Veliki petek - dan poljuba

Danes je dan žalovanja. Kristjani se ustavljamo ob križu, da bi razumeli. In zato sprašujemo Gospoda ... a ni odgovora.

Pod križem sem samo človek. Odpade pomen izobrazbe, imetja, nalog, želja ... Vse okrog mene je nemo, da lahko prisluhnem križu, ki je tako močno znamenje, da me pušča brez besed. Lahko bi se ustavil pri gledanju križa a se odločim, da stopim naprej. Grem do tistih ran, da vidim, kaj je v ranah. In vidim sebe. Človeka. Človeška podoba Boga zrcali mojo človeško podobo.

Ne vem ali naj se tukaj česa naučim ali povem ali molčim. Preprosto iščem odgovor ampak to je spet hiba teologa. Jezus na križu je hkrati vprašanje in odgovor. Danes, veliki petek, je pogoj za veliko noč. In to je dovolj.

Potem moje misli gredo v izredne razmere. Slike zelo pomenljivega in drugačnega češčenja križa, kakor smo ga vajeni v naših cerkvah. Kje je tukaj Bog? Zakaj se je to zgodilo in zakaj je to dopustil? Spet vprašanje o skrivnosti smrti in življenja. Ker je veliki petek dan poljuba križanega Gospoda, je dan ljubezni, ki napoveduje veliko noč. Da, to je pogoj. Zelo realističen in dovoljeni odtenki se gibljejo med dramo in tragedijo. K tem ljudem prihaja Gospod in trpi ... Da ga lahko poljubijo in vzamejo za svojega - svojca.

Veliki četrtek - dan skupnosti

Prvi dan svetega tridnevja je dan skupnosti. Večerna maša je ... Gospodova večerja. Pristen trenutek Cerkve. Ne tiste formalne, klerikalne, akademske in težavne, ki jo danes poznamo in (pre)pogosto imamo v očeh. Trenutek zadnje večerje je trenutek pristnega začetka, ki ne izključuje človeške narave - tako pomanjkljiva - in človeških talentov.

Zaton dneva in sklep nekega obdobja. Učenci niso razumeli kaj se dogaja vendar so pričakovali praznične dneve. In kar danes vemo, tisti praznični dnevi so uresničili in presegli njihova pričakovanja. Tako tudi liturgično praznovanje - čeprav samo navzven - pokaže naše pričakovanje in čakanje. Razmišljam o umivanju nog ... gesta, ki je tako polna ponižnosti, da izprazni človeški element in se prepusti služenju. Moč simbolike je sporočilo v iskanju človeka. Mene. Tebe. Vsakega od nas, ki tako pogosto segamo po minljivem in slavnem in mogočnem in pomembnem, da spregledamo kar je pomembno.

O tem sem razmišljal na pepelnično sredo. Ni naključje, da se nocoj postni čas konča in vstopamo v čas, ki je kakor en sam dan, en sam trenutek in eno samo dejanje. Dejanje ljubezni. Ljubezen pa ni samo dejanje ampak je dajanje.

Spomladanska čistka

Malo je patetično vendar zanimivo. V teh dneh so živčne gospodinje tako pogost pojav, kakor dolge vrste pred spovednicami ... Morda bi kazalo na tak (zabaven in prijazen) način tudi pri nas malo motivirati ljudi. Vredno ogleda - in komentarja:

Obveščevalna služba - na mali miselni tržnici

Na tržnici je nov pripomoček. S pomikom miške na linke in povezave ki se nahajajo na tej spletni strani si lahko, brez dodatnega klika, ogledate vsebine strani kamor linki vodijo. Kakor dodatno okno se odpre pogled na spletno stran; v zgornjem desnem kotu nudi možnosti za dodatne aplikacije ter spodaj izpostavlja nekaj ključni besed. Ker angleščina ni tako sorodna slovenščini ... ima tehnološki prevajalnik nekaj težav. S časom (in pogosto rabo) bo tudi to odpravljeno.

To orodje želi biti praktičen pripomoček za hitrejše brskanje in dodaja pomembno možnost skupne rabe dokumentov tako v Facebook-u kakor v druhih spletnih aplikacijah.

Trenutno je samo "ad experimentum", se pravi poizkusno in če se bo izkazal za pozitivnega, bo tukaj tudi ostal. Poimenoval sem ga (z mero šaljivosti) Obveščevalna služba.

