Moč in lepota narave

Včerajšnja panorama iz Kopra. Bilo je strašno ... a tako veličastno. Nebo in morje sta se združila kakor tesna zaveznika. Moč in lepota narave!

Dobrodošli v …

… prihodnosti. Ko sem se vrnil iz Varšave sem še uredil zadnje slike iz Krakova in tako si rekel: »zdaj pa imam malo miru«. Toda že danes je bilo tega miru konec.

Smo v prihodnosti. Prihodnost, kakor smo jo kot otroci gledali v risanki The Jetsons, ki nosi uraden opis žanra: futuristična utopija. Izdelan v začetku '60 let prejšnjega stoletja, prikazuje »utopično prihodnost«, kjer je natakarica robot, očka gre v službo z letečim krožnikom in ljudje med sabo video-fonirajo. Utopična prihodnost? Videofoniranje ni več prihodnost ampak reden dodatek k telefonom in v redni uporabi. Risanka prikazuje to realnost kakor zelo oddaljeno v prihodnosti – pa ni!

Danes sem ostal brez besed, ko sem šel podaljšati naročnino za mobilni telefon in mi reče gospod za pultom: »Prosim za podpis na elektronsko tablico. Če ste zadovoljni s podpisom, potrdite«. Podpis na elektronsko tablico? Z e-svinčnikom? Moj e-podpis?

Soočil sem se z elektronsko tablico. In res to postaja redna praksa. Tako na upravnih enotah, kakor pri mobilnih operaterjih ali drugih pisarnah. Elektronska podlaga prepozna stik s pisalom, to se optično prenese na računalnik in v trenutku izpiše na list papirja ali drugam. Izvod pogodbe gre k meni domov po elektronski pošti in me tako časovno prehiti.

Čudenje in čudenje in čudenje – to, dragi moji, je tisto kar nam prinaša prihodnost. Stroji prehitevajo naša telesa in naše zmogljivosti ter neizogibno strmimo v obliko vsesplošne elektronizacije. Nisem nasprotnik napredka sicer ne bi brali teh vrstic, ampak zanima me, kje je zadnja meja dovoljenega in možnega: do kam bomo stopili? Kje so meje uporabe in kje meje zlorabe? Kam gre moj podpis, moji podatki, moja zasebnost?

Kjer se je vse začelo 3 (in konec)

Pot domov od Varšave je peljala proti Krakovu na jug Poljske. Postanek za jutranjo kavo. Skromno urejen bencinski servis s pripadajočim bifejem je ponudil zajtrk za dva (kava, sladica in neslan kruh) za manj kot 5 €. Ugodne cene so gotovo zadosten razlog za obisk Poljske.

Glavna cesta med Varšavo in Krakovom je čisto navadna magistralna podeželska cesta, ki pelje mimo vasi in manjših krajev. Vožnja je tako trajala – s postankom za poceni zajtrk – štiri ure. 280 km po taki poti je zelo mučno. Zelo.

Krakov. Mesto ki gotovo daje obiskovalcu popolnoma drugačen vtis kakor Varšava, ima v sebi močen pečat zgodovine, umirjen meščanski tempo in toplino slovanskega vzhoda. Pravijo, da je Krakov kulturni in zgodovinski center Poljske ter povsem drugačen od prestolnice. In je tudi res! Nedeljsko jutro polni tako glavni trg kakor tudi številne cerkve. Na sliki je Marijina cerkev, druga samo stolnici na Wawlu. Bogata notranjost in teološko zelo ekspresiven leseni oltarni triptih, sta bili ravno pravšnji scenarij za nedeljsko mašo. Obisk je bil seveda nad vsakim pričakovanjem: množično petje, molitev, sodelovanje … kakor romarskih shod.

Med opazovanjem Poljakov se mi je zdelo, da gledam obnašanje arhaične družbe iz začetka stoletja, ko skoraj brezpogojno sledil navodilom Cerkve. Naj ne zveni nesramno, ampak občutek sem imel, da se o »svetih zadevah« ne diskutira. Morda se je ta občutek rodil zaradi ljudske zunanje drže vdanosti pri maši ali prepolne cerkve, ki je videla vse sloje in starosti. Kdo bi vedel. Vsekakor Poljska ostaja v lepem spominu.

Z novimi spoznanji o polpretekli zgodovini, o ločitvah in združevanjih, o Solidarnosti … Tako daleč od doma, da sem imel občutek tujine in vendar tako blizu srcu, da sem se počutil doma.

Kjer se je vse začelo 2

Nad Varšavo lega večer. Pogled čez okno se ustavi pri hitrih tramvajih in sivih pročeljih stavb, ki označujejo preteklost. Njihovo sivino poudarjajo temni in gosti oblaki, ki se zbirajo nad mestom.

Prizor je kakor posebna kulisa, ki se ponuja obiskovalcu, da lahko začuti mesto v vseh njegovih odtenkih. In misli hitro ter nekontrolirano zdrsnejo v preteklost … v čas, ko so si velike sile razdelile Poljsko in jo okupirale. Pred očmi se nehote slikajo podobe iz filma The pianist, ki prikazuje Varšavo po bombnem napadu. Sivina pomešana z mrakom in melanholičnim značajem tega mesta, daje ritem zelo privlačnemu ozračju. Polmračno, sivo in spokojno. Varšava. Vzhod. Tisti vzhod, ki me tako privlači in zahteva, da sem tukaj. Da ga izkusim kajti brez osebnega izkustva ni notranjega miru.

