne diši to nekoliko po božiču?

Advent je doba, ki ni samo čas, ampak je dimenzija, v kateri lahko odkrijemo nekaj novega, in drugačnega. To je kairos ali čas milosti. Čas, ko se kaos ureja v kozmos, kar pomeni red. In vrhunec reda, vrhunec stvarjenja, dosežemo s Kristusom.

Doživet advent!

Hitro ploskanje

Če ste uspešno končali naporen teden, potem si zaslužite aplavz. Tak ... pošten in rekorden, kakršnega premore spodnji rekorder v ploskanju. Pravi, da je najhitrejši "ploskač" na svetu. Bo držalo? Oglejte si posnetek:

Ste mu zaploskali ob koncu?  :)

Križ kot znamenje nasprotovanja

Razprava o verskih simbolih v javnih prostorih je okužila celo Evropo. Ponekod bi jih preprosto sneli, drugje pa bi jih prepovedali. Pač nekoga motijo, druge ovirajo, tretjim žalijo čustva ali kvarijo vzgojo otrok. Na to temo objavljam komentar za Radio Ognjišče dr. Ivana Štuheca, ki ni aktualen samo v pogledih na verske simbole, ampak še v marsičem drugem.

David je premagal Goljata, tako bi lahko v četrtek (19. novembra 2009), po veliki nogometni tekmi med Rusijo in Slovenijo, slovenski mediji naslovili svoje naslovnice, če bi ne bili vedno bolj Boga boječi in vero v privatnost in zasebnost odrivajoči. Kako je ta privatnost in zasebnost iz prejšnjih marksističnih časov globoko zarezala v zavest ljudi, smo lahko ne dolgo tega prebrali v poročilu varuhinje gledalčevih in poslušalčevih pravic, gospe Miše Molk, ki je zapisala, da je vendarle jasno, da je vera zasebna in intimna zadeva. Ali ni zanimiv paradoks, s katerim se dnevno srečujemo, ko nekateri vztrajno tiščijo vero v intimnost, intimnosti pa v javnost. Prav to početje kaže na to, kako v tej družbi vlada popolna zmeda vrednot. No, še hujše teze smo lahko pred tedni prebrali v mariborskem Večeru, ko je znani freudovec Vodeb svoj komentar namenil veri in vernikom ter nas v imenu Freuda razglasil za norce. Ta izraz je uporabljal dobesedno. Do danes v Večeru nisem opazil, da bi se kdorkoli od norcev odzval in protestiral, tudi ne verjamem, da bo kdo vložil tožbo zaradi žaljenja verskih čustev.

V ta paket lahko zavijemo tudi zgodbo o križu v župnijski učilnici, ki trenutno služi kot šolska učilnica javni šoli. Razprava okrog tega vprašanja je bila res vredna norcev. Še posebej tistih, ki so svetovali, da je zaradi ljubega miru križ najbolje sneti. Ali to pomeni, da bomo sedaj po cerkvenih šolah skrili križe, če bi se slučajno minister za šolstvo najavil na obisk, ali če bomo na šolo sprejeli dijake, ki niso kristjani ali sploh ne verujoči. V imenu laičnosti in njene družbene ideološkosti, to je namreč laičnost postala, bomo kot gostitelji skrivali svoja znamenja identitete. Hkrati pa bomo tolerirali, da mladi nosijo na majicah in drugih oblačilih satanistične simbole ali simbole totalitarnih režimov. Čas je, da se vprašamo o zdravi pameti.

Če se vrnemo h križu. Debata o križu je postala evropska debata, še posebej v Italiji. Tema je vroča in velja o njej spregovoriti bolj natančno. Najprej si odgovorimo na vprašanje, ali je religioznost, vernost v Evropi in Sloveniji vrednota? Za ene da, za druge ne. In če je tudi samo za nekatere to vrednota, naj bo to celo manjšina, je to vrednoto v družbi potrebno spoštovati in jo kultivirati kot npr. šport ali kulturo. V zvezi s tem bi morali priti do temeljnega soglasja, ki je dejansko vsebovano v deklaraciji o človekovih pravicah in tudi v slovenski ustavi, ko govori o svobodi veroizpovedi.

