Mladi in mediji (5)

Vrnimo se na področje rezultatov. Pojasnitev o vprašalniku, metodi in samorefleksiji sem vam dolgoval, da lahko lažje razumete določne vidike te naloge. Gre za metodo, k je precej nenavadna pri pisanju diplome, vendar v mojem primeru lahko trdim, da je bila silno koristna. S tem sem prihranil veliko časa in dobil določene rezultate, ki jih sicer ne bi nikoli. O rezultatih lahko povzamem še nekaj točk.

Izpostaviti želim nekaj vprašanj, ki nam omogočajo, da lahko opazimo poglede in vrednostne sodbe mladih uporabnikov. Tako na vprašanje Katero od navedenih področji se ti zdi, da bi moralo biti v katoliških medijih najbolje predstavljeno, naši anketiranci postavijo na prvo mesto opcijo Družina, odnosi s starši in prijatelji (52,5 %), kar potrjuje tezo, ki jo objavljajo skoraj vse domače in mednarodne študije o t.i. lifestylu mladih. Sledijo nasveti za mlade (46,6 %), vici, humor (39,4 %) in duhovnost (34,6 %). Mladim predstavlja družina še vedno vrednoto, zato pričakujejo od verskega tiska, da bo predstavljal in zagovarjal temeljne vrednote. Opciji Kultura in umetnost ter Aktualno glasbeno dogajanje je označilo 32,8 % oziroma 24,2 % anketirancev in anketirank. Naš vzorec je v svojih izbirah zelo konsistenten, saj smo videli, da je glasba pomembna spremljevalka in oblikovalka srednješolske mladine.

Vprašalnik nadgradimo in vprašamo sodelujoče Katero od navedenih tem najprej poiščeš v katoliških tiskanih medijih? Iščemo odgovor na njihova pričakovanja v zvezi z verskim tiskom in prvo mesto dobi možnost vici in humor (65,7 %), sledijo nasveti za mlade (37 %), zadnje mesto si delita politika in gospodarstvo in življenje Cerkve s 7,5 %.

Mladi se oblikujejo in ravnajo neodvisno od verske prakse in verskega tiska, saj živijo po vzorcu, ki jim ga narekujejo družbeni trendi, oglaševalske agencije in zgledi priljubljenih glasbenikov. Verski tisk ostaja daleč od mladih, jih ne nagovarja in ne vstopa v njihovo življenje. Izrazito izstopajo podatki, da se mladi z verskim tiskom srečajo samo bežno, hitro in površno. Razdalja med sporočilom katoliških medijev in srednješolci v katoliških srednjih šolah je velika.

Poglavje o ocenah verskemu tisku sklenemo z dvema povezavama: Katero od navedenih področji se ti zdi, da je v katoliških tiskanih medijih najslabše oz. najbolje predstavljeno in Misliš, da so teme v katoliških tiskanih medijih sveže in aktualne v korelaciji s spolom.

Anketiranci so za najbolje predstavljeno v verskem tisku označili (zbirni odstotek ocene dobro (4) in najbolje (5)) duhovnost (62 %). Sledijo ji kateheze (56,2 %), svetniki v enakem odstotku z življenje Cerkve (53,5 %), družina (46,2 %) in ponudba duhovnih vaj (32,8 %). Z negativnimi ocenami (v zbirnem odstotku ocen slabo (2) in najslabše (1)) so postavili na peto mesto spolnost (57,7 %). Sledijo nasveti za mlade (60,6 %), telefonija, internet, računalništvo (61,5 %), znanost in tehnologija (63,2 %) in kot najslabše predstavljeno v katoliških tiskanih medijih so izbrali področje aktualno glasbeno dogajanje (63,6 %).

Odgovori so v svojih odstotkih zelo zgovorni in prikazujejo razočaranje bralcev ter odkrivajo, zakaj tako visok odstotek mladih ne posega po verskem tisku. Prikazane odgovore moramo brati v luči že opisanih pričakovanj in iskanj anketiranih srednješolcev, ki odsevajo dodatno razdaljo. Ponujene vsebine ne izpolnjujejo pričakovanja in puščajo mlade bralce daleč od krščanskega oznanila.

Naslednja korelacija je odgovor na vprašanje, koliko so teme v katoliških medijih aktualne za fante in koliko za dekleta. Povprečni odstotek daje odgovoru ne 59,6 %, medtem ko opazimo razliko med fanti in dekleti. Fantje so bolj kritični in pri njih zaznamo ne v višini 64,3 %, pri dekletih pa 56,8 %.

Svet srednješolcev je pretkan z mnogimi vprašanji, ki redko kdaj dobijo prave odgovore. Vprašanja povezana z odraščanjem, življenjskimi odločitvami, družino, medsebojnimi odnosi, modnimi trendi … so za odraščajočega človeka zelo pomembna. Ob sebi bi morali imeti tako zvestega prijatelja kot dobre vire informacij.

