Marijino vnebovzetje

Današnji praznik imenujemo tudi Marijina velika noč. Čeprav govorimo o največjem Marijinem prazniku, o njem ne najdemo ničesar v evangelijih. Čudno. Od kod pa ta praznik? Praznovanje oz. spomin na Marijino (čudežno) vnebovzetje kristjani praznujemo že od 2. st. po Kr. vendar šele koncil v Efezu (5. st. po Kr.) je »zakoličil« ta praznik in ga uvedel v koledar. Sledila so stoletja izraza ljudske vernosti in številne navade, ki se od kraja do kraja razlikujejo.

Morda težko razumemo kako je Marija šla v nebesa, zakaj s telesom in dušo ter kje ta nebesa sploh so. Vse to je dogma nekako odpravila z monolitno razlago praznika, ki ga teologi vedno težje razložijo sodobnemu svetu iskalcev. Pomembno pa je, da razumemo današnji praznik kot tisto »napoved«, da tako kot je Marija dosegla nebesa s telesom, bomo tudi mi ob koncu časov – ali sodnem dnevu – dosegli popolno preobrazbo duše in telesa. Kako bo to zgledalo? Odkrito povedano, sploh si ne znam predstavljat.

Da ostanemo v paragrafih pravovernosti pa k današnjemu prazniku paše lepa marijanska antifona:

Ave, maris stella,
Déi mater alma,
atque semper virgo,
félix caeli porta.

Sumens illud «Ave»
Gabriélis ore,
funda nos in pace,
mutans Evae nomen.

Solve vincla reis,
profer lumen caecis,
mala nostra pelle,
bona cuncta posce.

Monstra te esse matrem,
sumat per te precem
qui pro nobis natus
tulit esse tuus.

Virgo singuláris,
inter omnes mitis,
nos culpis solútos
mites fac et castos.

Vitam praesta puram,
iter para tutum,
ut vidéntes Iesum
semper collaetémur.

Sit laus Deo Patri,
summo Christo decus,
Spirítui Sancto
honor, tribus unus. Amen.

Dalla scogliera di Trieste

Tokrat v italijanščini. Objavljam članek iz Corriere della Sera o dečku, ki je označil svojo prijateljico kot ... prijateljico. Primer strpnosti in zrelega odgovora štiri- ali petletnega dečka na Tržaški plaži. Kot poletno branje, v pripravo na konec tedna. Na kakšni plaži s turisti, sitnimi mamami in z otroci.

Storie Giochi (senza discriminazioni) sulla riviera di Barcola-Il bambino che ignora il colore della pelle

Dalla scogliera di Trieste, tra una folla abitudinaria e tranquilla, una piccola lezione sull’identità e sull’amicizia

Sulla riviera di Barcola, a Trieste. Si fa per dire, riviera; una sottile striscia di scogli, spiaggia libera che costeggia la strada principale di accesso alla città, acqua subito profonda, sulla riva tamerici spumose come onde, un orizzonte marino vasto e aperto, che nell’infanzia dava il senso dell’immensità oceanica, in un’educazione sentimentale in cui s’imparava una volta per tutte il legame fra l’eros e il mare. Quella gente in costume da bagno, non in uno stabilimento né su una vera spiag­gia, ma alle porte della città e quasi già in città, dà un’impressione di vita persuasa e goduta.

Trieste non è solo crocevia tra est e ovest, come recita la sua didascalia, ma pure fra nord e sud, fra la malinconia scandinava di certi tramonti d’inverno e la vitalità meridionale dell’estate. In fon­do al golfo, dove le acque italiane divengo­no slovene e poi croate, si vedono il Duo­mo di Pirano, la plurisecolare orma del le­one di S. Marco nell’Istria, e più avanti Punta Salvore, col suo faro e i suoi pini nel vento. La popolazione che da maggio a otto­bre, e soprattutto in agosto, arriva ogni giorno su quella scogliera di Barcola è abi­tudinaria; per tacita convenzione, ognuno di noi ha il suo posto sulla riva, generica­mente rispettato dai vicini, con cui s’in­trattengono rapporti garbati ma senza prendersi né dare confidenza. Ogni tanto aleggia, annunciata sui giornali, la minac­cia di divieti, piani regolatori, costruzioni di stabilimenti a pagamento o di porticcio­li turistici, minaccia finora ogni volta sven­tata da pugnaci lettere inviate alla stampa e alle autorità dagli uomini di penna, nu­merosi e assidui fra quei bagnanti, e da proteste che arrivano da triestini residen­ti da anni a New York o ad Adelaide ma non dimentichi di quella scogliera. Le au­torità, a dire il vero, dimostrano di com­prendere che quella libertà di «tocio» os­sia di tuffo è un bene pubblico, una buo­na qualità di vita collettiva, e si preoccupa­no delle docce gratuite e delle tamerici.