Drugo vprašanje zadeva konfesionalnost, se pravi pripadnost določeni verski skupnosti ali Cerkvi. Tu smo na polju pluralne družbe in nazorsko nevtralne države. Javne ustanove, ki so last države in jih država v celoti financira, bi morale to nevtralnost in pluralnost spoštovati. Dosledno to pomeni, da noben verski ali kakršenkoli drugi simbol ne spada v učilnice javnih šol. Križ je in bo ostal simbol krščanstva in ne more biti ne simbol naroda in tudi ne kulture, ki ni samo krščanska, čeprav je tudi pod vplivom krščanstva. Krščanstvu kot nespornemu sestavnemu delu evropske kulture pripada mesto v vzgoji in izobraževanju iz kulturnih in zgodovinskih razlogov.

Rešitvi sta možni dve: ali da država 100 % podpre vse krščanske vzgojno-izobraževalne in druge javnemu servisu namenjene ustanove, s tem pa kristjanom in tudi drugim, ki se za to svobodno odločijo omogoči, da kot enakovredni in enakopravni državljani uporabljajo tiste ustanove, ki so jim nazorsko blizu ter tako dosledno spoštuje dejstvo, da so vsi kristjani tudi davkoplačevalci.

Druga rešitev pa je, da se v vseh javnih ustanovah po vzoru bolnišnic in domov za starejše, namenijo posebni prostori, ki so namenjeni molitvi ali drugim verskim dejavnostim. V ta prostor svobodno vstopajo tisti, ki to želijo. To bi konkretno pomenilo, da ima vsaka šola prostor za duhovna opravila, kjer se simbolika menjuje v skladu s konfesijo, ki se v prostoru nahaja. Takšna rešitev bi bila v skladu s pluralno in demokratično družbo in v skladu z družbenim soglasjem, da vera je vrednota in da je omogočeno tudi njeno javno izražanje. V tem primeru se lahko in bi se dejansko v vseh državah, kjer imajo križe v učilnicah, ti križi smeli umakniti.

Rešitve, ki spoštujejo religioznost ljudi, poznamo na vseh letališčih in večjih postajah. Tudi veliki trgovski centri so pričeli postavljati prostore za duhovno dejavnost. Tako ima vernik možnost, da tudi v javnem prostoru zadovolji svoje verske želje in potrebe, za to se odloča svobodno, ker pa je državljan in davkoplačevalec, ima do tega tudi pravico. Vera kot pomemben dejavnik v življenju številnih ljudi se družbeno normalizira in postane tudi prostor dialoga, tako med verniki, kakor med verujočimi in neverujočimi.

Če je za nekatere učitelje normalno, da hodijo na jogo, bo pač za druge, da gredo na meditacijo ali skupno organizirano molitev. Toleranca je tako na preizkušnji tam, kjer dejansko različni ljudje, z različnimi nazori ali verskimi prepričanji mirno sobivajo, ne pa da eni lahko nekaj počnejo javno, drugi pa to smejo zgolj privatno.

Zato ne vidim razloga za veliko razburjenje, kar zadeva razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice. To sodišče mora razmisliti tudi o tem, če nekomu nekaj vzame, kaj mu daje v zameno, ali kaj mu daje na ustreznejši in primernejši način, glede na novo družbeno situacijo. To, česar si kristjani vis-a-vis države ne smemo pustiti vzeti in dovoliti je, da smo kot verniki enakopravni del družbe in da nam država mora omogočiti versko dejavnost tam, kjer mi to želimo in pričakujemo in ne tam, kjer to določajo katerikoli oblastniki.

Podobno kot smo vsi solidarni, ko gre za zdravje in socialo, tako velja biti solidaren tudi, ko gre za vero, vendar na predpostavki, da se za verske zadeve ali verske ustanove odločamo svobodno. Svobodni pa smo lahko takrat, ko imamo enake možnosti izbire.

