Moč in lepota narave

Včerajšnja panorama iz Kopra. Bilo je strašno ... a tako veličastno. Nebo in morje sta se združila kakor tesna zaveznika. Moč in lepota narave!

Dobrodošli v …

… prihodnosti. Ko sem se vrnil iz Varšave sem še uredil zadnje slike iz Krakova in tako si rekel: »zdaj pa imam malo miru«. Toda že danes je bilo tega miru konec.

Smo v prihodnosti. Prihodnost, kakor smo jo kot otroci gledali v risanki The Jetsons, ki nosi uraden opis žanra: futuristična utopija. Izdelan v začetku '60 let prejšnjega stoletja, prikazuje »utopično prihodnost«, kjer je natakarica robot, očka gre v službo z letečim krožnikom in ljudje med sabo video-fonirajo. Utopična prihodnost? Videofoniranje ni več prihodnost ampak reden dodatek k telefonom in v redni uporabi. Risanka prikazuje to realnost kakor zelo oddaljeno v prihodnosti – pa ni!

Danes sem ostal brez besed, ko sem šel podaljšati naročnino za mobilni telefon in mi reče gospod za pultom: »Prosim za podpis na elektronsko tablico. Če ste zadovoljni s podpisom, potrdite«. Podpis na elektronsko tablico? Z e-svinčnikom? Moj e-podpis?

Soočil sem se z elektronsko tablico. In res to postaja redna praksa. Tako na upravnih enotah, kakor pri mobilnih operaterjih ali drugih pisarnah. Elektronska podlaga prepozna stik s pisalom, to se optično prenese na računalnik in v trenutku izpiše na list papirja ali drugam. Izvod pogodbe gre k meni domov po elektronski pošti in me tako časovno prehiti.

Čudenje in čudenje in čudenje – to, dragi moji, je tisto kar nam prinaša prihodnost. Stroji prehitevajo naša telesa in naše zmogljivosti ter neizogibno strmimo v obliko vsesplošne elektronizacije. Nisem nasprotnik napredka sicer ne bi brali teh vrstic, ampak zanima me, kje je zadnja meja dovoljenega in možnega: do kam bomo stopili? Kje so meje uporabe in kje meje zlorabe? Kam gre moj podpis, moji podatki, moja zasebnost?

Kjer se je vse začelo 3 (in konec)

Pot domov od Varšave je peljala proti Krakovu na jug Poljske. Postanek za jutranjo kavo. Skromno urejen bencinski servis s pripadajočim bifejem je ponudil zajtrk za dva (kava, sladica in neslan kruh) za manj kot 5 €. Ugodne cene so gotovo zadosten razlog za obisk Poljske.

Glavna cesta med Varšavo in Krakovom je čisto navadna magistralna podeželska cesta, ki pelje mimo vasi in manjših krajev. Vožnja je tako trajala – s postankom za poceni zajtrk – štiri ure. 280 km po taki poti je zelo mučno. Zelo.

Krakov. Mesto ki gotovo daje obiskovalcu popolnoma drugačen vtis kakor Varšava, ima v sebi močen pečat zgodovine, umirjen meščanski tempo in toplino slovanskega vzhoda. Pravijo, da je Krakov kulturni in zgodovinski center Poljske ter povsem drugačen od prestolnice. In je tudi res! Nedeljsko jutro polni tako glavni trg kakor tudi številne cerkve. Na sliki je Marijina cerkev, druga samo stolnici na Wawlu. Bogata notranjost in teološko zelo ekspresiven leseni oltarni triptih, sta bili ravno pravšnji scenarij za nedeljsko mašo. Obisk je bil seveda nad vsakim pričakovanjem: množično petje, molitev, sodelovanje … kakor romarskih shod.

Med opazovanjem Poljakov se mi je zdelo, da gledam obnašanje arhaične družbe iz začetka stoletja, ko skoraj brezpogojno sledil navodilom Cerkve. Naj ne zveni nesramno, ampak občutek sem imel, da se o »svetih zadevah« ne diskutira. Morda se je ta občutek rodil zaradi ljudske zunanje drže vdanosti pri maši ali prepolne cerkve, ki je videla vse sloje in starosti. Kdo bi vedel. Vsekakor Poljska ostaja v lepem spominu.