Qualche anno fa la scogliera era salita alla ribalta delle cronache grazie a un annega­to, il cui corpo riportato a riva e coperto da un lenzuolo era rimasto a lungo in mezzo ai bagnanti che avevano continua­to a prendere il sole accanto a lui, in quel­la familiare indifferenza della vita per la morte che la grande e rovente luce del­l’estate rende ancora più spietata. Pochi gli schiamazzi, rari i disturbi alla quiete pubblica.

Giorni fa, una madre ha redarguito il figlio, un bambino di quat­tro o cinque anni che giocava con un’in­cantevole coetanea — nera come l’eba­no, evidentemente adottata dai genitori, due tedeschi che si erano sistemati un po’ più lontano — sparando con una pi­stola ad acqua e scavalcando di corsa i corpi distesi al sole, per lui non ancora desiderabili o conturbanti. Sgridato, il bambino protestava, dicendo che allora bisognava rimproverare pure la bambi­na. «Quale bambina?», chiese la madre, che non la vedeva perché si era nascosta dietro un albero. «Quella che parla che non si capisce niente», rispose lui, evi­dentemente colpito dal fatto che la picco­la chiamasse le cose in modo per lui in­comprensibile, un po’ arrabbiato di sco­prire che esse potessero avere altri nomi.

Non gli era passato per la mente di iden­tificarla con il colore della sua pelle, che pure spiccava nettamente anche accanto all’abbronzatura dei bagnanti; quella diffe­renza di colore, che in altre situazioni ave­va provocato e potrebbe ancora provocare separazione e segregazione feroce, era irri­levante rispetto alla differenza tra l’italia­no e il tedesco. Neppure quest’ultima, pe­raltro, aveva il potere di separarli, perché, appena riapparsa la bambina nel frattem­po debitamente ammonita (in tedesco) dai suoi genitori, i due avevano ripreso su­bito a rincorrersi e a spruzzarsi, ignari di aver tenuto una bella lezione sulla diversi­tà e sull’identità, temi del resto cari anche ai convegni cultural-balneari così frequen­ti sulle spiagge estive, almeno quelle un po’ più eleganti della scogliera di Barcola.

Claudio Magris

V vrsti za sardele in sardone - s turisti

Obljuba dela dolg. Vrnitev v Izolo. Prejšnjo soboto sem se z mamo odpravil v ribarnico. Prišla sva pred glavno ribarnico in zagledava skoraj srhljiv prizor: vrsta do ulice. Razmišljala sva ali odideva in tisti dan bodo za kosilo kake testenine (po domače pašta) ali ostaneva. Ostala sva.

V glavi sem si vztrajno govoril razloge, zakaj počakati: Izola je ribiško mesto ... ribiška tradicija ... domačini podpiramo ribištvo ... sveže ribe ... ribe so zdrave ... Vse je bilo lepo in prav, dokler nista dve Ljubljančanki v vrsti za nama, začela ukazovati prodajalkama in skorajda celi čakajoči vrsti. Ampak tisto kar je zbilo sodu dno, je bilo to, da sta bili užaljeni, ko smo jim povedali, da vsi čakamo na svežo ribo in tudi one bodo potrpele. Zavladale so tišina, globoka užaljenost in jeza.

Tudi prav!

Razmislil sem torej o naši turistični sezoni in ponudbi. Spomnil sem se na jumbo plakate po celi državi, ki vabijo na naše morje: "Iz XY v Portorož". Lahko povabim koga na dom, ko imam v hladilniku pločevinko piva in en jogurt? Drugače postavljeno vpršanje: Ali je naš turizem sposoben odgovoriti na povpraševanje po storitvah in izdelkih, ki jih tako radi reklamiramo? Imamo kaj dati turistom (domačim in tujim) ali samo polnimo plakatna mesta in si s tem čistimo vest?

