In memoriam ...

... velikemu človeku naše zgodovine. O njem si lahko (posebej v teh dneh) prebere tu pa tam kar veliko. Življenjepisi skoraj niso potrebni, ker je bilo njegovo življenje medijsko zelo pokrito. Leta 2005 je na današnji dan Cerkev sklenila pomembno poglavje in začela pisati novo.

Z vami, drage obiskovalke in obiskovalci male miselne tržnice, želim deliti osebno izkušnjo v zvezi s papežem Janezom Pavlom II. - lahko ste brez skrbi, da ni nikjer zapisana.

Ne vem zakaj ampak misel na tega papeža me navdaja z nečim svetlim in prijetnim zato težko pišem (čeprav dan narekuje skoraj spokorno držo) nek resen nekrolog.

Tistega jesenskega dne leta 1999 sem bil v Mariboru. Nisem imel kaj veliko pojma kaj se bo tam dogajalo ... vedel sem samo to, da bo prišel papež. Po poti v Maribor so nam na avtobusu razdelili "vse potrebno za dobrega romarja". Vseh potankosti se ne spominjam ... vem, da je bil v paketu trak s papeško in slovensko zastavo, ogrinjala proti dežju in kartonasti zložljivi stolčki. O slednjih velja porabiti par besed ... nikoli ne bom pozabil, kako so bili slabe kvalitete. Tisto jutro je bila trava na prizorišču mokra in čakanje na papeža je trajalo in trajalo in trajalo ... zato smo stolčke montirali in usedli nanje ... v kratkem času se je karton napojil z vodo in stolčki so se sedli vase. Stojišče je bilo zagotovljeno!

Dobili smo tudi karte, s katerimi so nas razporedili v sektorje. Pogledal sem svoj sektor in ugotovil, da če ostanem na mestu, ne vidim niti vozila, kaj šele papeža. Počasi sem preplezal ograde in tako prehajal iz sektorja v sektor ... do tistega, ki je gledal na pot po kateri se je pripeljal papež.

In res ... videl sem ga!

Maščevanje britanskih varčevalcev pogoltnemu bančniku

Našel sem zanimiv članek. Opisuje kako so se jezni bančni uporabniki in varčevalci odločili, da gospodarski kriminal in požrešnost bosta dobila nek "simbolični" epilog. Ne gre niti toliko za epilog kakor za neko zadoščenje ali katarzo. Mislim, da to ni pravi način reševanja težav ampak nakazuje smer, da taka kriminalna dejanja (za to gre) ne smejo ostati nekaznovana. Morda še namig: če že imamo mednarodno sodišče za vojne zločine, zakaj ne bi imeli še mednarodno sodišče za finančna in gospodarska kriminalna dejanja?

(Iz: Novice.Dnevnik.Si)

Edinburgh - Opeharjenim britanskim varčevalcem je očitno prekipelo, saj se je nekaj neznancev spravilo nad domovanje nedavno upokojenega bankirja, sira Freda Goodwina. Vdrli so na njegovo veliko posestvo nedaleč od Edinburga, razbili nekaj oken na domovanju in se znesli nad črnim mercedesom, parkiranim pred hišo.

Odgovornost je prevzela organizacija Šefi bank so kriminalci, ki razjarjenim varčevalcem, ki so v hudi finančni krizi izgubili privarčevana sredstva za boljšo pokojnino in zdravstvene storitve, priporoča: "Če vas v tej recesijski zimi zebe, zažgite bankirja na grmadi!"

To pa ni bil prvi primer napada na Goodwina, ki je vodil Royal Bank of Scotland, in člane njegove družine. Njega zmerjajo v medijih, otroke so v šoli napadli sošolci, čeprav gre za zasebno šolo, ki jo obiskujejo otroci bogatih družin, ženo pa zmerjajo na cesti sosedje. Zato je napovedal selitev celo v Južnoafriško republiko.

