Velika skepsa II/III

Dan velikega razglasa. Narod pijancev je prišel na svoj račun: vsi so pili. Eni utapljali žalost, drugi pa povzdigovali čaše in zmago. Če je bilo kaj goljufij, prevar, lažnih glasov ali podobno pa vedo le tisti, ki so bdeli nad velikim zakladom demokracije.

Središče moje skepse ali dvoma je v tem, da težko vidim pred sabo stare obraze iz totalitarizma, ki bodo polnili svoja usta z demokracijo. Nekoč so poveličevali enostrankarski sistem, danes pa bodo govorili o parlamentu kot o domu demokracije in strankarstva. Morda gre samo za nekakšen prevod starih izrazov ali za slovnično pomoto.

Ali lahko učijo demokracijo tisti, ki so zagovarjali totalitarizem in ovirali osamosvojitev?

Vsekakor gre nekaj besed nameniti tudi tistim, ki so požrešno in častihlepno upravljali z javnimi zadevami kakor s privatnimi. Državljani smo bili priče mahanja z zastavo zmage in oblasti, ker po mnogih letih je prišlo do spremembe. Da, to drži. Vendar mislim, da je to bil ključni trenutek za pokazat drugačnost. Ne drugačnost v vsebini kolikor v načinu. Najboljša metoda ni izolacija in elitizem ampak neobremenjena povezava za kakovosten napredek.

Sodbe in ocene lahko vsak sam doda med komentarji. Nihče ni popoln in nobena vlada še ni (in verjetno tudi ne bo) ustrezala vsem. Dvomim v nedolžnost in neoporečnost nekaterih poslov minulega sklica parlamenta in dvomim v trdnost naslednje vlade, ko že v začetku tako težko najde skupni jezik.

Velika skepsa I/III

Skepsa je filozofsko stališče, ki temelji na kritični analizi tistega spoznanja in tistih zaznav, ki so v določenem trenutku resnični hkrati pa na podlagi danih možnosti želi, da bi pridobili popolnoma resnično umevanje.

Zakaj tako dolg in že skoraj grd stavek? Ker je tema tega zapiska zelo zapletena. Volitve. Na blogu sem se vzdržal pisati kakršnokoli mnenje o izidu volitev, dokler niso bili rezultati dokončni. In zdaj še moj »piskrček« k stvari.

Sam potek volilne kampanje se mi je zdel zelo zanimiv. Udeleženci kampanje (=politiki) so predstavljali svoje programe z uporabo zelo slovenske metode: blatenje svojih nasprotnikov. Vsi v enaki meri. Malo starih zamer iz polpreteklo zgodovine, malo finančnih afer iz te in one vlade, veliko »nepričakovanih« škandalov in še več medijskih odkritij. Volilna kampanja prepletena z očitki, domnevami, grožnjami, žalitvami, tožbami in velikimi mednarodnimi preiskavami.

Še bolj zanimivi so bili odzivi javnosti in medijev. Mrtvi iz prometnih nesreč so postali le še lokalne novice, mednarodno dogajanje komaj opazno in iskanje pravih odgovorov le še stvar posameznikov. Budno uho in bistro oko sta lahko hitro razločila komu kateri medij pripada.

Naslovnice so bile polne velikih obljub, že zase velika plakatna mesta prepolna še večjih nasmehov in mali poštni nabiralniki polni velikih načrtov. Plakati z velikimi nasmehi, močnimi stavki in še močnejšimi obljubami so okužili vsako drevo, oglaševalno mesto, prazno steno. Letaki, posebne izdaje strankarskih časopisov in izredna vabila niso bila izključena.

Vsi politiki so se zavedali »pomena reform«, izstopala je njihova »odgovornost za spremembe« in čutili so potrebo povedati populaciji male podalpske deželice, da je »na pravi poti«. Potem smo še volivci povedali svoje. V zapečatene škatlice smo metali velike papirje. Z velikimi upi in velikimi pričakovanji ...

Hipoteza

Ena odmevnejših prometnih nesreč minulega tedna. Tragičen konec. Z vsem dolžnim spoštovanjem ampak verjetno ni vozil samo 50 km/h...

Dobra naložba

Če nosiš svoje imetje na glavi ali blizu srca, te bo pokopalo. Postavi ga pod noge: postalo ti po podstavek, na katerem se boš lahko povzpel.