Mladi in mediji (4)

Nadaljujem z objavo nekaterih »skrčkov« iz svoje naloge. Žal je bil čas v minulih dneh zelo pomanjkljiv … saj vem, časa je vedno dovolj, odvisno od tega, kako si ga razporediš. Obstajajo tečaji za tako spretnost?

V teh dneh sem na poseben način spremljal dogajanje okrog anglikancev in Vatikana ter na to temo pripravil članek za Naš Vestnik, ki ga boste lahko v kratkem prebrali tudi na mali miselni tržnici. Sedaj mi jemlje čas posebna edicija »Rock Otočec«, a o njej ob pravem času. Zaradi teh obveznosti trpi ažurnost tržnice. Torej k stvari.

Vprašalnike na šolah sem izvajal na t.i. elektronski način, saj za tako anketo je to prej nuja kakor opcija. Odločitev za tak način empiričnega instrumenta pomeni sprejeti izzive sodobne družbe in se približati mladim.

Kaj so bile prednosti in slabosti te metode? Izbrana metoda predstavlja svoje prednosti v tem, da je za mlade bolj atraktivna kot v natisnjeni obliki, saj jih računalniško delo bolj stimulira in čas hitreje mine. Velika prednost take oblike dela je hiter pregled odgovorov saj se le-ti hranijo v bazi podatkov in rezultate je mogoče hitro in enostavno obdelati. Ob tem je bilo veliko možnosti za križanje vprašanj in posledično odgovorov. Variable so postale med sabo interaktivne spremenljivke, ki so mi nudile boljši vpogled na različna področja vprašalnika.

Slabosti take metode so se pokazale v dolgotrajni predhodni pripravi zaradi postavljanja in dodatnih korektur na spletu. Reševanje takih vprašalnikov je zahtevalo, da imajo uporabniki dostop do računalnika s spletom, kar je bilo v šolah težavno zaradi usklajevanja urnikov in poseganja v pedagoške ure.

Ustavil sem se pri tiskanih medijih, zato omejenost naloge in vprašalnika sta zahtevala samorefleksijo, saj je načrtovanje raziskave moralo upoštevati t.i. socialne mreže med mladimi, ki jih preko spleta vabijo k drugačnemu preživljanju svojega časa. Tukaj se odpirajo nova obzorja in novi izzivi za raziskave.

Vsekakor pa je vpliv tiska še vedno vreden poglobljene raziskave, saj tiskana beseda še vedno prednjači pred ostalimi oblikami komunikacije. Statistično gledano zajema tisk okrog 75 % vseh medijev pri nas.

Pomembno vlogo tiska lahko zaznamo po količini oglasov, ki so bolj ali manj redno prisotni v vseh časopisih, revijah in drugih publikacijah. Mnogi komunikologi in poznavalci medijev so tako ob rojstvu radia kot televizije in kasneje interneta in elektronskih knjig napovedovali zaton tiska. A to se ni zgodilo.

Jesenski dan

Mrak. Sivina. Gole veje.
Zgrbljen starček sred poti.
Hlad in praznost. Prsi greje
le spomin nekdanjih dni ...

Mračna soba. Na blazini
bledi materin obraz.
Hlad. Tiktakanje. V tišini
topli, božajoči glas ...

"... gresta, gresta po ravnini
Zlati vitez, Črni Škrat ...
Tam v daljavi, mesečini
na višnji Sinji grad ... "

Oh, kako bi rad v mraku
sedel k vznožju, kot takrat,
in poslušal o junaku,
ki je srečo šel iskat.

Toda mrki dan razgrinja
vlažne, sivkaste megle'
in otožno me spominja
pravljic, ki pod križem spe.


Janez Menart

Iz fronte ...

... brez ran. V Šentvidu je bilo naporno, vendar lepo. Stopit v razred, ki študijsko tako rekoč blesti, ni hec. A dijaki so sodelovali pri debati, odprli nova vprašanja in me (ponovno) naučili, da je njihov svet tako preprosto zapleten. Moje »predavanje« je bilo sestavljeno iz dveh delov: predstavitev rezultatov iz diplomske (kjer so tudi sami sodelovali) in kultura marketinga. Pri slednjem se je njihova pozornost zbudila in debata se je odpirala sama od sebe.

Na področju marketinga in oglaševanja so me vprašali, zakaj Cerkev ne oglašuje svoji izdelkov in storitev, saj bi tako (pri)dobila več »uporabnikov«. Zelo logično! In ko sem jih vprašal, kaj bi sami predlagali, se oglasi najbolj razgrajaška deklica in v duhu reklame moškega dezodoranta zine: »Kakšen moški pa si, če ne hodiš v Cerkev!?«.