Tisto, kar pekli javnost, je podatek, da se je Goodwin upokojil s 700.000 funti pokojnine na leto, za seboj pa je pustil banko, ki jo je pred popolnim propadom rešila država z vložkom 37 milijard funtov. Na očitke, da je njegovo početje nemoralno, Goodwin preprosto odgovarja, da je tako zapisano v njegovi pogodbi, pogodba pa je - zakon.

Pred samo sedmimi leti je bil Goodwin hvaljen kot eden od najsposobnejših bankirjev mlajše generacije, dobil je tudi vzdevek Bančni Atila, ki mu je uspelo Royal Bank of Scotland spremeniti iz lokalne banke v enega od glavnih akterjev v bančnem svetu. Povečal je učinkovitost banke in njene dobičke, toda, kot se je pokazalo v začetku leta 2008, je bila vrsta nekoč hvaljenih poslov pravzaprav izjemno tvegano početje. Mogočna institucija je bila v resnici krhka in ranljiva, z začetkom krize pa so investicije začele padati kot domine.

... in to ni prvoaprilska šala!

Prihodnost je ... na mizi!

Začnimo teden s presenečenjem. Tokrat na tehnološkem področju. Med brskanjem po internetu sem naletel na to novotarijo in ... ostal sem brez besed. Cena? Ni malenkostna ... recimo okrog 13.000 €. Vsekakor pa vredno razmisleka. Poglejte kaj nas čaka v prihodnosti:

Pustimo srcu, naj riše.

Morda je ena izmed najbolj bedastih upodobitev, da se v srcu nekaj dogaja, tista marela v srcu. Marsikje jo srečamo – tudi vrezano v mlado deblo, da potem z njim raste in se širi.

Težko bi ugotovili, zakaj prav dežnik. Morda zato, ker se odpira in razpira, ker sili srce k razširitvi prostora, k odprtosti in sprejemljivosti.

Mnoge poti peljejo preko človekovega srca. Tudi takrat, ko razum obidejo. Vendar pa vedno velja – ko je omenjeno srce, takrat je zraven človek. Čudno, tudi če je pamet nekje v ozadju.

Nova zaveza med Bogom in človekom tudi poteka preko srca. Jeremija pravi, da izhod iz Egipta, čeprav jih je Bog »držal in vodil za roko« ni bil dovolj. Morda je bilo vse preveč zgodovinsko, pravno, pozabljeno in ne doživeto dejanje. Nova zaveza bo zadeva srca in ne bo treba več razumskega razlaganja in utemeljevanja, za kaj pravzaprav gre. Stvar bo popolnoma jasna, kajti ljudje bodo čutili, doživeli in bo del njih – kdo bi potreboval še kakšno teoretično utemeljevanje.

Podobno kot pri zaljubljencih. Neumno je, da bi se dva, ki se imata rada, med seboj pogovarjala z listki ali da bi sebi in drug drugemu morala utemeljevati kdaj in koliko se imata rada. Dovolj pove izkušnja, da sta zelo »zgovorna« tudi takrat, ko sta popolnoma tiho.

Ali ni tudi Jezusovo velikoduhovniško in odrešenjsko delo tudi predvsem stvar srca, pripadnosti in darovanja. Celotno poslanstvo učlovečenja se z darovanjem klavrno izniči na lesu križa. Vendar so tam kljub temu besede odpuščanja in prebodeno srce!

In spraševanje Grkov – tujcev, da bi radi videli Gospoda. V akcijo pošljejo Filipa in Andreja, edina z grškim imenom. In odgovor – pustimo zunanja srečanja in videz. Kocka odločitve glede trpljenja in smrti je padla. Podobno kot kelih na Oljski gori. Ne moja, temveč Božja volja naj se zgodi. Naj se izpolni tisto, za kar sem prišel. Ne zaradi sebe samega, temveč v pokorščini, z vsem srcem in vso predanosti Bogu in njegovi volji.