V prostorih, ki jih je zgradila katera koli verska skupnost seveda lahko in morajo viseti tista znamenja, s katerimi se ta veroizpoved poistoveti. Gostje v teh prostorih, tudi če gre za javno šolo, se v to nimajo kaj vtikati, saj je to osnovno pravilo bontona, da spoštuješ tisto, kar gostitelj je. 

dr. Ivan J. Štuhec

Prenosnik prihodnosti: Rolltop

Drage obiskovalke in obiskovalci Male miselne tržnice, povabim vas, da skočimo v (bližnjo)  prihodnost. Malo tehnološkega oddiha od (pre)resnih tem ne bo škodilo. Mislim, da je tak koncept računalnika res revolucionaren.  Zaenkrat je še vse v povojih in na ravni koncepta, toda verjetno bo kmalu pristalo tudi na trgovinske police.

Vabljeni k ogledu:

Kralj in Resnica

»Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas«.

Jn 18, 37

Čeprav v zadnjih dneh razmišljamo v "nogometnih pojmih", velja vključiti še nekaj bogoslužnega spomina. Čedalje več lučk v nakupovalnih centrih predstavlja, da se bližajo prazniki. Pred njimi pa je še advent. Po vrsti. Pred adventom je konec bogoslužnega leta ali t.i. cerkvenega koledarja. Zadnja nedelja v cerkvenem letu je nedelja Kristusa, kralja vesoljstva. Naziv ki mu ga je prilepila »uradna« Cerkev je nekoliko v kontrastu z Njegovimi besedami. Kraljestvo in nazivi (mu) niso pomembni – pomembna je resnica, ki izhaja iz Njegovega glasu (= besede).

Tako tudi ob sodbi, verjetno ne bomo vprašani, koliko šol smo končali, koliko častnih nazivov smo dobili ali koliko banketov smo se udeležili. Vprašani bomo po drugih – pomembnejših – zadevah.

Ob poslušanju današnje Božje besede, se mi porajajo vprašanja, ki zadevajo mojo držo kristjana. Kako bi opisal … nek občutek nelagodja. Nelagodje, ker se zavedam, da sem kot kristjan (in eden izmed kristjanov) na očeh tistih, ki ne hodijo k maši. Ravno preko nas, kristjanov, presojajo vero in Cerkev. 

Zato smo pogosto verniki nevernikom (ali t.i. oddaljenim) ovira do vere. Ali smo se kristjani sposobni odpovedati častnim nazivom v zameno za Resnico, pisano z veliko začetnico? Česa se raje oklepamo: krone, svetniškega sija, škrlatnega plašča ali križa?

Kruha in iger - ostale bodo samo igre

Latinski pregovor bi lahko 100% aplicirali na ravnanje naše politike in (njenih) medijev pri nas. Koliko trušča in kakšna slavja ob nogometni zmagi! Lepo je, da smo ponosni na naše športnike in tako izrazimo domoljubje ter narodni ponos. Lepo je tudi, da se naši politiki tako potrudijo, da se slikajo z uspešnimi nogometaši in hitro premaknejo uradne obveznosti zaradi pozdravov reprezentanci.

Tisto kar pa ni lepo je, da taisti politiki ne premikajo uradnih zadev, ko morajo pogledati delavce pred zaprto tovarno, ko bi morali pred prazna skladišča humanitarnih organizacij in ko bi morali pozdraviti kak naš uspešen pevski zbor.

Zelo sem vesel, da so naši nogometaši dosegli tak uspeh, toda jezi me, ker se publicira samo nogomet, kakor Slovenci nismo nič drugega. Mislim, da svetu lahko pokažemo kaj  več (in veliko boljšega), kakor le nekaj športnikov, žogo in zeleno travo.

Zakaj ne namenimo (vsaj) toliko medijskega prostora tudi našim uspešnim glasbenikom, kulturnikom, umetnikom, obrtnikom, podjetnikom, znanstvenikom ... ki prav tako (ali še bolj) prispevajo k ugledu Slovenije v tujini!? Zakaj vehementno preziramo vse tiste, ki ne zastopajo prave politične/vladajoče barve? Zakaj se izogibamo javnim pohvalam tistim, ki so s trdim delom pridobili mednarodno priznanje?