Moč spleta je v povezanosti in povezovanje je prvi korak k temu. Prepričan sem, da lahko preko tega neverjetnega sredstva, ki nam ga omogoča tehnika, širimo dobre ideje za boljši svet. Idealistično? Malo pa že! A ideal daje moč za konkretne poteze ...

Ena okrogla

Živimo v tako zanimivem in polnem času, da odprtih oči strmim in opazujem svet okrog sebe. Po eni strani velika negotovost in po drugi strani velik dar, da lahko izkusimo te velike trenutke zgodovine naše civilizacije.

Ne mislim, da je naša (verjetno zahodna ali kako drugače imenovana) civilizacija najboljša - še zdaleč ne! Vendar tukaj se nahajamo. Lahko izberemo med dvema možnostma: zbudimo v sebi gnus in odpor ali na polna pljuča vdihnemo trenutek življenja. Da, trenutek močnega dogajanja in pretresljivih sprememb. Morda bo komu, ob branju teh besed postalo čudno, da tako nasedam pisanju medijev kajti pri nas, famozne krize, še ni opaziti. Res je, krize še ni opaziti vendar je! Slišal sem za pretresljiv primer osnovnošolskega dekleta iz delavske družine, ki je v solzah razredničarju in sošolcem povedala, da za rojstni dan ni dobila ničesar. Ker doma ni denarja!

Ali je to "normalen" prizor za Slovenijo drugega tisočletja? Z vsem spoštovanjem ampak to je scenarij izpred druge svetovne vojne ...

Potem berem, kako so veliki veljaki velikanskih velesil (neki G20 ali podobna formula) rekli, da bodo iz denarnic stresli nekam (niso definirali konkretnih imen, firm, držav, ustanov ...) nekaj kot 1.100 milijard dolarjev.

Ko sem bil majhen je številka sto veljala za nekaj izredno velikega. To je bilo mnogo dosti. Beseda milijarda dolarjev pa mistično število ob katerem, si skoraj pozabil dihati. Danes se milijarde dolarjev delijo kot evro centi za miloščino. Je to gospodarno ravnanje? Ali je to normalno početje tistih velikih veljakov? Imam bolj občutek, da vsi nekam hitijo in denar dajejo kamor želijo, samo da nekam dajejo. Trenutek panike.

Kriza ni nastala čez noč ampak je počasi lezla iz revnih slojev gor ... visoko ... k visokim ... k velikim ... najvišjim. Nekega dne jih je zadela in ko je zadela njih - da, tudi njih - tedaj je bil svet v krizi. Kaj pa prej? Kaj pa podatek, da je živelo na milijone in milijone ljudi brez vode, hrane, šolanja ... ? Takrat ni bilo krize? Bila, bila! Toda krizo je občutil svet, ko je začela vrednost padati. Čemu? Ma, ne vem ... izberite sami.

Moj pomislek pa je, da smo začeli pisati o krizi šele, ko bila napadena neka vrednost - realno pa je kriza bila že prej saj smo napadli vrednote. In tukaj se vrti os naše krize. Se motim?

Po televiziji lahko gledamo velike nasmeške naših in tujih politikov, ki preko "finančnih injekcij" in ciljnih kirurških posegih lepotijo finančno podobo sveta. Ali svet ni lep že zato, ker je okrogel? Meni je tak zelo všeč! In zakaj ne bi bilo na severu tudi tistega kar je na jugu!? In obratno! Če je revščina na jugu ... Morda pa veliki velikani lepotijo svoje - volilno - telo. Ali pa samo ščitijo svoje ... zadnje plati ... ko je že vse šlo po vodi. Skotalilo se je nekam, kakor bi ... da, skotalilo! Ali ni krogla zanimiva?

Na osličku po poti slave

Si predstavljate predsednika (države, parlamenta, uprave uspešnega podjetja), škofa ali kardinala, ki bi jezdili na osličku? Ali Jezusa, ki bi pozdravljal iz bleščeče limuzine? Ali bi ga morda srečali na paradi na Moskovskem trgu? Morda celo na slovenskih, hrvaških ali skandinavskih patriah?

Nekoliko smo pomešali obliko in vsebino, čase in zunanje podobe. Bistvo pa je ostalo isto. Namreč: biti v središču pozornosti, opozoriti nase, pustiti, da ti nekdo izrazi javno priznanje. Recimo, da tu hote zanemarimo osebno častihlepnost in bolj gledamo na odmev javnega mnenja.