O miru je tekla beseda na tridnevnem mednarodnem študijskem srečanju, ki je potekalo na katoliški univerzi kardinala S. Wyszynskega. Čeprav je bilo okolje (zelo) katoliško, udeleženci so pokazali zorni kot, ki samo oplazi nekaj elementov krščanstva. Predavatelji so bili tako katoličani kakor evangeličani. V ospredju ni bilo vprašanje kaj kdo je ampak kako živi Evropa dve desetletji po padcu Berlinskega zidu.

Gotovo je Varšava pravi naslov za tako srečanje saj, kakor pravi reklamni plakat v centru mesta, vse se je začelo na Poljskem (Zaczelo sie w Polsce). Od gibanja Solidarnosć do prvih delavskih shodov, od Poljskega papeža do političnega ozračja. Zgodovinski premik je bil vsekakor močan in globok zato se Evropa danes ozira za posledicami in išče prihodnost.

Razburkano in razgibano zgodovino te države si lahko preberete na tem linku ali sami poglobite na kakšnih zgodovinskih blogih in enciklopedijah. Kar izstopa je to, da je bila Poljska morda ena največjih žrtev druge svetovne vojne (kakor tudi časa pred njo in po njej) ampak, ker tega ni nikoli maščevala, je odigrala vlogo tihe prisotnosti v Evropi. Močno odporno gibanje, ki se je razvilo v Varšavi za osvoboditev države, je delovalo podtalno in vedno v interes naroda. Večplastnost zgodovinskih dogodkov razlagajo v muzeju odpora, ki preko golih dejstev in letnic pripoveduje zgodovino.

Kot obiskovalec ki prihajam iz dežele, ki je delila tako sorodno usodo, sem se čudil nad lucidnostjo in sistematičnostjo zgodovinskega spomina Poljakov. Nikjer nobene sence v duhu »kako je bilo moramo še videti«, »tega še nismo raziskali« ali »ta lik ostaja vprašljiv«. Dejstva so razložena preko datumov in dogodkov toda brez komentarjev. Kar tudi ni naloga zgodovine. Komentira lahko vsakdo sam.

Varšava nosi veliko spominskih plošč na obiske Janeza Pavla II. in kraje, ki jih je obiskal.

Toda Poljski papež je sad predzgodovine in odnosov med kardinalom Wyszynskim in državo. Kot element kohezivnosti in nesporne avtoritete, se ga Poljaki – posebno Varšavčani – hvaležno spominjajo. Deloval je kot nadškof v najstarejši škofiji te države zato je imel tudi naziv primas Poljske. Pravijo mu tudi primas tisočletja.

Katedrala sv. Janeza Krstnika je bila med vojno močno poškodovana. Danes obnovljena, skrita med ozkimi ulicami, hrani v sebi posmrtne ostanke kard. Wyszynskega in kard. Hlonda, ki je obiskal Ljubljano v tridesetih letih 20. stoletja.

Nekaj kotičkov mesta je kot biserček. Skriti med ozkimi ulicami, se odpirajo in vabijo k ogledu.

Strogo mestno jedro prekinjajo spomeniki in drugačni pomniki … da ne bi pozabili …

Tudi vlak ki nosi napis »exspress« ni samoumeven element. Dvajset let od tega, ga ne bi videli. In verjemite, potrebno je bilo veliko notranje samodiscipline, da nisem skočil gor in tako zaokrožil ta zgodovinski pomnik.

Melanholičnost in romantičnost se prepletata v pogledu na mogočno Vislo, ki mirno teče in deli Varšavo na dva dela …

… in jo povezujejo tramvaji …

… ali folklorne skupine.

Nekateri pravijo, da je Varšava Pariz vzhoda. Lahko nastane debata, da je to Praga. Ampak te slike so dokaz, da tudi na Poljskem ni slabo.

Eni prav ponosno in važno razkazujejo svoje imetje.

Drugi, bi ga lahko skrili. Iskanje Chopinovega muzeja ni bilo lahko delo. Ko se je prikazal ta prizor, me je doletela slaba volja. Kdaj bodo začeli kaj vlagati v turizem in promocijo? Zaprto do marca. Katerega leta?

In jutri nazaj na pot. Domov.

Kjer se je vse začelo

Danes samo na kratko. Dodajam nekaj slik in odhajam spat, ker dan je bil zelo gost. Jutri pa kakšno besedo več o Varšavi in iz srečanja.