Da se ne izgubimo v kozmičnih razpravah o turizmu in ponudbi, ostanimo v vrsti pred ribarnico "na pomolu". Morda je ena ribarnica s svežo ribo za celo Izolo (+ turiste) malenkost nezadostna ponudba. Vsekakor se lahko zgledujemo po sosednjih obmorskih krajih, ki za turiste žrtvujejo mariskatero "načelo". Lahko dobimo kakšno idejo za nove turistične točke, programe, izzive ... Morda bi kazalo ponuditi ljudem kaj več kot sardele in sardone.

p.s. Podkrepljeno s slikovnim gradivom.

.eco ?

Da ne bomo diplomirali iz "izologije" :) gremo korak naprej. V teh urah prihaja novica, da Mednarodna korporacija za podeljevanje nazivov in številk bo od leta 2010 odprla domeno .eco. V naslovu torej ni napake. Tako naj bi se glasila nova spletna domena, ki bo označevala spletne strani društev, posameznih organizacij ali ustanov, ki bodo svoje programe delovanja namenjale okoljevarstvenim vprašanjem. Močen tekmec za tako končnico je znani Wwf in ne samo ...

Preden je domena sploh na razpolago, se je že sprožil spor med dvema braniteljema okoljevarstvenih vprašanj. Morda dediča izvornih držav ali preprosto kapitalskih interesov. Celoten članek je na voljo na tej povezavi. Sledi se še t. i. drugo mnenje tukaj. Vredno branja!

Žalostno je, da tudi ko gre za ekologijo, hitro planejo na dan kapitalski interesi in dobrodelnost konča na smetišču. No, tokrat bomo povedali veliko leppše: v ekološko pridelavo.

p.s. K Izoli pa se še vrnemo!

Enostavno ... Izola

Izola. Morje je toplo, v skritem zalivu pod visokim flišem diši po poletju ... in po plaži ... in po tistih dneh, ki so bili in jih ni več. Toda so. Diši po soncu ... in po razgretih pekočih skalah ... po Izoli ... Izola. Izola.

Energija življenja

Na moji mizi ležijo neurejeni kupi časopisov, knjig, časopisnih izrezkov in drugih zapiskov. Stiščan med papirjem, kakor preganjani in odvečni predmet, računalnik. Med časopisjem najdem članek o kardinalu Ersiliju Toniniju. Kardinal, znan predvsem italijanski publiki, ki preko televizijskih zaslonov ponuja energičen in pozitiven pogled na življenje pri svojem visokem jubileju ponuja pravo energijo življenja. Njegovih 95 let predstavlja jubilej zaljubljenosti v Božjo navzočnost med ljudmi in darom življenja.

Prav tako je zgovoren jubilej velikana slovenske pisane besede, Alojza Rebule, ki je povezan z našim teritorijem, zgodovino in izročilom. Toda tukaj ne gre za izročilo kot za neko antikviteto, zaprašeni ostanek preteklosti ampak element narodne zavesti. Spominjam se gimnazijskih let, ko smo se pripravljali na maturitetni izpit iz slovenščine: Vinograd rimske cesarice. Rebulovo delo se mi je vtisnilo v spomin, ker je odpiralo moj pogled na področje s katerim se nisem nikoli prej srečal kljub temu, da sem v takem okolju (in razmerah) tudi živel. Prvi stik z velikim avtorjem je prinesel fascinanten pogled na književnost, ljubezen do domovine in maternega jezika, ki se ni ustavil pri zbirki novel ampak je šel dlje.

Prišel je roman »Nokturno za Primorsko« z enkratnim likom Primorskega duhovnika, celostnega humanista, ki je postavil v sredino svojega življenja ljubezen do naroda in jezika. Naglo sem listal strani, srkal zgodbo kot nekaj kar se dogaja »tukaj in sedaj«. Dogodki in opisi so bili oblika literarnega bogoslužja, ki je zahtevala od mene vhod skozi portal zgodovine in narodne istovetnosti. In ob koncu zgodbe, sem bil primoran knjigo odložiti …

Življenjsko delo ki je napolnjeno s pozitivnim pogledom na življenje – energijo življenja – in močno zgodbo, ponuja vsem nam, ljudem vsakdanjika, lik posnemanja. Da, želimo si biti taki tudi mi pa ne zaradi slave ali uspeha ali občudovanja množice – zaradi osebne sreče in izpolnjenosti.