Zanimivo, da je celo tisti »še nikoli uporabljen osliček« cvetne nedelje predstavljal nenasilje. Svetopisemska tradicija govori o kralju, ki je krotak in jezdi na osliču. V nasprotju s konji, ki so bili povezani z bitkami, vojnami in nasiljem. Danes bi rekli – s patriami in raketami. In vesoljskimi ščiti.

In drugo vprašanje cvetne parade: kako pripraviti ljudi, da te sprejmejo z navdušenjem; da vzklikajo dobrodošlico in mahajo s palmami in oljčnimi vejicami v pozdrav? Zgleda veličastno in pomenljivo – čeprav je v ozadju nagovarjanje, agitacija, osebne koristi in želja po spektaklu. Kako blizu so izkušnje obiskov predsednikov, papežev, kraljic in lokalnih imenitnežev.

Rojeva se vprašanje, kaj se v takih javnih manifestacijah proslavlja: osebo, osebnost, program, vizijo …. So res v Jezusu prepoznali »nov nauk z oblastjo«, čudeže, ki so znamenja potrjevanja resničnosti oznanila, Božje sinovstvo, ki je bilo opredeljeno kot prekletstvo in predrznost prve vrste ….

Kaj torej vidimo v Jezusu, ki na cvetno (oljčno) nedeljo vstopa v paradni koreografiji v naše življenje? Priložnost, da ga občudujemo in mu vzklikamo »hozana«? Mahamo s palmami in lepo okrašenimi oljčnimi vejicami?

Jezusov paradni nastop je bil vse kaj drugega. Pavel pravi v pismu Filipljanom, da se je Jezus kljub enakosti z Bogom ponižal – in svoje ljubosumnosti enakosti z Bogom ni uveljavljal - in postal človek, se izpraznil svojega božanstva in kot služabnik postal podoben ljudem – vse do tragike na Kalvariji.

Slovesno prihaja, da bo tragično končal. Zavestno vstopa v trpljenje. Ponosno čaka na trnjevo krono, prebodene roke in noge, zasramovanje. Kakšna moralna in osebnostna drža, da zmoreš v embalaži zunanje slave postaviti sebe na daritveni oltar! Še več – na križev pot.

Kot temno ozadje hitro spreminjajočega javnega mnenja se na cvetno nedeljo izrisuje javno mnenje jeruzalemskega ljudstva. Kako malo časa in miselnega preskoka je potrebno, da se spremeni »hozana« v »križaj ga!«.

Morda je prav zato cvetna nedelja tako privlačno zavezujoča. Privablja in nagovarja. Celo bolj kot sama velika noč. Odkritje nečesa novega in navdušenje na eni strani – podobno kot je pomlad s svojimi cvetovi vsako leto znanilka poslovno uspešne jeseni.

Vendar pa se mnogokrat to dišeče cvetoče razmišljanje kmalu razdišavi. Vonj trpljenja, smrti in izničenja nam ni pogodu. Ni ga v oglasih in predstavitvah ….

Razpetost cvetne nedelje med slovesno parado na začetku in tragičnim koncem Kalvarije je velika. Kot notranje zadržanje – ne jaz, temveč volja mojega Očeta in poslanstva. Morda je zanemarljivost mahanja s palmami preveč zlonamerna. Ali pa ne – naj bo to začetek, na poti spreobrnjenja. Od zunanjosti pa vse do Kalvarije. Pri Jezusu je bilo to časovno zelo kratko – kakšen slab teden …

Jezus daje drugačen zgled. Sprejema slovesen vstop in ga aktivno uresniči, dopušča palme in oljčne vejice dobrodošlosti. Javno mnenje sprejema kot dejstvo. Vendar ga zgolj dopušča!

Ostaja pa odprto vprašanje: Kdo daje sijaj? Seveda po Gregorčičevo: mož stolu in nikakor stol možu!

Ni vprašanje Jezusa in oslička. Morda pa je vprašanje poti …

Andrej Sedej

V iskanju izgubljene resnice - Forli (Bologna-IT)

Obljubil sem zapis o tem kako je bilo v Forliju. Začel sem pisati in pisati ... in zagledal, da je tega ogromno. Tako, če se komu ne da brat, nič hudega. Sicer pa so slike gotovo zanimivejše kot pisana beseda. V četrtek, 19. marca 2009 se je začelo tradicionalno letno srečanje za novinarje in PR-ovce v Forliju, ki ga je organizirala Zveza italijanskih katoliških tednikov (FISC), ob jubilejnem praznovanju lokalnega tednika. Srečanje je zveza priredila kot študijski posvet za vse svoje člane. Zveza FISC je bila ustanovljena leta 1966 in vsako leto ob jubilejnem praznovanju časopisne hiše priredi študijski posvet za vse svoje članice. Teh je 188 in glavna namena sta formacija katoliških urednikov ter konfrontacija katoliških novinarjev. Na srečanju v Forliju je bilo ok. 150 udeležencev.