Z novimi spoznanji o polpretekli zgodovini, o ločitvah in združevanjih, o Solidarnosti … Tako daleč od doma, da sem imel občutek tujine in vendar tako blizu srcu, da sem se počutil doma.

Kjer se je vse začelo 2

Nad Varšavo lega večer. Pogled čez okno se ustavi pri hitrih tramvajih in sivih pročeljih stavb, ki označujejo preteklost. Njihovo sivino poudarjajo temni in gosti oblaki, ki se zbirajo nad mestom.

Prizor je kakor posebna kulisa, ki se ponuja obiskovalcu, da lahko začuti mesto v vseh njegovih odtenkih. In misli hitro ter nekontrolirano zdrsnejo v preteklost … v čas, ko so si velike sile razdelile Poljsko in jo okupirale. Pred očmi se nehote slikajo podobe iz filma The pianist, ki prikazuje Varšavo po bombnem napadu. Sivina pomešana z mrakom in melanholičnim značajem tega mesta, daje ritem zelo privlačnemu ozračju. Polmračno, sivo in spokojno. Varšava. Vzhod. Tisti vzhod, ki me tako privlači in zahteva, da sem tukaj. Da ga izkusim kajti brez osebnega izkustva ni notranjega miru.

O miru je tekla beseda na tridnevnem mednarodnem študijskem srečanju, ki je potekalo na katoliški univerzi kardinala S. Wyszynskega. Čeprav je bilo okolje (zelo) katoliško, udeleženci so pokazali zorni kot, ki samo oplazi nekaj elementov krščanstva. Predavatelji so bili tako katoličani kakor evangeličani. V ospredju ni bilo vprašanje kaj kdo je ampak kako živi Evropa dve desetletji po padcu Berlinskega zidu.

Gotovo je Varšava pravi naslov za tako srečanje saj, kakor pravi reklamni plakat v centru mesta, vse se je začelo na Poljskem (Zaczelo sie w Polsce). Od gibanja Solidarnosć do prvih delavskih shodov, od Poljskega papeža do političnega ozračja. Zgodovinski premik je bil vsekakor močan in globok zato se Evropa danes ozira za posledicami in išče prihodnost.

Razburkano in razgibano zgodovino te države si lahko preberete na tem linku ali sami poglobite na kakšnih zgodovinskih blogih in enciklopedijah. Kar izstopa je to, da je bila Poljska morda ena največjih žrtev druge svetovne vojne (kakor tudi časa pred njo in po njej) ampak, ker tega ni nikoli maščevala, je odigrala vlogo tihe prisotnosti v Evropi. Močno odporno gibanje, ki se je razvilo v Varšavi za osvoboditev države, je delovalo podtalno in vedno v interes naroda. Večplastnost zgodovinskih dogodkov razlagajo v muzeju odpora, ki preko golih dejstev in letnic pripoveduje zgodovino.

Kot obiskovalec ki prihajam iz dežele, ki je delila tako sorodno usodo, sem se čudil nad lucidnostjo in sistematičnostjo zgodovinskega spomina Poljakov. Nikjer nobene sence v duhu »kako je bilo moramo še videti«, »tega še nismo raziskali« ali »ta lik ostaja vprašljiv«. Dejstva so razložena preko datumov in dogodkov toda brez komentarjev. Kar tudi ni naloga zgodovine. Komentira lahko vsakdo sam.

Varšava nosi veliko spominskih plošč na obiske Janeza Pavla II. in kraje, ki jih je obiskal.

Toda Poljski papež je sad predzgodovine in odnosov med kardinalom Wyszynskim in državo. Kot element kohezivnosti in nesporne avtoritete, se ga Poljaki – posebno Varšavčani – hvaležno spominjajo. Deloval je kot nadškof v najstarejši škofiji te države zato je imel tudi naziv primas Poljske. Pravijo mu tudi primas tisočletja.

Katedrala sv. Janeza Krstnika je bila med vojno močno poškodovana. Danes obnovljena, skrita med ozkimi ulicami, hrani v sebi posmrtne ostanke kard. Wyszynskega in kard. Hlonda, ki je obiskal Ljubljano v tridesetih letih 20. stoletja.

Nekaj kotičkov mesta je kot biserček. Skriti med ozkimi ulicami, se odpirajo in vabijo k ogledu.