To pa je stična točka z avgustovskim praznikom, ki usmerja naš pogled iz pripekajoče, sušne in prašne površine zemlje k nebu. Marija.

Ona kot človek in zemeljsko bitje usmerja naš pogled k nebu, kajti ljudem prinaša Jezusa. S tem je postala Božja mati. Ne samo tista, ki je rodila Boga ampak ona je mati Boga. Marijin lik izstopa v mesecu avgustu saj njen praznik – vnebovzetje – privablja velike množice v najrazličnejša svetišča in romarske kraje.

Ko opazujemo velike množice na romanjih lahko rečemo, da je včasih Marijino češčenje pravo malikovanje ali popačena vernost naroda. Neverujoči vidijo v tem »čudaško« obnašanje kristjanov in trdijo, da je vse skupaj samo za tiste, ki ne razmišljajo. V prvi vrsti velja pojasniti, da je marijanska pobožnost dragocen kazalec odprtosti za milino, ponižnost, hkrati pa nedvomno znamenje tiste Božje ljubeznivosti, ki se gotovo širi na vse ljudi.

Druga točka je namenjena »vsem, ki ne razmišljajo«. Marija je lik filozofa in zgled raziskovalca. Ob oznanjenju »Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus« (Lk 1, 31) je Marija moral trezno premisliti kaj odgovoriti. Iz njenih besed zasledimo najprej (za)čudenje, ki je vedno izvor filozofije in šele potem sledi pritrdilni odgovor. A njen »zgodi se« ni samoumeven. S tem odgovorom se teologija ukvarja že dva tisoč let pa še nismo našli pravi razlogov. Lahko soglašamo s francoskim filozofom, spreobrnjenim ateistom, Andréjem Frossardom, da so vse žene (po)srednice po naravi in bi bilo čudno, da bi bila Devica Marija edina, ki to ne bi bila.

Poglobimo ta filozofsko-znanstveni segment. Mimo Marijinega lika ne morejo niti arheologi, psihologi, zdravniki in filozofi saj se ukvarjajo z najrazličnejšimi odtenki njenega življenja. In v svojih raziskavah – naj bodo še tako učene in dovršene – trčijo, kakor nemočni in nebogljeni otroci, ob neprebojni zid velikih vprašanj. Oznanjenje, Jezusovo rojstvo, vnebovzetje, Božje materinstvo … niso predmet odvečnih pobožnih spekulacij, ampak skrivnosti, ki pojasnjujejo celotno nadaljevanje in delovanje evangelija.

Tukaj pa smo spet na začetku. Nered vprašanj v sodobnih družbi, spominjajoč neurejenosti moje pisalne mize, izziva čudenje in kliče k besedi tiste pričevalce pozitivnih pogledov na življenje, da lahko prispevajo k boljši življenjski kakovosti.

Objavljeno v mesečniku Naš Vestnik. Avgust 2009.

Novo življenje - novi človek (II)

Življenje poganov – stari človek

Ko govorimo o življenju poganov, moramo imeti pred očmi neobčutljivost t.j. stanje ne-zavesti, ko pogan povede samega sebe v pogubljenje preko razuzdanega in grešnega življenja. Izpostavljen je greh nečistosti saj ga najdemo kar dvakrat v v. 19: nenasitnim pohlepom in nečistosti. Pogosto je prav ta greh omenjen kot »simbol za grešnost« ali par excellence. To opazimo tudi v Mr 7, 21sl.; 1 Kor 5.10 sl.. 6, 9. Gal 5, 19 kjer je nečistost na vrhu seznama. Na nekaterih mesti najdemo z nečistostjo tudi željo po imetju (Mr 7, 22; 1 Kor 5, 10 sl. …). Taka drža je nasprotna Kristusovi, ki je daroval sam sebe za nas (Prim. Ef 5, 2) in torej pogani oz. tisti, ki ne ravnajo po Kristusovem zgledu obsodijo same sebe na propad in samouničenje.

Odložiti starega človeka oz. pustiti stari način življenja ne zahteva samo začetno odločitev ampak osebni, vsakodnevni trud, ki ga mora človek prenoviti v duhu svojega uma.