Organizacija dogodka

Strokovni posvet je bil organiziran kot tridnevni dogodek. Ob nastanitvi smo dobili t.i. »kit« prireditve, ki je vključeval turistične in kulturne informacije pokrajine, zgodovinske poudarke mesta, podrobno členjen dnevni red dogajanja z urniki in informacijskimi točkami. Po uvodnih pozdravih civilne oblasti je sledilo prvo (uvodno) predavanje. Udeleženci smo dobili glavne smernice posveta ter okvirne vsebine posameznih predavanj.

Levji delež predavanj je bil na drugem dnevu (petek, 20. marec), ko so se v dveh sklopih odvijala predavanja in spremljevalne okrogle mize ali debatne točke. Vsa predavanja so bila opremljena z video prenosom ter ob koncu z zapisom predavanja. Prevozi v bližnja mesta so bili z rezerviranim avtobusom.

Organizacija celotnega dogodka je bila kakovostna in natančna. Udeleženci smo bili na avtobusih pospremljeni s hostesami, ki so poleg informaciji o kraju pomagale tudi z uporabnimi nasveti in organizacijskimi navodili. Kljub gostemu urniku so bile vse postavke dosledno upoštevane in udeleženci smo lahko uspešno planirali dan. Odmerjen je bil čas za obroke, ki so predvsem pomenili družabno srečanje za izmenjavo mnenj, pogledov in novih idej.

Spremljevalni dogodki

Tekom tridnevnega srečanja so bile organizirane, p

oleg predavanj in okroglih miz, tudi kulturne prireditve: obisk mestne hiše (19. marec), vodeni ogled kiparske zbirke Antonija Canove (20. marec), vodeni obisk Mednarodnega Inštituta za Keramiko (20. marec) ter univerzitetnega centra z Medverskim muzejem v mestu Bertinoro (21. marec).

Vsako jutro smo se udeležili svete maše pri kateri smo prisluhnili pastoralnim poudarkom za uporabo katoliških medijev v laiškem življenju.

Predavatelji

Izbor predavateljev je bil zelo raznolik. Poleg organizatorjev dogodka na lokalni ravni (škofijski tednik) so spregovorili o pomenu katoliškega tiska tudi predstavniki organov združenja FISC, univerzitetni profesorji, televizijski novinarji, uredniki, predstavniki tiskovnih agencij ter drugih sorodnih stanovskih organizacij. Skupaj je svoje referate predstavilo več kot 19 predavateljev.

Kakovostna izbira govorcev je omogočila razgibane debate, pestre okrogle mize ter ponudila več različnih pogledov na enako vprašanje.

Predstavitev in povzetek vsebin

V okviru podanega naslova »V iskanju izgubljene resnice – informacija med mistifikacijo in interpretacijo« smo prisluhnili pastoralnemu pomenu katoliškega tiska ter vlogi kakovostne informacije s strani medijev. Zavedati se moramo, da poleg rednega poročanja tragičnih novic, človek želi in išče predvsem dobre in pozitivne novice. V tem ravnovesju vsak urednik, vsaka medijska hiša, išče uspeh časopisa med odzivanjem bralcev in naklado.

Nekaj nasvetov za kakovostno vlogo tiska v (post)moderni družbi:

a) Vloga komunikacije in sredstev množičnega obveščanja – kvaliteta in kvantiteta.

b) Resnica za človeka je Kristus.

c) Antropološke nevarnosti. Da jim lahko botrujemo, kot kristjani in kot civilna družba, potrebujemo info-etiko. Kakor bio-etika ureja pravila znotraj medicinskega polja, tako informacijska družba potrebuje svoj kodeks.

