Tipologija voznikov ... in njihovih avtov

Poletni meseci ... bom kar nehal tukaj z romantiko, ker v tem kar sledi ni prav nič romantičnega. A ste kdaj opazovali kako vozijo ljudje okrog vas? No, meni se včasih vse dlake naježijo! Sebe nimam za zglednega voznika, ker sem že X krat zvil pločevino ... pa vseeno se lahko pohvalim, da da samo pri nizki hitrosti. Torej ... ne nevaren ampak n-e-r-o-d-e-n! Vseeno, po tem, ko redno prevozim večkrat mesečno kar visoko število kilometrov na naših in tujih avtocestah, sem se odločil, da napišem neko sholastično tipologijo voznikov. K stvari ...


I. tip voznika ali "Kako lepa je narava". To je voznik (v veliki večini so voznice ali starejši ljudje), ki imajo ogromno časa in po regionalni cesti, kjer lahko peljemo 90 km/h - oni vozijo 60! Tebi se mudi, čakajo te, vlak ti bo odpeljal ... voznik pred tabo pa ravnokar iz dobrega kosila, z rahlim dremežem v očeh peljejo počasi in občudujejo naravo. Tvoje "blendanje" in trobljenje nima nobenega učinka. Torej jih prehitimo? A ja, prehiteti ne moreš, ker mimo pelje kolona vozil in če le-te ni, si v ovinku! In kaj vozi pred tabo? Tako majhen avto, da če ga nimaš kje parkirat, ga lahko vzameš s sabo v torbici. Povejmo še dobro lastnost: oni ne povzročajo prometnih nesreč - zaradi pa so povzročene!

II. tip voznika ali "Ravnokar iz trgovine". Pelje nekoliko hitreje, ker ima v prtljažniku torbo polno zamrznjene hrane ali sladoledov in v strahu, da se ne bi vse raztopilo, na semaforjih hitro pospeši in se ne ustavlja pešcem. Taki vozniki redno uporabljajo smerne kazalce (= žmigavce), hitro speljejo in upoštevajo prednosti. Povprečni ljudje s službo, družino, hobiji ... Vozila v tej kategoriji so povprečni francoski ali azijski avti, varčni motorji, urejeno zavarovanje in ostala dokumentacija. Avto je rahlo prašen in blaten a celostno gledano, kar negovan.

III. tip voznika ali "Voznik z ustavnimi pravicami". To so vozniki, ki na avtocesti vozijo povprečno 150 km/h, ne poznajo žmigavcev, izsiljujejo prednost in zato si napačno domišljajo, da imajo ustavno pravico imeti popolnoma prazen prehitevalni pas - od Kopra do Maribora. Če se kaj pojavi na njihovi poti sledijo naslednji ukrepi: razdalja do prednjega vozila cca. 1 m, živčno vijuganje med prehitevalnim in voznim pasom ter iskanje poti naprej. Tukaj se nahajajo vozila srednjega cenovnega razreda, ki kljub vprašljivi varnosti doživijo s strani svojih imetnikov vsemogoče vragolije in ekstremne pogoje.

IV. tip voznika ali "Imam hud biznis". Vozniki te kategorije imajo samo makine! V poštev pridejo nemški prozivajalci avtomobilov višjega cenovnega razreda. Čeprav s starim vozilom, si lastniki napačno domišljajo, da je cel svet njihov. Dodatno znižano podvozje, srebrna antenca in kljuke, temne šipe, ojačan izpušni lonec ... so samo nekatere nujne kategorije takega avta. Običajno je na lising ali pridobljen z denarjem vprašljivega izvora. Vožnja takega voznika je nevarna, divja, arogantna in pozna varnostno razdaljo nekaj manj kot 20 cm - na avtocesti! Pri živčnem "blendanju" za svojim avtom svetujem umik med tovornjake in strpno čakanje boljših časov ... V čem je biznis? Prepuščam vaši domišljiji.

V. tip voznika ali "Na pot v porodnišnico". Kar težko zberem primerne besede za ta opis. Vzemimo najhujše iz zgornjih štiri in mirno lahko dodamo vožnjo po odstavnem pasu. Mrhovniarska drža teh odžiralcev intervencijske poti jim ne dopusti pogledati v oči ostalih v koloni ampak z vsemi štirimi smernimi kazalci in dolgimi lučmi želijo dati vtis, da so imenitne osebnosti na nujni vožnji z neodložljivimi obveznostmi ... kakor na poti v porodnišnico!