Kreativnost bi lahko oglaševalci – in Cerkev – iskali prav pri srednješolcih. Dovolj nagajivi in inteligentni, da oblikujejo dobra sporočila.

Najbolj jih je pretreslo, ko smo govorili o anoreksiji in o tem, da se ravno za popolno manekensko podobo oglasov, najpogosteje skrivajo težke bolečine neuresničenih sanj. Pogled na mlade obraze, ki so še sposobni čudenja in veselja, je najboljša tolažba, da naša družba ima prihodnost in vizijo. Potruditi se moramo, da bomo v mlade vlagali samo najboljše!

Na križarski pohod!

Jutri grem na križarski pohod ... ali tako nekako. Na povabilo direktorja Zavoda sv. Stanislava, grem v škofijsko klasično gimnazijo v Šentvid nad Ljubljano predstavit svojo nalogo. Moj avditorij bodo sestavljali dijaki in dijakinje 4. letnika. Take izkušnje so koristne, da ne bom postal veliki mojster teorije ... in prakse ni.

Bolj kot uradna predstavitev naloge bo oblika delavnice in pogovora, kako sami doživljajo medije. Zame bo zanimivo, ker bom imel pred sabo ljudi, ki so reševali vprašalnike in tako bo interakcija "popolna": oni so meni sporočili svoje mnenje, jaz njim vrnem podatke njihovega mnenja.

Priznam, da me je malo strah, ker iz komentarjev ob koncu ankete sem videl, da so zelo zahtevni uporabniki. Kar smrdi po povprečnosti, nedefinirani jasnosti ali podobnem, jim ne paše. Pa je tako tudi prav.

Ko/če preživim, vam javim kako je šlo.

Mladi in mediji (3)

Zakaj so bili ciljna skupina raziskave ravno dijaki iz katoliških srednjih šol? Ker predpostavljamo, da branost katoliškega tiska na poseben način zanima in se dotika dijakinj in dijakov v katoliških srednjih šolah. Izbira šole (samostojna ali po posvetovanju s starši) pomeni v veliki meri strinjanje in upoštevanje verskih in družbenih vrednot, ki jih zavod preko svojih vsebin ponuja.

Katoliške srednje šole gotovo niso idealno in popolno krščansko okolje, so pa prostor, kjer so dijaki na poseben način blizu krščanskim pogledom in stimulirani k iskanju odgovorov v tej smeri. Okolje katoliške srednje šole dodatno motivira k poseganju po katoliškem tisku in ga tudi ponuja na najdostopnejših mestih.

Pri anketi je sodelovalo 335 dijakinj in dijakov, kar predstavlja skoraj četrtino celotne populacije škofijskih gimnazij v Sloveniji.

In kako so mladi odgovarjali? Eno izmed vprašanj je bilo o obisku verouka. Tukaj sem iskal korelacijo, v kakšni povezavi sta verouk in branost katoliškega tiska. Razumljivo je, da bi se morali otroci v devetih letih verouka navaditi (če ne celo navdušiti) na verski tisk. Obisk verouka v osnovnošolskih letih je označilo kot redno 287 anketirank in anketirancev, kar predstavlja dobrih 85,7 % našega vzorca.

Drugo zanimivo vprašanje (s še bolj zanimivi odgovori) je bilo Kako pogosto prebiraš katero od navedenih katoliških revij/ časopisov? (lahko ga mirno označimo, da gre za osrčje vprašalnika). Pričakoval sem, da bodo na katoliških srednjih šolah dijakinje in dijaki pogosto posegali po katoliškem tisku – posebej po tistem, ki jim je namenjen (Sončna pesem, Ognjišče in Mladi val v Družini). Rezultati so pokazali, da srednješolci najmanj posegajo po revijah: Božje okolje, Cerkev v sedanjem svetu, Naša luč in revija Prijatelj, ki v zbirnem odstotku opcij nikoli in manj kot enkrat na mesec dosegajo 98,5 %. Drugo mesto si delita Mavrica in Beseda med nami, ki v zbirnem odstotku opcij nikoli in manj kot enkrat na mesec dosegajo prva 90, 7 % in druga 97,9 %.

Ostanejo tri osrednje publikacije verskega tiska, namenjen mladim pri nas, ki dosegajo naslednje vrednosti. 89 mladih anketirancev je odgovorilo, da Družino prebirajo redno/ večkrat mesečno, večkrat tedensko ali dnevno (v zbirnem odstotku 26,6 %). Z enakimi možnostmi odgovora je 114 bralcev izbralo mesečnik Ognjišče, kar v zbirnem odstotku predstavlja 34,1 % anketirancev. Slednja, Sončna pesem pa 45 bralcev, ki predstavlja 13,5 % vseh anketirancev.

Rezultati so glede na zastavljena pričakovanja zaskrbljujoči, saj če verskega tiska ne prebira mladina katoliških srednjih šol, kdo jih prebira?