Morda zato, ker bi s tem morali priznati velik nacionalni polom, da nimamo denarja (ker ga ne namenimo), da bi zadržali svoj intelektualni in kulturni kader doma, ker podpiramo druge zadeve. Morda zato, ker nas je sram, da moramo priznati, kako mačehovsko se obnaša domača politika do intelektualcev. Na omenjenih področji ni priznanj, ker bi morali "vklopiti" nekaj sivih celih in celo kaj pomisliti. Seveda je veliko lažje živinsko tulit na ulici ali na stadionu, kakor pa si vzet nekaj časa in prisluhnit vrhunskemu koncertu, ali prebrati dober roman slovenskega avtorja.

V času krize, ko "magično" število brezposelnih visi kakor Damoklejev meč na naše gospodarstvo, nogometna zmaga prinaša tisti element "iger", ki odvrača našo pozornost od realnih tem. Oklenimo se iger, ker te nam bodo tudi ostale ...  marsikomu bo kruha bo verjetno kmalu zmanjkalo.

Toskana - v sliki

Nekaj slik iz jesenskega San Miniata.

Ostanki srednjeveških obrambnih stolpov. San Miniato v jeseni dobi posebno ozračje:

Razgled izpred cerkve:

Lokalni muzej:

Mega buča. Po poti od avtobusa do cerkve, smo zagledali kombi z neko gmoto na prikolici. Vprašam ali je "stvor" umetna. Srečni lastnik mi odgovori, da je NJEGOVA buča pridelana doma, prava, naravna in tehta 237 kilogramov. Toda letos je bila slaba letina, ker lani je vsaka tehtala 400 kg.

Pot domov je potekala na tem grdem, toda zelo udobnim in hitrim vlakom:

Mladi in mediji (zadnjič)

Srečanje v San Miniatu je bilo zelo bogato. Kulturni in intelektualni prostor sta ponudila vsem obiskovalcem lepo izkušnjo in nova spoznanja, ki odkrivajo nekatera ozadja trenutnih razmer. Ko uredim zapiske, objavim na blogu ta "nova spoznanja". Sedaj pa mislim, da je čas, da sklenemo z objavami o mladih in medijih. To "odisejsko pisanje" o (ne)branosti verskega tiska med mladimi bom sklenil s svojo zadnjo mislijo. Morda ste se že naveličani tega branja a mislim, da se o temu premalo govori, čeprav mladi predstavljajo ključen segment naše družbe. Trditev, da analize kažejo eno, stanje pa je drugo, ne drži, ker analize "merijo" stanje. Naloga teoretične študije je, da ponudi novo orodje praktičnim delavcem. Če vemo kaj si naši mladi želijo, jim to lahko tudi ponudimo. Če vemo, da nekdo ne mara solate, mu je verjetno - iz uvidevnosti - ne bomo tiščali pod nos. 

Koliko in kako verski tisk nagovarja mlade bralce smo lahko opazili v rezultatih ankete. Odgovori sodelujočih dijakinj in dijakov so njihov krik nelagodja in nestrinjanja. Koliko so sami pripravljeni sodelovati pri spremembi, ne vemo, vendar upoštevanje njihovega glasu pomeni vzpostaviti stik z »odjemalci«, katerim bi morali biti katoliški mediji v prvi vrsti namenjeni. 

Mladi bodo uspešno nagovorjeni, ko bodo po navadni ali elektronski pošti takoj po izidu nove številke napolnili urednikov poštni naslov. Katoliški mediji bodo izpolnili svoje poslanstvo, ko bodo dijaki in dijakinje na vlaku, na poti domov ali med šolskim odmorom razpravljali o najljubšem glasbeniku v zadnji številki verskih edicij. Format nove komunikacije gre preko informacije in to zahteva, da se oblika množičnih občil temu tudi podredi. 

Nove zahteve trga pogosto poveličujejo informacijo, toda če jo pretvorimo v informacijo, ki postane del evangelizacije, lahko uspešno vstopamo v sodobno govorico multimedijskega prostora. Tukaj se nahaja naša mladina in tako se jim lahko (celotna družba) uspešno približamo.

