Solza

Ne točite novih solza nad starimi bolečinami.

Evripid

Težko je!

Toda praviš: "Pretežko je!" Drži. Težko je ljubiti, lažje je odpovedati. Toda le tisto, kar pridobimo s trudom zares velja.

Francois X. Nguyen Van Thuan

Hladilnik

Napolnili smo hladilnike in pustili prazna srca. Živila so na hladnem - tudi čustva.

Od estetike k lepoti

Lepota. Morda beseda lepota bolje povzema in odpira dimenzijo privlačnega. Ne samo privlačno ali mikavno ampak resnično lepo. Tista globlja lepota, ki daje občutek gotovosti, stabilnosti in trdnosti. Profil lepote, ki išče neko povezavo v filozofiji in razmišljanju o dobrem.

Tako, kar je resnično lepo gotovo je tudi dobro (pozitivno) in edinstveno. Ni samo značilnost unikata ampak redke dragocenosti, ko jo občudujem in veselo hranim. Seveda hranim, občudujem, iščem ali hrepenim po neki vizualni estetiki, lahko rečem neki privlačnosti, ki me vodi v notranjo lepoto. Tudi ko zunanja privlačnost mine zaradi starosti, minevanja časa, obrabljenosti … prava notranja lepota ostane. Ostane zguban obraz ali hrapave roke – vse zaznamovano s časom. Ostane tudi bister in vedno mlad pogled, ki prosojno čisto privlači vsak pogled, četudi v zgubanem obrazu. Prav tako zgubane in postarane roke premorejo toplino in odprtost.

Estetika mine, lepota ostane; prva je podvržena okusom ljudi, kriterijem časa, modnim trendom ali tržnim potrebam. Lepota – prava – privlači ne zaradi estetike ali lepote kot take ampak, ker nosi in prinaša dobro. Dobro, ki je kronano in povzeto v lepoti. Daje in jemlje, lepota ki privlači in straši: spoštljivo. Seveda lepota ne more in ne sme biti vsiljiva ampak izhaja iz sebe, ker je že deležna resničnega dobrega. Vsaka človeška pozornost išče in se ustavi pri lepoti, ki ne mine in vrača pozornost.

Človek gleda kako se v pravi lepoti ustavi minevanje časa. Čeprav naglo in neizbežno, je čas povezan z lepoto, ker ga slednja nadvlada in ne mine. Tukaj išče človeško srce, tisto hrepenenje postane neustavljivo iskanje in nemirna želja. V pravi lepoti je vse to poplačano ker oblika čustev dobi obliko v lepem in iskanje malega minljivega bitja se ustavi v ujetem brezčasnem trenutku. Ne samo en človek ampak ustvarjeno človeštvo. Rane in bolečine minejo, ker je iskanje utemeljeno v točki najdene pozornosti: v pravi lepoti človek dobi povrnjeno pozornost in tedaj ni več brezoblični iskalec kanonov estetike ampak postane »jaz«.

Individuum z obrazom, ki ustavi tavanje, odpravi hrepenenje po minljivi estetiki in se odpre za lepoto: resnično, edino in dobro. Notranja zgradba dobi celovit pogled na življenje, ker je razumela zadnje bistvo. Močneje kakor človeška družbena določila, bolj prikupno kakor minljive podobe tržnega sveta in bolj trajno kakor življenje samo. Novost se postavi pred večnost, ki je resnična, močna in trajna.

Lepota vrne odziv iskalca, življenje odpre realnost svojih dni edini razsežnosti, ki dopušča vse to in še mnogo več. Realnost dimenzije lepega brez časa v popolnem hrepenenju: ljubezen.

Lepota v tragiki človeka: obličje

Na Markovem blogu - Besede za srce - sem prebral zanimivo objavo o estetiki. Dodajam še svoje razmišljanje, ki se ujema s sorodno temo. Razmišljanje je nastalo letos spomladi.

Če iščemo govorico, ki je najbližja človeku, je to gotovo umetnost. Umetnost je najbližja človekovemu izražanju. Tako lahko opazimo, kako se v obdobju renesanse zgodi prehod iz t.i. teocentričnega pogleda na humanocentrčen ali antropocentričen. Dalje lahko opazimo v obdobju impresionizma, kako stopi v ospredje utrinek, krik.

