Neizogibno -

- je konec leta.

Naj bo ta priložnost v prvi vrsti čas zahvale vsem obiskovalkam in obiskovalcem Male miselne tržnice. Iskreno se zahvaljujem za obiske v letošnjem letu in vas vabim, da ponovno izkažete zvestobo miselnim stojnicam tudi v prihodnjem letu 2010.

Iskrena hvala vsem, ki ste oddali svoje komentarje, vprašanja, predloge in prispevke ter tako sooblikovali miselni prostor. Hvala za čas, trud in dobro voljo. Ohranite to lepo navado tudi v prihodnjem letu.

Vsem želim vesel prestop leta, zabave in lepih trenutkov. V letu 2010 vam želim veliko zdravja, sreče, uspehov, hrabrih pogledov v prihodnost in poguma.

Kar tako ... aktualno v krizi

Ničesar namreč nismo prinesli na svet, zato tudi ne moremo ničesar odnesti.

Bodimo torej zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko.

Tisti pa, ki hočejo obogateti, padajo v skušnjavo in zanko, to je v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pogubo in uničenje.

Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju.

Prvo pismo Timoteju 6,7-10a

Aktualno mar ne? Med listanjem po Svetem pismu, sem našel zelo »krizne« besede. Krizne, ker zgleda, da so bile napisane ravno za naš čas. Zvenijo tako, kakor da jih je napisal kak ekonomist ali poznavalec trenutnih gospodarskih razmer na svetovnih trgih. 

Besedilo se nahaja v pismu, ki ga je napisal sv. Pavel, skoraj dva tisoč let od tega. Pa vendar, njegov uvid, če smemo temu tako reči, je naravnost fantastičen. Preko tega velikega – zgodovinskega, kulturnega, družbenega in ekonomskega – razmaka lahko opazimo, da je kljub vsej tehniki in napredku človek tisti osel, ki gre na isti led … več krat.

Ujeto na prepihu

Na prepihu burje ... in sončnega zahoda:

Božič ateistom?

Ob diplomi sem dobil zelo posebno in provokativno darilo. Posebno, ker je imelo močno simboliko, saj diplomantu teologije podariti knjigo z naslovom Bog kot zabloda, pomeni ubrati pot provokacije. Avtor knjige, profesor biologije na oxfordski univerzi, preko raznih argumentov se trudi dokazati, da je krščanstvo brezpredmetno, saj Boga ni in da je verovanje neka avtosugestija, ki so nam jo kot otrokom vcepili starši.

Bolj ko sem bral, bolj sem postajal slabe volje. V vsakem odstavku sem videl grožnjo proti lastni veri, grobo poseganje v svoja verska čustva in eno samo veliko žalitev. Toda ko sem začel iskati to »žalitev« v rokah nisem imel nič konkretnega. Knjiga je namreč napisana v umirjenem tonu, z argumenti in brez kakršnekoli vulgarnosti. Takoj so mi prišle na misel podobe iz splošno znanega filma Angeli in demoni ter spomin na ogorčenje, ki ga tu pa tam sproži film ali knjiga, ki nista v liniji z našo vero.

Ali nas resnično vsi napadajo? Mislim, da populističen roman, napisan v ležernem tonu in brez večjega miselnega prodora ne more povzročiti velike škode takemu orjaku, kakršen je vera, ki je nastajala stoletja in stoletja ter ji milijonske množice priznavajo življenjsko vlogo. Če nas tako (hitro) prizadenejo senzacije romanov in filmov bi se morali kot kristjani vprašati, koliko je trdna naša vera in koliko smo prepričani v to, kar navzven kažemo.

Krščanstvo je tako kot mnoge druge vere skozi svoj obstoj doživelo številne udarce in težke trenutke, vendar zgodovina nam kaže, da je vsak »napad« pomagal, da se je kot vera utrdilo in mnogo močnejše nadaljevalo pot. Vsaka vera predvideva tudi dvomljivce, negotove vernike in, v primeru krščanstva, ateiste. Da, ateizem obstaja zaradi krščanstva, saj so vsi njegovi argumenti le razlogi »proti« obstoječi veri. Ateizem ne pove nič novega, ne razvije svoje misli, ampak samo zanika in zavrača že obstoječo vero. Če bomo snemali križe, bomo hudo prizadeli nevernike in ateiste, ker jim bomo vzeli glavni element proti čemu iskati razloge ne-vere.