Kdaj bo konec sveta?

Vprašanje vsekakor ni lahko in tudi odgovor zahteva daljši premislek. Če bi vprašali pripadnike Jehovih prič verjetno bi nam odgovorili, da bo kmalu. Med nami povedano: napovedali so ga že nekajkrat, vendar vsakič ko ga ni bilo, so rekli, da se je nekaj spremenilo. Ne smemo pozabit niti na naše »prednike«, prve kristjane, ki so ravno tako pričakovali takojšnji drugi Kristusov prihod. Prihod, ki naj bi se zgodil v nekaj letih po vstajenju … a ga prav tako – očitno – ni bilo. Minilo je nekaj stoletji, teologija se je razvijala in krščanstvo z njo.

Razmišljam o današnji Božji besedi, ker je zelo zanimiva in v optiki praznika Kristusa Kralja vesoljstva, nas usmerja v podobe o katerih ne razmišljamo vsak dan. Po drugi strani pa zapiski iz San Miniata so še v zelo neurejeni in dokler jih ne spravim v spodobno obliko (za kar potrebujem čas), bom raje pripravil nekaj bolj »priročnega«. Torej, k stvari!Iz svetopisemskih in drugih opisov (govori starozaveznih prerokov, Kristusove napovedi, Apokalipsa in apokrifni spisi) vemo, da bo ta trenutek strašen. Mnogi filmski producenti in režiserji so si dali duška ter nam pripravili »sliko« konca sveta.

Razmišljal sem o »koncu« in moram priznati, da mi ta končnost konca – v zelo absolutni obliki – ne gre ravno najbolje od rok. Zakaj ne? Zelo preprosto. Če imamo obljubo o večnosti in vemo, da se v območju svetega uresniči relativnost časa (kakor pravi sv. Avguštin v svojih Izpovedih), zakaj bi trepetali, ko razmišljamo o koncu. Konec lahko pomeni marsikaj. Vsaka smrt predstavlja nek konec in vsako življenje je sestavljeno iz koncev in začetkov. Prav tako tudi konec sveta lahko prevedemo v novo priložnost, ki jo bomo (do)živeli in drugače. Tukaj se navezuje na N. Kuzanskega, ki trdi, da je Bog drugače drugačen. In če gremo po tej logiki, je jasno, da življenje v njem bo drugačno, kakor je sedaj.

Upam, da mi oprostite nekoliko dolg uvod, toda današnja Božja beseda usmeri naš pogled v prihodnost. To ni običajna prihodnost, ki jo veže čas in je tudi časovno pogojena, ampak gre za tako »daljno prihodnost«, da ji rečemo večnost. Pojem večnosti ni enostavno razložljiv, vendar predstavlja dimenzijo v kateri najdemo odgovore na mnoga teološka vprašanja.

Lahko bi fantazirali in razmišljali, kako bo zgledal konec sveta, kaj se nam bo zgodilo, katera znamenja bodo to nakazala in kako hudo bo. Nekaj od tega nam že opiše današnji evangelij, vendar veliko bolj moramo biti pozorni na Jezusove besede: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (Mr 13, 31).

Všeč mi je, da dobimo »porcijo« večnosti že v sedanjosti. Na prvih straneh Svetega pisma, v poročilu o stvarjenju, beremo, da Bog vse ustvarja z besedo. Evangelij po Janezu začne z »besedo« in ravno beseda »beseda« igra pomembno vlogo v Jezusovem delovanju. Z besedo ozdravlja, svari … Ali ni hecno, da ob sklepu Božje besede, na vzklik »To je Božja beseda«, odgovorimo z »Bogu hvala!« brez, da bi se zavedali za kaj gre. Če bo prešlo vse, razen Božje besede, potem imamo pri vsaki maši zagotovilo, da kar smo slišali (in razumeli) nam bo pomagalo v večnost(i).

Dragi prijatelji Male miselne tržnice, konec sveta ali ne, uživajmo ob lepi nedelji in vsem lepem, kar vsak dan lahko prejmemo. S hvaležnostjo in čudenjem.