Um – prenovitev – novi človek

Prenoviti je tudi sinonim za spreobrniti, kajti globoka sprememba mišljenja pomeni tudi sprememba lestvice vrednot. Če to zahteva nenehen in vsakdanji trud krščenega, še ne pomeni da je to samo njegov napor. Taka sprememba zahteva delovanje Svetega Duha, izvir luči in moči. Pod njegovim vodstvom vernik lahko doseže resnico (v Jezusu) v. 21, ki je vir svetosti v. 24.

Ravno v v. 24 se sklene struktura vključena med besedami odložiti in obleči ter med staro in novo. Že v Ef 2, 15 lahko preberemo izraz novi človek ampak samo kot metaforo Cerkve, ki jo sestavlja enost kristjanov. V kontekstu tega odlomka pa je v središču krščeni, znotraj prenovljen, sposoben novega obnašanja.

Novi človek je sad Božjega stvarstva in ne človekovega napora, čeprav je slednje potrebno. V v. 24 se stvarjenje človeka navezuje na eshatološki načrt v katerem se je že uresničil začetni Stvarnikov načrt. Tako je »novi človek« poklic in uresničitev človeka po Bogu, kakor se uresničuje in nam je dano po Kristusu.

Osrednji pomen ima beseda življenje. Živeti kot pogani torej kot nekrščeni in živeti po krstu. Preobrazba je očitna in na to nas želi opomniti tudi ta odlomek. Središče novega življenja pa je Kristus. Poglobljen pogled v zgradbo odlomka usmeri našo pozornost ravno k temu vidiku in vidimo da retorične figure so tiste, ki želijo ta vidik posebej izpostaviti.

Novo življenje - novi človek

V prvem avgustovskem počitniškem tednu odmevajo besede apostola Pavla, ki v nedeljskem drugem berilu postavlja pomenljivo preobrazbo: stari in novi človek. Bolj kot za kako Pavlovo pismo gre za obliko krstne kateheze, ki jo strokovnjaki datirajo v poznejše obdobje. Vsekakor lahko govorimo o navdihnjenem besedilu toda sad kasnejše redakcije in dopolnil.

Tukaj je besedilo:

Zato vam pravim in vas rotim v Gospodu: ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svojega uma. Zaradi nevednosti, ki je v njih, in zaradi trdote njihovega srca jim je razum otemnel in so se odtujili Božjemu življenju. Ko so tako otopeli, so se prepustili razuzdanosti, da so z nenasitnim pohlepom počenjali vsakršne nečistosti. Vi pa se niste tako učili Kristusa, če ste ga le poslušali in se dali o njem poučiti, kakor je resnica v Jezusu. Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.

Ef 4, 17-24

Nedeljska objava, ki se dotika dveh pomenljivih bibličnih odlomkov, lahko dobi v današnjem razmišljanju še drugačno poglobitev. Vsega nisem utegnil takoj pripravit zato sem si vzel nekaj časa in sem »zaoral« po besedilu. In iz tega izhajajo nekateri izsledki, ki jih tukaj predstavljam.

Analiza začenja z lingvističnim izhodiščem, ki se dodatno opira na svetopisemsko besedilo in teologijo, da vstopi v jedro sporočila. Izpostavljam tri besede oz. besedne zveze, ki iz Pavlovega teksta kličejo bralčevo pozornost: življenje, stari človek in novi človek.

Življenje

Najpogostejša beseda v Ef 4, 17-24 (čeprav samo 4 krat) nastopa življenje oz. živeti. Poudarek je na razliki življenja poganov in življenja kristjanov oz. Pavlovih skupnosti. Prav ta beseda se navezuje na življenje poganov in tudi na življenje po Božji volji oz. starega človeka. Ko pa Pavel omenja »življenje« novega človeka govori v presežni kategoriji in zato uporabi besedo stvarjenje oz. ustvarjen.

Exordium začne s pozivom, da ne živimo v ničevosti svojega uma. V biblično-hebrejskem (in krščanskem) svetu se pogosto pojavlja prepričanje, da bivanje, ki ne pozna pravega Božjega obličja, temelji na ničevosti (praznini) in to privede do napačnih življenjskih odločitev in pogosto privede človeka, da položi zaupanje v prazne oz. minljive stvari življenja.

