Ko pospravlja po-diplomsko-ustvarjalni kaos na moji mizi, sortiram knjige med tiste, ki so bile obvezno gradivo in tiste, ki so poživljale dušo med delom. Ena od teh je rojstnodnevno darilo dragega prijatelja, ki iz ponižnosti in strahu, da jo že imam, se vanjo ni podpisal. Knjiga je bila pravi »cukrček« teologija in filozofije s Svetim pismom.
Osvežite si dušo s tem …
Mnogi si pod vplivom stroge janzenistične misli predstavljajo Boga kot sodnika in se bojijo pojaviti pred njegovim sodnim stolom. In res je, da bomo pred neizrekljivo Božjo čistostjo na tem, da se sami sodimo, ker nas bo sram, ne da smo žalili vsemogočnost, ampak da smo ranili otroka. Vendar bomo imeli zagovornika, in to je Bog, ki se bo potegnil za nas proti nam samim.
Velika drama človeškega rodu, da ničesar ne razumemo v pričo ljubezni in da ji določamo meje, ki obstajajo edino v lastnem srcu.
Andre' Frossard, Bog v vprašanjih (Mohorjeva Družba, 2007)
Sledi obljubljena objava o Vatikanu. V luči številnih objav naših medijev in »pretresov javnosti« sem se odločil, da vzamem iz arhiva besedilo, ki ga je redni obiskovalec in prijatelj naše male miselne tržnice poslal nekemu tedniku kot pismo bralcem. Omenjeni članek/ pismo, je bilo objavljeno v Družini med pismi bralcev. Tja redko kdo zaide s pogledom ampak pritegnilo me je znano ime. Prebral sem in odkril, da je v zapisanem veliko resnice.
Pismo govori o neki zgodbi, ki se je dobro spomnimo iz medijev ampak vzporednice lahko potegnemo tudi s sedanjimi okoliščinami. Namesto Predsednika Republike vstavimo Predesdnika Vlade, razširimo kontekst in ... Vendar je očitno (in žalostno), da se naša politika še ni naučila določenih lekcij. In verjetno se jih tudi ne bo …
Lajše: škof Metod in predsednik države
Škof Metod je bil letos, 27.6. na Lajšah zelo jasen:
Naše primorsko ljudstvo je izkusilo strašne posledice najprej fašistične in potem komunistične ideologije, ki sta zanikali temeljno dostojanstvo vsakega človeka, ki temelji na dejstvu, da je človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. Kadar niso priznane pravice do jezika, do vere, do kulture in narodove omike, ali ko so te pravice kratene, ali se potiskajo na obrobje, to ogroža sam temelj neodtujljivih človekovih pravic. Teptati človekove pravice, pomeni teptati človekovo bogupodobnost. /…/ Vendar, da bomo mogli bolj verodostojno ohranjati spomin na te žrtve, jih je treba najprej odkriti. Pozivam našo oblast in »vladno komisijo za grobišča«, da preišče tudi morišča in grobišča na Primorskem: po Trnovskem gozdu, na Tolminskem, Bistriškem, Krasu, Vipavskem in Goriškem. Taka poteza bi onemogočala tudi manipulacije, ki jih nekateri, zlasti naši sosedje, tako radi uporabljajo.
Pričakujem, da se bo predsednik države tudi do teh misli opredelil. So namreč veliko bolj jasne in neposredne, kot jih je izrekel papeški nuncij v Kočevskem rogu. Sicer menim, da velja tisto – ni važna vsebina, temveč kdo kaj reče.
Ne bi se rad spuščal v podrobnosti mednarodne diplomacije, vendar imam občutek, da je bil predsednikov očitek nunciju užaljeni odgovor, ker je v Vatikanu hrvaškega zunanjega ministra sprejel papež, našega slovenskega pa zgolj neki uradnik državnega tajništva. V ozadju je seveda domneva in bojazen, da bi mogla vatikanska diplomacija – ki pa ima nekaj več mednarodnega ugleda kot slovenska – odločilno vplivati na urejanje odnosov med Slovenijo in Hrvaško. Koliko smo vredni je pač s tem tako že razvidno.