Zelo podobno je že izraženo v Rembrandtovem platnu, o Izgubljenem sinu. Slika prikazuje sinov krik k očetu: krik po usmiljenju in sprejetju. Mar ni to tudi krik modernega človeka? O sliki lahko rečemo, da je lepa, ker se v njej skriva pristna lepota saj ta je najgloblja stvar, ki nagovori človeka. Če je vsebina odeta v lepoto toliko bolj privlači pozornost. Vsebina platna je Očetovo usmiljenje. Zakaj privlači? Ker je človek moderne družbe – in človek vseh časov – zaznamovan s krivdo in strahom pred veliko sodbo. Slika pove, da je nekaj več, kot samo kazen, greh ali sodba. Obstaja tudi ljubeč oče, ki odpušča sinovom. Odpušča s svojim pogledom, z obličjem ki sprejema in je ožarjen s svetlobo milosti. Sinov obraz je skrit. Morda ni niti toliko pomembno, kdo je sin … vsak je sin, ki se oddalji od Očeta in zavrne njegovo dostojanstvo.

Oče sprejema vsakega in njegovo ranjeno obličje, ki ga je skvari greh in zabloda, najde pri Očetu tisto prvotno lepoto in sijaj. Vendar še pred tem, mora grešnik preko križa. Samo kar je šlo skozi križ – talilnico – je lepota. Lepota, ki se dokončno očisti vsega napuha in egoizma ter je pripravljena sprejeti novo vsebino, ki jo podarja Očetov objem. Tako je človek objet v usmiljenje in v lepoti je zaobjet človek.

Privlačnost je notranje naravnana zato mora moderen človek poiskati pot od estetike k pravi lepoti. Tista notranja privlačnost, ki človeka spremeni in daje trajno dostojanstvo.

Ne razumem tega... 2

Še vedno pred vprašanjem odvečnih kilogramov. Morda nima kaj veliko smisla z dosedanjimi objavami na tem blogu, vendar če je to tržnica verjetno se najde kdo, ki išče kaj za pohrustat... Ne, tukaj ni nič za pod zob. No, še vedno ne razumem, zakaj tisti ki hujšajo so vsakič bolj obilni. Ne želim nikogar užalit ampak to je res zanimivo.

In še bolj zanimivo je to, da taki ljudje običajno so velike žrtve strogih dietetnih režimov, trpijo in skoraj stradajo, ker jih vsi tečni suhci nesramno pogledujejo. Ah, med suhci se lahko (še vedno) uvrstim tudi sam. Rad bi povedal nekaj tolažilnih besed vsem, ki dobite glavobol ob misli na tehtnico in odvečne kilograme.
Ne kupujte AMC posode z izgovorom, da je edina primerna za "zdravo, uravnovešeno in brezmaščobno prehrano", ker ni res. Novi lonci bodo izziv, da boste še več eksperimentirali v kuhinji. Moja nona in moj nono vse življenje kuhata na navadnih loncih in se oba približujeta devetdesetemu letu starosti brez odvečnih kilogramov.
Ne verjemite ločevalnim, luninim, vodnim, zelenjavnim, postnim, hitrim, spomladanskim... dietam. Vse to je potegavščina. Logično je, da če cel dan ne daš nič v usta imaš enake kilograme prejšnjega dne. Vse te diete v raznih revijah so sinonim za t.i. obliž na usta!
Zakaj kupujete mleko z 0,0001 % maščobe, ultra lahko hrano, sojino meso (večje neumnosti svet še ni videl), dietetične tablice... če vas potem puščajo tako lačne, da vsega tega pospravite še enkrat več in ste na istem kot prej? Jogurti in dietetični napitki ki se na veliko bahajo z 0,00000000001 % maščobe (kako jim to rata je res čudež) v resnici vsebujejo veliko več sladkorja od običajnih izdelkov. Ste že kje videli naslov "shujšajte s kilogramom sladkorja na dan!"?
In vsi fitnesi, trekingi, vadbe, pilatesi, joge, kung fu, shatsu in ne vem katere moderne vzhodne mučilne metode še vidimo okoli, ne pomagajo veliko. Ali ni čudno, da če joga tako pomaga pri hujšanju, vidimo vse Budove upodobitve kot lepo okroglega možička (da ne napišem vampastega)?!?

Ne razumem tega...

Zakaj ljudje ki hujšajo so v resnici še bolj debeli?

Info tabernakelj

Stik z dnevnimi informacijami je potrebna sestavina našega življenja. Preko radijskega ali televizijskega dnevnika, interneta, portalov mobilnih operaterjev in tiskanih časnikov je vsak trenutek lahko dobra priložnost, da dobimo svežo informacijo. Po sredstvih javnega obveščanja sežemo, da pogledamo v svet kronike, se seznanimo z dogodki našega kraja, športnimi dosežki na olimpijskih igrah ali samo za hiter pregled vremena.

Vendar močno iskanje informaciji je sprožilo konkurenco in pravi boj. Vemo, da mediji imajo danes moč postaviti ali odstraniti vlado.