Se s katerim od teh indentificirate?

Skala

Jaz pa ti povem: "Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih."

Mt 16, 18-19

Žena in deklica

Evangelij današnje nedelje, kljub svoji dolžini, predstavlja dva močna prizora, ki prinašata pred naše oči pomen in vlogo, ki ju Jezus daje ženskam. Vzemite si čas in preberite evangelij …

Prvi prizor: krvotočna žena se dotakne Jezusove obleke in ozdravi. Otroci ali površni poslušalci bi mislili, da je Jezusova obleka nekaj posebnega, magičnega. Ne ozdravi zaradi obleke, ker bi ta bila magična, ampak zaradi vere. Ozdravljenje, in posledično zdravje, je že bilo v njej ampak lahko rečem, da si ni upala biti zdrava.

Moje misli tukaj odplavajo iz bibličnega besedila k vsem tistim ženskam, ki si ne upajo v polnosti živeti svoje ženskosti, svoje nežne plati, svojega dostojanstva in časti, ki jim pripadajo. Morda zaradi razmer v družini, na delovnem mestu ali zaradi vzgoje »proti nečimrnosti«. Napaka! V tem evangeliju lahko vidimo, da Jezus omogoči vsakemu človeku, da je tisto, kar mora biti. To pomeni, da smo istovetni s svojo naravo in uresničeni ljudje.

Evangelist Marko v ta evangelij »stisne« dva prizora, da pokaže kontrastnost in moč. Kontrast med žensko in moško vero. Medtem ko žena samo z dotikom ozdravi, moški – oče mrtve deklice – potrebuje še Jezusovo besedo in znamenje. Morda je ravno to tisti most, med vsebino današnje nedelje in jutrišnjim praznikom.

Drugi prizor: mrtva deklica oživi. Prvo vprašanje – zelo spontano – ali je bila res mrtva ali je samo spala zaradi kake bolezni. To ni niti tako pomembno. Čudež ni osredotočen na deklico kot na subjekt pripovedi ampak kot na objekt Jezusovega delovanja. Pomembno je, da ozdravitev pripomore k veri njenih staršev, sorodnikov in drugih, ki so prizor videli.

Podobe v Markovi pripovedi so zelo močne. Tako koncentrirane in zgoščene, da vsak predmet, kraj, opis ali beseda potrebujejo nek svoj ključ za razumevanje. Za celoten Markov evangelij lahko rečemo, da nosi v sebi bistveno vprašanje: »kdo je Jezusov učenec?«. To je vidno tudi tukaj saj se lahko vprašamo tako po veri krvotočne žene kot tudi po veri tistega očeta. In tudi po naši …

S kančkom ironije in cinizma v naših cerkvah prebiramo evangelij osredinjen na ženska lika ravno na dan pred »moškim« praznikom. Praznikom apostolov Petra in Pavla, praznikom duhovniških posvečenj. Morda kot opomin, da kljub vsemu, pred moškim praznikom, ne smemo spregledati niti ženskega lika.

p.s. A ja, že ko govorimo o apostolih … ste opazili, da žena je krvavela toliko let, kolikor je bila deklica stara in to je toliko, kolikor je bilo apostolov!?

Sreča

Prišel je čas, da pokomentiram rezultate mini ankete, ki je v minulih tednih potekala na tej spletni strani. V ospredje sem postavil druge teme zato šele zdaj odpiram to poglavje.

Zanimala je me sreča … Koliko smo srečni in kaj »povzroča« srečo. Večina vas je oddala glas, da ste srečni. Zadovoljivo! Nihče ni rekel, da ni srečen ali ni nikoli srečen.

Presenetilo me je, da ste ocenili kot največja vira svoje sreče, družino (66%) in vero (66%). Drugo mesto sta si prislužila prijatelji in prosti čas s 44% ter na tretjem mestu najdemo zdravje. Partner in hobiji pa zgleda da prinašajo malo sreče ali jih nimate …

Mala anketa se navezuje na raziskavo, ki jo opravljajo na univerzi Harvard v ZDA. »Kdo je srečen?« in »Kaj prinaša srečo?« sta dve temeljni vprašanji s katerimi so začeli pred štirimi desetletji analizo o sreči.

