Advent (1. adventna nedelja)

Glej, pridejo dnevi, govori GOSPOD, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Izraelovi in Judovi hiši.

Jer 33, 14 

Prva adventna nedelja mineva s predznakom mešanega vremena, dežja, megle, oblakov, sonca in vetra. Tako tipičen okvir za Jadransko morje. Obljuba s katero vstopamo v advent - čas pričakovanja - je močna in velika. Drzna. Obljuba ni sama na sebi namen, ker prihaja od Boga, pomeni upanje. V adventu se torej prepletata upanje in pričakovanje, ki sta sorodna odtenka. Hkrati pa tako izzivalna.

V Jeremijevi knjigi beremo o samovolji ljudstva, njihovi ozkogledosti in trmi. Slednja mi je zelo pri srcu. A Gospod se ne ozira ne po trmi, niti po napakah. Ko nam gre kaj narobe - po naši krivdi - nam ne vrne s "prav ti bodi, sem ti rekel!", ampak nas preseneti. Trmi ne sledi kazen ampak odkrijemo, da je Bog tisti oče, ki naše napake pokrije z darovi. A ne diši to nekoliko po božiču?

Advent je doba, ki ni samo čas, ampak je dimenzija, v kateri lahko odkrijemo nekaj novega, in drugačnega. To je kairos ali čas milosti. Čas, ko se kaos ureja v kozmos, kar pomeni red. In vrhunec reda, vrhunec stvarjenja, dosežemo s Kristusom.

Doživet advent!