Materinstvo (4. adventna nedelja)

Četrta adventna nedelja nam preko »light-show« adventnega venčka sporoča, da čas se je dopolnil. Zadnja adventna nedelja nas preko beril in evangelija obrača k materam, ki so pogoj in bistvo za božični praznik. Božič trka na varata in lik Marije nas spominja na to, da čeprav je Bog močen Stvarnik, brez ženske nežnosti, ne bi bilo Sina.

Nedelja »materinstva« in priprave na božič želita zbuditi v nas občutek za sveto, ki nikakor ni nek abstrakten pojem. Območje svetega se (lahko) konkretizira samo preko stvarnosti našega življenja, ki so družinske vezi, sorodniki, dobri prijatelji in dobrotniki, ki nam ob nesreči pomagajo.

Poglejmo »v božič« preko naših (naj)bližnjih. Gotovo bo praznik (naj)lepši.

Sneži ...

... in je vse pobeljeno ... cela naša mala podalpska država. A ni lepo?

Dokaži, da je res!

Komentarji prejšnje (spodnje) objave so me spodbudili, da odprem debato o Jezusovem zgodovinskem obstoju. Ali je Jezus zgodovinsko obstajal? Kaj to dokazuje?

Ima kdo kak »neizpodbiten« znanstveni vir? Zakaj še vedno poteka debata, ali Bog res obstaja ali ne? Kako lahko obstajajo ljudje, ki verujejo, tudi ko jim gre vse narobe in tisti, ki Boga preklinjajo, čeprav jim gre vse prav? Ali Bog obstaja?

Seveda gre za vprašanja, ki že dva tisoč let ne dajo miru človeku. Iz tega globokega in nemirnega iskanja se je skozi čas oblikoval družbeni in religiozni sitem vrednot, ki mu pravimo krščanstvo. V raznih oblikah in pojavnih načinih je preživel družbeno-zgodovinske okoliščine ter še danes povzroča napetost, ki prinaša nova spoznanja v teologiji.

Verniki bi se lahko jezili nad »dvomljivci« ali neverniki (mnogi tudi to počnejo), toda to bi prineslo hud zastoj v teologijo. Da, teologija potrebuje dvom, nevernikovo vprašanje, da lahko nanj odgovori in tako napreduje. Iskanje poti iz vernosti v ateizem, načini preživetja brez religije, verski dvomi, moralna vprašanja, dvom o Božjem obstoju, negotovost o Jezusovi božanski naravi … ravno to so najboljši pretresi v teologiji, da ne zastane in zasmrdi, kakor stoječa voda.

Od prvega dne ko je Jezus – zgodovinsko, mistično, religijsko, biblično ali kako drugače – stopil na zemljo, so se pojavili dvomljivci. Pastirji, kralji … šli so obiskat novorojeno Dete, ker so dvomili, da je obljubljeni in pričakovani Mesija res prišel. Celo apostol Tomaž ni verjel, da je Kristus res vstal od mrtvih, dokler ni videl ran (prim. Jn 20, 26-28). Torej, čemu se še čudimo?

Vprašanje oz. tema je ravno primerna za te dni. Advent je za katoličane čas pričakovanja in priprave na božič, ki je Jezusovo rojstvo, toda predstavlja praznik tudi tistim, ki v Jezusa ne verujejo. Lučke, potrošnja, darila, smrekice, zimska idila … vse je »v službi« božičnih praznikov, kar pomeni posledično spregovoriti tudi, nehote, o Božjem rojstvu.

Torej, vprašanje za prvo nagrado: Lahko dokažemo – in kako – da je Jezus resnično obstajal ali ne?

V Svetem pismu Bog ne vpije ... (3. adventna nedelja)

... beremo pa, da govori, šepeta, grmi, se razodeva v sanjah … toda samo v današnjem prvem berilu poziva sionsko hči naj vriska. Vrisk, ki kakor beremo v drugem berilu, predstavlja povabilo k veselju in radosti. Mislim, da nam bogoslužje, preko bibličnih tekstov, približuje praznično ozračje pred rojstvom Otroka. Vriskanje torej, ki je simbol za veselje in prerokovo odo ljubezni.