V Sloveniji so številni dnevni časopisi v zadnjih dveh letih doživeli pravo krizo. Ljudje smo se okužili s splošno lenobo in se nam ne da več preživljati celega dopoldneva ob velikih tiskanih površinah, zato raje iščemo hitro in poceni (pogosto zelo ceneno) informacijo. Razcvet je doživel internet, ki osebno mislim, nudi veliko več informativnih možnosti kot tiskan časopis. Kot bralec imam možnost poglobit svoje znanje preko spletne enciklopedije ali v spletnem brskalniku poiskati sliko opisane osebe, kraja, dogodka...

Toda poleg interneta je upad nakupa tiskanih časopisov treba pripisati tistim malim navidezno naivnim modrim informativnim tabernakljem, ki so kakor gobe po dežju zrasli po naših ulicah, trgih, poštah... Brezplačni dnevni časopisi so kakor prava droga preplavili naše ulice, čakalnice, nabiralnike itn. V tankem svežnju recikliranega papirja bralec lahko najde vse, kar ponujajo veliki časniki. Od lokalne informacije do vremenske napovedi, od lažnega trača do zabavnih križank in še kaj. Hitro nas premamijo veliki naslovi s šokantnimi gesli, velike pisane slike, razpored besedila in slike, kjer logično, prevladuje podoba. Zanimiv je podatek, da v zadnjih dveh letih so se učinki pojava novih medijev, brezplačnih časnikov, pokazali pri prodaji dnevnega časopisja. Medtem ko so še pred dvema letoma v drugem četrtletju Dnevnik, Večer in Delo ter Finance skupaj prodali več kot 180.000 izvodov, se je številka v letošnjem drugem četrtletju močno približala 160.000.

Dejstvo je, da vsako jutro lahko vidimo, kako ustavljajo vozniki na poti v službo pred takimi in drugačnimi modrimi tabernaklji, vzamejo izvod ter odpeljejo dalje. V uri ali dveh je tabernakelj prazen.

Živimo v demokraciji, vsak ima svobodo izražanja... vendar ta svoboda ima svoje meje, pri jemanju dobrega imena neki ustanovi ali posamezniku, stranki ali organizaciji. Prav tako zavajanje javnosti lahko poteka na zelo fin in prekrit način. Rezultat je nezavedno in nehoteno razmišljanje po načinu, ki nam ga vsilijo mediji. Paziti moramo, da smo pri informacijah izbirčni. Samo veliko različnih medijev nam ponudi dober pogled na dogodke; lahko se strinjam, s pokojnim papežem Janezom Pavlom I., da mediji ne poročajo o dogodkih ampak posredujejo svoj pogled na dogodke. Poceni infomracije so pogosto cenene!

V imenu hitrosti in udobja

Morda je mariskdo spregledal tiho in neopazno revolucijo, ki se je zgodila v številnih kavarnah, barih in drugih gostinskih lokalih.

Nekoč, smo naročili napitek, tortico ali sladoled in po nekaj minutah dobili postreženo. Ob branju dnevnih novic v časniku ali prijateljskem klepetu, je minilo nekaj časa, dokler pred odhodom, nismo poravnali računa. Obredni trenutki v vsakdanjem življenju.

Obredje je doživelo spremembo. Ob plačevanju računa strežnemu osebju ne čakamo več tistih neskončnih in dolgočasnih pet minut ali manj, ampak po novem, je strežno osebje spremenjeno kar v potujočo blagajniško enoto. Poleg denarnice z gotovino, dlančnika za naročila ima sedaj na sebi še mini tiskalnik, ki v istem hipu natisne račun. Zakaj taka revolucija ne vem, vendar imam občutek, da tudi kratko čakanje nam povzroča živčnost in nemir, ker mora biti vse takoj pripravljeno... vse na gumb!

Res je, živimo v dobi hitrega komuniciranja, interneta, satelitskih povezav in kratkih razdalji, vendar v kavarno ne sedemo, da bi podrli rekord hitrsti v pitju kave pač pa, da bi se zatekli v malo oazo miru. Revolucija se bo nadaljevala. Tudi mirno obredje bo doživelo pritisk hitrosti in tiste besede, ki se urinja v naše pogovore "takoj".

V imenu hitrosti smo spremenili natakarje in s tem način pitja kave. Zaradi lastnega udobja želimo vse opraviti pri mizi ne da bi stopili za korak k blagajni. In kako hitro pride do slabe volje, ko je treba plačati s kartico kjer ni prenosnih terminalov...

Morski cvet

Da ne bo pomote: Istra ni samo raj komarjev in neznosne vročine. Prilagam utrinek iz naših koncev. Slika je iz solin in prikazuje način pridobivanja morskega cveta.