Na eni strani križ … in na drugi jaslice. Mislim, da je sporočilo slednjih zelo jasno in nedvoumno: rojstvo otroka. Rojstvo je vesel trenutek za vsakega človeka, vsako kulturo in družbeni položaj. Jaslice so simbol rojstva, veselega dogodka, ki predstavlja začetek Jezusovega zemeljskega življenja opisanega v evangeliju, ki je vesela novica. Novo rojstvo pomeni upor smrti, zato ostaja skozi stoletja (takoj za velikonočnim vstajenjem, ki pomeni popolno zmago nad smrtjo) eden od osrednjih likov krščanske vere.

Ali lahko ateisti praznujejo božič? Mislim, da lahko. To se bo zgodilo, če bomo ob rojstvu novega otroka kristjani pokazali veselje, ki je namenjeno vsem ljudem. Katoličani nismo ekskluzivni prebivalci Zemlje, ampak jo delimo še z mnogimi drugimi ljudmi. Prav zato moramo biti strpni, uvidevni in pozorni do tistih, ki so ob nas in jim pokazat, da vera ni dolgočasna teologija ampak način življenja.

Da bi se spraševali, ali so božični prazniki namenjeni tudi nevernikom, bi zapadli v banalnost. Razmislimo, kako je božič namenjen ateistom oziroma, kako naj bo božič ateistom praznik. Zmoremo? 

Objavljeno v decembrski številki mesečnika Naš Vestnik. 

On išče nas

Vsak rojstni dan je poseben dogodek, saj običajno je v središču praznovanja slavljenec. Vedno pogosteje slišimo, da postaja božič praznik lučk, daril, zadnjih nakupov, poslovnih voščil in dobrodošla politična tema … res je, iz praznika smo naredili predmet.

 

Dragi prijatelji Male miselne tržnice, nocoj se bo rodil On, zaradi katerega praznujemo, se obdarujemo, krasimo in nakupujemo. Ne spreglejmo bistva! Gospod nam je s svojim rojstvom pokazal, da ne išče dragocenih tkanin, niti imenitnih soban ali dragih daril. Prihaja kamorkoli, tudi v najbolj negostoljuben kraj, samo da pridemo k njemu.

Božje rojstvo je čudež, saj prinaša sporočilo miru, ki je namenjeno vsem ljudem. Prinaša sporočilo upanja in ljubezni do človeka – vsakega. Božje Dete nas ne obsoja, ne išče naših napak in ne sprašuje. On išče nas! Nemo nas vabi, da odkrijemo lepoto življenja, ki je tako preprosto skrita v otroškem nasmehu.

Želim Vam lep, miren in doživet praznik. Naj bo nocojšnji dogodek vir moči, veselja in nenehnega čudenja.

Skoraj ...

... ga bo konec. Časa pričakovanja ... adventa.

Ali veš zakaj si čakal? Veš Koga čakaš?

Mislim, da še ni prepozno, da se pripraviš. Da, On nas čaka - pričakajmo ga!

Evropa, kje si?

Konec snežne idile. Glavno mesto naše Male podalpske republike vsako leto porabi dober del proračunskega denarja za umetniške svetlobne predbožične dekoracije, ki pritegnejo naše poglede »k višku«. Turistom in domačinom želijo ponuditi predbožično ozračje velikih Evropskih prestolnic, ki v razkošju lučk krepijo zimsko pravljico. Pohvalno. Toda kaj hitro, ko spustimo oči spet na zemljo, vidimo, da je realnost zelo drugačna.

Želja po tem, da bi bila Ljubljana videti kot kaka imenitna Evropska prestolnica, se ne bo zgodila, dokler bo glavni mestni šport izsiljevanje v prometu ter drseča ledena plundra okras na pločnikih. Prečkanje ceste je že po tradiciji adrenalinski podvig, prijaznost trgovcev pa arhaizem ali bajeslovni pojem.