Strogo mestno jedro prekinjajo spomeniki in drugačni pomniki … da ne bi pozabili …

Tudi vlak ki nosi napis »exspress« ni samoumeven element. Dvajset let od tega, ga ne bi videli. In verjemite, potrebno je bilo veliko notranje samodiscipline, da nisem skočil gor in tako zaokrožil ta zgodovinski pomnik.

Melanholičnost in romantičnost se prepletata v pogledu na mogočno Vislo, ki mirno teče in deli Varšavo na dva dela …

… in jo povezujejo tramvaji …

… ali folklorne skupine.

Nekateri pravijo, da je Varšava Pariz vzhoda. Lahko nastane debata, da je to Praga. Ampak te slike so dokaz, da tudi na Poljskem ni slabo.

Eni prav ponosno in važno razkazujejo svoje imetje.

Drugi, bi ga lahko skrili. Iskanje Chopinovega muzeja ni bilo lahko delo. Ko se je prikazal ta prizor, me je doletela slaba volja. Kdaj bodo začeli kaj vlagati v turizem in promocijo? Zaprto do marca. Katerega leta?

In jutri nazaj na pot. Domov.

Kjer se je vse začelo

Danes samo na kratko. Dodajam nekaj slik in odhajam spat, ker dan je bil zelo gost. Jutri pa kakšno besedo več o Varšavi in iz srečanja.

Srečanje poteka na severu mestu v prostorih katoliške univerze Kardinala S. Wiszinskega:

Kraljeva palača ali kraljevi grad. Predstavlja dva pomembna datuma za Poljsko saj iz tega mesta so 1791 razglasili prvo ustavo (prva pisna ustava v Evropi) in 1991 svojo samostojnost. Med drugo svetovno vojno je bila ta stavba popolnoma zravnana z zemljo:

Grob mučeniškega duhovnika gibanja Solidarnosti. Jerzy Popieluszko. Njegova vloga je bila ključna pri tem gibanju zato je leta 1984 tudi izgubil življenje. Tajna policija ga je ugrabila, mučila in ubila. Truplo so odvrgli na breg Visle, kjer so ga po treh dneh našli. Pogreba se je udeležilo 500.000 ljudi. Grob:

Muzej Poljske osvoboditve. Kraj spomina in treznega zgodovinskega premisleka o dveh okupatorjih: Nemčija in Rusija. Muzej me je navdušil, ker so Poljaki pokazali visoko stopnjo zrelosti naroda in ne iščejo nobene nostalgije starih sistemov ampak ponosno živijo demokracijo. V muzeju ni komentarjev ali dodatnih mnenj ampak dejstva. Datumi, dogodki, osebe in njihova dejanja. Obiskovalec lahko sam oceni. Prizor iz muzeja:

Odhod iz Varšave brez obiska geta bi bil skoraj žaljiv. Po dolgem iskanju sem našel nekaj ostankov. Bil sem popoldne, nad mano sta letela dva krokarja in sonce je zahajalo k počitku. Kraj spomina:

Duh vzhoda

Varšava. Mesto ki nosi dušo vzhoda in gleda na zahod. Dvajset let po padcu Berlinskega zidu predstavlja za to mesto dvajset let sprememb in hitre hoje v veliko politično tvorbo Evropske unije. Pot me je pripeljala sem zaradi kongresa, ki ga organizira mednarodno združenje Societas Ethica iz Švice (The year 1989 – twenty years after the collapse of communism. Political and ethical challenges) in analizira stanje evropske družbe dvajset let po padcu Berlinskega zidu. Ključna vprašanja so, kako živi družba, kaj je novega, kako se kapital prijema na tleh komunizma, vloga zahoda …

Učenost predavateljev je zelo dobrodošla ampak še bolj zanimiva je slika na terenu. In kaj lahko vidimo v Varšavi? Vožnja po avtocesti (tako ji pravijo domačini) od Krakova do Varšave traja skoraj pet ur. Pokrajina je ravna in pogledu se ponujata neobdelana polja in gozdovi. Iz gozdov pa v predmestju Varšave, kakor punja v oko, udarijo reklamni napisi. Vseh oblik in velikosti, živih barv in zahodnih gesel. Oglasni trg ni normiran kakor je pri nas (jumbo plakati, plakatna mesta na postajah … in so vse dimenzije enake) ampak vsak oglašuje kakor želi in zmore.