Etika pisanja in poročanja pa mora upoštevati družbene okoliščine kjer se razvija in nahaja. Splošne sociološke raziskave lahko pomagajo k izboljšanju poročanja katoliškega tiska. Če upoštevamo podatke, da:

na življenje družin, preživljanje prostega časa mladostnikov vpliva, da so odnosi lahko zdravi ali uničeni. Vsak mladostnih povprečno preživi 1000 ur letno v svetu elektronike (GSM, Facebook, internet …) zato mediji hitreje vplivajo na vzgojne vzorce staršev. Mediji nosijo vzgojno odgovornost družin sodobne družbe.

Razvoj medijev ne pomeni odprava prejšnjega komunikacijskega vzorca (radio ni odpravil časopisa itn.) ampak smiselna nadgradnja. Potrebna je integracija starih in novih medijev ne samo za visoko naklado izdelka ampak tudi za kakovostno doseganje ciljnih skupin. Sodobno založništvo je lahko podvrženo nevarnosti količine in visoke naklade na račun kakovosti.

Na vprašanju kakovosti, osebne zavzetosti in strokovne usposobljenosti se obrača tudi stališče italijanskega škofa, ki izpostavlja informiranje kot dejanje ljubezni. Če informacija ostane v tem okviru komunikacija ni Pandorina skrinjica (iz katere so izšle vse težave sveta) ampak je zakladnica z dragulji, ki bogatijo naše življenje. Razkorak med mistifikacijo in informacija lahko zapolni samo smiselno razločevanje!

Ravno to razločevanje je potrebno na obeh straneh: bralcev in urednikov. Uredniki in novinarji morajo skrbeti, da katoliški tisk ni zakristijsko čtivo ampak integriran način poročanja v laiškem svetu.

Laiški svet zahteva sveže podatke, razgledane poročevalce lokalnega in svetovnega dogajanja zato pravi novinarji in PR-ovci so tisti, ki si ogulijo čevlje na ulicah in trgih … danes: so tisti, ki si ogulijo oči na internetu in prste na tipkovnici s poglabljanjem, pisanjem, brskanjem po internetnih avtocestah.

Internetna hitrost pa ne prenese moralističnega pristopa ali tiste nevarnosti v kateri tičijo nekatere časopisne hiše. Katoliški tisk ne sme biti pouk teologije ampak zapis dejstev. Dejstva ki so povezana z ljudmi in krajem, kjer časopis nastaja. Konkretna vprašanja uporabnika – kupca – časopisa motivirajo k nakupu in branju. Novinarji in PR-ovci morajo misliti na velike projekte v svojem majhnem kraju.

Iran - dejavnik (ne)stabilnosti na bližnjem vzhodu

Zanimala me je novica, ki poroča o sodelovanju ZDA z Iranom. Za nas, prebivalce EUj-a in male podalpske republike, je lahko zadeva na prvi pogled zelo nezanimiva in oddaljena ampak v resnici gre za vprašanje geopolitičnega dogajanja, ki lahko "zmeša štrene" tudi nam. Našel sem naslov Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, ki redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Kakor poročajo na svoji spleni strani, iz obsežne raziskave z naslovom »Iran dejavnik (ne)stabilnosti na Bližnjem vzhodu« pišejo o vplivu in vlogi Irana v luči konference OZN o Afganistanu, ki je potekala 31. marca 2009 na Nizozemskem. Tukaj je nekaj zanimivih točk za razmislek ...

Med tem, ko v Iranu praznujejo 30 let od zmage islamske revolucije, politični analitiki skrbno raziskujejo iransko vlogo na Bližnjem vzhodu. Leto 2009 je lahko za Iran zgodovinsko, kot je bilo leto 1979, ko je Imam Homeini strmoglavil prozahodnega vladarja Šaha Mohammada Rezo Pahlavi.

Novi ameriški predsednik Barack Obama je za razliko od svojega predhodnika Georga Busha, izbral politiko umirjenega pristopa in ponudil roko miru in sodelovanja iranskemu vodstvu. In to samo nekaj dni po tem, ko je prisegel kot novi predsednik ZDA.

Prvi preizkus resnosti in dobronamernosti Irana bo morda 31. marca 2009 na konferenci OZN o prihodnosti Afganistana. Sodelovanje Irana na tej konferenci še vedno ni potrjeno, čeprav naj bi ameriška državna sekretarka Hillary Clinton povabila Iran h konstruktivnemu sodelovanju na tem dogodku. Iranski podpredsednik Esfandiar Rahim Mashaie trdi, da še vedno niso dobili nobenega povabila. Dodal je, da je varnost Afganistana strateški interes Irana in da po njegovem mnenju mednarodne sile ISAF še niso dosegle začrtanega cilja, to pa je varnost te države.