Najbolj privlačno besedilo današnje nedelje je nedvomno evangeljski odlomek, kjer Janez Krstnik odgovarja na nadvse vsakdanje vprašanje: »Kaj naj torej storimo?«.

Vprašanje vsekakor ni retorično ali brezpredmetno, saj nam ustvarja ozračje aktivnega pričakovanja, ki se preko tega vprašanja izostri do skrajnosti. Odgovori so temu skrajno primerni.

K »vpijočemu v puščavi« prihajajo najrazličnejše skupine ljudi, ki predstavljajo različne poklice, cehe in družbene sloje. Na bistveno vprašanje vsak dobi svoj odgovor. V tem je nakazana pot posamezniku, da je poklican k iskanju (in srečanju) Gospoda v poklicu/stanju, kjer se nahaja. Jasno je, da vsakemu posamezniku pripadajo določene pravice in določene zahteve, toda evangelij ne terja takih sprememb, ki jih človek ni sposoben.

Žarišče današnjega evangelija je glagol »dati«. Tako neobičajen in neudoben, da včasih ne vemo kaj bi z njim počeli. No, z glagolom kot takim že, ne pa z dejanji. Darovati in dajati predstavljata programski besedi za prihodnost, saj omogočata družbeno preobrazbo, ki jo svet (zelo) potrebuje. Aktivno pričakovanje adventnega časa lahko dobi pravi smisel samo, če smo sposobni uresničevati ljubezen do bližnjega preko konkretnih dejanj. Pričakovanje Gospoda ni čas predvolilnih obljub, ampak obdobje zrenja v prihodnost.

Ne smemo pa spregledati širšega okvirja, ki nam ga današnji evangelij ponuja. Vsi in vsak pričakuje Gospoda znotraj svojega družbenega položaja, poklica in življenjskih okoliščin. Mislim, da je tukaj sporočilo zelo jasno: Gospoda lahko srečamo samo če smo pristni in preprosti – pa četudi grešni.

Fosilna anketa

Verjetno ste že siti prazgodovinskega vprašanja ankete, ki visi na levi strani Male miselne tržnice. Pošteno povedano, toliko časa sem se odpravljal h komentiranju oddanih glasov, da sem statično in okostenelo figuro ankete, že privzel za del grafične podobe bloga.

Prišel je čas, da anketa poroma tja, kamor spada: na odpad zgodovine. Še prej pa … komentarji.

Anketo sem postavil z vprašanjem o spletnem oglaševanju in vašimi uporabniškimi navadi. Oglaševanje na blogih postaja v mnogih zahodnih kulturah pravi vir zaslužka in preživetja. Podatki iz leta 2008 kažejo, da v ZDA živi od lastnih blogov (in povezanih oglasov), skoraj toliko ljudi, kolikor jih živi od advokature. Da ne bo pomote, Mala miselna tržnica do te stopnje še dolgo časa ne bo prišla, ker spodaj podpisani nima ne dovolj časa niti znanja, da bi se v kaj takega podal.

Zanimala so me vaša mnenja, ker verjetno ne bi ostali ravnodušni, da bi vam ob robu, ali kar na vrhu vsake objave, nekaj poskakovalo in v živih barvah vabilo k »akcijam«. Od šestih sodelujočih, v primeru spletnih oglasov, dva se ne bi nikoli več vrnila na tako (to!) spletno stran. Ostalim štirim (povezano …bi ga obiskoval enako kakor zdaj in …moje navade se ne bi spremenile) oglasi ne bi spremenili »obiskovalnih« navad. 