Nemoč, pogovor in prihodnost

Danes je bila na vrsti prva javna predstavitev rezultatov branosti verskega tiska. Moj avditorij so sestavljali sodelavci in sodelavke, šef ter "častni gost", novi direktor založbe Družina g. Tone Rode.

Sledila so vprašanja iz katerih se je razvila intenzivna debata, ki nas je zadržala več kot uro in pol. Kar se mi je zdelo zanimivo je to, da smo se pogovarjali izključno o temi in nismo zahajali na splošne probleme Cerkve, kakor se to pogosto dogaja. Mediji so zelo pomembni za Cerkev, vendar se sama včasih znajde v vlogi slona v trgovini kristala. Zahtevnost področja, hitre spremembe, tehnološki napredek in velika pričakovanja uporabnikov gotovo ne lajšajo dela urednikom in novinarjem.

Tako civilni kakor tudi verski tisk se soočata s tržnimi zahtevami in potrebami. Časopis je izdelek zato pričakovati, da bodo ljudje kupovali "po inerciji", ne pripelje nikamor.

Verski tisk v svoji strukturi in sedanjem profilu išče nove možnosti obstoja in (spletnega) razvoja, vendar pot je še dolga in težavna.

Današnji pogovor-predstavitev-debata je pustila v meni velik pečat. Začutil sem pravo in konstruktivno iskanje konkretnih rešitev za Cerkev, ki se spopada s svojo nemočjo. To ni Cerkev kot abstrakcija ampak se konkretizira v posameznikih, ki iščejo najboljšo pot za njeno delovanje.

Mladi in mediji (2)

O dolgi zgodovini odnosov »Cerkev-mediji« kdaj drugič. Zanimivo je morda to, da razuzdani papež Aleksander VI., ki je spremenil Vatikan v eno največjih javnih hiš tistega časa, je tisti papež, ki je ukazal famozni Index. Da, »Index librorum prohibitorum« ali seznam prepovedanih knjig, ki je veljal do Drugega Vatikanskega cerkvenega zbora (1965). Njegov namen je bil obvarovati ljudi pred moralnim propadom in knjigami s slabimi vsebinami.

Cerkev je do medijev ohranjala zelo skeptičen, na momente pa negativen odnos, ki se je spremenil in omilil šele s papežem Pijem XII., saj je bil sam sin časnikarja. Gre za stoletja diskretnih odnosov, ki so ostajali bolj ali manj hladni.

Velika sprememba se je zgodila s papežem Janezom Pavlom II., ki je s svojim delom in javnimi nastopi, postal prava medijska zvezda. Upravičeno: medijski papež.

In zakaj pravzaprav Cerkev potrebuje svoje medije? Cerkvi se pogosto očita premočan družbeni vpliv in premajhno zanimanje za duhovnost. Iz tega sklica izhaja tudi vprašanje, »zakaj mora imeti Cerkev svoje medije?«. Cerkev je v prvi vrsti posredovalka duhovnih dobrin in teoloških naukov – govorica o Bogu – zato preko sredstev javnega obveščanja skrbi, da teologija postane javna.

Če ostane teologija zaprta v znanstvenih krogih, je popolnoma neuporabna. To ni laboratorijska veda o Bogu ali svetnikih ampak gre za pravi ocean humanističnih in antropoloških sistemov, ki se dotikajo svetega in presežnega. Da lahko dosežemo »popularnost teologije«, pa mora slednja stopiti v dialog z različnimi skupnostmi v družbi. Zato je verski tisk vektor med snovalci teologije in uporabniki – ljudstvom. Teologija, ki stopa v dialog z družbo, priznava različnost, sodobni pluralizem jemlje nadvse resno in se celo odpove ideji, da predstavljala privilegirano in ekskluzivno obliko kulturnega življenja. In kaj je središče te dejavnosti? Kristus!

Obravnava sredstev javnega obveščanja postavlja v središče mlade. Morda ravno tukaj dobimo najbolj pristno in živo podobo dinamične družbe ki kali in se spreminja. Veliko gospodarskih struktur in institucij vlaga finančna sredstva da pridobi in vzgoji mlado populacijo, toda nikogar ne zanima vprašanje: »Kako mladina doživlja družbo?«. Osebno mnenje je, da niti odgovor na to vprašanje ne zanima ni Cerkve.

Osrednja tema raziskave je, kaj mladi mislijo o katoliškem tisku pri nas, kako ga doživljajo in kako jih ta oblikuje ali ne. Skupina, ki jo imamo pred očmi, je zelo specifična, zato sem v posebnem vprašalniku odkril demografski segment, ki je pokazal, kdo sestavlja t. i. katoliško mladino.