Morda bi bilo prav zato dobro, da se Slovenija »skrega« s Svetim sedežem, da odstopi od medijacije. Zanimiva, vendar kratkoročna odločitev. In kaj, če se to ne bo zgodilo? Kdor vsaj nekoliko pozna »vatikanske mline« ve, da delujejo na šahovnici s predvidevanjem več potez vnaprej.
Ali je morda tudi tu naše zunanje politično ravnanje preveč kratkovidno in usmerjeno zgolj v zadovoljevanje notranjih zadev, ali pa ji je kaj pri srcu tudi mednarodni ugled?
Škoda, ker se predsednik države, kot nekdanji diplomat, tako osmeši pred mednarodno javnostjo. S tem tudi naša Slovenija postaja temu podobna.
Danes se končuje za muslimane sveti mesec ramazan ali ramadan. Ime dobesedno pomeni »topli mesec«, saj je bil nekoč vezan na sončni koledar in je potekal poleti. Priznam, da zame islam predstavlja fascinantnega velikana, ki ostaja skrivnost in hkrati kliče po odkritju.
Druga največja verska skupnost v Sloveniji je ravno muslimanska skupnost. To so naši sosedje, sodelavci, prijatelji … zato moramo kot družba in kot narod stopiti v dialog z islamom. Česar ne poznamo se začnemo bati in česar se bojimo tudi obsojamo. Naša zemljepisna lega zahteva od nas, da iz »prepiha«, kjer se nahajamo, naredimo varno zavetje zase in za naše najbližje.
Prvi korak je gotovo dobro in celostno poznavanje lastne identitete, ki preko kulture, zgodovine, vere, običajev in jezika gre do umetnosti in kulinarike. Šele potem bomo sposobni sprejemati tujce, ne da bi se počutili ogrožene. Homogena družba lahko izhaja samo iz dobrih odnosov med ljudmi; etično delovanje prinaša dober pripomoček od političnih vrst do vsakdanjih nakupov. Islam je pri nas. Takega moramo sprejeti in se drug drugemu predstaviti kot bratje. Mi v vlogi gostitelja, oni v vlogi gosta. Z vsemi značilnostmi, ki jih obe drži prinašata.
Razmišljanje o tem me privede do sklepa, da islam ni samo vera ampak je dimenzija, ki vnaša kulturne in družbene spremenljivke v naše stalnice. Če bomo spoznavali značilnosti islama, bomo znali tudi ohranjati svojo identiteto.
Na tem linku prilagam nekaj slik, ki zgovorno prikazujejo islam.
Medtem ko so včeraj popoldne v centru prestolnice slavili košarkarsko ekipo s patetično (in žaljivo) izvedbo naše himne, so delavci Mure trepetali za svoja delavna mesta. Nekoč je veljal rek »Kruha in iger«. Danes vidimo, da pred naše oči prihajajo samo igre, ker kruha ni. Ni dovolj kruha za vse. Pa čeprav lepi nasmehi naši politikov delujejo na prvi pogled pomirjujoče – ali bi samo tako želeli izgledati – se vsi zavedamo, da nekaj ni v redu. Ali kriza sploh je še kje opazna, ko pa Evropska centralna banka govori, da že hodimo iz nje? Poglejte Muro, Gorenje, MIP …
Ker so uredništva pod politično taktirko odvračajo našo pozornost od realnih problemov. Pred nami so izredno in velepomembne teme: novi zakoni, košarka, meja s Hrvaško, hudobni Rode, nesramni Vatikan[1] … Pa je res vse to pomembno? Mislim, da ne! In zakaj se o vsem tem toliko piše?
Ker ne smemo pokazati kakšno je realno stanje in moramo dati ljudem nove teme, da se grizejo med sabo in premišljujejo o težkih posledicah, ki so (in še bodo) zaznamovala našo državo. Na prvih straneh časopisov so nasmejani ministri, ki obljubljajo najboljše, »zmagoviti« košarkaši (od kdaj pa je 4. mesto zmaga!?), zaljubljeni par, nove varčne sijalke in maketa bodočega (?) plinskega terminala. Manjka bistvo: brezposelni.
