Pridi, pridi Sveti Duh ... ... pridi v naša srca, v naše odnose, v naše pisarne, v naše tovarne in v naše dneve. Pridi!
Ko svet govori brez, da bi se med sabo razumeli in zgleda, kakor da živimo v velikem Babilonskem stolpu, ti želim, dragi bralec in draga bralka, da bi tudi nad tabo vedno gorel plamen Svetega Duha. Kakor je apostolom dal govoriti različne jezike, naj tudi nam, ki se dnevno srečujemo z mnogimi govoricami in jeziki, podari pogum in prave besede.
Kakor so začeli apostoli govoriti v različnih jezikih in so jih vsi razumeli, tudi mi - sodobni apostoli - sprejmimo izzive časa. Povabljeni smo, da spregovorimo na sodoben in enostaven način.
Danes koristim trenutek, da vsem obiskovalkam in obiskovalcem predstavim malo miselno tržnico v njenih novostih. Nekaj novosti in aplikacij na tržnici je verjetno neznanih zato bom pojasnil njihovo prisotnost.
Sproti se skušam izobraževat o t.i. HTML kodah in programskih novostih, ki jih razne aplikacije nudijo za razširitev blogov in osebnih spletnih strani. Tem novostim sledim, da bi lahko bila mala miselna tržnica zanimivo branje in prijetno surfanje - uporabnikom prijazna, jasna in odzivna.
Kakor ste opazili na levi strani že nekaj tednov poteka glasovanje oz. mini anketa. Tukaj lahko izrazite svoje mnenje in pustite svoj glas. Mali dosežek mojega skromnega programerskega znanja je rubrika Sporočam tržnici..., ki omogoča vsem obiskovalcem, da lahko pustite sporočilo preko enostavnega in že pripravljenega obrazca. Na seznamu Sosednje stojnice so tisti blogi, ki jih na poseben način spremljam in svetujem.
Naslednji seznam ki se sproti dopolnjuje je tisti s spletnimi stranmi, ki jih svetujem zato naslov Zelo svetujem obisk. Koristne za osebno kulturo, kakor za nova spoznanja ali čudenje ob slikah, so navedene spletne strani vedno zanimive za obisk.
Kakor ste opazili imajo vse objave dva pripomočka, ki poleg komentarjev omogočajo bolj interaktivno komunikacijo na posamezno temo. ClickComments vam omogoča, da izrazite strinjanje ali nestrinjanje z vsebino (drevesca pa lahko sadite tudi brez klikanja po internetu) in mali plus na oranžnem polju AddThis pa omogoča nešteto možnosti, da delite objavo z drugimi ali jo shranite za poznejše branje.
In cena vsega tega? Počasno nalaganje zahteva dodatno dobro voljo obiskovalk in obiskovalcev, da se vse aplikacije naložijo. To je seveda odvisno od povezave.
Upam, da je možnosti dovolj. Če poznate še kakšno posodobitev ali bi še kdo želel kaj dodatnega dobiti na tej strani ... le pogumno!
S hvaležnostjo za redno spremljanje in pomoč pri tem delu, se vsem obiskovalkam in obiskovalcem iskreno zahvaljujem!
Našel sem članek, ki se mi zdi zanimivo branje k sedanjim okoliščinam pri nas. To še ne pomeni, da je vse ostalo že urejeno ... število brezposelnih rine k številki 90.000, denarja ni, avtoceste obnavljajo po polžje itn. Naj bo to branje pomoč k razmisleku.
V madžarskem mestu so odstranili "pohujšljivega" Puškina
(Pridobljeno: 28. maj 2009 ob 20:58; Szombathely - MMC RTV SLO)
Mestne oblasti Szombathelyja (na zahodu Madžarske) so sklenile iz enega od parkov odstraniti Puškinov doprsni kip. Razlog? Komunista že ne bodo častili.
Podoba nekega komunista nima pravice biti na ogled javnosti, naj bi odločitev argumentiral očitno slabo izobraženi uslužbenec mestne uprave, je v sredo poročal lokalni madžarski časnik Vas Nepe. Kip Puškina, ki je do zdaj stal v po njem imenovanem parku, so pred časom neznanci popackali z grafiti, zaradi česar so ga poslali na čiščenje restavratorjem.
Vrnitev kipa na javno mesto pa so nato preprečili očitno preveč vneti mestni uradniki, ki so se odločili, da sodi v skladišče. "Sedaj Puškin v družbi Lenina in pelikana z odlomljeno glavo čaka na rehabilitacijo," je dogajanje s komentarjem pospremil Vas Nepe.