In medtem, ko skoraj neopazno na vsakem vogalu cvetijo prodajalne kebaba, hitrih sendvičev, burekov, razne pekarne in pekarnice, ki nikoli ne zaprejo svojih vrat … kakor je to tradicija na Balkanu, glasbeni ritem prestolnici, dajejo črne limuzine z led diodami, ki na vsakem križišču dodatno osvetljujejo naše praznike.

Evropa ostaja daleč … mi pa (p)ostajamo približek agro-province, ki zaradi malomeščanskih kompleksov, iščemo vedenjske vzorce v navadah iz bivših republik.

Pobeljeno …

… naravno in lepo. Pri -15 ° C. Tako:

Materinstvo (4. adventna nedelja)

Četrta adventna nedelja nam preko »light-show« adventnega venčka sporoča, da čas se je dopolnil. Zadnja adventna nedelja nas preko beril in evangelija obrača k materam, ki so pogoj in bistvo za božični praznik. Božič trka na varata in lik Marije nas spominja na to, da čeprav je Bog močen Stvarnik, brez ženske nežnosti, ne bi bilo Sina.

Nedelja »materinstva« in priprave na božič želita zbuditi v nas občutek za sveto, ki nikakor ni nek abstrakten pojem. Območje svetega se (lahko) konkretizira samo preko stvarnosti našega življenja, ki so družinske vezi, sorodniki, dobri prijatelji in dobrotniki, ki nam ob nesreči pomagajo.

Poglejmo »v božič« preko naših (naj)bližnjih. Gotovo bo praznik (naj)lepši.

Sneži ...

... in je vse pobeljeno ... cela naša mala podalpska država. A ni lepo?

Dokaži, da je res!

Komentarji prejšnje (spodnje) objave so me spodbudili, da odprem debato o Jezusovem zgodovinskem obstoju. Ali je Jezus zgodovinsko obstajal? Kaj to dokazuje?

Ima kdo kak »neizpodbiten« znanstveni vir? Zakaj še vedno poteka debata, ali Bog res obstaja ali ne? Kako lahko obstajajo ljudje, ki verujejo, tudi ko jim gre vse narobe in tisti, ki Boga preklinjajo, čeprav jim gre vse prav? Ali Bog obstaja?

Seveda gre za vprašanja, ki že dva tisoč let ne dajo miru človeku. Iz tega globokega in nemirnega iskanja se je skozi čas oblikoval družbeni in religiozni sitem vrednot, ki mu pravimo krščanstvo. V raznih oblikah in pojavnih načinih je preživel družbeno-zgodovinske okoliščine ter še danes povzroča napetost, ki prinaša nova spoznanja v teologiji.

Verniki bi se lahko jezili nad »dvomljivci« ali neverniki (mnogi tudi to počnejo), toda to bi prineslo hud zastoj v teologijo. Da, teologija potrebuje dvom, nevernikovo vprašanje, da lahko nanj odgovori in tako napreduje. Iskanje poti iz vernosti v ateizem, načini preživetja brez religije, verski dvomi, moralna vprašanja, dvom o Božjem obstoju, negotovost o Jezusovi božanski naravi … ravno to so najboljši pretresi v teologiji, da ne zastane in zasmrdi, kakor stoječa voda.

Od prvega dne ko je Jezus – zgodovinsko, mistično, religijsko, biblično ali kako drugače – stopil na zemljo, so se pojavili dvomljivci. Pastirji, kralji … šli so obiskat novorojeno Dete, ker so dvomili, da je obljubljeni in pričakovani Mesija res prišel. Celo apostol Tomaž ni verjel, da je Kristus res vstal od mrtvih, dokler ni videl ran (prim. Jn 20, 26-28). Torej, čemu se še čudimo?