Vzeli so najboljše študente, iz najboljših družin, z najboljšimi ocenami, z najvišjim IQ … vzeli so smetano! In opazovali njihovo življenje, leto za letom. Po nekaj desetletjih dela cele raziskovalne ekipe, so ugotovili, da sreče ne prinesejo ne denar, ne kariera, ne uspeh ali dobra služba. Srečni so bili tisti, ki so imeli dobre prijatelje in širok družinski krog, ki morda niso blesteli v ocenah ampak so s trdim delom prišli do stabilnega položaja.

In morda recept za srečo, ki ga tako pogosto propagirajo velike multinacionalke, povoščene naslovnice revij, reklamni plakati kjer je vse v »akciji« ... nam je bliže kakor si sploh mislimo.

Proti naravi

Narava je pač narava. Ta misel me je držala v ponedeljek. Danes pa sem se lotil svoje pisalne mize in knjižne police. Med pospravljanjem, sem spet vzel v roke knjigo, ki me je spremljala to zimo. Da, še enka knjiga - sem pač bibliofil (raje kot kaj drugega) in si ne morem pomagat, da ne bi plezal po knjižnih policah in obiskoval knjigarne. Knjiga torinskega antropologa Francesca Remottija, z naslovom Contro natura (Proti naravi), je zapisana kot poglobljena in utemeljena študija človeške narave. Spet narava. Tokrat pa vseeno malo bolj znanstveno ...

Tisto, kar na hitro rečemo "Pa to ni naravno!", postane v knjigi stvar razprave. Ureditev družine, družbeni in medsebojni odnosi so v knjigi postavljeni pod drobnogled.

Poglavje - med mnogimi - ki me je pritegnilo je bilo o poligamiji. Tema o kateri se v naši družbi ne razpravlja in se tudi razprava zdi nepotrebna, je v resnici med nami prisotna, kot aktualno stanje družbe. Na islamski svet pogosto gledamo, kot na slabo ali pomanjkljivo družbeno urejenega. Zaradi poligamije naj bi bili možje privilegirani, žene zapostavljene ... Vendar ni povsem res.

Islam razume poligamijo, kot antropološko in družbeno možnost bodisi za moške kot za ženske. Že res, da so v prvi vrsti ženske zapostavljene, ker jih moški »izbirajo« toda običajno starejši moški izbere mlajšo nevesto. Moški ima lahko več žena in … ko dopolni naravni življenjski tok, si žena poišče novega moža. Tudi to je oblika poligamije. Še kar pravična.

Drugi poudarek na tej temi je poligamija v Evropi. Recimo, da je pri nas ni … toda je! Res je, da sklepamo poroke na principu »en moški in ena ženska« toda podatki Eurostata kažejo, da v Evropi živi nekaj več kot 70 % parov v nezvestobi. Ali ni to »poligamija«? Ne smemo spregledati prostitucije, ki cveti in poganja naprej pomemben del sive ekonomije. Ali ni tudi to »poligamija«?

Knjiga opisuje številne primere družbenih ureditev, ki omogočajo prenašanje tradicije in ohranjajo družbo bolj »zdravo« kakor je naša. A pogosto tega ne razumemo zato hitro označimo kot »ne naravno!«.

Cilj knjige je pokazati tudi druge kulture, načine in družbene običaje, ki nas lahko česa novega naučijo. Zahodni človek je preveč utesnjen v miselne kalupe, ki jih skuša premostiti s stigmatizacijo a s tem zapade le v še večje tesnobe.

Iskanje odprte misli pomeni razumeti stanje, okoliščine, zgodovino in celosten spekter razmer, ki so do tega pripeljali. Prava pot do take drže je čudenje, iskanje odgovorov in dobro odprte oči za nova spoznanja. Morda se še kaj novega naučimo. Morda pa, na naše veliko presenečenje, je tudi kaj »naravno« …

--------

Podatki o knjigi:
Avtor: Francesco Remotti
Naslov: Contro natura
Založba: Editori Laterza
Strani: 281
Cena: 15 €

Triglav

O sveti, silni - v tvoji večni senci
klečali so še naši praočetje
in vreli v senčno tvoje so zavetje
neusahljivih naših src studenci.