Srečanje poteka na severu mestu v prostorih katoliške univerze Kardinala S. Wiszinskega:

Kraljeva palača ali kraljevi grad. Predstavlja dva pomembna datuma za Poljsko saj iz tega mesta so 1791 razglasili prvo ustavo (prva pisna ustava v Evropi) in 1991 svojo samostojnost. Med drugo svetovno vojno je bila ta stavba popolnoma zravnana z zemljo:

Grob mučeniškega duhovnika gibanja Solidarnosti. Jerzy Popieluszko. Njegova vloga je bila ključna pri tem gibanju zato je leta 1984 tudi izgubil življenje. Tajna policija ga je ugrabila, mučila in ubila. Truplo so odvrgli na breg Visle, kjer so ga po treh dneh našli. Pogreba se je udeležilo 500.000 ljudi. Grob:

Muzej Poljske osvoboditve. Kraj spomina in treznega zgodovinskega premisleka o dveh okupatorjih: Nemčija in Rusija. Muzej me je navdušil, ker so Poljaki pokazali visoko stopnjo zrelosti naroda in ne iščejo nobene nostalgije starih sistemov ampak ponosno živijo demokracijo. V muzeju ni komentarjev ali dodatnih mnenj ampak dejstva. Datumi, dogodki, osebe in njihova dejanja. Obiskovalec lahko sam oceni. Prizor iz muzeja:

Odhod iz Varšave brez obiska geta bi bil skoraj žaljiv. Po dolgem iskanju sem našel nekaj ostankov. Bil sem popoldne, nad mano sta letela dva krokarja in sonce je zahajalo k počitku. Kraj spomina:

Duh vzhoda

Varšava. Mesto ki nosi dušo vzhoda in gleda na zahod. Dvajset let po padcu Berlinskega zidu predstavlja za to mesto dvajset let sprememb in hitre hoje v veliko politično tvorbo Evropske unije. Pot me je pripeljala sem zaradi kongresa, ki ga organizira mednarodno združenje Societas Ethica iz Švice (The year 1989 – twenty years after the collapse of communism. Political and ethical challenges) in analizira stanje evropske družbe dvajset let po padcu Berlinskega zidu. Ključna vprašanja so, kako živi družba, kaj je novega, kako se kapital prijema na tleh komunizma, vloga zahoda …

Učenost predavateljev je zelo dobrodošla ampak še bolj zanimiva je slika na terenu. In kaj lahko vidimo v Varšavi? Vožnja po avtocesti (tako ji pravijo domačini) od Krakova do Varšave traja skoraj pet ur. Pokrajina je ravna in pogledu se ponujata neobdelana polja in gozdovi. Iz gozdov pa v predmestju Varšave, kakor punja v oko, udarijo reklamni napisi. Vseh oblik in velikosti, živih barv in zahodnih gesel. Oglasni trg ni normiran kakor je pri nas (jumbo plakati, plakatna mesta na postajah … in so vse dimenzije enake) ampak vsak oglašuje kakor želi in zmore.

Mesto je dokaj čisto, z odličnim in poceni javnim prevozom (24-urna vozovnica za vse kar pelje po celem mestu je nekaj manj kot 0,50 €), prenovljenimi stavbami in velikimi parki. Občutek zračnosti in sproščenosti dobi obiskovalec ob pogledu na neskončno dolge in široke ceste.

Poljska prestolnica postaja središče kontrastov. Na eni strani arhitekturna struktura mesta iz komunizma izgublja prostor pred kapitalskimi katedralami jekla in stekla ter na drugi strani baročne in renesančne stavbe v dialogu s sodobno arhitekturo. Sodobna arhitektura izgrajuje tudi družbo – ne samo mesto – ki živčno hlasta po modernih dosežkih, začenja gledati na uro bolj kot na bližnjega in odpira vrata velikemu gospodarju: denar. Bo izginil duh vzhoda?

Od daleč je še viden kakšen okrušen kot stavbe, ki pozdravlja živahno množico z besedami melanholične duše. Take občutke povzema Chopin in jih nosi v sebi, morda globoko skrite, tudi vsak Poljak. Vsak Poljak pa je ponosno navezan na veliko zgodovino svoje domovine in na like, ki so popeljal Poljsko visoko med narode: Friedrich Chopin, Marie Curie, Janez Pavel II., Lech Walesa etc.

Mit o veliki katoliški trdnjavi (še) zdrži saj je mogoče videti polne cerkve ob vseh urah dneva. Ljudje se ustavijo predvsem za molitev ali spoved. Vendar zelo verjetno je – kakor se profilirajo obrisi družbe – da bo tudi ta trdnjava padla. Mladi bodo izbrali drugačno pot od starih, potrošništvo je mikavnejše (in lažje) od krščanstva in vrednote bodo končale na odpadu. Morda.

To mesto mi daje občutek, da sem tukaj bližje tisti preteklosti, ki je tako močno zaznamovala tudi nas in smo jo že skoraj pozabili. Počutimo se že »odrasli« Evropejci, veliki med velikimi toda imamo še kakšno lekcijo za absorbirati. Občutki so zelo mešani saj Varšava ponuja vse kar potrebuje razvajeni zahodnjak in hkrati ostaja mesto vzhoda. Mesto, kjer zjutraj, ko se peljem s škripajočim tramvajem na predavanja, diši po pečenem kruhu. Morda pa je to duh vzhoda, ki bo ostal tudi potem, ko bo kapital preobrazil mesto in družbo.

Real Group - Walking Down the street

Glasbena točka v poletni vročini. Odlična vokalna skupina iz Švedske, The Real Group, ki izvaja Walking Down the street.

... in podoba mesta:

Tretji in zadnji "namig". Mislim, da je že več kot jasno:

Po poti glasbe, spominov in ...