Gledati s srcem, pravi Mali princ, prinaša v življenje nove dimenzije: niso vse vrtnice enake, veter v žitu ima svojo vrednost, čas se meri v enotah hrepenenja, še lovci, četrtki in kokoši niso več tisto, kar so bili.

In srce v postnem času. Vsekakor brez marele, ne pa brez postave in zaveze, ki je zapisana drugače, na nov način. Danes bi rekli – s čustveno inteligenco. Bolj osebno kot pravno, bolj v medsebojnem odnosu kot v razmerju pokorne poslušnosti. Bolj z dinamiko osebnostnega prilagajanja kot z vzvodi moči. Čudno, da so v poslovnem svetu »zadeve srca« že davno »pogruntali« in se s strokovnega vidika le prizanesljivo nasmihajo »cerkvenemu manegmentu«. Ste že srečali na škofiji ali v župnijskem uradu sposobno »poslovno sekretarko«? Še fikusa ne!

Nikakor ne mislim problema »srca« zbanalizirati na problematiko tržne uspešnosti. Gre za veliko več. Tudi »Srce Jezusovo« ni zgolj pobožnjakarska sladkobnost nekaterih tercijalk. Če ga vzamemo kot znamenje osebnega darovanja in zavestne žrtve za druge – kakšno znamenje in kako zgovorna ikona! Zakaj hranijo srca svetnikov, znanstvenikov, glasbenikov … Verjetno ne kot primerke zelo uspešnih črpalk za kri!

Tako smo spet pri logotipu srca – iz na novo pojmovane zaveze in s srcem na križu. To srce vidimo upodobljeno na bolj ali manj »sladkih« kipih, na oltarnih prtičkih in barvnih vitražih. Litanije Srca Jezusovega in posvetitev so tako ali tako nekaj staromodnega … In žrtvovanje Jezusovega srca z vso sodobnostjo čustvene inteligence ostaja bolj ali manj tabu presojanja odgovornih v naši Cerkvi. Veliko bolj so pripravljeni prisluhniti mrtvo hladnemu seciranju stroke, ki v enem koraku poveže Ojdipa z materinim naročjem – kot pa morda onim drugim, ki tudi skozi »psiho« odkrivajo najprej srce in šele kasneje srcu podrejeno inteligenco. Ki pa vsekakor tudi upošteva razum. Pa saj se vendar ne bojímo srca!

Ali ni zanimivo, da vse to poznamo že iz otroške psihologije. Pišemo z razumom, rišemo pa s srcem.

Andrej Sedej

Najstniška književnost 3

Po mamah še najstniki. Obljubil sem malo bolj podrobno pisanje o dogajanju v Vipavi. Kako je potekalo? Delavnica je vključevala 14 dijakinj in dijakov ter enega mentorja iz šole (= za delat red ma ga ni bilo treba). Udeleženci so po kratki predstavitvi in navodilih v dveh skupinah znotraj delavnice pregledali tiskane izdaje mladinskih revij, reklamnih oglasov in dnevnih časopisov. Da, tistih kičastih povoščenih publikacij, ki pod svojo težo upogibajo kovinske police naših veleblagovnic. Prva skupina je poiskala reklamne oglase ter pregledala slike, druga pa članke o t.i. zdravem načinu življenj.

Kako je potekalo?

Po kratki predstavitvi "izbrskanega" so udeleženci oblikovali prvi sklep. Opazili so, da večina oglasov ponuja kozmetiko, modne artikle in druge »čudežne« pripomočke za brezhiben življenjski uspeh. Krajša izmenjava mnenj dveh skupin je pokazala, da nedoseganje oglaševalskih standardov mnogim ljudem lahko povzroči depresijo. Čudno a ne!?

Izhod iz potrtosti je omama v različnih oblikah in načinih. Preko projekcije in krajšega predavanja, ki so ga morali udeleženci subirati iz moje strani, so bolje spoznali (upam) nekatere internetne medije in oglase multinacionalk ter kontradiktornost sporočil. Z aktivnim delom so udeleženci spoznali (nedostopen) življenjski slog, ki ga ponujajo mediji. Odprlo se je področje zasvojenosti in anoreksije. S svojimi vprašanji, idejami, prispevki so oblikovali sklepno misel za predstavitev delavnice, ki se je glasila Kritično nad medije in s tem opozorili na previdnost pri uporabi sredstev družbenega obveščanja.