Zakaj ni nikjer slike nekaj sto glave množice pred tovarno? Zakaj nihče ne pokaže in poroča o tistih 380 €, ki jih dobi šivilja po 32 letih delovne dobe (z malico seveda!)? Zakaj ne smemo govoriti o tem, da bo pred koncem leta ok. 100.000 brezposelnih? Zakaj ne beremo o zviševanju davkov, trošarin, cen … in o zniževanju plač? Zakaj!?!?
Princ? Morda bolj kot princ v škrlatu bi rekel taktik, dostojanstvenik, intelektualec in slovenski ambasador v evropskih dimenzijah. Za obzidjem, ki mu je očitno pretesno a hkrati tako domače. Princ v škrlatu je v zadnji številki slovenskega katoliškega tednika spregovoril o marsikaterem vprašanju in novinarji so takoj koristile vse – in vsako – njegove besede, da so spet kaj spregovorili o Cerkvi.
A ste opazili, da zadnje čase – mesece – se o Cerkvi piše, ker se mora nekaj napisati in še to z vidno prisilo? Sveta Mati se tokrat nahaja v resni dilemi, ki ji ne daje velikega dometa. Eden od razlogov je v njenih ključnih akterjih. Ali jih ni ali so onemogočeni. Pa ne zaradi une-ta-grde-politike. Mislim, da je katoliška vera pri nas dala skozi še kaj hujše politike in politiko, kakor jo daje danes. Novinarji potrpežljivo čakajo. In medtem, ko polnijo lokalne in nacionalne časopise s kroniko malih krajev, poskočijo od sreče, ko se končno prikaže škrlatni princ in kaj pove. Z argumenti. Resnimi stališči. Podkrepljeno z zgodovino. Kakor on zna … in si upa. Ker ni samo stvar znanja ampak tudi poguma. Pokončne drže, ki ne izhaja iz avtoritete ampak iz dostojanstva in vrednot.
O tem pogosto poslušamo pri maši, kako je vse brez vrednot, vse propada, kako nas napada gripa, kako nas napada politika, kako finančna kriza … kaj pa če smo sami tisti, ki si žagamo vejo na kateri sedimo? Vrednote niso Božji dar in ne popadajo iz neba ampak jih goji družba preko njenih akterjev, ki dajejo zgled. Zato pogrešam zglede, ki izhajajo iz konkretnih situacij in pokažejo kaj potrebujemo ta trenutek.
Veliko resnice je povedane tudi v članku »Slovenija brez glav«, objavljenem v reviji Ampak. Priporočam branje.
In kakšni bi morali biti zgledi? Zgledni! Enostavno in jasno. Zgledni v tem, da preko svojih dejanj in brez velikih besed izrazijo temeljno in osnovno sporočilo v težkem trenutku. Zvestoba zakoncev, nesebična pomoč sosedov, prijaznost na delavnem mestu. Kako malo in kako plemenito. Vsak od nas je lahko princ vrednot in oznanjevalec poguma. To se da s poštenimi stališči in dobro razgledanostjo. Družba potrebuje preproste ljudi, ki jo napolnijo s pozitivno energijo. Vse ostalo pa je stvar službe. In služenja.
V teh dneh je bilo res gosto. Zadnji popravki in dopolnila k diplomi. Na ta račun je trpel spanec in prosti čas. Vzel sem si t.i. študijski dopust (to je menda zelo moderno) in edina svetloba je bila halogenska svetilka. Da, ta je una-ta-najmanj varčna. Sveti pa zelo dobro. In medtem ko asistiram svoj tiskalnik pri produkcij 110ih strani, že pripravljam budilko za jutri zjutraj. V Ljubljano.
Morda bi danes porabil kakšno besedo o škofovski službi. Leto 2009 je papež Benedikt XVI. razglasil za leto duhovništva. Junija je začelo »teči« to leto s poudarkom na duhovništvu in v naših mislih to hitro povežemo z duhovniško službo: maša, spoved, pogreb in klasičen župnik v črnem talarju.