Oglasi pogosto predstavljajo vrhunske likovne, grafične in kinematografske stvaritve ter v njih lahko vidimo tudi koristne nakupovalne nasvete. Vsekakor pa ostajajo nadležna navlaka vseh oddaj, revij, filmov, knjig, prireditev …

Darilna politika – alternativa

December je sam po sebi najbolj prazničen mesec vseh mesecev v letu. Trgovci ga želijo raztegniti (in nas nategniti) s ponudbami in nepozabnimi akcijami, da jim s tem potrošniki povečamo že tako velike dobičke. Ravno s tem namenom, se začne t.i. nakupovalna mrzlica vsako leto kak teden prej. Letos sem opazil v koprskem OBI-ju že 22. oktobra!! vse odeto v popolno božično-novoletno okrasje. Ali je to normalno?

Kaj se dogaja v teh (res) predprazničnih dnevih pa lahko opazi vsak sam. Kar me žene v to pisanje je današnje popoldansko poigravanje z mislijo, da bi odpovedal novoletno obdarovanje. Zelo radikalen ukrep, toda ga bom omilil s tem, da bom obdaril tiste ljudi, ki mi res nekaj pomenijo. Se razume, le simbolična darila. Šare imamo vsi dovolj … in preveč!

Če so naši nonoti in none (= dedki in babice) nestrpno pričakovali božič, da so vsi otroci v družini (in jih ni bilo malo) dobili eno (da, eno samo) pomarančo, lahko tudi mi spremenimo praznike v pričakovanje simboličnega daru, ki bo pokazal, kaj nekomu pomenimo.

Simboličen dar pa ne sme biti znak skopuštva, malomarnosti in nepremišljene odločitve, ampak ravno obratno. Preko take oblike lahko pokažemo nekomu, kaj nam pomeni, kaj mu želimo s tem sporočiti, kako ga vidimo, kaj nam predstavlja …

Vse za denar … in še več! Toda pravih prijateljev se ne da (pod)kupiti. Simbolika lahko pripomore k pristnemu odnosu veliko bolje kot (pre)draga darila. Ali ste kdaj pomislili, katera je najljubša barva osebe, ki ji boste prinesli izbrano darilo? Morda bo bolj zadovoljna vrečke/papirja, kakor vsebine. Ironično. Zapravimo celo premoženje za darilo, ki na koncu doživi neslavno usodo zato, ker je ovitek bolj sporočilen kot sam dar.

Priprava na praznike in darila naj bo premišljena, počasna in sporočilno bogata. Želim veliko izvirnih idej!

Katoliška Cerkev odpira vrata anglikancem

Članek ki sem ga prebral na spletnem Delu me je spodbudil k objavi članka/ komentarja, ki sem ga napisal za oktobrsko številko Vestnika. Diplomacija med Vatikanom in Moskvo gre tudi (in predvsem) preko privolitev "lokalne" Pravoslavne Cerkve ... ter osebnih prijateljstev. Upam, da je zadnji odstavek članka vsaj malo preroški.

Drugo polovico meseca oktobra je odjeknila novica, da bo katoliška Cerkev sprejela odlok, s katerim bo odprla svoja vrata anglikanskim vernikom, duhovnikom in celo škofom. Naj spomnim, da se je razkol ali odmik od katoliške Cerkve zgodil v 16. stoletju, ko je kralj Henrik VIII. stopil v spor z rimskim papežem in tako ustanovil svojo – lokalno – Cerkev. Verska praksa, običaji, nauk in vsakdanje življenje vernikov se od tedaj razlikujejo od katoliške Cerkve.

Možnost o »sprejemu anglikancev«, je na novinarski konferenci razglasil prefekt Kongregacije za nauk vere kardinal William Levada, ki je v javnosti sprožila precejšnje začudenje in veliko vprašanj.

Prvi razlog za čudenje je velika tajnost, v kateri se je celotno dogajanje odvijalo. Posamezna znamenja iz preteklosti na tem področju so bila preveč sramežljiva in osamljena, da bi širša javnost lahko razumela za kaj gre. In drugi razlog so nedvomno namigovanja, da s tem dejanjem katoliška Cerkev odpira duhovništvo tudi poročenim duhovnikom.