O sveti, čisti - megle jedke pene
zmehčale niso tvoje rasti trde,
vse zemlje in neba grmeče srde
pokojno so odbile tvoje stene.

Če vse, kar nam je ščit in meč, se zruši,
bleščal še vedno svet boš v naši duši
in vse bo podlo, kar bo strahopetno,

vse bo mogoče, kar bo neverjetno,
in še v omahovanju sebe svest
se zdramil rod bo v siju novih zvez.

Alojz Gradnik

Zakaj?

- "Zakaj?"
- "Zato, ker ... no, ne vem več odgovora!"
- "Zakaj ne?"
- "A me moraš vedno spraševati take neumnosti!?"

Nekako tako najpogosteje zgleda pogovor med radovednim otrokom in staršem, ki je že na robu z živci. In v tej liniji se giblje ritem mojega današnjega dne. Spraševanjem in živčnim odgovarjanjem samemu sebi z odgovori, ki niso pravi in jih pravzaprav sploh ni!

Morda od tega zapisa ne boste razumeli prav veliko. Tudi posebne globine ni saj ni namenjen šopirjenju modrosti ali odkrivanju neke novosti ... pač, danes je tak dan in danes gre vse tako, kakor ne bi želel, da bi šlo. Rad bi dobil kak odgovor več a očitno je obdobje finančne krize zajelo tudi odgovore in odgovarjanje odgovornih. Odgovorni so zato, da dajejo odgovore. A ni logično?

Logično že, realno pa ne!

Danes je skratka dan, ko je bilo od budilke dalje bolj ali manj vse na robu in večer je rob prekipel ... Postal sem kralj! Okronal me je čudovit glavobol, ki se je usedel na mojo glavo kot težka krona polna draguljev. Glavobol polni mojo lobanjo že skoraj s transcendentnimi zvoki onostranstva. Ne, nisem ničesar pil ali kadil ali vohal ... narava je pač narava. In danes je pač tak dan.

Morda pa bi šel spat. Zakaj? Ker če še kaj napišem ... me pridejo iskat! Zakaj?

...

O strahu in ...

Danes bi rad skupaj z vami razmišljal o negotovosti, strahu in nezaupanju. Seveda ne o tisti otroški predstavi, ko se negotov mlad človek boji svoje sence – in mu takrat seveda zagotavljamo, da je »strah okrogel, znotraj pa ga ni nič«. Želim namreč razmišljati o tistem življenjskem, eksistencialnem strahu, ki ga je kljub znanosti in napredku v našem življenju še zelo veliko. Samo pomislimo, kolikokrat smo v življenju povsem nemočni – ko se razdivja narava s svojim vremenom: dež, viharji, poplave, strela, suša … Kako lahko samo vzdihujemo ob potresu … Dogajajo se prometne in letalske nesreče … Tudi ob smrti nemočno dvignemo roke in se tolažimo: to je pač še edina pravica na svetu. Smrti pač ni mogoče kupiti.

Težko bi ugotovili, ali sta naša negotovost in strah upravičena, dejstvo pa je, da obstaja in da smo pred mnogimi stvari nemočni. Zanimivo je, da si to težko priznamo. Večinoma smo samozavestni, skušamo vse narediti sami, hvalimo se, kaj vse zmoremo.

Takrat si domišljamo, da Boga ne potrebujemo. Če ga že imamo v čolnu našega življenja, pustimo, da spi. Kot da ga ni, kot da zmoremo vse sami. Saj smo in imamo strokovnjake, znanost, stroje. Seveda, vse do takrat, dokler se nam ne zalomi.

Govorim namreč o dogodku iz Jezusovega življenja, ko je bil s svojimi učenci v čolnu na Genezareškem jezeru. Preprosto so ga vzeli s seboj in Jezus verjetno zaradi utrujenosti spi oz. drema na krmi. Lahko bi rekli: eden izmed ribičev, ljudi, nič nenavadnega. Morda še najbolj slaboten med njimi, ker je zaradi utrujenosti zaspal.

Vendar pa je drugače, ko se začnejo težave. Vihar na jezeru je lahko tako močan, da ogroža življenje. Tudi, če so bili apostoli ribiči – danes bi rekli profesionalci. Pred zakoni narave so bili nemočni. In vse do takrat – dokler niso začeli valovi pljuskati v čoln in se začeli potapljati. Jezus, Bog pa je spal.