Protislovne izjave in besedni dvoboji, ki jih je v zadnjih tednih mogoče spremljati med ameriškim predsednikom Barackom Obamo in iranskim predsednikom Mahmoudom Ahmadinejadom, so dodatno zmedli politike na Zahodu. Obama namreč z eno roko Iranu ponuja mir, z drugo roko pa podpisuje odlok o podaljšanju sankcij še za eno leto.

Za boljše razumevanje ameriško-iranskih odnosov po zmagi islamske revolucije leta 1979 je potrebno omeniti naslednje kronološke postaje v odnosih med državama:

4. novembra 1979 so islamski študentje zadržali ameriške diplomate na ameriškem veleposlaništvu v Teheranu. To se je zgodilo samo sedem mesecev po razglasitvi islamske države. Študentje so zahtevali od ZDA vrnitev strmoglavljenega Šaha, ki je bil na zdravljenju v ZDA;

7. aprila 1980 ZDA prekinejo diplomatske odnose z Iranom na pobudo predsednika Jimmy Carterja;

20. januarja 1981, na dan prisege novega ameriškega predsednika Ronalda Reagana, je Iran osvobodil zadnje ameriške ujetnike;

4. novembra 1986 je prišlo do odkritja afere »Iran Gate« in razkritja obiska Reaganovega odposlanca, ki je ponudil Iranu oborožitev v zameno za osvoboditev ameriških ujetnikov v Libanonu;

3. julija 1988 ameriška fregata Vincennes »po pomoti« sestreli iransko civilno letalo, v katerem je ubitih 290 ljudi. ZDA so leta 1996 delno priznale »pomoto« in Iranu plačale odškodnino v vrednosti 61 milijonov $;

26. februarja 1993 Washington obtoži Teheran za napad na WTC (šest mrtvih in tisoč ranjenih);

30. aprila 1995 Washington uvede finančne in trgovinske sankcije proti Iranu;

19. junija 1996 ameriški Kongres sprejme zakon, na podlagi katerega se kaznuje tista podjetja, ki investirajo v naftno industrijo v Iranu;

15. septembra 2000, ob robu generalne skupščine OZN, poteka prvi sestanek med državama na visoki ravni med zunanjima ministroma Madeleine Albright in Kamalom Kharazijem;

7. oktobra 2001 Iran obsodi ameriški napad na Afganistan;

29. januarja 2002 ameriški predsednik George Bush razglasi Iran, Irak in severno Korejo kot »osi zla«;

17. januarja 2005 Bush ne izključuje možnosti vojaškega napada na Iran, če bo ta nadaljeval z jedrskim programom;

16. avgusta 2005 iranski predsednik Ahmadinejad izključi vsako možnost za vzpostavitev diplomatskih odnosov z Washingtonom;

13. marca 2006 George Bush obtoži Iran, da podpira in oborožuje skrajneže v Iraku;

6. septembra 2006 Ahmadinejad predlaga Bushu srečanje ob robu generalne skupščine OZN. Bush srečanje zavrne;

10. marca 2007 poteka sestanek ameriškega veleposlanika v Bagdadu Ryana Crockerja in iranskega veleposlanika v Bagdadu Hassana Kazemija Qomija. Tema razgovora je stabilnost Iraka;

24. marca 2007 je sprejeta resolucija OZN št. 1747 o dodatnih sankcijah proti Iranu;

7. novembra 2008 novoizvoljeni ameriški predsednik Obama namiguje na poboljšanje odnosov z Iranom;

26. januarja 2009 Obama ponovi svoje namere za dialog z Iranom;

10. februarja 2009 Ahmadinejad izrazi pripravljenost Irana na enakopraven dialog;

20. marca 2009 predsednik Obama prvič javno nagovori Iran in izrazi pripravljenost na dialog na osnovi medsebojnega spoštovanja.

IRAN NEPOSREDNO NADZIRA PET DRŽAV

Ni nobenega dvoma, da ima pragmatična iranska diplomacija, ki je mešanica starodavne tri tisoč let stare staroperzijske diplomacije in šiitske verske šole, danes pomembno vlogo pri stabilnosti najmanj petih držav (Iraka, Libanona, Palestine, Sirije in Afganistana).

V Iraku imata šiitski vladajoči stranki (Dawa, Islamski svet) tesne vezi z islamsko republiko in sta dokaj podrejeni verskim voditeljem v Teheranu.