Če ostanemo tukaj, je vse skupaj malenkost preozko. Vsi krščeni smo po svoje tudi »duhovniki« saj v moči krsta prejmemo tisto, kar označujemo za kraljevsko, preroško in duhovniško službo. Vsi kristjani lahko vodimo molitev ter gojimo duhovnost, ki se je že izkazala pogosto bolj duhovna od duhovnikove. Zapleteno? V praksi je zelo preprosto.
Mnogi ustanovitelji duhovnih gibanj v dvajsetem stoletju so bili laiki ali laikinje. Gibanja so dobila svetovne razsežnosti in jih danes poznamo tudi pri nas.
Kaj pa škofovska služba? Pogosto gledamo na škofa ali kot na pol-boga, pred katerim se nam tresejo kolena ali pa kot na osebo, ki ima »nekaj za bregom«. In kaj je pravilno? Ne eno ne drugo. Mislim, da škof ali kardinal nista nekdo, ki si je utrl kariero kakor v vojski ter se prerinil v napredovanje ampak nekdo, ki je sprejel obliko služenja.
Vsi poklici in službe v Cerkvi so sad nekega klica, ki ima s kariero bolj malo opravka. V prvi vrsti je služba, ki prinaša določene naloge in obveznosti do skupnosti. Vključno s škofovstvom. Jezus ni poznal »promocije« ali osebnostnega kulta v Cerkvi ampak služenje: umivanje nog in lomljenje kruha. Zakaj bi spreminjali Cerkev v nek vojaški režim s čini in plaketami, če se imenujemo (in smo!) med sabo bratje in sestre!? Različne so naloge zato različne pristojnosti a v moči zakramenta svetega krsta smo pripadniki enega – istega – Telesa.
Tako je vsaka služba dar in hkrati sad, ki prihaja od Boga. To je karizma, ki jo naklanja Bog in je človek ne jemlje. Zato visoka služba v Cerkvi ni trenutek kariere ali »di bella figura« ampak trenutek službe in tisti, ki mora imeti kaj od te »kariere« je Gospod.
Morda pa bi bilo prav, da tudi laiki kdaj pocuknemo za kak črn ali rdeč rokav talarja in spomnimo, da Jezus od nas ne pričakuje visokega položaja ali časti ampak zelo malo … Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen (Jn 13, 34 – 35).
Prerok Izaija – v današnjem prvem berilu – napoveduje kako »bodo spregledale oči slepih in gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki. Goljava bo postala jezero, žejna dežela vrelci vodá, počivališče v pokrajini šakalov bo trata za trstje in bičje« (Iz 35, 5b-7a).
Vse to bi lahko prevedli tudi kot rajsko videnje ali nekaj podobnega.
Morda ga, po zadnjih slišanih obljubah, dosežemo z naslednjo vladno reformo ali s posegi v zdravstveno blagajno. Morda …
Dejstvo pa je, da ni nič narobe z našimi ušesi ali jezikom ali očmi ampak z našimi srci. Polni strahu, negotovosti, črnogledih napovedi in negativnih številk nismo sposobni spregledati – in se spogledati – z lepoto, ki nas obdaja. Bolj kot kapljice in tablete potrebujemo samo nasmeh otroka, sončen zahod ali zvezdnato nebo. Tako poceni, prijetno in tako učinkovito, da ne more biti res. Pa je! Kdaj ste nazadnje obrnili pogled v modro žametno nebo z neverjetno gostoto zvezd? Kdaj ste pogledali stoletna drevesa in se začudili, kako so čudovita v svoji počasni rasti? In kdaj nežen cvet?
Narava nam ponuja toliko učinkovitih zdravil, da bi lahko kar onemeli – in opazovali.
Opazovati bi morali tudi tiste, ki polnijo parke in klopce in podhode ter neprijetno zaudarjajo … klošarje in brezdomce, ki v naši družbi zasedajo zadnja mesta. O teh beremo v drugem berilu in tej so tisti, ki niso deležni posebnih zdravljenj ali dodatnega zavarovanja.