Medtem ko bom "mlel" prve kilometre, lahko prisluhnete drugemu namigu. Tukaj je:

... ko so se Berlinčani zbudili v razdeljeno mesto

Zid 27 let delil mesto in družine

Neka avgustovska noč pred 48 leti. Berlin. V noči iz 12. na 13. avgust so vojaške enote Vzhodne Nemčije z žico zapečatile mejo med Zahodnim in Vzhodnim Berlinom.

Na "nedeljo bodeče žice", kot Nemci imenujejo dan ločitve države, so se Vzhodni Nemci zbudili ujeti v sovjetskem območju. V največji tajnosti so oblasti Nemške demokratične republike angažirale več 10.000 stražarjev, vojakov in policistov, ki so v noči na 13. avgust 1961 postavili nadzorne točke in ovire z bodečo žico ter tako dobesedno zabetonirali delitev hladne vojne v Evropi. Berlin je razdelila 1,83 metra visoka žica, Vzhodni Nemci pa so bili čez noč ločeni od svojih družin in svojcev. Železniške povezave med dvema deloma mesta so bile prekinjene, tudi ves promet okoli meje je bil ustavljen.

Žica je med Zahodnim in Vzhodnim Berlinom zrastla, ker se je Nemška demokratična republika odločila, da bo končala eksodus svojih prebivalcev na Zahod z ločitvijo Berlina, ki je bil po koncu druge svetovne vojne razdeljen na štiri območja: ameriško-britansko-francoskega in sovjetskega. Zahodni Berlin je bil po tej razdelitvi priljubljeno izhodišče za ubežnike iz strogega sovjetskega sistema, saj je od 50. let prejšnjega stoletja do avgusta 1961 na Zahod iz komunistične Vzhodne Nemčije z devetimi milijoni prebivalcev na Zahod pobegnilo kar 2,5 milijona ljudi.

Prebivalci obupani bežali in protestirali

Zid je razdelil Vzhodni in Zahodni Berlin in ločil Zahodni Berlin od drugih delov Vzhodne Nemčije. Svet so takrat šokirale podobe prebivalcev obmejne ulice Bernauer Strasse, ki so z oken skakali na drugo stran zidu v mreže, ki so jih držali prebivalci Zahodnega Berlina. Na tisoče jeznih protestnikov se je takoj zbralo na zahodni strani berlinske žice, na enem izmed mejnih prehodov so skušali celo porušiti žico, a so jim to preprečili stražarji.

Takratni zahodnonemški kancler Konrad Adenauer je prebivalce pozval k miru in v televizijskem prenosu državljanom dejal: "Danes, kot vedno, smo tesno povezani z Nemci v sovjetski coni in z Vzhodnim Berlinom. Ostajajo naši bratje in sestre, zvezna vlada pa ostaja trdno zavezana cilju nemške enotnosti".

Ločitev mesta je sprožila tudi ostre odzive mednarodne skupnosti. Predstavnik britanskega zunanjega ministrstva je dejal, da so ovire v nasprotju s statusom, ki ga je Berlin dobil po koncu vojne, nezakonite. Ameriški zunanji minister Dean Rusk je dejanje NDR-ja označil kot kršitev Vzhodno-Zahodnih dogovorov, in napovedal protestno noto Sovjetski zvezi.

V nekaj dneh zgradili zid

V naslednjih dneh so začele vojaške enote menjati žico s kamnitimi bloki in tako zgradile pravi zid. Zid je v višino meril 3,6 metra, dolg pa je bil 106 kilometrov. Poleg zidu je Berlin delilo še 66,5 kilometra žice, vzdolž zidu pa je bilo postavljenih 300 nadzornih stolpov. Zid je v varovalo več tisoč oboroženih stražarjev, ki so imeli ukaz, da "ustavijo ali likvidirajo" vsakega, tudi otroke, ki bi skušali nezakonito priti čez zid. Kljub temu naj bi na drugo stran do padca zidu 9. novembra 1989 uspelo prebežati približno 5.000 ljudem. Večina je pobegnila skozi 17 predorov pod zidom.

Med prečkanjem zidu umrlo najmanj 136 ljudi

Izide zadnje strokovne študije so objavili v torek. V njej so prvič znanstveno dokumentirali število smrtnih žrtev Berlinskega zidu. Med letoma 1961 in 1989 je v poskusu prečkanja zidu umrlo najmanj 136 ljudi, več kot 200 pa je bilo ranjenih. Med smrtnimi žrtvami je bilo 98 Vzhodnih Nemcev. Študija je navedla še, da je bilo 30 ljudi pri zidu ubitih, pa čeprav ga niso nameravali prečkati, v medsebojnem obstreljevanju pa je umrlo osem stražarjev.

Ko se je leta 1989 začela dvigovati železna zavesa, je prek Madžarski in Avstrije na Zahod prebegnilo na tisoče Vzhodnih Nemcev. 7. novembra 1989 je komunistična vlada Vzhodne Nemčije odstopila, dva dni pozneje pa je navdušena množica porušila Berlinski zid. Naslednje leto sta se Vzhodna in Zahodna Nemčija znova združili.