Vprašanje oz. tema je ravno primerna za te dni. Advent je za katoličane čas pričakovanja in priprave na božič, ki je Jezusovo rojstvo, toda predstavlja praznik tudi tistim, ki v Jezusa ne verujejo. Lučke, potrošnja, darila, smrekice, zimska idila … vse je »v službi« božičnih praznikov, kar pomeni posledično spregovoriti tudi, nehote, o Božjem rojstvu.

Torej, vprašanje za prvo nagrado: Lahko dokažemo – in kako – da je Jezus resnično obstajal ali ne?

V Svetem pismu Bog ne vpije ... (3. adventna nedelja)

... beremo pa, da govori, šepeta, grmi, se razodeva v sanjah … toda samo v današnjem prvem berilu poziva sionsko hči naj vriska. Vrisk, ki kakor beremo v drugem berilu, predstavlja povabilo k veselju in radosti. Mislim, da nam bogoslužje, preko bibličnih tekstov, približuje praznično ozračje pred rojstvom Otroka. Vriskanje torej, ki je simbol za veselje in prerokovo odo ljubezni.

Najbolj privlačno besedilo današnje nedelje je nedvomno evangeljski odlomek, kjer Janez Krstnik odgovarja na nadvse vsakdanje vprašanje: »Kaj naj torej storimo?«.

Vprašanje vsekakor ni retorično ali brezpredmetno, saj nam ustvarja ozračje aktivnega pričakovanja, ki se preko tega vprašanja izostri do skrajnosti. Odgovori so temu skrajno primerni.

K »vpijočemu v puščavi« prihajajo najrazličnejše skupine ljudi, ki predstavljajo različne poklice, cehe in družbene sloje. Na bistveno vprašanje vsak dobi svoj odgovor. V tem je nakazana pot posamezniku, da je poklican k iskanju (in srečanju) Gospoda v poklicu/stanju, kjer se nahaja. Jasno je, da vsakemu posamezniku pripadajo določene pravice in določene zahteve, toda evangelij ne terja takih sprememb, ki jih človek ni sposoben.

Žarišče današnjega evangelija je glagol »dati«. Tako neobičajen in neudoben, da včasih ne vemo kaj bi z njim počeli. No, z glagolom kot takim že, ne pa z dejanji. Darovati in dajati predstavljata programski besedi za prihodnost, saj omogočata družbeno preobrazbo, ki jo svet (zelo) potrebuje. Aktivno pričakovanje adventnega časa lahko dobi pravi smisel samo, če smo sposobni uresničevati ljubezen do bližnjega preko konkretnih dejanj. Pričakovanje Gospoda ni čas predvolilnih obljub, ampak obdobje zrenja v prihodnost.

Ne smemo pa spregledati širšega okvirja, ki nam ga današnji evangelij ponuja. Vsi in vsak pričakuje Gospoda znotraj svojega družbenega položaja, poklica in življenjskih okoliščin. Mislim, da je tukaj sporočilo zelo jasno: Gospoda lahko srečamo samo če smo pristni in preprosti – pa četudi grešni.

Fosilna anketa

Verjetno ste že siti prazgodovinskega vprašanja ankete, ki visi na levi strani Male miselne tržnice. Pošteno povedano, toliko časa sem se odpravljal h komentiranju oddanih glasov, da sem statično in okostenelo figuro ankete, že privzel za del grafične podobe bloga.

Prišel je čas, da anketa poroma tja, kamor spada: na odpad zgodovine. Še prej pa … komentarji.

Anketo sem postavil z vprašanjem o spletnem oglaševanju in vašimi uporabniškimi navadi. Oglaševanje na blogih postaja v mnogih zahodnih kulturah pravi vir zaslužka in preživetja. Podatki iz leta 2008 kažejo, da v ZDA živi od lastnih blogov (in povezanih oglasov), skoraj toliko ljudi, kolikor jih živi od advokature. Da ne bo pomote, Mala miselna tržnica do te stopnje še dolgo časa ne bo prišla, ker spodaj podpisani nima ne dovolj časa niti znanja, da bi se v kaj takega podal.