Udeleženci so spoznali poročanje medijev o zasvojenosti, oddaljenem zdravem načinu življenja in pogosti kontradiktornost teh sporočil z marketingom, reklamami, potrošniško propagando, oglaševanjem multinacionalk ...

Zastavljeni začetni cilj, kako kritično sprejemati informacije, je bil uspešno uresničen.

Kaj smo uporabili?

Poleg šolskih klopi, ki so služile za osnovno delovno površino, je vsaka udeleženka in udeleženec dobil svoj izvod revije za pregledat. Kako so planili pa raje ne bom opisoval ... S tem smo se izognili dolgočasni teoriji saj je vsak iz prve roke videl stvarnost v medijskem in oglaševalskem prostoru. Na LCD projektorju je potekala predstavitev kot opora krajšemu predavanju.

In kaj s(m)o ugotovili?

Že hiter prelet mladinskega tiska nam odpre osupljiv pogled na kulturo minljivega in kratkotrajnega. Povoščene strani nas vabijo k razmisleku, kako se oblikujejo srednješolci – bodoči člani družbe. Ob zapovedanih vitkih postavah, brezhibno naličenem obrazu in velikih nasmehih je »vsakdanji« človek spaka. Srednješolsko obdobje pomeni nevarnost, da takim zgrešenim idealom sledijo množice pubertetnikov.

Nedoseganje ciljev oglaševalske popolnosti lahko pomeni hiter padec v svet omame, odvisnosti, bolezni, depresije ali anoreksije. To je svet konfliktnega oglaševanja in neetičnega iskanja hitrega zaslužka, kjer plača najvišjo ceno oglasov ravno srednješolska mladina. Diete, zdrava prehrana, šport … niso namenjeni zdravemu življenju ampak le zunanjemu zgledu. Tukaj se začne lažna pot blišča, senzacije in sanj srednješolcev. Zasvojenost pogleda. Do resničnosti pa vodi zahtevna in nezaželena pot.

Šokiralo jih je, ko sem projeciral sliko anoreksičnega dekleta. Nemo so strmeli in proti koncu je ena punca dodala: "Raje ostanem debela, kot da postanem taka ...". Pričevalsko!

Delavnica je potekala po zastavljenem začetnem planu in je upoštevala časovne termine. Cilj je bil dosežen s kakovostnim prispevkov dijakinj in dijakov saj so sami oblikovali sklepno misel za t.i. plenum ter odgovorili na ključno vprašanje – izziv delavnice: kako kritično sprejemati informacije in oglaševalske dražljaje.

Še številka: pregledali smo 18 revij, reklamnih letakov, časopisov, publikacij ... za skupaj 1270 strani materiala. Med vsemi slikami pa smo našli samo 65 takih, ki prikazujejo ljudi iz našega vsakdana (močnejše postave, ostarele, zgubane obraze ...). Udeležencem se je zdelo zanimivo in pretresljivo. Meni tudi!

Rada bi bila lepa mama ...

Materinski dan. Kaj napisati? Morda nekaj o mamah ... morda. Ampak tokrat sem se odločil, da vam ponudim, drage obiskovalke in obiskovalci male miselne tržnice, nekoliko drugačno branje. Alternativen pogled. Svoj prispevek nam tokrat ponudi nekdo, ki ima naravno predispozicijo k materinstvu ... ženska. Logično. Veliko bolj verodostojno je pisanje take osebe, kakor moje filozofiranje v brezkončne višave in nazaj. Avtorica želi ohraniti anonimnost zato se je podpisala s psevdonimom. Pozorno preberite:

Biti mama. Dati svoje telo za novo bitje. Da raste, se oblikuje, enostavno je. Mama je ena sama, podarjena za svojega otroka. To čuti. Želi si, da se v njej razvije novo bitje. V svojem telesu čuti utrip dveh src. Z meseci čuti premikanje, obračanje, brcanje. Da, nastalo bo novo bitje, iz mesa in krvi, nastalo bo iz nje. Ženska je ustvarjena za to, da je mama. Biti mama je nekaj najbolj naravnega. Katera ženska, ki si želi otrok, jih ne bi želela čutiti že od spočetja naprej? Vendar ja, tudi take obstajajo. Pred tedni, ko sem se o tem pogovarjala s cimrami, sem žalostno začela razmišljati, da mogoče pa si le ne zasluži vsaka, da bi bila mama.

Vem ja, malo kruta trditev. Pa naj razložim to svoje stališče ... Da želiš postati mama, imeti otroke, to začutiš že v srcu. Sanjariš, kako je biti noseč, kako je pod svojim srcem nositi novo srce. Ne ukvarjaš se pretirano z negativnimi posledicami nosečnosti (razen, če je nujno zaradi splošnega zdravja), pač pa si osredotočen na novo bitje. Vendar obstajajo ženske, ki bi imele otroke, le da bi se odpovedale nosečnosti. Razlog, zakaj, je zame nedopustljiv in neopravičljiv... "Joj, pa kdo bo nosil tisti velik trebuh 9 mesecev" ali "pa koža mi lahko popoka, pa ne bom imela več ravnega trebuha, pa ne bom več taka in drugačna".

Jah, draga moja, se bo treba odločiti ali bi rada bila lepa ali mama. Pa ne da mame niso lepe, samo nosečnost lahko pusti tudi kako malo manj ljubo posledico na zunanjem zgledu. Pa vendar ... zame si ženska, ki ni pripravljena nositi otroka 9 mesecev, skorajda ne zasluži, da bi imela otroka. Da ne rečem, da se mi zdi malo motena, ker postavlja videz na 1. mesto ... se sprašujem, kako bi zgledala vzgoja njenega otroka. Bi z leti zapadel v razne prehranjevalne motnje, ker bi »mamica« skozi gledala pod prste, kaj da otrok v usta.

Druga stvar, ki se mi zdi marsikdaj delikatna, je posvojitev otroka. Sem za posvojitev otroka, da ne bo pomote, vendar gre tu za vprašanje, komu odobriti posvojitev. Ženska, ki bi imela otroka, ne bi pa bila noseča, ker se ji bo trebuh malo povesil ... opala, odpade.

Otrok ni igrača, ki jo kupiš v trgovini in jo odvržeš, ko ti ne paše več, da bi se igral z njo. Odločitev za otroka vključuje tudi veliko mero odgovornosti. Biti starš je odgovornost in ne modna muha, halo! Logično da se razjezim, ko se pojavi neka avša, ki bi se šla posvojitev otroka. Ne afne guncat na tak način, prosim!


Malina

Kruha v izobilju ... preveč!

Ko sem hodil iz železniške postaje v center Ljubljane, sem pri čakanju na semaforju zagledal smetarja (ali kakor je moderno, ekološkega operaterja), ki je pobiral kose kruha, salame in sira iz pločnika v posebno prozorno vrečko. Napolnil je vrečko srednje velikosti. Morda bo to kakšnemu psu ali potepuški mački ... ali njemu samemu malica.

Če najdemo kruh in salamo in sir kar tako po pločniku pomeni, da imamo hrano v izobilju. Pomeni, da ta kriza o kateri povsod beremo, slišimo in s katero si politiki polnijo usta še ni tako kritična. Pomeni, da so t.i. SOS trgovine koristne vendar ... in pomeni, da smo prebivalci slikovite male podalpske republike pozabili na tisti pregovor Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga! Stojnice male miselne tržnice niso prostor moraliziranja in žuganja s prstom ... tega je drugod dovolj. Ob tistem prizoru pa me je prečkala misel ...