[Po: RTV SLO 13. avgust 2009; Berlin - MMC RTV SLO]

* * *

Odpravljam se na potovanje. Danes objavljam prvi namig svoje poti in njene vsebine. Odločil sem se, da ne napišem takoj kam grem ampak sebe in vas, drage obiskovalke in obiskovalci, pripravim na to pot preko treh objav. Uganete?

Slovenija ni:

Slovenija ni več
dežela perspektiv
in optimizma, ampak
dežela nezaupanja,
čemernosti,
vsesplošnega
razočaranja.

Vlado Miheljak (v: Dnevnik, 22.07.09, str. 16)

Objavljam stavek Dnevnikovega komentatorja in kolumnista, dr. Vlada Miheljaka, o naši državi. Zanima me kaj mislite vi, drage obiskovalke in obiskovalci male miselne tržnice, o tej zadevi. Je ta pogled realen? Preveč negativen? Črnogled? Je to trenutno stanje?

Trije otoki za več turizma

Z evropsko pomočjo bi rešili degradirano območje
(Boris Šuligoj)

Slovenski in tuji vlagatelji si zdaj resno prizadevajo, da bi najpozneje v dveh letih dobili dovoljenja za tri otočke pred Izolo in začetek gradnje velikega turističnega naselja, kakršnega še ni na Jadranu.

Izola - Slovenski in tuji vlagatelji si zdaj resno prizadevajo, da bi najpozneje v dveh letih dobili dovoljenja za tri otočke pred Izolo in začetek gradnje velikega turističnega naselja, kakršnega še ni na Jadranu. Če bi ga uresničili, bi Izola popolnoma spremenila podobo in se namesto nekakšne turistično-industrijske dvoživke spremenila v največje slovensko obmorsko turistično središče, ki bi zaradi treh novih otočkov Slovenijo obogatilo s skoraj 12 kilometri nove morske obale. Načrti niso neuresničljivi, ker je naložba zmerna (investitorji govorijo o 217 milijonih evrov), ker bi zanjo prejeli dodatno evropsko pomoč in ker bi temeljito preuredili degradirano območje v izolskem zalivu Viližan.

Načrt o gradnji umetnega otoka, ki bi deloval kot velik valobran nekje na vzhodnem delu morja pred Izolo, je že nekaj let sestavni del občinskega prostorskega dolgoročnega družbenega plana, a tudi sestavni del državnih strateških načrtov. Zato zamisel ni popolnoma iz trte izvita. Pred leti so območje izolske ladjedelnice in Delamarisa kupila nekatera gradbena in nepremičninska podjetja, predvsem Konstruktor in Vegrad, ki so že večkrat izrazila namero, da bi skupaj pripravili večji projekt. Zdaj se je slovenskim podjetnikom pogojno pridružilo še eno tuje (nemško) podjetje. Če bodo v prihodnjih mesecih slovenska podjetja pri ustreznih državnih organih (zavod za naravno in zavod za kulturno dediščino) pridobila ustrezna mnenja, ki bodo omogočila pripravo dokumentacije, potem bodo slovenska in tuja podjetja ustanovila skupen konzorcij in se lotila projekta. Po podatkih iz neuradnega vira bi za pridobitev gradbenega dovoljenja potrebovali približno dve leti.

Otoka ne nameravajo graditi predaleč od Izole, ker bi to bilo težko izvedljivo iz ekoloških in tehničnih razlogov. Na območju zaliva Viližan, kjer je morsko dno zaradi dolgoletnih izpustov komunalnih in industrijskih odplak ter delovanja izolske ladjedelnice popolnoma degradirano, bi na obali in otokih uredili veliko turistično naselje. Na tem območju zdaj 4,2 hektara površine zavzema Delamaris, 4,4 hektara Ladjedelnica Izola in 2,4 hektara kamp Jadranka. Trije otočki bi imeli približno devet hektarov površine in 11,8 kilometra obale. Otočke bi zgradili v dva do devet metrov plitvem morju, in to iz materiala, ki bi ga dobili pri izkopu železniškega predora drugega tira in cestnega predora Markovec. Gradnja otokov bi bila cenejša prav zato, ker bi lahko uporabili kakovosten material z obeh gradbišč. Na celotnem območju bi uredili za vsaj dva hektara zelenic, hotel s petimi zvezdicami, več sto turističnih vil, stanovanj in apartmajev. Gradnja hiš bi bila enonadstropna in bi posnemala izolsko oziroma mediteransko arhitekturo. Zgradili bi 205 privezov, od tega 15 privezov za mega jahte. Turistično naselje, v katerem bi bilo prostora za nekaj tisoč turistov, bi imelo termalno zdravilišče, ki bi izkoriščalo tukaj potrjene podzemne vrelce tople vode, na otokih bi imeli prireditveno-kongresno središče, podobno portoroškemu Avditoriju, več bazenov, restavracij, veliko trgovinic, cerkev in predvsem apartmaje, pred katerimi bi bili privezi za manjša plovila.

Načrtovalci pravijo, da bi poseg izboljšal stanje na zdaj uničenem morskem dnu. Naložba bi omogočila več kot 500 novih zaposlitev. Projekt ne bo uresničen le, če bi proti delovali v Sloveniji sicer pogosti in običajni zavistneži, so nam lahko povedali poslovneži, ki že vsaj leto dni pripravljajo načrte. O novih kilometrih slovenske morske obale pa bi morali odločati to jesen.