Zanimala so me vaša mnenja, ker verjetno ne bi ostali ravnodušni, da bi vam ob robu, ali kar na vrhu vsake objave, nekaj poskakovalo in v živih barvah vabilo k »akcijam«. Od šestih sodelujočih, v primeru spletnih oglasov, dva se ne bi nikoli več vrnila na tako (to!) spletno stran. Ostalim štirim (povezano …bi ga obiskoval enako kakor zdaj in …moje navade se ne bi spremenile) oglasi ne bi spremenili »obiskovalnih« navad. 

Oglasi pogosto predstavljajo vrhunske likovne, grafične in kinematografske stvaritve ter v njih lahko vidimo tudi koristne nakupovalne nasvete. Vsekakor pa ostajajo nadležna navlaka vseh oddaj, revij, filmov, knjig, prireditev …

Darilna politika – alternativa

December je sam po sebi najbolj prazničen mesec vseh mesecev v letu. Trgovci ga želijo raztegniti (in nas nategniti) s ponudbami in nepozabnimi akcijami, da jim s tem potrošniki povečamo že tako velike dobičke. Ravno s tem namenom, se začne t.i. nakupovalna mrzlica vsako leto kak teden prej. Letos sem opazil v koprskem OBI-ju že 22. oktobra!! vse odeto v popolno božično-novoletno okrasje. Ali je to normalno?

Kaj se dogaja v teh (res) predprazničnih dnevih pa lahko opazi vsak sam. Kar me žene v to pisanje je današnje popoldansko poigravanje z mislijo, da bi odpovedal novoletno obdarovanje. Zelo radikalen ukrep, toda ga bom omilil s tem, da bom obdaril tiste ljudi, ki mi res nekaj pomenijo. Se razume, le simbolična darila. Šare imamo vsi dovolj … in preveč!

Če so naši nonoti in none (= dedki in babice) nestrpno pričakovali božič, da so vsi otroci v družini (in jih ni bilo malo) dobili eno (da, eno samo) pomarančo, lahko tudi mi spremenimo praznike v pričakovanje simboličnega daru, ki bo pokazal, kaj nekomu pomenimo.

Simboličen dar pa ne sme biti znak skopuštva, malomarnosti in nepremišljene odločitve, ampak ravno obratno. Preko take oblike lahko pokažemo nekomu, kaj nam pomeni, kaj mu želimo s tem sporočiti, kako ga vidimo, kaj nam predstavlja …

Vse za denar … in še več! Toda pravih prijateljev se ne da (pod)kupiti. Simbolika lahko pripomore k pristnemu odnosu veliko bolje kot (pre)draga darila. Ali ste kdaj pomislili, katera je najljubša barva osebe, ki ji boste prinesli izbrano darilo? Morda bo bolj zadovoljna vrečke/papirja, kakor vsebine. Ironično. Zapravimo celo premoženje za darilo, ki na koncu doživi neslavno usodo zato, ker je ovitek bolj sporočilen kot sam dar.

Priprava na praznike in darila naj bo premišljena, počasna in sporočilno bogata. Želim veliko izvirnih idej!

Katoliška Cerkev odpira vrata anglikancem

Članek ki sem ga prebral na spletnem Delu me je spodbudil k objavi članka/ komentarja, ki sem ga napisal za oktobrsko številko Vestnika. Diplomacija med Vatikanom in Moskvo gre tudi (in predvsem) preko privolitev "lokalne" Pravoslavne Cerkve ... ter osebnih prijateljstev. Upam, da je zadnji odstavek članka vsaj malo preroški.

Drugo polovico meseca oktobra je odjeknila novica, da bo katoliška Cerkev sprejela odlok, s katerim bo odprla svoja vrata anglikanskim vernikom, duhovnikom in celo škofom. Naj spomnim, da se je razkol ali odmik od katoliške Cerkve zgodil v 16. stoletju, ko je kralj Henrik VIII. stopil v spor z rimskim papežem in tako ustanovil svojo – lokalno – Cerkev. Verska praksa, običaji, nauk in vsakdanje življenje vernikov se od tedaj razlikujejo od katoliške Cerkve.

Možnost o »sprejemu anglikancev«, je na novinarski konferenci razglasil prefekt Kongregacije za nauk vere kardinal William Levada, ki je v javnosti sprožila precejšnje začudenje in veliko vprašanj.

