Pogled

Ko sem vozil proti Izoli mi je pogled uhajal na gore ... cesta ob morju med Izolo in Koprom ni bila več pomembna, borovci na levi strani samo še kulisa k Alpam in Dolomitom. Okrašeni s snegom, je njihovo veličino krasilo popoldansko sonce, ki je prinašalo pravo vedrino.

Da, sonce. Po dolgem času meglene Ljubljane spet nekaj UV žarkov, ki so me spravili v dobro voljo. In že čakam na sneg ...

Okamenelost

Gorje človeku, vernemu in nevernemu, pri katerem ni več mogoče ničesar omajati v duhu. Vsak, ki je okamenel v mrzli varnosti, je hudičev, še huje, je politik. V ustreznih okoliščinah je lahko obupano bogokletje svetejše kakor božja služba.

Franz Werfel

Bojevnik upanja

Poznavalci ste že iz naslova razbrali za kaj - oz. za koga - gre. Da, to je misijonar Pedro Opeka. O njem tudi nekaj besed na tej tržnici.

Še vedno sem pod vtisom včerajšnje tiskovne konference. Slovenski škofje so podelili temu bojevniku upanja (kakor nosi naslov knjiga o njem) Ciril-Metodovo odličje, ki je najviše cerkveno odlikovanje pri nas. Med podeljevanjem tega odlikovanja so govorniki uporabljali uveljavljene vljudnostne formule, ki lepšajo tak protokol. Potem je dobil besedo misijonar. Tudi na novinarski konferenci ni pozabil, da je misijonar in da ljudje pred njim pričakujejo besedo ... o Besedi.

Ko je spregovoril, so novinarji tiho in pozorno spremljali njegove besede, kakor ptički, ki jedo iz njegove dlani. Novinarje je postavil na sebi enako raven, govoril jim je kot sodelavcem, kot prijateljem in kot tistim, ki lahko nekaj spremenijo.

Počutil sem se, kakor da v staro baročno dvorano škofijskega dvorca uhaja svež zrak: kakor prepih povzroča nemir med zbranimi. Opeka je vlil upanje visokim gostom, novinarjem in vsem, ki smo ga poslušali. Upanje, da lahko revščino premagamo. Utopija? Ne, kajti sam je dokaz, da lahko majhna dejanja spremenijo svet na bolje. In prvi boj je boj proti utopiji ... z upanjem.

Pepelka je izgubila čeveljček ...

Človeka, ki vrže čevelj pretepajo in maltretirajo, človeka ki pobije milijon ljudi in je kriv za veliko gorje po svetu pa pustijo na svobodi.

Pot Evrope - Češka ni "provinca EU"

Na praškem gradu med češkim predsedovanjem EU ne bo zastave unije

Objavljeni članek sem staknil nekje sredi oktobra na spletnem Delu in se mi je zdel zanimiv. Dodajam ga v sklop svojih "evro-misli", kot malo drugačno perspektivo. Predvsem me zanimajo vaši komentarji, mnenja ali pripombe. Vabljeni k aktivnemu branju ... in komentiranju!

[El.M./STA, ned, 19.10.2008 10:39]

Praga - Evroskeptični češki predsednik Vaclav Klaus je že slabe tri mesece [zdaj samo še dva tedna; op. AV] pred začetkom češkega predsedovanja Evropski uniji sporočil, da z njegovega sedeža na praškem gradu med predsedovanjem v prvi polovici prihodnjega leta ne bo visela modra zastava EU z rumenimi zvezdami.

Klaus je ob tem pojasnil, da tudi zastave drugih organizacij, katerih članica je Češka, denimo Združenih narodov ali zveze Nato, ne visijo z njegovega sedeža. Zatrdil je še, da češke zastave na predsedniški palači ne bi smela zasenčiti nobena druga.

Češki predsednik, ki je zaprisežen evroskeptik, že leta 2004, ko je Češka postala članica EU, na praškem gradu ni hotel izobesiti zastave unije. Temno modra zastava z rumenimi zvezdami je tako izobešena le na sedežu češke vlade in na zgradbah ministrstev. Klaus poudarja, da Češka ni "provinca EU".

Je bila pa na sedežu češkega predsednika zastava unije poleg češke izobešena ob obisku predsednika Evropske komisije Joseja Manuela Barrosa. V Klausovem uradu zatrjujejo, da je bil to sicer "popolnoma drugačen primer".

Študijska pot - spomin

Pomisli, kako bi napredoval, če bi se vsak dan naučil na pamet eno samo misel ali prebral eno samo knjigo na mesec. Če doslej nisi tako delal, začni takoj. Danes.

Francois X. Nguyen Van Thuan

Adventni intermezzo

Advent. Uradno je čas pričakovanja in res pričakujem nekaj posebnega ampak niti branje, niti razmišljanja mi ne dajo tistega občutka pričakovanja. Predvsem me moti dobesedno vizualno posilstvo, ki ga doživljamo. Nič čudnega saj takoj ko so pospravili ameriške buče so že navešali lučke in smrekice.

Mesta so okrašena in osvetljena, trgovine polnijo kičasti dedki mrazi in božički, ki bolj kot dobro voljo sejejo posmeh nad prazniki in namesto hladne burje ali pol metra snega ... jesenski dež. Kič! Celo vreme je kičasto! Pripravljanje diplome in delo mi jemljejo čas za malo miru. Morda bo jutri bolje.