- - -

Močno navijam, da se vsaj večji del tega projekta uresniči. Mislim, da je dobro zastavljen z minimalnim impaktom na podobo mesta. Kapital ni vse toda brez njega pa ni nič. A kakor smo na tem blogu že razpravljali, turizem pri nas je včasih previsoka frekvenca, da bi jo slišali tisti, ki lahko v tej smeri kaj ukrepajo.

Marijino vnebovzetje

Današnji praznik imenujemo tudi Marijina velika noč. Čeprav govorimo o največjem Marijinem prazniku, o njem ne najdemo ničesar v evangelijih. Čudno. Od kod pa ta praznik? Praznovanje oz. spomin na Marijino (čudežno) vnebovzetje kristjani praznujemo že od 2. st. po Kr. vendar šele koncil v Efezu (5. st. po Kr.) je »zakoličil« ta praznik in ga uvedel v koledar. Sledila so stoletja izraza ljudske vernosti in številne navade, ki se od kraja do kraja razlikujejo.

Morda težko razumemo kako je Marija šla v nebesa, zakaj s telesom in dušo ter kje ta nebesa sploh so. Vse to je dogma nekako odpravila z monolitno razlago praznika, ki ga teologi vedno težje razložijo sodobnemu svetu iskalcev. Pomembno pa je, da razumemo današnji praznik kot tisto »napoved«, da tako kot je Marija dosegla nebesa s telesom, bomo tudi mi ob koncu časov – ali sodnem dnevu – dosegli popolno preobrazbo duše in telesa. Kako bo to zgledalo? Odkrito povedano, sploh si ne znam predstavljat.

Da ostanemo v paragrafih pravovernosti pa k današnjemu prazniku paše lepa marijanska antifona:

Ave, maris stella,
Déi mater alma,
atque semper virgo,
félix caeli porta.

Sumens illud «Ave»
Gabriélis ore,
funda nos in pace,
mutans Evae nomen.

Solve vincla reis,
profer lumen caecis,
mala nostra pelle,
bona cuncta posce.

Monstra te esse matrem,
sumat per te precem
qui pro nobis natus
tulit esse tuus.

Virgo singuláris,
inter omnes mitis,
nos culpis solútos
mites fac et castos.

Vitam praesta puram,
iter para tutum,
ut vidéntes Iesum
semper collaetémur.

Sit laus Deo Patri,
summo Christo decus,
Spirítui Sancto
honor, tribus unus. Amen.

Dalla scogliera di Trieste

Tokrat v italijanščini. Objavljam članek iz Corriere della Sera o dečku, ki je označil svojo prijateljico kot ... prijateljico. Primer strpnosti in zrelega odgovora štiri- ali petletnega dečka na Tržaški plaži. Kot poletno branje, v pripravo na konec tedna. Na kakšni plaži s turisti, sitnimi mamami in z otroci.

Storie Giochi (senza discriminazioni) sulla riviera di Barcola-Il bambino che ignora il colore della pelle

Dalla scogliera di Trieste, tra una folla abitudinaria e tranquilla, una piccola lezione sull’identità e sull’amicizia

Sulla riviera di Barcola, a Trieste. Si fa per dire, riviera; una sottile striscia di scogli, spiaggia libera che costeggia la strada principale di accesso alla città, acqua subito profonda, sulla riva tamerici spumose come onde, un orizzonte marino vasto e aperto, che nell’infanzia dava il senso dell’immensità oceanica, in un’educazione sentimentale in cui s’imparava una volta per tutte il legame fra l’eros e il mare. Quella gente in costume da bagno, non in uno stabilimento né su una vera spiag­gia, ma alle porte della città e quasi già in città, dà un’impressione di vita persuasa e goduta.

Trieste non è solo crocevia tra est e ovest, come recita la sua didascalia, ma pure fra nord e sud, fra la malinconia scandinava di certi tramonti d’inverno e la vitalità meridionale dell’estate. In fon­do al golfo, dove le acque italiane divengo­no slovene e poi croate, si vedono il Duo­mo di Pirano, la plurisecolare orma del le­one di S. Marco nell’Istria, e più avanti Punta Salvore, col suo faro e i suoi pini nel vento. La popolazione che da maggio a otto­bre, e soprattutto in agosto, arriva ogni giorno su quella scogliera di Barcola è abi­tudinaria; per tacita convenzione, ognuno di noi ha il suo posto sulla riva, generica­mente rispettato dai vicini, con cui s’in­trattengono rapporti garbati ma senza prendersi né dare confidenza. Ogni tanto aleggia, annunciata sui giornali, la minac­cia di divieti, piani regolatori, costruzioni di stabilimenti a pagamento o di porticcio­li turistici, minaccia finora ogni volta sven­tata da pugnaci lettere inviate alla stampa e alle autorità dagli uomini di penna, nu­merosi e assidui fra quei bagnanti, e da proteste che arrivano da triestini residen­ti da anni a New York o ad Adelaide ma non dimentichi di quella scogliera. Le au­torità, a dire il vero, dimostrano di com­prendere che quella libertà di «tocio» os­sia di tuffo è un bene pubblico, una buo­na qualità di vita collettiva, e si preoccupa­no delle docce gratuite e delle tamerici.