Prvi razlog za čudenje je velika tajnost, v kateri se je celotno dogajanje odvijalo. Posamezna znamenja iz preteklosti na tem področju so bila preveč sramežljiva in osamljena, da bi širša javnost lahko razumela za kaj gre. In drugi razlog so nedvomno namigovanja, da s tem dejanjem katoliška Cerkev odpira duhovništvo tudi poročenim duhovnikom.

Cerkev ne odpravlja celibata in niti ne ponuja posebnih privilegijev anglikanskim duhovnikom, ki bi prestopili v katoliške vrste. Gre za sprejemanje skupnosti vernikov in klerikov, ki se v sedanjih razmerah niso najbolje znašli ter so čutili duhovno vez s svetim očetom.

Čeprav smo pogosto slišali, da si želi manjša skupina anglikanskih vernikov ali kakšen duhovnik prestopiti v katoliške vrste, do sedaj to ni povzročilo velikega zanimanja. V takih primerih ni bilo veliko medijske pozornosti niti drugih posebnosti. Tokrat pa se je zgodil precej nepričakovani scenarij, saj se je za prestop odločila skoraj polmilijonska skupina vernikov, ki šteje tudi nekaj sto duhovniki in petdeset škofov. Jasno je, da gre za masovni premik, ki je terjal dobro mero pozornosti Vatikanskih uradov.

Eden od znanih razlogov za vrnitev v katoliško Cerkev je zelo liberalna politika, ki jo vodi sedanji primas anglikanske Cerkve Rowan Williams ter nesoglasja med konzervativnimi in svobodomiselnimi škofi. Konzervativnejša smer je 1992. leta glasno izrazila svoje nesoglasje ob odločitvi za žensko škofovstvo med anglikanci in ker spor ni dosegel ustreznih dogovorov, je to povzročilo – s časom – premik v katoliško stran.

Premik verjetno ne bo opazen, saj verniki bodo ohranili svoje bogoslužne navade, molitve in značilnosti anglikanskega obreda. Do sedaj poročeni duhovniki bodo ostali poročeni, toda jih bodo ponovno posvetili v duhovnike, saj katoliška Cerkev ne priznava anglikanskega posvečenja. Drugače bo za anglikanske škofe, ki bodo ohranili poročenost, vendar izgubili škofovsko službo in bodo posvečeni v duhovnike.

Nekateri komentatorji so se prepustili evforiji trenutka in napovedovali konec celibata ter poročenost škofov. To se ne bo zgodilo niti v prihodnje, saj tako katoliška kot pravoslavna Cerkev tega ne predvidevata – zaenkrat. V pripravi je apostolska konstitucija ali uradni dokument, ki bo podrobneje urejal vse zadeve povezane s prestopi, bogoslužjem in naukom. Od bodočih anglikansko-katoliških duhovnikov bodo tako pred posvečenjem zahtevali celibat kakor od njihovih rimo-katoliških kolegov.

Kako se bo v praksi to uresničevalo bomo še videli. Tovrstni dogodki, čeprav zgodovinsko zelo pomenljivi, so pogosto povezani s težavami, ki jih občutijo ljudje na terenu zaradi prilagajanja in novosti. Zgodovina celibata jasno kaže na to, da je tak ukrep cerkvena norma, ki se je postopoma uveljavljal med IX. in XI. stoletjem, zato jo lahko Cerkev nekega dne tudi ukine.

Bolj kot to pa je zanimivo dejstvo, da čeprav mnogi mediji označujejo sedanjega papeža za konzervativnega in nazadnjaškega, je sam sposoben močnih ekumenskih potez, ki jih že dolga desetletja nismo videli. V mislih imam veliko prijateljstvo s Carigrajskim (pravoslavnim) patriarhom Bartolomejem I., odprti dialog s konzervativno bratovščino sv. Pija X., ki ne priznava Drugega Vatikanskega cerkvenega zbora (1962-1965) ter sedanji premiki z anglikansko Cerkvijo.