Mesto je dokaj čisto, z odličnim in poceni javnim prevozom (24-urna vozovnica za vse kar pelje po celem mestu je nekaj manj kot 0,50 €), prenovljenimi stavbami in velikimi parki. Občutek zračnosti in sproščenosti dobi obiskovalec ob pogledu na neskončno dolge in široke ceste.

Poljska prestolnica postaja središče kontrastov. Na eni strani arhitekturna struktura mesta iz komunizma izgublja prostor pred kapitalskimi katedralami jekla in stekla ter na drugi strani baročne in renesančne stavbe v dialogu s sodobno arhitekturo. Sodobna arhitektura izgrajuje tudi družbo – ne samo mesto – ki živčno hlasta po modernih dosežkih, začenja gledati na uro bolj kot na bližnjega in odpira vrata velikemu gospodarju: denar. Bo izginil duh vzhoda?

Od daleč je še viden kakšen okrušen kot stavbe, ki pozdravlja živahno množico z besedami melanholične duše. Take občutke povzema Chopin in jih nosi v sebi, morda globoko skrite, tudi vsak Poljak. Vsak Poljak pa je ponosno navezan na veliko zgodovino svoje domovine in na like, ki so popeljal Poljsko visoko med narode: Friedrich Chopin, Marie Curie, Janez Pavel II., Lech Walesa etc.

Mit o veliki katoliški trdnjavi (še) zdrži saj je mogoče videti polne cerkve ob vseh urah dneva. Ljudje se ustavijo predvsem za molitev ali spoved. Vendar zelo verjetno je – kakor se profilirajo obrisi družbe – da bo tudi ta trdnjava padla. Mladi bodo izbrali drugačno pot od starih, potrošništvo je mikavnejše (in lažje) od krščanstva in vrednote bodo končale na odpadu. Morda.

To mesto mi daje občutek, da sem tukaj bližje tisti preteklosti, ki je tako močno zaznamovala tudi nas in smo jo že skoraj pozabili. Počutimo se že »odrasli« Evropejci, veliki med velikimi toda imamo še kakšno lekcijo za absorbirati. Občutki so zelo mešani saj Varšava ponuja vse kar potrebuje razvajeni zahodnjak in hkrati ostaja mesto vzhoda. Mesto, kjer zjutraj, ko se peljem s škripajočim tramvajem na predavanja, diši po pečenem kruhu. Morda pa je to duh vzhoda, ki bo ostal tudi potem, ko bo kapital preobrazil mesto in družbo.

Real Group - Walking Down the street

Glasbena točka v poletni vročini. Odlična vokalna skupina iz Švedske, The Real Group, ki izvaja Walking Down the street.

... in podoba mesta:

Tretji in zadnji "namig". Mislim, da je že več kot jasno:

Po poti glasbe, spominov in ...

Medtem ko bom "mlel" prve kilometre, lahko prisluhnete drugemu namigu. Tukaj je:

... ko so se Berlinčani zbudili v razdeljeno mesto

Zid 27 let delil mesto in družine

Neka avgustovska noč pred 48 leti. Berlin. V noči iz 12. na 13. avgust so vojaške enote Vzhodne Nemčije z žico zapečatile mejo med Zahodnim in Vzhodnim Berlinom.

Na "nedeljo bodeče žice", kot Nemci imenujejo dan ločitve države, so se Vzhodni Nemci zbudili ujeti v sovjetskem območju. V največji tajnosti so oblasti Nemške demokratične republike angažirale več 10.000 stražarjev, vojakov in policistov, ki so v noči na 13. avgust 1961 postavili nadzorne točke in ovire z bodečo žico ter tako dobesedno zabetonirali delitev hladne vojne v Evropi. Berlin je razdelila 1,83 metra visoka žica, Vzhodni Nemci pa so bili čez noč ločeni od svojih družin in svojcev. Železniške povezave med dvema deloma mesta so bile prekinjene, tudi ves promet okoli meje je bil ustavljen.