Mladi in mediji (1)

Prišel sem s časom na zeleno vejo, da lahko vam, drage obiskovalke in obiskovalci male miselne tržnice, ponudim prvi del svoje diplomske naloge. V naprej se vam zahvaljujem za potrpežljivost pri branju. Seveda ne bom objavil cele, sicer bi mi iz strežnika poslali položnico za gostovanje bloga.

O čem je bila naloga? Nalogi sem dal naslov »Vpliv katoliškega tiska na mlade katoličane v Sloveniji«. Gre za raziskavo – analizo branosti verskega tiska med mladimi, ki so (ali vsaj naj bi bili) katoličani. In kje jih dobit? Vzorec sem zajel na treh katoliških gimnazijah pri nas (Vipava, Ljubljana in Maribor). Odločitev za tovrstno nalogo je bila večplastna in kompleksna, ki se je skozi čas izjasnila. K temu je močno prispeval pogovor z neko osebo, ki izhaja iz zgledne, katoliške, urejene in versko izobražene družine. Vem, lahko dolgo razpravljamo kaj je vredno oznake »zgledno«, vendar v njenem primeru gre za okolje, ki naj bi jo spodbujalo k branju verskega tiska. A temu ni tako. Priznala je, da s težavo vzame v roke katoliški tisk in mi na gosto naštela, kaj vse ni v redu.

Odločil sem se, da podrobneje premislim o tem in tako … je nastalo 180 strani raziskave in enormna baza podatkov.

Zavedam se, da z naraščanjem uporabe interneta se spreminjajo navade, kultura, norme, svet medijev in običaji sodobne družbe. Tisk se prebija in bori za preživetje v svetu, katerem se vse bolj uveljavlja digitalna tehnologija in elektronika, a ga kljub vsemu še ni odpravila; tisk ostaja pomemben medij in sredstvo za vsakodnevno informiranje.

Ali so mediji pomembni tudi za Cerkev? V svoji nalogi namenjam celotno poglavje zgodovinskemu delu ali bolje rečeno, zgodovini odnosa Cerkev-mediji. Zgodovina kaže, da jih je Cerkev relativno pozno spoznala. Pomen sredstev množičnega obveščanja je odkrila šele v prvi polovici 20. stoletja (s papežem Pijem XII.) kakor tudi dejstvo, da samo preko njih lahko stopa v pozitiven diskurz s civilno družbo in politiko kot enakovredna članica.

Preko medijev lahko Cerkev sporoča svoje delovanje in prenaša teologijo iz zaprtih krogov v življenja ljudi. Začenši z mladimi, ki so zahtevni uporabniki medijskega prostora in iskalci zglednih likov. In koliko je pri tem učinkovita Cerkev na Slovenskem? Odgovor sem podal z analizo stanja na terenu, ki sem ga izmerili z vprašalniki o branosti in vplivu katoliškega tiska na mlade v katoliških srednjih šolah.

Izhodiščna teza je, da mladi katoličani redko posegajo po verskem tisku in čeprav jim je ponujen na dostopnih mestih (šolsko okolje), slednji ne oblikuje njihovega življenja. Sami se ne ravnajo po nasvetih in idejah v katoliških tiskanih medijih, ki so jim namenjeni, ker se z njimi ne identificirajo. Srednješolci iščejo svoje vzore v glasbi ter na spletu. Ker verski tisk ne izkorišča spletnih možnosti za vzpostavitev in ohranjanje stika, ne dosega ciljne publike.

Tezo sem potrdil z rezultati izvedenih anket na katoliških srednjih šolah. Izbral sem ta segment mladih, ker jim je verskih tisk najbolj dostopen in po pričakovanjih tudi najbližji. Analiza rezultatov bo pokazala – v prihodnjih dneh objavim še nekaj tabel in grafikonov – trenutno stanje in mnenje dijakinj in dijakov o verskem tisku pri nas. V vprašalniku sem pustil, da sami spregovorijo o tem, kako doživljajo verski tisk v Sloveniji, koliko so jim blizu tovrstni mediji in kaj najbolj pogrešajo v njih.

Mislim, da preko spletnih orodij lahko postane verski tisk učinkovitejši in prodornejši. V nasprotnem primeru pa, (p)ostaja zakristijsko čtivo, kar pomeni, da bo Cerkev izgubila prostor v družbenem diskurzu in se s tem osamila.

Že skoraj 100.000 brezposelnih

Zavod za zaposlovanje je pripravljen na prihod 2.624 odpuščenih delavcev Mure, sicer pa je bilo v ponedeljek prijavljenih že 98.811 brezposelnih.

Samo v oktobru se jih je na novo registriralo 7.412, sicer pa je bilo med prijavljenimi 4.083 iskalcev prve zaposlitve. Direktorica zavoda Marija Poglajen je ob tem pojasnila, da se bodo številke še povečevale, "tako da bomo do konca leta verjetno dosegli številko 100.000". Je pa obenem poudarila, da po drugi strani obstajajo potrebe po delavcih. Tako se je od 1. do 12. oktobra iz evidence odjavilo 2.968 brezposelnih - med njimi se jih je v delo vključilo 1.498.