Ali ni podobno v našem življenju? Dokler je vse dobro in vse zmoremo, se ne zmenimo za Boga. Pustimo, da spi. Obnašamo se, kot da ga ni in ga ne potrebujemo.

Ko pa Jezusa Boga zbudimo, mu najprej očitamo. Kako da ti ni mar, da nas je zadela nesreča. Skoraj da ga obtožimo, češ: Ti si kriv, da se potapljamo. Ali pa vprašanje: Kje in kakšen je Bog, da dopušča, da se pojavljajo tragedije – potresi, letalske nesreče, vojne, recesija .. Koliko je področji, kjer je za vse Bog kriv, mi pa ga obtožujemo!

V odgovoru je bil tudi Jezus dokaj zafrkljiv. Učenci se v čolnu potapljajo in se nemočni borijo za življenje, on pa jih draži: Ali je vas strah? Se bojite? Kaj nimate vere? Ali ne zaupate?

In ker ni ostal le pri besedah, v trenutku umiri vihar. Brezveterje je bilo popolno, prepadenost apostolov pa popolna.

V Jezusu, spečem mornarju, so prepoznali Boga in njegovo moč. Ne more kdor koli gospodovati silam narave. Te tudi po dva tisoč let po Jezusovem življenju niso pokorne človeškim zakonom. In verjetno bo tako še kar nekaj časa …!

Ni namreč težko priznati svoje človeške nemoči. Drugačno pa je vprašanje, ali se človek v stiski zna odpovedati svoji prepričanosti vase in prositi za pomoč. Čeprav v svoji nebogljenosti najprej obtožujemo in šele ko smo dokončno na tleh morda tudi prosimo.

Lahko pa se seveda tudi vdamo in rečemo, da pač ne moremo ničesar storiti. Da je pač taka usoda in si želimo čim bolj hitrega konca.

Vendar pa mislim, da take vrste razmišljanje ni vredno človeka in njegovega duha, razmišljanja, hrepenenja in iskanja sreče. Človeško srce je namreč nemirno, dokler se ne spočije v Bogu.

Andrej Sedej

Twitter - da ali ne?

Večkrat sem naletel na govor o Twitterju. Tu pa tam najdem na internetu kak članek ... nekje ga samo bežno omenjajo, drugod propagirajo in spet drugje svarijo. Torej ...

Kaj je to? Ga kdo že uporablja? Mi ga (od)svetujete?

Zanima me vaše mnenje. Hvala ...

Tistim zunaj - eksoterični zapisi

Konec. Konec dobrega branja. Knjigo sem kupil že lani v knjigarni Mohorjeve na Nazorjevi v Ljubljani in s svojimi kratkimi prispevki je odličen pripomoček za krajše ali daljše trenutke prostega časa. Končal pa danes. In še rahlo "zdrogiran" od vsega absorbiranega hitim k pisanju, da se ne bi kaj izgubilo ...

Avtor, Gorazd Kocijančič, ponuja bralcu strnjene povzetke in recenzije pomembnih knjig v slovenskem prostoru, svoje kolumne in razmišljanja ter v razdelku »Varia« tudi nekaj neobjavljenih esejev. Moram priznati, da jezik je vse prej kot preprost a glede na avtorstvo … bi skoraj to tudi pričakoval.

Knjiga je veliko delo, ker na sintetičen način združuje velike filozofske mislece, krščansko tradicijo cerkvenih očetov in sodobno (post)moderno idejo. Hkrati pušča bralcu možnost novih idej in pogledov saj v povedanem / zapisanem / najdemo občutek zapuščenosti. Kakor tančica …

In kaj je rdeča nit vsega? V prvi vrsti avtorjev slog, ki daje pečat delu. Drugo mesto pa zavzema konsistenca misli, ki se ne izneveri sama sebi in je zavezana resnici. Zato me je nagovoril citat, ki ga avtor navaja:

Če bi se Bog mogel odvrniti od Resnice, bi se jaz oklenil Resnice in bi zapustil Boga.

Mojster Eckhardt, pridiga Mulier, venit hora

--------

Podatki o knjigi:
Avtor: Gorazd Kocijančič
Naslov: Tistim zunaj - eksoterični zapisi
Založba: Kud LOGOS
Strani: 288