Ali pa poskusim že danes kaj spremeniti. Grem v gledališče ...

Žarek

V temi črni
kdaj pa kdaj
žarek zaplete
se v veje vprašanj.

Sam tam živi.
Sam biva, žari
in ptice mu gledajo
v svetle oči.

In ko se ta žar
odloči umreti,
ga veter po koščkih
razseje po sveti.

In žito je radost
metuljem poleti.


Marko Rijavec

Pot Evrope - Iz preteklosti raste prihodnost

Partnerstvu med dvema so se pridružile kmalu še manjše (sosednje) države. Potrebe so naraščale. Institucije so rasle. Trg se je večal, Evropa je napredovala, postavljali so se novi proizvodni po tudi življenjski standardi.

Naglica je navdajala mnoge politike in mislece. Na eni strani se je svet zapiral v dva bloka, na drugi pa povezoval v eno celoto. Dve plati neke družbe v istem zgodovinskem trenutku. Pokazalo se je – spet – da v slogi je moč. Od premoga in jekla (1950) se je »zadeva« razvila naprej. Skupna obramba (1952), ekonomska povezava ter ostale povezave na finančnih trgih (1957), jedrska skupnost (1957), odprava carin (1968), izmenjava študentov preko projekta Erasmus (1987), Schengen (1995) in evro (2002).

Velike sanje so postale resničnost. Morda se komu zdi kontradikcija tega zapiska s tistim o finančni krizi iz prve polovice oktobra. Temu ni tako. Ker je Evropa povezana so posledice zamejene in predvsem državljani zavarovani.

A iz te »evropravljice« se lahko nekaj naučimo. Kakor vsaka pravljica ima na koncu neko moralo. Evropska unija še nima konca in – moja srčna želja je, da ga še dolgo ne bo imela – lahko ugibamo, kaj bo prinesla prihodnost. Dejstvo je, da nam preteklost kaže dovolj svetlo pot za naprej.

Moč ideje nekega posameznika se lahko hitro prenese ne krog ljudi. Schuman je hitro »okužil« s svojimi evroidejami še De Gasperija in Adenauerja. Postali so prijatelji in skupaj z dobrimi strokovnjaki skovali tisti odgovor za prihodnost, ki ni le mrtva črtka ampak resničnost.

Kaj pa jutri? V prihodnosti vidim veliko temnih in težkih trenutkov a sem prepričan, da je vsak prebivalec te velike male Evrope poklican k temu, da prispeva svoj glas. Temo lahko razsvetlijo zvezde in če kdo čuti, da je njegov korak negotov, lahko najde v tistem simbolu dovolj luči za nadaljevanje poti. Tisti, ki nočejo nehati stare in dolgočasne pesmice: »Saj je vseeno, nič se ne da narediti!« in so čustveno navezani na nenehno otožnost, pa imajo možnost se oviti v modri žamet melanhonije.

Pot Evrope - Od sovraštva k sodelovanju

K bistvu torej! Prebral sem knjigo Roberta Schumana, Za Evropo. Tanka knjižica modrih in trdih platnic me je prevzela, ker sem hotel nekaj kratkega in lahkotnega. Po prvih straneh sem videl, da je knjižica sicer res tanka a zelo daleč od lahkotnega branja. Vsako stran posebej sem iskal misel, ki je vodila tega velikega Evropejca in politika dvajsetega stoletja. Prebiral sem kakor je Schuman pisal: z navdušenjem, vnemo, naglostjo in treznostjo razuma. Čudim se, da je to, kar danes kličemo na hitro in samoumevno EU, tako velik projekt. Pa po vrsti.

Želim predstavit tisto, kar me je navdušilo in presenetilo hkrati. Velike poteze moderne združene Evrope so bile sad načrtnega dela male peščice ljudi. Vodila jih je zavest, da ustvarijo okolje, kjer se bo vsak človek počutil udobno. Ključna beseda pa je: nadnacionalnost. Schuman zagovarja vseskozi ta pojem, ki je geslo do premagovanja političnih, gospodarskih, družbenih, ideoloških in verskih pritiskov znotraj stare celine. Ustvarjanje institucionalnih organov, ki presegajo meje posamezne države pomeni, po Schumanovih besedah, ustvariti prostore za nesebično demokracijo in pogovor. Pomenijo postavitev nove ideje nacionalne zavesti v Evropi.

V Schumanu je bila zavest o »nevarnosti Evrope« zelo močna. To nenehno omenja kot dovolj tehten argument za vzpostavitev organov, ki bi premagovali nacionalne interese posameznih držav in omogočili kakovostno, celostno in miroljubno delovanje v Evropi. Prvi korak: energija in jeklo. Prosti pretok premoga (= energija) in jekla je pomenilo postaviti zavarovalno kvoto za Evropo. Večni nasprotnici (Francija in Nemčija) sta sklenili pakt o sodelovanju. Ne samo, vzajemno sta sklenili, da bo odslej njuno delovanje za mir. Kako to? Enostavno. Za vojni uspeh je potreben močan, gotov in trajen vir energije (premog) ter seveda proizvodnja ladjevja velikih tonaž, tankov in druge vojne industrije je odvisen od surovine (jeklo). S prostim pretokom premoga in jekla sta postali dve državi zaveznici in hkrati kooperantki.