Cerkev ne odpravlja celibata in niti ne ponuja posebnih privilegijev anglikanskim duhovnikom, ki bi prestopili v katoliške vrste. Gre za sprejemanje skupnosti vernikov in klerikov, ki se v sedanjih razmerah niso najbolje znašli ter so čutili duhovno vez s svetim očetom.

Čeprav smo pogosto slišali, da si želi manjša skupina anglikanskih vernikov ali kakšen duhovnik prestopiti v katoliške vrste, do sedaj to ni povzročilo velikega zanimanja. V takih primerih ni bilo veliko medijske pozornosti niti drugih posebnosti. Tokrat pa se je zgodil precej nepričakovani scenarij, saj se je za prestop odločila skoraj polmilijonska skupina vernikov, ki šteje tudi nekaj sto duhovniki in petdeset škofov. Jasno je, da gre za masovni premik, ki je terjal dobro mero pozornosti Vatikanskih uradov.

Eden od znanih razlogov za vrnitev v katoliško Cerkev je zelo liberalna politika, ki jo vodi sedanji primas anglikanske Cerkve Rowan Williams ter nesoglasja med konzervativnimi in svobodomiselnimi škofi. Konzervativnejša smer je 1992. leta glasno izrazila svoje nesoglasje ob odločitvi za žensko škofovstvo med anglikanci in ker spor ni dosegel ustreznih dogovorov, je to povzročilo – s časom – premik v katoliško stran.

Premik verjetno ne bo opazen, saj verniki bodo ohranili svoje bogoslužne navade, molitve in značilnosti anglikanskega obreda. Do sedaj poročeni duhovniki bodo ostali poročeni, toda jih bodo ponovno posvetili v duhovnike, saj katoliška Cerkev ne priznava anglikanskega posvečenja. Drugače bo za anglikanske škofe, ki bodo ohranili poročenost, vendar izgubili škofovsko službo in bodo posvečeni v duhovnike.

Nekateri komentatorji so se prepustili evforiji trenutka in napovedovali konec celibata ter poročenost škofov. To se ne bo zgodilo niti v prihodnje, saj tako katoliška kot pravoslavna Cerkev tega ne predvidevata – zaenkrat. V pripravi je apostolska konstitucija ali uradni dokument, ki bo podrobneje urejal vse zadeve povezane s prestopi, bogoslužjem in naukom. Od bodočih anglikansko-katoliških duhovnikov bodo tako pred posvečenjem zahtevali celibat kakor od njihovih rimo-katoliških kolegov.

Kako se bo v praksi to uresničevalo bomo še videli. Tovrstni dogodki, čeprav zgodovinsko zelo pomenljivi, so pogosto povezani s težavami, ki jih občutijo ljudje na terenu zaradi prilagajanja in novosti. Zgodovina celibata jasno kaže na to, da je tak ukrep cerkvena norma, ki se je postopoma uveljavljal med IX. in XI. stoletjem, zato jo lahko Cerkev nekega dne tudi ukine.

Bolj kot to pa je zanimivo dejstvo, da čeprav mnogi mediji označujejo sedanjega papeža za konzervativnega in nazadnjaškega, je sam sposoben močnih ekumenskih potez, ki jih že dolga desetletja nismo videli. V mislih imam veliko prijateljstvo s Carigrajskim (pravoslavnim) patriarhom Bartolomejem I., odprti dialog s konzervativno bratovščino sv. Pija X., ki ne priznava Drugega Vatikanskega cerkvenega zbora (1962-1965) ter sedanji premiki z anglikansko Cerkvijo.

Njegova podkovanost in razgledanost na teološkem področju mu prinašata mednarodni ugled in ta pontifikat bo gotovo zaznamovan z delom za edinost med kristjani. Še vedno ostaja odprto vprašanje z rusko pravoslavno Cerkvijo, ki se spogleduje z zahodom in zaupam, da bo (tiho in diskretno) osebno prijateljstvo med papežem Benediktom XVI. in moskovskim patriarhom Kirilom I. kmalu rodilo (naslednje) zgodovinske premike.