V Palestini je sunitsko islamistično gibanje Hamas izpostava Irana na območju palestinske samouprave, kljub ideološkemu konfliktu z iransko versko šolo.

V Siriji je manjšinska alawitska oblast Bashar al-Assada pod velikim vplivom Irana.

V Libanonu je Hezbollah produkt Irana in izpostava iranske politike v tej državi. Hezbollah in njegovi zavezniki praktično nadzirajo libanonski parlament (ima 14 poslancev), Hezbollah pa tudi konstruktivno sodeluje v libanonski vladi. Oboroženo krilo Hezbollaha je že dvakrat (leta 2000 in leta 2006) porazilo Izrael.

Kar se tiče Afganistana, je iranska vloga v tej državi bolj zapletena. 8-10 % Afganistancev so šiiti in duhovno pripadajo Iranu. Šiiti Afganistana imajo zelo močen vpliv v afganistanski politiki in gospodarstvu. Šiitski politiki zasedajo pomembne funkcije v državi: podpredsednik države, guvernerji pomembnih provinc (Herat, Bamiyan, Samangan, Daykundi ...). Šiiti zasedajo 25 % afganistanskega parlamenta in prvič v zgodovini te sunitske države je šiitska sekta priznana kot enakopravna sunitskemu mezhebu (versko pravni šoli).

Šiiti so prav tako močno prisotni v gospodarstvu Afganistana. Vsi trije mobilni operaterji so v lasti Šiitov. Dobršen del uvoza Afganistana je iz Irana in šiitski trgovci nadzirajo tržišče. Vpliv Irana na univerzah Afganistana je zelo viden, posebej na Kabulski univerzi, ki je bila rešena pred bankrotom leta 2001, ko ji je Iran priskrbel financiranje za šest mesecev.

Na področju medijev so Šiiti prav tako zelo močni, saj nadzirajo več kot polovico medijev, štiri televizijske postaje od devetih pa so v lasti Šiitov.

Iran lahko odigra pozitivno vlogo tudi v Afganistanu, kakor jo je v zadnjih dveh letih odigral v Iraku in Libanonu. Neposredni razgovori med ameriškim veleposlanikom v Bagdadu Ryanom Crockerjem in njegovim iranskim kolegom Hassanom Kazemijem Qomijem leta 2007, so bili začetek stabilizacije Iraka in konec iranske podpore posebnim skupinam (Sadrova milica).

IRANSKE PREDSEDNIŠKE VOLITVE JUNIJ 2009

Junijske iranske predsedniške volitve bodo zagotovo odločilne za začetek iransko ameriškega dialoga. Kljub velikemu vplivu vrhovnega verskega voditelja Ajatole Ali Khameneija, ima bodoči predsednik široka pooblastila in veliki vpliv na zunanjo politiko države. V primeru zmage kandidata konservativcev, sedanjega predsednika Ahmadinejada, bo sodelovanje na relaciji Teheran – Washington oteženo zaradi nakopičenega sovraštva iz prejšnjih let.

V primeru zmage reformistov, denimo Mehdija Karroubija (bivšega predsednika parlamenta) ali Gholama Hosseina Karbashija (bivšega župana Teherana), bodo zaveli novi vetrovi v odnosih med državama.

Kar nekaj naključij pa lahko v zadnjih 30-ih letih najdemo v obeh državah. V času vladavine pragmatičnega George Busha starejšega je bil pragmatični Hashemi Rafsanjani predsednik Irana. V času demokratskega predsednika Clintona je bil v Teheranu reformistični Mohammad Khatami. V času konservativnega George Busha mlajšega so imeli v Iranu skrajnega Ahmadinejada. Sedaj je vprašanje, ali bo v Teheranu prišel na oblast novi reformistični predsednik, tako kot je v Washington prišel demokratični Barack Obama.

In memoriam ...

... velikemu človeku naše zgodovine. O njem si lahko (posebej v teh dneh) prebere tu pa tam kar veliko. Življenjepisi skoraj niso potrebni, ker je bilo njegovo življenje medijsko zelo pokrito. Leta 2005 je na današnji dan Cerkev sklenila pomembno poglavje in začela pisati novo.

Z vami, drage obiskovalke in obiskovalci male miselne tržnice, želim deliti osebno izkušnjo v zvezi s papežem Janezom Pavlom II. - lahko ste brez skrbi, da ni nikjer zapisana.