"Želimo informirati delavce"
Ker so v Muri in treh njenih hčerinskih družbah uvedli stečajni postopek, naj bi sklepe o prenehanju delovnega razmerja prejelo 2624 delavcev. Po besedah direktorice zavoda bodo vsi deležni vseh oblik pomoči. Kot je še dodala, želijo delavce informirati, da bodo lahko poskrbeli za pridobitev pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja, in da bodo v najkrajšem mogočem času deležni strokovne podpore.

Takoj ko bodo delavci dobili sklepe o prenehanju delovnega razmerja, bodo dobili tudi vso dokumentacijo zavoda, zagotovili so tudi prenos podatkov iz Murinih podjetij, da jih delavci ne bodo iskali sami, je dejala direktorica. Tako bodo videli, koliko nadomestila jim pripada, prijavljeni pa bodo v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, obenem pa bodo vključeni tudi v tri sklade dela.

Pomurju skoraj devet milijonov
Poglajenova je zagovotila, da bodo na zavodu storili vse, kar je mogoče, in da bodo vsi delavci v najkrajšem roku, do 5. novembra, prijavljeni v evidenco brezposlenih, hkrati pa pojasnila, da je sredstev za vključevanje v ukrepe aktivnega zaposlovanja v tej regiji dovolj. Letos je sicer za ukrepe aktivne politike zaposlovanja predvidenih 100 milijonov evrov, od tega za Pomurje skoraj devet milijonov.

Sicer pa bodo na pomurskih zavodih za zaposlovanje delali od 7. do 17. ure ter prijavili 308 delavcev, obenem pa sprejemali vloge za denarna nadomestila in jamstveni sklad. Prva denarna nadomestila bodo izplačana 13. oziroma 20. novembra, delavci pa bodo dobili sorazmerni del nadomestila za čas, ko so bili v oktobru brez zaposlitve.

Predvideno število brezposelnih iz Mure je 2.624, od tega iz matične družbe Mura 934, iz Mure - Moška oblačila 522, iz Mure Ženska oblačila 587 in iz Muralista 581.

[Pridobljeno na: www.rtvslo.si, 13. oktober 2009]

Drago vprašanje

Vprašanje ki to nedeljo odmeva po cerkvah je vprašanje za prvo nagrado na loteriji. Govorim o vprašanju tistega mladeniča, ki je – verjetno – brez velikega truda nakopičil lepo vsoto. Evangelij lahko preberete na tem mestu, zato ga ne bom ponavljal.

Besedili tako prvega berila kakor evangelija sta povezani v skupni temi: bogastvo. Ker se nahajamo v bibličnem kontekstu je vse še podkrepljeno s presežnimi pojmi. Tukaj nimam v mislih samo presežnih pridevnikov ampak izraze, ki usmerjajo našo pozornost nekam dlje oz. višje … Slišali smo večkrat izraze kot so: neprecenljivi, neizmerno, večno življenje, nebesa, Božje kraljestvo in rešenje.

Delujejo kot močen kontrast vsem »bogatunskim«, minljivim in materialističnim izrazom, ki prav tako bogato (to je zelo primeren izraz), polnijo današnjo Božjo besedo: žezla, prestole, bogastvo, dragulje, zlato, srebro, zaklad, premoženje, bogat …

Jezusova beseda je na tem področju zelo jasna: »prodaj!«. Jasna in neusmiljena pa vendar ravno zaradi tako močnega in izrazitega kontrasta, poseže na to področje tako radikalno.

V jezikovnem okviru najdemo pravi most med prvim berilom in evangelijem, ki ju poveže in zaokroži. To je glagol »vzljubiti«. Pisec Knjige modrosti pravi, da je vzljubil modrost medtem ko evangelist Marko nam pove, da je Jezus vzljubil človeka, ki je hotel hoditi za njim. V prvem primeru gre za aktivno držo človeka, v drugem pa pasivno. Jezusove – Božje ljubezni smo lahko samo deležni torej jo prejemamo. Na drugi strani pa modrost, ali znanje, zahteva naše aktivno iskanje.

S tem razmišljanjem nadaljujem tok vprašanja vere in razuma, ali dialoga med znanostjo in vero. Jasno je, da se ne izključujeta saj to bi pripeljalo do fundamentalizma. Pokojni papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici Fides et ratio trdi, da sta vera in razume kakor dve krili, ki pomagata človeškemu, da se dvigne v višave.