Toskana - o krizi in tisku

Koristim trenutek miru, da se povežem z blogom in vam povem, kako potekajo stvari v San Miniatu. Internetna povezava preko GSM-a ni ravno vrhunska, vendar upam, da bo zdržala do konca tega zapisa.

V Toskani poteka tridnevni simpoziji, na katerem predavatelji predstavljajo družbeno-ekonomsko dogajanje pred globalno krizo ter vlogo, ki so jo igrali mediji pri njenem nastajanju. Zanimiv referat je imel profesor ekonomije iz bolonjske univerze, ki je spregovoril o ekonomskih strukturah, ki so privedle do tega pojava, ki polni naše časopise … in pogovore. 

Z željo, da bi ponudili izhodiščne točke za premislek in oporo vsem medijskim delavcem je FISC (Italijanska zveza katoliških tednikov)[1], organizirala drugo študijsko srečanje v letu 2009. Poudarek bo na sporočanju trajnostnih vrednot.

Eno od pomembnih vprašanj današnjih predavanj je bilo, kako posredovati vrednote in odpreti pogled kritičen družbeni pogled na vsakdanje novice. Gre namreč za malenkostne novice, ki lahko povzročijo veliko nihanje delnic na borzi ali celo propad podjetja. Avditorij s(m)o sestavljali večinoma delavci katoliških medijskih hiš, zato je bilo govora o zadnji papeževi okrožnici in novih vzorcih svetovnega gospodarstva.

Kako lahko katoliški tisk posreduje vrednote? Kakšno vlogo mora imeti verski tisk v času finančne in gospodarske krize? O čem naj spregovorijo katoliški časopisi v dobi brezposelnosti? Na ta in podobna vprašanja je že delno (in še bo) skušalo odgovoriti skoraj 30 predavateljev, ki se bo zvrstilo v slabih treh dneh. Zgoščeni in kratki referati dajejo udeležencem osnovno gradivo za okrogle mize in skupne debate ter za nadaljnje vsakdanje uredniško in novinarsko delo. 

Ravno škofijski listi, župnijska oznanila, katoliški tedniki, verska uredništva in ostali verski tisk dosegajo širše občinstvo kakor si njihovi oblikovalci in uredniki predstavljajo. Zato preko verskega tiska Cerkev lahko spregovori ljudem o konkretnih ukrepih in dejanjih zoper revščino, brezposelnost in druge oblike teptanja človekovih pravic.

Osrednja tema študijskega srečanja je ekonomska kriza in trajnostni razvoj. Sredstva javnega obveščanja imajo dvojno nalogo: informirati in formirati ljudi. Osnovna naloga medijev je posredovati informacije, ki se dopolnijo z izobraževanjem in poglobitvijo odprte teme. Ekonomska kriza predstavlja veliko priložnost za medije (tudi za verski tisk), da lahko pokaže družbi resne življenjske razmere posameznikov in konkretna dejanja pomoči celotne družbe. 

Zaradi kompleksnosti težav ki se porajajo pred celotno družbo je vsak posameznik dolžan storiti kar je v njegovi moči, da se krivice odpravijo. Mnoge škofije po Evropi so pokazale konkretne oblike pomoči najbolj zapostavljenim in izpostavljenim skupinam. Posamezniki, medijske hiše in dobrodelne organizacije so ponovno izpostavile osrednjo vlogo človeka, ki je ne smeta nikoli zasenčiti niti kapital niti interesi trga.

Tisk dobi pogosto zgrešeno oznako »psa čuvaja« ali dežurnega inšpektorja. Vsekakor mediji morajo biti budni opazovalci družbe, predvsem pa pokazatelji družbenega stanja, ki ljudem odpira oči pred stisko bližnjega. Poiskati moramo vzroke družbenega propada a tudi ubrati poti gotovih, trajnih in strukturnih rešitev, ki bodo omogočile ponoven zagon ekonomije v službi človeka.

---

[1] Zveza FISC (Federazione italiana settimanali cattolici – Italijanska zveza katoliških tednikov) združuje 185 katoliških tednikov iz cele Italije v skupnem seštevku milijona izvodov tedensko.