Vsako jutro jih na svoji poti, med pisarno in garažno hišo, opazim skoraj deset. Zadnji teden sem opazoval njihove obraze in videl, da gre za mlade ljudi. Skušal sem si zamisliti kaj so študirali, kje delali, kje živijo in zakaj so tako končali. Potem me je spreletela misel: »Kaj pa če bom tudi jaz med njimi?«. Ne, nič negativnega ampak samo spomin na tiste besede: »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade« (1 Kor 10, 12).
Brez dodatnega zdravstvenega zavarovanja je bil tudi gluhonemi, ki ga Jezus ozdravi. Bolj kot to, da ga Jezus ozdravi, beremo, da »so mu ga privedli«. Lahko sklepamo, da je šlo za njegove sovaščane (ali sorodnike), ki so bili naveličani njegovega blebetanja. Ali siti tega, da se niso mogli sporazumevati z njim, ker jih ni slišal.
V evangeliju smo slišali, da ga je Jezus vzel k sebi, stran od množice, in ga ozdravil. Za katero patologijo je trpel tisti bolnik, ne vemo. Morda ni šlo za fizično bolezen ampak umsko ali duševno. Morda ni mogel govoriti, ker ga je bilo strah (kakor v prvem poglavju govori prerok Izaija) ali pa ga ljudje niso pravilno razumeli.
Jezusovo ozdravljenje je celovit »postopek« – če temu lahko tako rečemo – ki nam pomaga, da ozdravimo do dna svoje duše. Stopiti moramo z njim na samo, verovati, da nas lahko ozdravi in pustiti, da zavpije »Efatá!«.
Dragi prijatelji, v teh dneh se nekateri vračate iz dopusta, drugi pa na delavna mesta. Začetek septembra označujejo številne akcije policije in šol, ki nas vabijo k previdni vožnji. Kjerkoli ste in kamorkoli se peljete – tudi za par sto metrov – bodite previdni v prometu. Pri sebi sem videl, da vsaka nevarna situacija ali izkušnja me je dodatno izučila, da sem začel vedno bolj pazljivo sedati za volan.
Prilagam video posnetek, ki želi ozavestiti javnost o vzrokih in posledicah prometne nesreče. Dogodki so zelo kruti zato odsvetujem ogled tistim, ki jih močni prizori motijo.
Vsakemu obiskovalcu male miselne tržnice želim, da bi napisal čim več sporočil toda brez, da bi ogrozil svojo varnost ali varnost drugih. Za življenje gre! Previdno!
Drage obiskovalke in dragi obiskovalci male miselne tržnice, lep septembrski pozdrav! Dnevi so gosti in kot vidite, utegnem objaviti samo kakšno sliko, ki jo "ukradem" tekom dneva. Morda pa je slika bolj zgovorna od številnih besed - kdo bi vedel!
Vsekakor bom kaj več besed namenil tržnici - po stari navadi - ko pridem malo na zeleno vejo z diplomsko nalogo. Vnašam popravke in sem v zadnji fazi zato blogovske zapiske raje pustim pri miru.
Kar pa danes prinašam na stojnice male miselne tržnice je bolj edinstven kot redek primerek. V službi sem našel CD in ga, kakor vsak CD, vstavil v za to primerno strojno napravo. Temu rečemo CD pogon. Na tem CD-ju naj bi bilo Sveto pismo, ki ga je izdala Kongregacija za kler, v elektronski obliki. Do tukaj nič posebnega, dokler se na zaslonu ni prikazalo tole:
Dragi moji, navodila za inštalacijo v latinščini! Izbira jezika Svetega pisma, licenca, splošni pogoji, folder za namestitev ... vse v latinščini. Ostal sem šokiran. Res je, da je to uradni jezik "za obzidjem" ampak ta elektronski izdelek bodo koristili tudi drugod. Kaj če slučajno kdo latinščine ne bi razumel?
Objave