Qualche anno fa la scogliera era salita alla ribalta delle cronache grazie a un annega­to, il cui corpo riportato a riva e coperto da un lenzuolo era rimasto a lungo in mezzo ai bagnanti che avevano continua­to a prendere il sole accanto a lui, in quel­la familiare indifferenza della vita per la morte che la grande e rovente luce del­l’estate rende ancora più spietata. Pochi gli schiamazzi, rari i disturbi alla quiete pubblica.

Giorni fa, una madre ha redarguito il figlio, un bambino di quat­tro o cinque anni che giocava con un’in­cantevole coetanea — nera come l’eba­no, evidentemente adottata dai genitori, due tedeschi che si erano sistemati un po’ più lontano — sparando con una pi­stola ad acqua e scavalcando di corsa i corpi distesi al sole, per lui non ancora desiderabili o conturbanti. Sgridato, il bambino protestava, dicendo che allora bisognava rimproverare pure la bambi­na. «Quale bambina?», chiese la madre, che non la vedeva perché si era nascosta dietro un albero. «Quella che parla che non si capisce niente», rispose lui, evi­dentemente colpito dal fatto che la picco­la chiamasse le cose in modo per lui in­comprensibile, un po’ arrabbiato di sco­prire che esse potessero avere altri nomi.

Non gli era passato per la mente di iden­tificarla con il colore della sua pelle, che pure spiccava nettamente anche accanto all’abbronzatura dei bagnanti; quella diffe­renza di colore, che in altre situazioni ave­va provocato e potrebbe ancora provocare separazione e segregazione feroce, era irri­levante rispetto alla differenza tra l’italia­no e il tedesco. Neppure quest’ultima, pe­raltro, aveva il potere di separarli, perché, appena riapparsa la bambina nel frattem­po debitamente ammonita (in tedesco) dai suoi genitori, i due avevano ripreso su­bito a rincorrersi e a spruzzarsi, ignari di aver tenuto una bella lezione sulla diversi­tà e sull’identità, temi del resto cari anche ai convegni cultural-balneari così frequen­ti sulle spiagge estive, almeno quelle un po’ più eleganti della scogliera di Barcola.

Claudio Magris

V vrsti za sardele in sardone - s turisti

Obljuba dela dolg. Vrnitev v Izolo. Prejšnjo soboto sem se z mamo odpravil v ribarnico. Prišla sva pred glavno ribarnico in zagledava skoraj srhljiv prizor: vrsta do ulice. Razmišljala sva ali odideva in tisti dan bodo za kosilo kake testenine (po domače pašta) ali ostaneva. Ostala sva.

V glavi sem si vztrajno govoril razloge, zakaj počakati: Izola je ribiško mesto ... ribiška tradicija ... domačini podpiramo ribištvo ... sveže ribe ... ribe so zdrave ... Vse je bilo lepo in prav, dokler nista dve Ljubljančanki v vrsti za nama, začela ukazovati prodajalkama in skorajda celi čakajoči vrsti. Ampak tisto kar je zbilo sodu dno, je bilo to, da sta bili užaljeni, ko smo jim povedali, da vsi čakamo na svežo ribo in tudi one bodo potrpele. Zavladale so tišina, globoka užaljenost in jeza.

Tudi prav!

Razmislil sem torej o naši turistični sezoni in ponudbi. Spomnil sem se na jumbo plakate po celi državi, ki vabijo na naše morje: "Iz XY v Portorož". Lahko povabim koga na dom, ko imam v hladilniku pločevinko piva in en jogurt? Drugače postavljeno vpršanje: Ali je naš turizem sposoben odgovoriti na povpraševanje po storitvah in izdelkih, ki jih tako radi reklamiramo? Imamo kaj dati turistom (domačim in tujim) ali samo polnimo plakatna mesta in si s tem čistimo vest?

Da se ne izgubimo v kozmičnih razpravah o turizmu in ponudbi, ostanimo v vrsti pred ribarnico "na pomolu". Morda je ena ribarnica s svežo ribo za celo Izolo (+ turiste) malenkost nezadostna ponudba. Vsekakor se lahko zgledujemo po sosednjih obmorskih krajih, ki za turiste žrtvujejo mariskatero "načelo". Lahko dobimo kakšno idejo za nove turistične točke, programe, izzive ... Morda bi kazalo ponuditi ljudem kaj več kot sardele in sardone.

p.s. Podkrepljeno s slikovnim gradivom.

.eco ?

Da ne bomo diplomirali iz "izologije" :) gremo korak naprej. V teh urah prihaja novica, da Mednarodna korporacija za podeljevanje nazivov in številk bo od leta 2010 odprla domeno .eco. V naslovu torej ni napake. Tako naj bi se glasila nova spletna domena, ki bo označevala spletne strani društev, posameznih organizacij ali ustanov, ki bodo svoje programe delovanja namenjale okoljevarstvenim vprašanjem. Močen tekmec za tako končnico je znani Wwf in ne samo ...

Preden je domena sploh na razpolago, se je že sprožil spor med dvema braniteljema okoljevarstvenih vprašanj. Morda dediča izvornih držav ali preprosto kapitalskih interesov. Celoten članek je na voljo na tej povezavi. Sledi se še t. i. drugo mnenje tukaj. Vredno branja!