Če celo puščava ozeleni … (2. adventna nedelja)

Ko se adventni čas preveša v svojo drugo polovico in ko čutimo nek pridušen paničen pritisk, da se bo nekaj zgodilo, nas Božja beseda pelje v puščavo. Lahko bi rekli, da je to velika neumnost, saj bi nas moralo vse – tudi bogoslužno dogajanje – vleči k večjemu praznovanju, občutku božiča in k lučem.

Ravno v kontrastnih je moč Besede. Puščava je v starozavezni biblični simboliki kraj groze, kjer nihče ne potuje, poln nevarnosti, bridkosti in strahu. Predstavlja bivališče hudobnih duhov in Jahveje jeze. Besede »glas vpijočega v puščavi« nam v tem okolju okrepijo kontrast s prvim berilom, ki ponudi drugačen scenarij: zelenje, senca in dišeča drevesa.

Puščava izstopa torej kot negativen simbol in hkrati, zaradi Božjega posega in prisotnosti, kot izreden kraj presežnega dobrega, ki je čudežno.

Izpostaviti velja dva pojma: zaupanje in spreobrnjenje. Podati se v puščavo pomeni zaupati, da nas bo vodič, kompas, karta ali gps varno pripeljal do cilja. Čeprav je okolje nevarno in pot je lahko »vijugasta«, je ta trud vreden zaradi cilja in ne zaradi poti same. Pot po puščavi oplemeniti dejstvo, da ko smo sami s sabo (brez lučk, reklam, hrupa, interneta …) lahko prisluhnemo Bogu, saj v novi zavezi je puščava kraj Božje bližine (Jezusovo rojstvo se zgodi v puščavi). Samota prinese drugačen glas kakor smo ga vajeni in ravno iz puščave pride Mesija. Zaupati moramo, da so pričakovanje, doba priprave, iskanje in trud usmerjena v cilj, ki je večji od naših upov.

Drugi pojem je spreobrnjenje. Tega ne slišimo radi, ker nam ga nekateri moralizatorji, ki ne poznajo ne teologije niti Svetega pisma, prodajajo kot neko dodatno vrednost žuganja s prstom nad našimi napakami. Prepričan sem, da vsi vemo kje grešimo, kje smo šibki in kaj bi moralo biti bolje. Spreobrnjenje – v pravem in polnem pomenu besede – pa predstavlja dodatno vrednost upanja. Upanje, da Bog ni obupal nad nami, ampak išče v nas najlepše in najbolj plemenite lastnosti, ki jih gotovo imamo. Spreobrnjenje je trud, da udejanjimo dobro in se zanj vedno znova prizadevamo. Ne zaradi »zakona«, ampak kot uresničitev dobrega in ljubezni.

Povabilo k spreobrnjenju je trden in neizpodbiten dokaz, da Bog nikoli ne obupa nad človekom – tudi če dela(mo) še tako velike napake. Če celo puščava lahko ozeleni in postane kraj življenja, lahko tudi mi postanemo boljši. Zato je advent čas zaupanja, da lahko poiščemo najbolje in s tem počasi (spre)obrnemo nekatere dosedanje navade. Počasi in pogumno!

Premestitve, ozkosrčnost in prihodnost naroda

»Ravno stavek, da ima večina zmeraj prav, najbolje ponazarja duhovno mizerijo človeštva, katerega večina je večinoma zlepljena iz brezobličnih osebkov, ki o ničemer nimajo svojega lastnega mnenja in zato slepo ponavljajo besede tistih posameznikov, za katere verjamejo, da zastopajo mnenje večine. Zato je kakršnokoli osebno mnenje enega samega dvomljivca neprimerno dragocenejše od hrumenja množic, ki zaradi lastne topoglavosti uničujejo svoj lastni svet«.