... tistemu, ki je kruh tam "pustil" želim, da mu ne bo treba nikoli ga it tja tudi iskat.

Iz Forlija

Ravnokar iz Forlija. V italijanskem mestu Forli' (blizu Bolognje) je potekalo tridnevno strokovno srečanje za katoliške novinarje in delavce na področju sredstev množičnega obveščanja. Vtisi so odlični. Prijateljsko ozračje, pozorna gostoljubnost in bogato kulturno sporočilo so pospremili močne vsebine kongresa.

Zbrali so se novinarji iz cele Italije pa tudi številni profesorji, uredniki, oblikovalci, napovedovalci ... ki so udeležencem posredovali kakovostno orodje za delo na tem področju.

Pot se je začela v četrtek ... da, en dan prej sem bil v Vipavi na predavateljskem kaetdru in drugi dan že v študentskih klopeh. Vipava ... tista "mladinska književnost" dobi objavo zase, ker je bila izredna izkušnja, kjer smo (da, skupaj z dijakinjami in dijaki) orali v globino medijskega sporočila. Potem pa širina misli italijanskega prostora in raznolikost kulturnih tokov.

Veliko novega, veliko lepega in zanimivega. V tednu ki se odpira pred nami. Zato se vam, drage obiskovalke in obiskovalci, opravičujem za delovanje male miselne tržnice z "nizkimi"obrati ampak vsaka stvar potrebuje tudi svoje priprave. Na branje in na komentiranje!

Sprejeti pomoč ponujene roke. Ali pa ne!

Ste kdaj razmišljali, kako je množenje veliko bolj produktivna operacija kot seštevanje? Z eno preprosto računsko operacijo rešimo neskončno vrsto utrujajočega dodajanja in ponavljanja.

Kako preprosto in nevtralno je to v matematiki. Ko številkam dodamo klobase je že drugače. Kaj pa takrat, ko seštevamo grehe in krivde? Gnusobe, po svetopisemsko.

Prav o kopičenju gnusob, ki so jih prevzeli od sosednjih ljudstev govori poročilo o stanju duha pred babilonskim izgnanstvom. Kopičenje je dobesedno opisano kot množenje, pomnoževanje in ne zgolj dodajanje. Pretiravanje in zakrknjenost v vseh pogledih – vodilni duhovniki in vsi z njimi in verjetno tudi pod njimi. Ne zmenijo se za opozorila, svarila, oznanilo, rotenje. Hočejo svoj prav in namesto Boga so izbrali gnusobo sosedov. Ko pa se je tako prijetno zgledovati po sosedih, jih posnemati in morda biti celo domiselni kot oni.

Kazen je neizbežna. Materialno uničenje, izgubljena svoboda, sužnost, premoženja toliko, kolikor ga lahko vzameš s seboj, tujina. Celo zemlja mora ostati nerodovitna celih 70-let in ob babilonskih rekah rastejo generacije, ki o veličastvu Jeruzalema in templja ne vedo veliko. Kakšno ponižanje, da je moral babilonski kralj napovedati, da bo postavil nov tempelj v Jeruzalemu. Ta, pravi, se nahaja v Judeji! Je morda kdo že kaj slišal za neki Jeruzalem?

Razloge za sužnost si človek pridobiva z matematiko, ki si je izbrala napačne spremenljivke. Kdor seje veter, žanje vihar. Kdor začenja z mečem, bo z njim pokončan. In v tej začarani kvadraturi kroga človek sam ne more najti rešitve. Vedno bolj se namreč zapleta.

Rešitev prihaja od zgoraj. Od Boga. Iz vere po milosti. Bog je v svojem usmiljenju neizmerno bogat in ponuja roko. Še več, steguje jo in mi se moremo celo potruditi, da jo nočemo in jo zavrnemo. Ne zaradi naših del, temveč zato, ker smo mi sami Božje delo. Problem je v perspektivi gledanja – prav je, da se otrok čim prej osamosvoji, vendar vse življenje ostaja otrok svojih staršev. Ne more jih dohiteti in ne prehiteti.