Njegova podkovanost in razgledanost na teološkem področju mu prinašata mednarodni ugled in ta pontifikat bo gotovo zaznamovan z delom za edinost med kristjani. Še vedno ostaja odprto vprašanje z rusko pravoslavno Cerkvijo, ki se spogleduje z zahodom in zaupam, da bo (tiho in diskretno) osebno prijateljstvo med papežem Benediktom XVI. in moskovskim patriarhom Kirilom I. kmalu rodilo (naslednje) zgodovinske premike.

Če celo puščava ozeleni … (2. adventna nedelja)

Ko se adventni čas preveša v svojo drugo polovico in ko čutimo nek pridušen paničen pritisk, da se bo nekaj zgodilo, nas Božja beseda pelje v puščavo. Lahko bi rekli, da je to velika neumnost, saj bi nas moralo vse – tudi bogoslužno dogajanje – vleči k večjemu praznovanju, občutku božiča in k lučem.

Ravno v kontrastnih je moč Besede. Puščava je v starozavezni biblični simboliki kraj groze, kjer nihče ne potuje, poln nevarnosti, bridkosti in strahu. Predstavlja bivališče hudobnih duhov in Jahveje jeze. Besede »glas vpijočega v puščavi« nam v tem okolju okrepijo kontrast s prvim berilom, ki ponudi drugačen scenarij: zelenje, senca in dišeča drevesa.

Puščava izstopa torej kot negativen simbol in hkrati, zaradi Božjega posega in prisotnosti, kot izreden kraj presežnega dobrega, ki je čudežno.

Izpostaviti velja dva pojma: zaupanje in spreobrnjenje. Podati se v puščavo pomeni zaupati, da nas bo vodič, kompas, karta ali gps varno pripeljal do cilja. Čeprav je okolje nevarno in pot je lahko »vijugasta«, je ta trud vreden zaradi cilja in ne zaradi poti same. Pot po puščavi oplemeniti dejstvo, da ko smo sami s sabo (brez lučk, reklam, hrupa, interneta …) lahko prisluhnemo Bogu, saj v novi zavezi je puščava kraj Božje bližine (Jezusovo rojstvo se zgodi v puščavi). Samota prinese drugačen glas kakor smo ga vajeni in ravno iz puščave pride Mesija. Zaupati moramo, da so pričakovanje, doba priprave, iskanje in trud usmerjena v cilj, ki je večji od naših upov.

Drugi pojem je spreobrnjenje. Tega ne slišimo radi, ker nam ga nekateri moralizatorji, ki ne poznajo ne teologije niti Svetega pisma, prodajajo kot neko dodatno vrednost žuganja s prstom nad našimi napakami. Prepričan sem, da vsi vemo kje grešimo, kje smo šibki in kaj bi moralo biti bolje. Spreobrnjenje – v pravem in polnem pomenu besede – pa predstavlja dodatno vrednost upanja. Upanje, da Bog ni obupal nad nami, ampak išče v nas najlepše in najbolj plemenite lastnosti, ki jih gotovo imamo. Spreobrnjenje je trud, da udejanjimo dobro in se zanj vedno znova prizadevamo. Ne zaradi »zakona«, ampak kot uresničitev dobrega in ljubezni.

Povabilo k spreobrnjenju je trden in neizpodbiten dokaz, da Bog nikoli ne obupa nad človekom – tudi če dela(mo) še tako velike napake. Če celo puščava lahko ozeleni in postane kraj življenja, lahko tudi mi postanemo boljši. Zato je advent čas zaupanja, da lahko poiščemo najbolje in s tem počasi (spre)obrnemo nekatere dosedanje navade. Počasi in pogumno!

Premestitve, ozkosrčnost in prihodnost naroda

»Ravno stavek, da ima večina zmeraj prav, najbolje ponazarja duhovno mizerijo človeštva, katerega večina je večinoma zlepljena iz brezobličnih osebkov, ki o ničemer nimajo svojega lastnega mnenja in zato slepo ponavljajo besede tistih posameznikov, za katere verjamejo, da zastopajo mnenje večine. Zato je kakršnokoli osebno mnenje enega samega dvomljivca neprimerno dragocenejše od hrumenja množic, ki zaradi lastne topoglavosti uničujejo svoj lastni svet«.