Ruski narodni junak
Aleksander Sergejevič Puškin (1799-1873) je bil ena najbolj vsestranskih osebnosti svojega časa: literarna zgodovina ga postavlja na mesto največjega ruskega pesnika in najpomembnejšega književnika ruske romantike. Enako odličen kot v liriki je bil tudi v epiki, dramatiki in pripovedni prozi, ves njegov opus pa so zaznamovali svobodoljubnost, uporništvo in romantično svetobolje. Postavil je temelje ruski literarni dediščini, saj je do tedaj za ruski jezik veljalo mnenje, da je neprimeren za literarno ustvarjanje.
Tokrat ni prvič v nemilosti oblasti Prvo pesem je objavil že pri petnajstih letih in do takrat, ko je končal šolanje na liceju, je bil že skoraj uveljavljena osebnost v literarnih krogih. Po koncu šolanja se je vključil v družabno življenje prestolnice, začel razmišljati o nuji družbenih reform in se prav kmalu priključil tudi tajni revolucionarni skupini. Leta 1820 so oblasti postale pozorne na njihovo delovanje in so Puškina izgnale na Kavkaz. Kljub vsemu je obdržal svojo uradno službo, a je kmalu padel v nemilost pri nadrejenih. V tem času je postal prostozidar in se pridružil skrivni organizaciji Filiki Eteria, ki se je bojevala za grško neodvisnost. Leta 1824 je bil odpuščen, vladne oblasti pa so njegovo gibanje omejile na materino posestvo v bližini Pskova. Dve leti pozneje ga je car Nikolaj I. - zaradi pesnikove neizmerne slave in priljubljenosti - pomilostil.
Kult osebnosti Zaradi političnih stališč in vpliva, ki ga je imel na cele generacije Rusov, je boljševiška oblast Puškina predstavljala kot antitezo kulturi in literaturi buržoazije ter kot predhodnika sovjetske poezije, leta 1937 so mesto carsko Selo celo preimenovali v Puškin.
... je bilo nekoč zelo pisano. Potem pa nič več. Dolga leta. Desetletja.
Danes pa spet iščemo tisto politično kontroverzno pisanost s katero dajemo v usta ljudem besede nemira in prepira. Duhovi se še niso pomirili in se še ne bodo, ker so rane še sveže. V Beogradu so po menjavi oblasti preimenovali vse ulice, trge in bulvarje v stara imena iz časa kraljevine. Povprečen Beograjčan ne ve kaj je in kje je t.i. Hiša cvetja ... Prebivalci male podalpske republike pa smo nostalgiki: "Ah, kako je bilo takrat lepo!" Kako?
Gospoda, ki je današnjemu dnevu dal tako simboliko, nisem srečal niti doživel, toda vidim kaj je pustil. In spomnim se, česa v času SFRJ (ni)smo imeli. Kako vam gre od rok obujanje spominov? Bi jih obujali z mano?
Morda bo komu ta slikovni pregled utrgal solzico - iz nostalgije ali od groze. Torej ... so spomini kaj bolj živi?
Današnje popoldne preživljam med kaktusi. In kaj ima to zveze s tem blogom? Hm, ja ... bolj malo. Vseeno pa če bi bile gor samo "goste" vsebine, ga nihče ne bi več bral, ker tistih bolj zateženih vsebin imamo vsi dovolj. A ne!?
Skratka kaktusno popoldne. Presaditve iz začetka pomladi so vse lepo uspele in zdaj bodičasti prijatelji uživajo sonce in pravo poletno vreme. Občudujem to rastje, ki v zelo skromnih razmerah ponujajo najrazličnejše oblike. Morda pa namesto dolgih besed, raje kaka slikca - za boljšo ilustracijo!
Danes v katoliški Cerkvi obhajamo slovesni praznik Gospodovega vnebohoda. Vnebohod, kakor praznik pogosto krajšamo, predstavlja trenutek, ko je od mrtvih vstali Kristus dopolnil svoje zemeljsko delovanje in očitno prikazovanje ter se vzpel v nebo. Praznik obhajamo štirideset dni po veliki noči, na ta dan pa se spominjamo Jezusovega odhoda k Očetu. Ker je določanje praznika vezano na veliko noč je datum premakljiv.
Svetopisemsko izročilo v evangelijih in Apostolskih delih poroča o tem, da se je Jezus po vstajenju še štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam vse do vnebohoda (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53 in Apd 1,9–11).
Praznik želi približati ljudem pomen Jezusove bližine z Bogom Očetom ter Svetim Duhom. Čeprav Cerkev uči, da je Jezus z dušo in telesom šel v nebesa je še vedno prisoten med ljudmi na več načinov. Kakor je poudaril drugi Vatikanski koncil (1962-1965) je Kristus navzoč ko Cerkev moli ali poje, v Božji besedi, v duhovnikovi osebi, v zakramentih ter posebej v zakramentu evharistije. Zakrament evharistije predstavlja Kristusovo trajno navzočnost med ljudmi.