Bog prihaja, da svet reši – in ne sodi ali celo obsodi. Ko se nekdo utaplja in ga rešuješ, ne sodiš in presojaš ali se splača in koliko si je svoje nesreče sam kriv. Takrat gre za človeka, za življenje.

Bog je po Mojzesu v puščavi zahteval minimalno: samo pogled na bronasto kačo. Le vero in zaupanje. Brez razpravljanja, cincanja, posvetovanj in odlašanj.

Kdo od naših odgovornih si drzne postaviti Mojzesovo bronasto kačo na mitro in jo zviti v svoj pastoral? Kam vse bi lahko postavili bronasto kačo vere in zaupanja: na portal med kreposti in umetnosti, kot logotip sporočil častitljive institucije, na kljuko cerkvenih vrat in dobrodošlosti župnijskih domov, ob vzglavje zakonske postelje, kot znamenje, da Cerkev lahko še vedno ponudi nekaj spodbudnega sedanji generaciji…

Kaj pomen danes mlademu iskalcu ponuditi solidno roko od-rešitve, namesto takih ali drugačnih sodb in presojanj – ob pošteni predstavitvi problemov. Pogum vere in zaupanja odgovornih. Danes je psihološka krhkost sodobnega človeka bližja sodbi in obsodbi kot ponujeni rešitvi. Kako človeško sam in nebogljen je današnji človek v svojih temeljnih odločitvah. In odgovorni s svojimi svetovalci – kako so prevečkrat ukleščeni v smeri pre-in-ob-sojanje in kako malo odprti za roko sprave. In s tem rešitve.

Nič drugače ni s prispodobo luči in teme. Morda pa je danes tema ob vsej svetlobi medijev in izpostavljenosti še bolj temna, še bolj črna. Po tistem – ko ugasnejo luči ….

Koliko luxov svetlobe in kubičnih metrov teme zahteva sekunda programa in kvadratura članka? V kakšnih vatlih se meri resnica in presojajo vrednote. Morda zgolj po tistem starem načelu, da zgodovino pišejo zmagovalci in da morajo poraženci tudi težo meča zmagovalca plačati z zlatom. Gorje premaganim!

Andrej Sedej

Najstniška književnost 2

Upam, da nihče od udeležencev sredine delavnice na škofijski gimnaziji ne "kupuje" na tej tržnici. Anticipacija z nekaj izsledki mojega dela.

Nabor "kič" revij za mlade je osupljiv. Poleg tega, da so police veleblagovnic upognjene od teže povoščenih strani, je vsebina naravnost šokantna. Prvi kupček "robe". Prelistal sem revije za pubertetnice, oglasne letake, glasila društev in dnevne časopise ... približno 450 strani. Od tega nisem našel 10 fotografij (ne strani!!!) z "normalnimi" ljudmi. No, ta pridevnik ni ravno posrečen a drugega ne najdem.

Vse fotografije prikazujejo brezhibno naličene, mišičaste, nasmejane, urejene, uspešne, vitke, izobražene osebe. Kako ob tem ne dobiti celega spiska kompleksov?

Naslov delavnice je "Med sanjami in resničnostjo - med senzacijo in resničnostjo". Namen je prikazati kako mediji zapeljujejo ljudi. Na eni strani slikajo popolno (in nedosegljivo) družbo - na drugi strani pa spodbujajo k "sprejemanju" t.i. drugačnih. Ali je v tej (medijski) družbi sploh še kaj prostora za alkoholike, bolne, ostarele, neuspešne, brezposelne ... ?

Mislim, da velik in očiten razmak med idealno izdelano družbo (sanje) in resničnostjo je velik. Mnogi ljudje, da bi ta razmak zmanjšali posežejo po mamilih in številnih omamah. Nenazadnje je oblika omame tudi virtualno življenje (FB, SecondLife ...), ki ponuja "boljše" življenjske pogoje. Pa jih res?