Prav tako v sami zgradbi besedila lahko opazimo kontrast v življenju pred krstom »po pogansko« in novost krščanskega življenja. Ta prehod je označen s čudovitim izrazom učiti Kristusa. Bralec se mora tako ozreti na svoje krščansko ozadje, ki se ne zadovolji samo s poslušanjem nekaterih od verskih resnic, ampak mora poskušati vstopiti v neposreden stik z Njim, ki postane središče novega bivanja. Učiti se Kristusa pomeni (preko poznanja Tradicije, ki jo posreduje živa skupnost) imeti delež z Njim in biti z Njim v življenju.

Kakor lačni otroci

Tokrat kakor vrtinec. Nedeljska berila in evangelij.

Morda se komu zdi čudno, da je zame tako »odkritje«, ko pa bi moralo biti nekaj vsakdanjega. Res je, vendar na Sveto pismo ne gledam kot teolog ampak najprej kot vernik. In potem, če ostane še petnajst minut, tudi kot teolog. Vera in razum – pa take fore.

No, zdaj malo bolj konkretno. Danes je navezava med prvim berilom (Mojzes in mana v puščavi) in evangelijem, bolj kot očitna (Jezus je kruh življenja), zato dodatnih iskanj ni treba postavljati. Postaviti pa moramo nekaj vprašanj, da ostanemo v duhu učencev.

Učenci v današnjem evangeliju Jezusa naslavljajo z »Rabi« - učitelj. S tem se še bolj identificirajo z vlogo učenca, neukega poslušalca. On je učitelj, ki ima odgovore. Oni pa so tisti, ki postavljajo vprašanja in kot v nekakem intervjuju s slavnim filozofom, smo bralci deležni prvovrstnih odgovorov. Gre za dialog z nelahkimi vprašanji. Evangelij pa se konča s pritrdilnim vzklikom iz obeh strani: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« (Jn 6, 34) in »Jaz sem kruh življenja« (Jn 6, 35).

To je evangelij, ki ne pušča abstraktnih in visokih tez ampak gre skozi nekaj tako organskega, stvarnega in bistvenega kot je prehrana. Simbol hrane pa je gotovo kruh.

Toda Jezus (p)ostane kruh, ki nasiti drugačno lakoto kakor tisto, ki so jo sprva imeli v mislih učenci in tisto, ki se kot prva asociacija prikrade v naše predstave. On je kruh namenjen drugačni vrsti lakote …

On je tisti, ki odpira odo življenju in prekipeva v veselju. Zaradi Njega je vse nastalo in smo otroci dobrega Stvarnika. Otroci, ki tako počasi razumejo znamenja. Zato današnji evangelij hrani tri vprašanja in šele pri tretjem, otroci dobimo tisti odgovor, ki prenaša dejanja iz preteklosti v sedanjost. Premik pripovednega časa pogojuje tudi glavnega igralca in glavne vloge: »ne Mojzes ampak moj Oče« (Jn 6, 32).

Oče ne zahteva in ne terja, ker ne pričakuje. On daje! Daje prvi. Morda z izgubo ampak brez zadržka in brez dvoma. Gospod Bog podarja prvi in največji dar: življenje. Na nas pa je, da ta sprejmemo in odgovorimo kot iskalci lepega. Kot tisti učenci, ki nemirno sprašujejo Učitelja in prosijo vsakdanji kruh, saj samo tukaj dobijo jed, ki nasiti. Bog je večen zato življenje ki ga podarja je večno. Ne konča se v sivini pokopališča ampak tam šele dobi novo podobo. Življenje postane dar, ki ga rja ne uniči in molji ne razjejo.

Začetek življenja je simbolizirano v rojstvu. Rojstvo človeka prinaša veselje in veliko upanja. Tako lep dogodek pa spremlja tudi neka »lakota« po gotovosti, lepi prihodnosti … Zato nam Jezus na drugem kraju pove: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme« (Mr 9, 37).

Otroci so posebna evangeljska kategorija. Kategorija v povezavi z Božjim kraljestvom: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj« (Mr 10, 15).

La vie est rouge

Pour la politique la vie est rouge! Regarde ici!

Mais, dit moi, c'est possible? Quelqu'un m'a dit: "No, c'est pas possible!".