Francois X. Nguyen Van Thuan

Kapital propada

Na stojnicah male tržnice sem dlje časa pustil zastarelo robo. »Datum uporabe« je pretekel že nekaj časa in marsikdo je verjetno že opustil tovrstno nakupovanje. Dragim bralkam in bralcem se opravičujem za »klike v prazno«. Koristim to priložnost, da izrazim hvaležnost za redne komentarje in dober obisk. Zame to predstavlja dobro spodbudo za naprej.

In kaj bo novega? Preko zaporednih pritiskov na tipkovnico bom dodal svoje misli ob tem, kar lahko vsakdo bere v časopisih, posluša po radiu ali TVju in spremlja preko interneta.

Tokrat razmišljam o zelo kritični točki resnega vprašanja našega časa. Gospodarska kriza. Ni enostavno opisati, strniti in povzeti celotnega dogajanja. To lahko stori vsak sam preko spletnih ali drugih virov informacij. Kriza na borznih trgih, v gospodarstvu in svetovnem bančnem sistemu povzroča resna vprašanja za prihodnost.

Nisem finančni analitik zato bom z veseljem in dobrodošlico sprejel kakšen kompetenten komentar pod to objavo na to temo. Dejstvo pa je, da hkrati z gospodarsko krizo tudi družbeni sistem prehaja v resne težave. Zakaj? Ker je gradil (in še vedno gradi) na zunanjosti, na materialnih osnovah tržne logike, na finančnih investicijah, na dokazovanju premoči v denarnih enotah… Pozabili in opustili smo duhovno, kulturno, etično, umetniško, naravovarstveno, vzgojno in karitativno investiranje. Tovrsten »kapital« ne propade in redko zaide v krize. Svet potrošništva se iz dneva v dan prebuja z močnim glavobolom, ker ne ve kje vzet, ker nihče nima več gotovih temeljev in vsak grabežljivo zapira svoj hranilnik.

Ošabnost ki je prevladala, je prva napaka v tej krizi. Druga napaka – iz družbenega vidika tudi ta – je reden spregled številnega bogastva, ki ga premore zahodni svet: mladina, iskanje vrednot in vse kar sem že v zgornjem odstavku naštel. Od tega ni nihče bolj sit – marsikdo pa je manj siten. In še to: če nas nista niti evangeljska in niti ta šola izučila, tudi naslednje – težje – nas ne bodo!

Solza

Ne točite novih solza nad starimi bolečinami.

Evripid

Težko je!

Toda praviš: "Pretežko je!" Drži. Težko je ljubiti, lažje je odpovedati. Toda le tisto, kar pridobimo s trudom zares velja.

Francois X. Nguyen Van Thuan

Hladilnik

Napolnili smo hladilnike in pustili prazna srca. Živila so na hladnem - tudi čustva.

Od estetike k lepoti

Lepota. Morda beseda lepota bolje povzema in odpira dimenzijo privlačnega. Ne samo privlačno ali mikavno ampak resnično lepo. Tista globlja lepota, ki daje občutek gotovosti, stabilnosti in trdnosti. Profil lepote, ki išče neko povezavo v filozofiji in razmišljanju o dobrem.

Tako, kar je resnično lepo gotovo je tudi dobro (pozitivno) in edinstveno. Ni samo značilnost unikata ampak redke dragocenosti, ko jo občudujem in veselo hranim. Seveda hranim, občudujem, iščem ali hrepenim po neki vizualni estetiki, lahko rečem neki privlačnosti, ki me vodi v notranjo lepoto. Tudi ko zunanja privlačnost mine zaradi starosti, minevanja časa, obrabljenosti … prava notranja lepota ostane. Ostane zguban obraz ali hrapave roke – vse zaznamovano s časom. Ostane tudi bister in vedno mlad pogled, ki prosojno čisto privlači vsak pogled, četudi v zgubanem obrazu. Prav tako zgubane in postarane roke premorejo toplino in odprtost.