Mislim, da se nahajamo v območju, ki nas vodi iz bibličnega okolja v naš družbeni kontekst. Tukaj mislim na težnjo, da bi vero izolirali v določene kroge in s posmehom kazali s prstom na vernike. A sodobna družba potrebuje vero veliko bolj kakor pred desetletji. Brezglavo rinemo v duhovno in intelektualno slepoto, ki lahko poškoduje oči tako posameznikom kot celotni družbi. Lahko si izposodimo evangeljske besede apostolov in tudi mi vprašamo Jezusa: »Kdo pa se more rešiti?«.

Odgovor gre v smeri praktične »domače naloge«. Ne samo izpolnjevanje pravil, zakonov in dolžnosti ampak življenje v odnosu z Jezusom. Bogastvo ni greh če ima svoj pravi namen.

Služiti mora napredku, gospodarskemu razvoju, celotni družbi in skupni blaginji. Povezati ga moramo z modrostjo in intelektualnim bogastvom, da ga lahko oplemenitimo in z njim dosežemo cilje večnosti. V to nas usmerja današnja božja beseda. V tem kontekstu postane blaginja območje družbene koristi, kjer lahko vsak prispeva svoj delež.

Ravno tukaj pa se skriva odgovor na vprašanje za prvo nagrado. Cilj ni v posedovanju ampak v darovanju. Poenostavljena formula bi se lahko glasila: imam, da lahko dam. Tukaj pa je bila bogatinova hiba in njegova nesposobnost odgovoriti na tako »drago« vprašanje. Ali je torej skopuhi bogataš pogubljen, ker je izbral denar in ne Jezusa? Mislim, da ne. To ni zagovor tajkunom in ozkosrčnim ljudem ampak dimenzija Božjega usmiljenja, ki nas pušča brez besed: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče« (Mr 10, 27).

Agnostik ali vernik?

Objavljam del papeževega odgovora o »intelektualnem dialogu med verniki in agnostiki«, na novinarsko vprašanje med letom na Češko.

Oba imata vzajemno potrebo drug drugega: agnostik se ne more nikoli zadovoljiti s tem ali Bog obstaja ali ne, ampak mora biti v nenehnem iskanju velike skrivnosti o veri. Vernik (katoličan) se ne more zadovoljiti s tem, da poseduje vero ampak mora biti še bolj v iskanju Boga; v dialogu z drugimi mora preučiti Boga na še bolj poglobljen način.

Benedikt XVI.

Ko se uresniči...

.

D

.

Stvarjenje in družina

Dragi obiskovalci in obiskovalke male miselne tržnice!

Opravičujem se vam za "mrk", vendar pripravljam zagovor diplomske naloge in mi to jemlje čas, da bi se lahko ukvarjal tudi z blogom. Obljubim poboljšanje! Za popestritev mi je na pomoč priskočil prijatelj in že znani so-ustvarjalec te spletne strani s svojim razmišljanjem ob današnji Božji besedi - in aktualnem družbenopolitičnem dogajanju. V nadaljevanju prilagam razmišljanje. Vabljeni h komentiranju.

Nedeljsko jutro morda res ni najbolj primerno za razmišljanje o zahtevni tematiki, vendar pa je dobro, da je to dan, ko je, morda redko, družina skupaj in vsaj kdaj tudi izkusi, kako lepo je biti družina.

In prav o družini bi rad skupaj z vami razmišljal. Zgleda, da je povsem jasno, da je družina skupnost očeta in matere ter otrok. Vendar še zdaleč ni tako!

redlog naše nove družinske zakonodaje to osnovno spoznanje postavlja na glavo: družina je kakršnakoli skupnost dveh oseb – tudi istospolnih, ki imata otroka; za status družine ni potrebna poroka in ne prič, ne kakršna koli medsebojna pogodba; možna predporočna pogodba pa lahko zavaruje prejšnje premoženjske koristi; za poroko pred matičarjem – naj bo kjer koli, ni potrebno niti prič ….. Torej bi lahko skoraj rekli: če ste že toliko neumni, da se poročite, naj bo to čim bolj enostavno! In obveznosti? Lepo vas prosim!

Kako bi npr. bilo, če bi na podoben način vrednotili pomen vozniškega izpita ali pa dovoljenja za posest in uporabo orožja. Dostopno bi bilo komurkoli, samo da ga lahko kupi, vozi lahko kdor koli, samo da ima avto ali motor, svoboda pa je pač najvišja vrednota, ki je ne smemo omejevati! In kje je odgovornost, saj gre za vprašanje življenja in vzgoje otrok!

Morda se zdi svetopisemsko poročilo o nastanku družine – izpred več kot tisoče let – staromodno in skoraj pravljično, vendar skriva veliko več življenjskih vrednot kot pa predlog naše nove družinske zakonodaje. Preberimo:

Na začetku je Bog iz prsti zemlje ustvaril prvega človeka Adama in mu vdihnil oživljajočega duha in mu s tem podelil vzvišenost nad ostalimi stvarmi in Bogu-podobnost. Naročil mu je, naj vsem živim bitjem dá imena in s tem na nek način gospoduje nad njimi. Adam je bil drugačen, čeprav iz iste snovi kot ostalo stvarstvo, zato ni čudno, da mu je bilo dolgčas. Ni imel primerne, človeške družbe.