Pomen Kristusove prisotnosti med ljudmi je temelj na katerem sloni celotni nauk Cerkve in iz katerega izhaja tudi njeno celotno delovanje. Zato Cerkev po Kristusovem naročilu ponavlja vselej od zadnje večerje (prim. Mt 26, 26-30) besede postavitve svete maše in besede posvetitve kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Že prvi kristjani so obhajali sveto mašo v obliki, kakor jo danes poznamo: zbirali so se k branju Božje besede, molitvi Oče naša in lomljenju kruha (prim. Didache' – nauk dvanajsterih apostolov, 2. st. po Kr.).
Prenova bogoslužja, ki jo je izvedel drugi Vatikanski koncil je zato ohranila osnovno zasnovo svete maše, da bi lahko verniki razumeli in začutili Kristusovo prisotnost. Prisotnost ki se aktivno kaže kot dejavno, polno zunanje in notranje sodelovali pri bogoslužju (prim. B1)[1]. Zato si Cerkev prizadeva, da bolje prilagodila potrebam našega časa ustanove, ki so spremenljive ter pospeševala, kar bi moglo prispevati k edinosti vseh, ki verujejo v Kristusa. Slednje lahko dosežemo tako, da okrepimo, kar pomaga vse ljudi poklicati v naročje Cerkve.
Praznik Gospodovega vnebohoda je zato priložnost Cerkve, da pomaga vernikom in vsem ljudem ozavestiti navzočnost Jezusa Kristusa, ki čeprav pri Bogu Očetu s Svetim Duhom deluje v svetu, ima svojo trajno prisotnost tudi med ljudmi.
Čeprav je osnovno besedilo že bilo objavljeno na uradni strani ga lahko objavljam tudi tukaj saj je avtorsko (in predvsem avtorjevo) delo.
[1] Konstitucijo o Svetem bogoslužju (4. december 1963) označimo s kratico »B«. H kratici dodamo tudi številko člena, ki se nanaša na odstavek v besedilu. V latinščini koncilski dokument nosi naslov Sacrosanctum Concilium.
V zadnjih dneh sem malo pustil ob strani malo miselno tržnico, ker sem bil potopljen v pisanje diplomske naloge. Prstov usposobljenih za tipkanje imam samo 10 zato vzporedno objavljanje na blogu je bilo "mission impossible". Zdaj lahko spet diham. Včeraj zvečer sem nalogo oddal v predogled mentorju s trepetajočimi občutki, ker me je bilo strah, da bi rekel, da je ... za nič! Pa temu ni bilo tako.
Uf, oddahnil sem se. Danes mi je pisal e-mail, da je na hitro pogledal strukturo in po diagonali vsebino in se mu zdi ok. Ok? Ok!!!
Malo lažje mi je pri srcu čeprav vem, da ni še konec. Vem, da morda pride še glavni napor, ki pomeni, da moram delo ustrezno končat, dosledno opremit z vsem kar zahteva naloga in potem se pripravit na zagovor. Ampak vsaj zdaj vem, da ni bilo enoletno brskanje po knjigah, knjižnicah, knjigarnah, člankih, simpozijih in vsem tem brezplodno delo.
Spremljanje novic in poročil iz papeževega obiska po bližnjem vzhodu je zelo zanimivo. Morda vas malo morim že s tem ampak alternativnost tržnice se kaže tudi v tem, da udarimo po drugi plati zvona. V medijskem poročanju se hitro vidi politično profiliranje posamezne medijske hiše in (ne)profesionalnost uredniške politike.
Naj navedem primer slovenskega dnevnika, ki je pred dnevi objavil članek o tem, da je papež z nacistično preteklostjo (član nacistične mladine) odpotoval v Izrael in govori o miru ... V posmeh vsemu temu pa še izrezana slika iz papeževe nove maše, kjer zgleda tako:
In naslov članka. Mikaven do onemoglosti: Papež Benedikt XVI., nekdaj član Hitlerjeve mladine, je v Izraelu obsojal antisemitizem. Manipulacija naslova, slike in celotnega članka je odlično orodje za diskreditiranje vseh objav v pozitivni luči. Zakaj se to dogaja? Ker na veliko presenečenje vseh kritikov in analitikov, poznavalcev in laikov, se papež loteva najtrših orehov svojega pontifikata z veliko spretnostjo. In priljubljenost ter spoštovanje v krajih, ki jih zaznamujejo težki konflikti, naraščata iz dneva v dan. Ne samo med ljudmi ampak tudi v političnem vrhu. O temu je seveda bolj malo zapisanega ...