Ne vem zakaj ampak misel na tega papeža me navdaja z nečim svetlim in prijetnim zato težko pišem (čeprav dan narekuje skoraj spokorno držo) nek resen nekrolog.

Tistega jesenskega dne leta 1999 sem bil v Mariboru. Nisem imel kaj veliko pojma kaj se bo tam dogajalo ... vedel sem samo to, da bo prišel papež. Po poti v Maribor so nam na avtobusu razdelili "vse potrebno za dobrega romarja". Vseh potankosti se ne spominjam ... vem, da je bil v paketu trak s papeško in slovensko zastavo, ogrinjala proti dežju in kartonasti zložljivi stolčki. O slednjih velja porabiti par besed ... nikoli ne bom pozabil, kako so bili slabe kvalitete. Tisto jutro je bila trava na prizorišču mokra in čakanje na papeža je trajalo in trajalo in trajalo ... zato smo stolčke montirali in usedli nanje ... v kratkem času se je karton napojil z vodo in stolčki so se sedli vase. Stojišče je bilo zagotovljeno!

Dobili smo tudi karte, s katerimi so nas razporedili v sektorje. Pogledal sem svoj sektor in ugotovil, da če ostanem na mestu, ne vidim niti vozila, kaj šele papeža. Počasi sem preplezal ograde in tako prehajal iz sektorja v sektor ... do tistega, ki je gledal na pot po kateri se je pripeljal papež.

In res ... videl sem ga!

Maščevanje britanskih varčevalcev pogoltnemu bančniku

Našel sem zanimiv članek. Opisuje kako so se jezni bančni uporabniki in varčevalci odločili, da gospodarski kriminal in požrešnost bosta dobila nek "simbolični" epilog. Ne gre niti toliko za epilog kakor za neko zadoščenje ali katarzo. Mislim, da to ni pravi način reševanja težav ampak nakazuje smer, da taka kriminalna dejanja (za to gre) ne smejo ostati nekaznovana. Morda še namig: če že imamo mednarodno sodišče za vojne zločine, zakaj ne bi imeli še mednarodno sodišče za finančna in gospodarska kriminalna dejanja?

(Iz: Novice.Dnevnik.Si)

Edinburgh - Opeharjenim britanskim varčevalcem je očitno prekipelo, saj se je nekaj neznancev spravilo nad domovanje nedavno upokojenega bankirja, sira Freda Goodwina. Vdrli so na njegovo veliko posestvo nedaleč od Edinburga, razbili nekaj oken na domovanju in se znesli nad črnim mercedesom, parkiranim pred hišo.

Odgovornost je prevzela organizacija Šefi bank so kriminalci, ki razjarjenim varčevalcem, ki so v hudi finančni krizi izgubili privarčevana sredstva za boljšo pokojnino in zdravstvene storitve, priporoča: "Če vas v tej recesijski zimi zebe, zažgite bankirja na grmadi!"

To pa ni bil prvi primer napada na Goodwina, ki je vodil Royal Bank of Scotland, in člane njegove družine. Njega zmerjajo v medijih, otroke so v šoli napadli sošolci, čeprav gre za zasebno šolo, ki jo obiskujejo otroci bogatih družin, ženo pa zmerjajo na cesti sosedje. Zato je napovedal selitev celo v Južnoafriško republiko.

Tisto, kar pekli javnost, je podatek, da se je Goodwin upokojil s 700.000 funti pokojnine na leto, za seboj pa je pustil banko, ki jo je pred popolnim propadom rešila država z vložkom 37 milijard funtov. Na očitke, da je njegovo početje nemoralno, Goodwin preprosto odgovarja, da je tako zapisano v njegovi pogodbi, pogodba pa je - zakon.

Pred samo sedmimi leti je bil Goodwin hvaljen kot eden od najsposobnejših bankirjev mlajše generacije, dobil je tudi vzdevek Bančni Atila, ki mu je uspelo Royal Bank of Scotland spremeniti iz lokalne banke v enega od glavnih akterjev v bančnem svetu. Povečal je učinkovitost banke in njene dobičke, toda, kot se je pokazalo v začetku leta 2008, je bila vrsta nekoč hvaljenih poslov pravzaprav izjemno tvegano početje. Mogočna institucija je bila v resnici krhka in ranljiva, z začetkom krize pa so investicije začele padati kot domine.

... in to ni prvoaprilska šala!