Zato mu Bog iz njegovega rebra – ne iz prsti zemlje! – ustvari življenjsko družico Evo. Adam (kar pomeni »narejen iz prsti) je z Evo (kar pomeni »mati vseh živih« dobil sebi enakovredno bitje. Adam vesel ugotavlja, da je ta njemu podobna in enaka, ker je »iz njegove kosti« in bosta lahko na tak način, enakopravna in postala »eno telo«, dobesedno »eno meso«, torej enota, ki bo porajala nova življenja. Ta prvotna skupnost bo kasneje postala močnejša kot je rodbinska navezanost, zato bo »mož zapustil očeta in mater in se držal žene in bosta oba skupaj »eno telo«. To, kar je Bog združil, tega naj človek ne loči.

»Eno telo oz. meso« ne pomeni skupnost dveh posameznikov, individualistov, lahko bi rekli tudi sebičnežev, ki »zadovoljujeta svoje potrebe« - temveč gre za novo kvaliteto, za zlitje, kjer posameznika pravzaprav nista več prepoznavna. Podobno kot pri kovinah: ko se pri visokih temperaturah zlijeta baker in kositer ali cink, nastane bron, ki je trden, močan in blagodoneč. Iz njega vlivamo orožje, spomenike in zvonove.

Pa se še nekoliko vrnimo na začetek Svetega pisma in sanjajmo nekako »po moderno«. Ko je Bog ustvaril Adama in mu je bilo dolgčas, bi lahko iz njegovega rebra ustvari še enega Adama. Adama-2, tudi tega bi bil vesel, bil bi kost iz njegovih kosti, dober prijatelj in družabnik. In verjetno bi še danes živela in bi jima bilo lepo, pa vendar bi ostala sama.

Ali podobno: recimo, da bi bil Bog bolj feministično razpoložen in bi najprej ustvaril Evo. In potem iz njenega rebra – tako, za družbo, še eno Evo – Evo 2. Verjetno bi še danes klepetali in se zabavali, pa vendar bi ostale same.

Pač tako ne gre. Smo vendar tako narejeni, da se za novo življenje zahtevata moški in ženski del in da »isto-spolna« varianta pri ljudeh nikakor ne pripelje do novega življenja. Vse zunanje variante so le tehnična pomoč – od umetne oploditve do posvojitve. Vse to je v bistvu izkoriščanje tistega, kar že obstaja oz. uporaba ali zloraba nekoga, ki je temeljne stvari že zagotovil. Ne razumite me narobe: nič nimam proti rejništvu ali posvojitvam, s katerimi rešujemo socialne probleme, ne pa življenjskih. Lahko otroku pomagamo in prav je tako, vendar je to izjema in nikakor ne pravilo.

Poglejmo k našim kmetom in zdravi »kmečki pameti«. Kdo bi žrebe ali pa telička zaupal dvema konjema ali pa dvema kravama? Najprej bi moral mladiče kupiti in vprašanje je, ali bi taka družba preživela!

Seveda nočem istospolnih partnerjev primerjati konjem ali kravam, hočem le opozoriti na določene naravne zakonitosti, ki so v živalskem svetu dokaj preproste in jasne. Pa saj tudi pri nas ljudeh ni bistveno drugače. Noben razvojni psiholog ne bo pritrdil, da se lahko otrok normalno razvija v istospolni skupnosti. Že od spočetja naprej otrok potrebuje oba – očeta in mater. In tudi, če bi bila idealna – kar nihče ni – nastajajo problemi.

Ugovorov je polno, tudi v našem dnevnem časopisju. Npr. Ali ni bolje kot zapit alkoholik v družini, ljubeč istospolno usmerjeni možakar? Sliši se prijetno, vendar tu primerjamo najslabše z najboljšim? Kaj pa, če ostanemo na najslabši ravni: zapit alkoholik in istospolni partner, ki bo zelo slab zgled svojemu posvojenemu otroku, morda okužen z aidsom in kjer bo morda tudi »njegov« otrok ogrožen za take ali drugačne družinske igrice. Lahko rečemo, da gre tu za narobe postavljeno vprašanje. Oboje je narobe, vendar drugo veliko bolj, ker so stvari že v osnovi narobe postavljene.

Začenjamo mesec oktober, ko kristjani radi molimo rožni venec. Molimo predvsem za zdravo pamet. Vsi jo potrebujemo. Naš mojster arhitekt Plečnik je že vedel, zakaj je v Komendi postavil spomenik, kjer piše: Molimo za zdravo pamet.

Želim vam prijetno nedeljo in hvaležnost, da živite v urejeni družini.

mag. Andrej Sedej