Žica je med Zahodnim in Vzhodnim Berlinom zrastla, ker se je Nemška demokratična republika odločila, da bo končala eksodus svojih prebivalcev na Zahod z ločitvijo Berlina, ki je bil po koncu druge svetovne vojne razdeljen na štiri območja: ameriško-britansko-francoskega in sovjetskega. Zahodni Berlin je bil po tej razdelitvi priljubljeno izhodišče za ubežnike iz strogega sovjetskega sistema, saj je od 50. let prejšnjega stoletja do avgusta 1961 na Zahod iz komunistične Vzhodne Nemčije z devetimi milijoni prebivalcev na Zahod pobegnilo kar 2,5 milijona ljudi.

Prebivalci obupani bežali in protestirali

Zid je razdelil Vzhodni in Zahodni Berlin in ločil Zahodni Berlin od drugih delov Vzhodne Nemčije. Svet so takrat šokirale podobe prebivalcev obmejne ulice Bernauer Strasse, ki so z oken skakali na drugo stran zidu v mreže, ki so jih držali prebivalci Zahodnega Berlina. Na tisoče jeznih protestnikov se je takoj zbralo na zahodni strani berlinske žice, na enem izmed mejnih prehodov so skušali celo porušiti žico, a so jim to preprečili stražarji.

Takratni zahodnonemški kancler Konrad Adenauer je prebivalce pozval k miru in v televizijskem prenosu državljanom dejal: "Danes, kot vedno, smo tesno povezani z Nemci v sovjetski coni in z Vzhodnim Berlinom. Ostajajo naši bratje in sestre, zvezna vlada pa ostaja trdno zavezana cilju nemške enotnosti".

Ločitev mesta je sprožila tudi ostre odzive mednarodne skupnosti. Predstavnik britanskega zunanjega ministrstva je dejal, da so ovire v nasprotju s statusom, ki ga je Berlin dobil po koncu vojne, nezakonite. Ameriški zunanji minister Dean Rusk je dejanje NDR-ja označil kot kršitev Vzhodno-Zahodnih dogovorov, in napovedal protestno noto Sovjetski zvezi.

V nekaj dneh zgradili zid

V naslednjih dneh so začele vojaške enote menjati žico s kamnitimi bloki in tako zgradile pravi zid. Zid je v višino meril 3,6 metra, dolg pa je bil 106 kilometrov. Poleg zidu je Berlin delilo še 66,5 kilometra žice, vzdolž zidu pa je bilo postavljenih 300 nadzornih stolpov. Zid je v varovalo več tisoč oboroženih stražarjev, ki so imeli ukaz, da "ustavijo ali likvidirajo" vsakega, tudi otroke, ki bi skušali nezakonito priti čez zid. Kljub temu naj bi na drugo stran do padca zidu 9. novembra 1989 uspelo prebežati približno 5.000 ljudem. Večina je pobegnila skozi 17 predorov pod zidom.

Med prečkanjem zidu umrlo najmanj 136 ljudi

Izide zadnje strokovne študije so objavili v torek. V njej so prvič znanstveno dokumentirali število smrtnih žrtev Berlinskega zidu. Med letoma 1961 in 1989 je v poskusu prečkanja zidu umrlo najmanj 136 ljudi, več kot 200 pa je bilo ranjenih. Med smrtnimi žrtvami je bilo 98 Vzhodnih Nemcev. Študija je navedla še, da je bilo 30 ljudi pri zidu ubitih, pa čeprav ga niso nameravali prečkati, v medsebojnem obstreljevanju pa je umrlo osem stražarjev.

Ko se je leta 1989 začela dvigovati železna zavesa, je prek Madžarski in Avstrije na Zahod prebegnilo na tisoče Vzhodnih Nemcev. 7. novembra 1989 je komunistična vlada Vzhodne Nemčije odstopila, dva dni pozneje pa je navdušena množica porušila Berlinski zid. Naslednje leto sta se Vzhodna in Zahodna Nemčija znova združili.

[Po: RTV SLO 13. avgust 2009; Berlin - MMC RTV SLO]

* * *

Odpravljam se na potovanje. Danes objavljam prvi namig svoje poti in njene vsebine. Odločil sem se, da ne napišem takoj kam grem ampak sebe in vas, drage obiskovalke in obiskovalci, pripravim na to pot preko treh objav. Uganete?