Svetlana Makarovič

Od prejšnjega petka dalje v službi poteka prava prva fronta. O novih imenovanjih in premestitvah med škofi ste si lahko že ustvarili mnenje v bogatih novicah, komentarjih, prispevkih … Zato mojega dodatnega komentarja ne potrebujete. Dejstvo je, da so selitve oz. premestitve škofov novost v slovenskem prostoru in zato prinašajo dodatna ugibanja o tem, kako bo posamezen škof deloval na novem mestu.

Nekaj komentarjev v duhu »kaj pa bo počel Štajerec v Ljubljani« in »kako to, da Ljubljana nima škofa iz svojih vrst?« so me spodbudili k razmišljanju, kako Slovenci doživljamo »lastne tujce« ali nekoga, ki ni iz naše vasi. Gre za mentaliteto vasi namreč, ki nam mrači um in nas kot posameznike spaja v brezoblično množico, ki se je v imenu glasnosti odrekla treznemu razmišljanju.

Slovenci smo, kar se tega tiče, zelo občutljivi in težko sprejmemo, da bi neki »domači tujec« prevzel vodilno mesto na »našem« ozemlju. Pa recimo, da Primorec kandidira za župana v Celju ali v Murski Soboti … ali da Prekmurec na Bledu kandidira za državnozborskega poslanca. Velika zmeda … v glavah ljudi! Verjetno volivci ne bi toliko pomislili ali je kandidat sposoben, s kakšnim programom se predstavlja in če bo dober župan/poslanec/minister/predsednik.

Naše glave nosijo plombo na možganih, ki iz Slovencev nas spreminja, kakor pravi naša pesnica, pisateljica, pevka, režiserka in kulturna ustvarjalka Svetlana Makarovič, v Slovenceljne. Kdo so Slovenceljni? Njena definicija je naravnost briljantna: »ozkosrčni, primitivni, dvolični in servilni Slovenci«.

Postajamo torej kot družba in kot narod ozkosrčni, zagledani vase, skopuški in požrešni do take mere, da ne bi drugim privoščili kaj boljšega, kar premoremo sami. In seveda, če nekdo prihaja iz sosednje vasi, mesta, pokrajine … gotovo ne more biti dober. Pisanje o kakih tujcih (ta pravih, iz drugih držav) pa bom izpustil, da ne bo blog doživel kolapsa.

Zakaj smo Slovenci taki? Ali nas zgodovina in udarci ki smo jih prejeli skozi čas, niso ničesar izučili? Igramo vlogo osla, ki gre dvakrat, trikrat, sedemkrat … na led? Če jo, potem lahko nehamo z vsakim nadaljnjim trudom.

Mislim, da bi morali odkopati vrednote, ki smo jih podedovali, da bi odpravili »duhovno mizerijo« ter razumeli, da zaradi lastne majhnosti ni treba, da klonemo glave – obratno! Stisnjeni v tem delu Evrope potrebujemo kulturo, jezik in jasno vizijo misli, ki se ne ozira za dvomljivci, temveč jih zaradi svoje svežine pritegne in oplemeniti. Kdorkoli nam vlada, Prekmurec ali Dolenjec, naj ne bo razlog za razprtije ampak priložnost novih izzivov, da ne bomo uničevali lastnega sveta.

N.B. Literarna dela Svetlane Makarovič so mi zelo pri srcu, ker sem jih kot otrok zelo rad poslušal. Čeprav ne delim njenih prepričanj in pogledov o Cerkvi in politiki, jo zelo cenim in občudujem.

Intervju z dr. Stresom

Dragi obiskovalci in obiskovalke Male miselne tržnice, vabim vas, da na tem mestu prisluhnete zanimivemu intervjuju z novim ljubljanskim nadškofom, ki je potekal na Radiu Slovenija. Verjetno bolj kot škofa, boste v njem prepoznali močnega filozofa in razgledanega intelektualca. Prijetno poslušanje!