Če smo se zgražali zaradi preteklih spodrsljajev na področju ekumenizma in medverskega dialoga (Regensburg, Williamson itn.) lahko opazimo, da je šele zdaj zablestel pravi teolog in učitelj. A tokrat gledamo samo učenca, ki hodi po stopinjah Učitelja in posluša.
Poslušalec je bil dobrodošel in prosili za ga molitev. Blagoslov.
Zato je lahko tudi nam on sam učitelj poslušanja besed, ki prinašajo tisto teološko globino in preciznost, da ga je že težko razumeti. V tem je tudi velika razlika med njegovim predhodnikom, ki je pustil tako globok vtis in spomin pri preprostem človeku.
p.s. pa upam, da ne bodo tudi te slike zrezali in zmanipulirali ...
Pred dnevi sem med policami iskal knjigo za neko raziskavo in pomotoma vzel v roke debelo, staro, rdečo knjigo z zlatimi črkami. Preko sedemsto strani obsežno delo, v sliki in besedi opisuje tisto, kar poznamo kot Drugi evharistični kongres za Jugoslavijo, ki je potekal v Ljubljani leta 1935. Prelistal sem jo in skušal začutiti vzdušje zbranih ljudi na ljubljanskem stadionu. Morda pa knjiga ni prišla tako pomotoma v moje roke ...
Spomnil sem se, da živimo v času, ko v Sloveniji potekajo priprave na soroden evharistični kongres. In ko gledam do sedaj sestavljeno gradivo ponujeno javnosti, v primerjavi s kongresom iz leta 1935, se mi zdi, da hodimo po že prehojenih stopinjah. Naj ne zveni nesramno, vendar dogodek potegnjen iz zgodovinskih arhivov z rahlim vonjem po starem, porumenelimi listi in otožnim vzdihom: »Kako je bilo takrat lepo!«, težko nagovori sodobnega človeka. Ne mislim toliko na vsebine kolikor na metode – način. V času, ko je meja med prenosnimi telefoni in računalniki popolnoma zabrisana in ko hitrost podatkov merimo v sekundah, moramo prilagoditi tudi govorico Cerkve.
Krščanstvo ima v sebi močno sporočilo, ki od delavca do znanstvenika, odpira pogled v jedro vsakega človeka. Vsi smo neke vrste iskalci na poti, ki hrepenimo za osnovnimi cilji: osebna sreča, zadovoljstvo, zdravje, urejena družina, dostojno življenje, služba, izobrazba ... Vse to je zbrano v svetopisemskih besedilih in posebej v evangelijih. Vesela novica, kakor jim lahko tudi rečemo, nagovarja človeka osebno. Jezus je zbiral ob sebi iskalce, dvomljivce in izdajalce ravno z namenom, da bi pokazal vsem nam pot, po kateri naj hodimo.
Mislim, da sta evharistični kongres ali ljudski misijon lahko le zunanje znamenje posameznikovega notranjega razpoloženja in družbe. Duhovne vrednote in pomen simbolov danes potrebujejo razlago. Verska praksa ni več rutinsko dejanje ampak izredni dogodek. Zato lahko trdim, da živimo v družbi iskalcev. Vsak kristjan in vsak človek je iskalec. Iskalec temeljnega sporočila simbolov, razlage dogodkov in pomena družbenih odločitev. Morda sta družbeni kontekst in čas zelo primerna za tako (ali podobno) versko zbiranje vendar v pravi »formi«.
In v pravi formi smo lahko videli pred dnevi slavljenko, ki poleg izrednega znanstvenega dela, številnih mednarodnih priznanj in znanstvenih objav je tudi iskalka. Intelektualka in Nobelova nagrajenka, Rita Levi Montalcini.
Suha in majhna, ob svojem stotem jubileju je bila komaj opazna v visokih baročnih sobanah na sprejemu pri predsedniku Italije. Opazno pa je njeno iskanje, ki se kaže kot neutrudno delo, znanstveni doprinos in veličina človeškega uma v službi ljudi. Sporočilo ki ga pošilja mladim niso težke besede ampak preprost zgled predanosti. To je nagovor, ki presega leporečje in oplajanje poslušalstva z velikimi obljubami. Hudomušno in s kančkom zvite nesramnosti lahko rečemo, da ob poteku kongresa je bila ta znanstvenica njegova sodobnica ... ravnokar diplomirana.
Iskalec če že ne doseže cilja, pa se prej ali slej z njim vsaj od daleč spogleduje. Mnoge znasntvene raziskave pridejo le do osnovnih spoznanj in puščajo posamezniku, da gre naprej. Morda je to lahko navdih za nastajajoči kongres – iskanje poti do Kristusa je skupna, odnos pa individualen.
Objave