Estetika mine, lepota ostane; prva je podvržena okusom ljudi, kriterijem časa, modnim trendom ali tržnim potrebam. Lepota – prava – privlači ne zaradi estetike ali lepote kot take ampak, ker nosi in prinaša dobro. Dobro, ki je kronano in povzeto v lepoti. Daje in jemlje, lepota ki privlači in straši: spoštljivo. Seveda lepota ne more in ne sme biti vsiljiva ampak izhaja iz sebe, ker je že deležna resničnega dobrega. Vsaka človeška pozornost išče in se ustavi pri lepoti, ki ne mine in vrača pozornost.

Človek gleda kako se v pravi lepoti ustavi minevanje časa. Čeprav naglo in neizbežno, je čas povezan z lepoto, ker ga slednja nadvlada in ne mine. Tukaj išče človeško srce, tisto hrepenenje postane neustavljivo iskanje in nemirna želja. V pravi lepoti je vse to poplačano ker oblika čustev dobi obliko v lepem in iskanje malega minljivega bitja se ustavi v ujetem brezčasnem trenutku. Ne samo en človek ampak ustvarjeno človeštvo. Rane in bolečine minejo, ker je iskanje utemeljeno v točki najdene pozornosti: v pravi lepoti človek dobi povrnjeno pozornost in tedaj ni več brezoblični iskalec kanonov estetike ampak postane »jaz«.

Individuum z obrazom, ki ustavi tavanje, odpravi hrepenenje po minljivi estetiki in se odpre za lepoto: resnično, edino in dobro. Notranja zgradba dobi celovit pogled na življenje, ker je razumela zadnje bistvo. Močneje kakor človeška družbena določila, bolj prikupno kakor minljive podobe tržnega sveta in bolj trajno kakor življenje samo. Novost se postavi pred večnost, ki je resnična, močna in trajna.

Lepota vrne odziv iskalca, življenje odpre realnost svojih dni edini razsežnosti, ki dopušča vse to in še mnogo več. Realnost dimenzije lepega brez časa v popolnem hrepenenju: ljubezen.

Lepota v tragiki človeka: obličje

Na Markovem blogu - Besede za srce - sem prebral zanimivo objavo o estetiki. Dodajam še svoje razmišljanje, ki se ujema s sorodno temo. Razmišljanje je nastalo letos spomladi.

Če iščemo govorico, ki je najbližja človeku, je to gotovo umetnost. Umetnost je najbližja človekovemu izražanju. Tako lahko opazimo, kako se v obdobju renesanse zgodi prehod iz t.i. teocentričnega pogleda na humanocentrčen ali antropocentričen. Dalje lahko opazimo v obdobju impresionizma, kako stopi v ospredje utrinek, krik.

Zelo podobno je že izraženo v Rembrandtovem platnu, o Izgubljenem sinu. Slika prikazuje sinov krik k očetu: krik po usmiljenju in sprejetju. Mar ni to tudi krik modernega človeka? O sliki lahko rečemo, da je lepa, ker se v njej skriva pristna lepota saj ta je najgloblja stvar, ki nagovori človeka. Če je vsebina odeta v lepoto toliko bolj privlači pozornost. Vsebina platna je Očetovo usmiljenje. Zakaj privlači? Ker je človek moderne družbe – in človek vseh časov – zaznamovan s krivdo in strahom pred veliko sodbo. Slika pove, da je nekaj več, kot samo kazen, greh ali sodba. Obstaja tudi ljubeč oče, ki odpušča sinovom. Odpušča s svojim pogledom, z obličjem ki sprejema in je ožarjen s svetlobo milosti. Sinov obraz je skrit. Morda ni niti toliko pomembno, kdo je sin … vsak je sin, ki se oddalji od Očeta in zavrne njegovo dostojanstvo.

Oče sprejema vsakega in njegovo ranjeno obličje, ki ga je skvari greh in zabloda, najde pri Očetu tisto prvotno lepoto in sijaj. Vendar še pred tem, mora grešnik preko križa. Samo kar je šlo skozi križ – talilnico – je lepota. Lepota, ki se dokončno očisti vsega napuha in egoizma ter je pripravljena sprejeti novo vsebino, ki jo podarja Očetov objem. Tako je človek objet v usmiljenje in v lepoti je zaobjet človek.

Privlačnost je notranje naravnana zato mora moderen človek poiskati pot od estetike k pravi lepoti. Tista notranja privlačnost, ki človeka spremeni in daje trajno dostojanstvo.