Svetlana Makarovič

Od prejšnjega petka dalje v službi poteka prava prva fronta. O novih imenovanjih in premestitvah med škofi ste si lahko že ustvarili mnenje v bogatih novicah, komentarjih, prispevkih … Zato mojega dodatnega komentarja ne potrebujete. Dejstvo je, da so selitve oz. premestitve škofov novost v slovenskem prostoru in zato prinašajo dodatna ugibanja o tem, kako bo posamezen škof deloval na novem mestu.

Nekaj komentarjev v duhu »kaj pa bo počel Štajerec v Ljubljani« in »kako to, da Ljubljana nima škofa iz svojih vrst?« so me spodbudili k razmišljanju, kako Slovenci doživljamo »lastne tujce« ali nekoga, ki ni iz naše vasi. Gre za mentaliteto vasi namreč, ki nam mrači um in nas kot posameznike spaja v brezoblično množico, ki se je v imenu glasnosti odrekla treznemu razmišljanju.

Slovenci smo, kar se tega tiče, zelo občutljivi in težko sprejmemo, da bi neki »domači tujec« prevzel vodilno mesto na »našem« ozemlju. Pa recimo, da Primorec kandidira za župana v Celju ali v Murski Soboti … ali da Prekmurec na Bledu kandidira za državnozborskega poslanca. Velika zmeda … v glavah ljudi! Verjetno volivci ne bi toliko pomislili ali je kandidat sposoben, s kakšnim programom se predstavlja in če bo dober župan/poslanec/minister/predsednik.

Naše glave nosijo plombo na možganih, ki iz Slovencev nas spreminja, kakor pravi naša pesnica, pisateljica, pevka, režiserka in kulturna ustvarjalka Svetlana Makarovič, v Slovenceljne. Kdo so Slovenceljni? Njena definicija je naravnost briljantna: »ozkosrčni, primitivni, dvolični in servilni Slovenci«.

Postajamo torej kot družba in kot narod ozkosrčni, zagledani vase, skopuški in požrešni do take mere, da ne bi drugim privoščili kaj boljšega, kar premoremo sami. In seveda, če nekdo prihaja iz sosednje vasi, mesta, pokrajine … gotovo ne more biti dober. Pisanje o kakih tujcih (ta pravih, iz drugih držav) pa bom izpustil, da ne bo blog doživel kolapsa.

Zakaj smo Slovenci taki? Ali nas zgodovina in udarci ki smo jih prejeli skozi čas, niso ničesar izučili? Igramo vlogo osla, ki gre dvakrat, trikrat, sedemkrat … na led? Če jo, potem lahko nehamo z vsakim nadaljnjim trudom.

Mislim, da bi morali odkopati vrednote, ki smo jih podedovali, da bi odpravili »duhovno mizerijo« ter razumeli, da zaradi lastne majhnosti ni treba, da klonemo glave – obratno! Stisnjeni v tem delu Evrope potrebujemo kulturo, jezik in jasno vizijo misli, ki se ne ozira za dvomljivci, temveč jih zaradi svoje svežine pritegne in oplemeniti. Kdorkoli nam vlada, Prekmurec ali Dolenjec, naj ne bo razlog za razprtije ampak priložnost novih izzivov, da ne bomo uničevali lastnega sveta.

N.B. Literarna dela Svetlane Makarovič so mi zelo pri srcu, ker sem jih kot otrok zelo rad poslušal. Čeprav ne delim njenih prepričanj in pogledov o Cerkvi in politiki, jo zelo cenim in občudujem.

Intervju z dr. Stresom

Dragi obiskovalci in obiskovalke Male miselne tržnice, vabim vas, da na tem mestu prisluhnete zanimivemu intervjuju z novim ljubljanskim nadškofom, ki je potekal na Radiu Slovenija. Verjetno bolj kot škofa, boste v njem prepoznali močnega filozofa in razgledanega intelektualca. Prijetno poslušanje!