Žalostno je, da tudi ko gre za ekologijo, hitro planejo na dan kapitalski interesi in dobrodelnost konča na smetišču. No, tokrat bomo povedali veliko leppše: v ekološko pridelavo.

p.s. K Izoli pa se še vrnemo!

Enostavno ... Izola

Izola. Morje je toplo, v skritem zalivu pod visokim flišem diši po poletju ... in po plaži ... in po tistih dneh, ki so bili in jih ni več. Toda so. Diši po soncu ... in po razgretih pekočih skalah ... po Izoli ... Izola. Izola.

Energija življenja

Na moji mizi ležijo neurejeni kupi časopisov, knjig, časopisnih izrezkov in drugih zapiskov. Stiščan med papirjem, kakor preganjani in odvečni predmet, računalnik. Med časopisjem najdem članek o kardinalu Ersiliju Toniniju. Kardinal, znan predvsem italijanski publiki, ki preko televizijskih zaslonov ponuja energičen in pozitiven pogled na življenje pri svojem visokem jubileju ponuja pravo energijo življenja. Njegovih 95 let predstavlja jubilej zaljubljenosti v Božjo navzočnost med ljudmi in darom življenja.

Prav tako je zgovoren jubilej velikana slovenske pisane besede, Alojza Rebule, ki je povezan z našim teritorijem, zgodovino in izročilom. Toda tukaj ne gre za izročilo kot za neko antikviteto, zaprašeni ostanek preteklosti ampak element narodne zavesti. Spominjam se gimnazijskih let, ko smo se pripravljali na maturitetni izpit iz slovenščine: Vinograd rimske cesarice. Rebulovo delo se mi je vtisnilo v spomin, ker je odpiralo moj pogled na področje s katerim se nisem nikoli prej srečal kljub temu, da sem v takem okolju (in razmerah) tudi živel. Prvi stik z velikim avtorjem je prinesel fascinanten pogled na književnost, ljubezen do domovine in maternega jezika, ki se ni ustavil pri zbirki novel ampak je šel dlje.

Prišel je roman »Nokturno za Primorsko« z enkratnim likom Primorskega duhovnika, celostnega humanista, ki je postavil v sredino svojega življenja ljubezen do naroda in jezika. Naglo sem listal strani, srkal zgodbo kot nekaj kar se dogaja »tukaj in sedaj«. Dogodki in opisi so bili oblika literarnega bogoslužja, ki je zahtevala od mene vhod skozi portal zgodovine in narodne istovetnosti. In ob koncu zgodbe, sem bil primoran knjigo odložiti …

Življenjsko delo ki je napolnjeno s pozitivnim pogledom na življenje – energijo življenja – in močno zgodbo, ponuja vsem nam, ljudem vsakdanjika, lik posnemanja. Da, želimo si biti taki tudi mi pa ne zaradi slave ali uspeha ali občudovanja množice – zaradi osebne sreče in izpolnjenosti.

To pa je stična točka z avgustovskim praznikom, ki usmerja naš pogled iz pripekajoče, sušne in prašne površine zemlje k nebu. Marija.

Ona kot človek in zemeljsko bitje usmerja naš pogled k nebu, kajti ljudem prinaša Jezusa. S tem je postala Božja mati. Ne samo tista, ki je rodila Boga ampak ona je mati Boga. Marijin lik izstopa v mesecu avgustu saj njen praznik – vnebovzetje – privablja velike množice v najrazličnejša svetišča in romarske kraje.

Ko opazujemo velike množice na romanjih lahko rečemo, da je včasih Marijino češčenje pravo malikovanje ali popačena vernost naroda. Neverujoči vidijo v tem »čudaško« obnašanje kristjanov in trdijo, da je vse skupaj samo za tiste, ki ne razmišljajo. V prvi vrsti velja pojasniti, da je marijanska pobožnost dragocen kazalec odprtosti za milino, ponižnost, hkrati pa nedvomno znamenje tiste Božje ljubeznivosti, ki se gotovo širi na vse ljudi.

Druga točka je namenjena »vsem, ki ne razmišljajo«. Marija je lik filozofa in zgled raziskovalca. Ob oznanjenju »Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus« (Lk 1, 31) je Marija moral trezno premisliti kaj odgovoriti. Iz njenih besed zasledimo najprej (za)čudenje, ki je vedno izvor filozofije in šele potem sledi pritrdilni odgovor. A njen »zgodi se« ni samoumeven. S tem odgovorom se teologija ukvarja že dva tisoč let pa še nismo našli pravi razlogov. Lahko soglašamo s francoskim filozofom, spreobrnjenim ateistom, Andréjem Frossardom, da so vse žene (po)srednice po naravi in bi bilo čudno, da bi bila Devica Marija edina, ki to ne bi bila.

Poglobimo ta filozofsko-znanstveni segment. Mimo Marijinega lika ne morejo niti arheologi, psihologi, zdravniki in filozofi saj se ukvarjajo z najrazličnejšimi odtenki njenega življenja. In v svojih raziskavah – naj bodo še tako učene in dovršene – trčijo, kakor nemočni in nebogljeni otroci, ob neprebojni zid velikih vprašanj. Oznanjenje, Jezusovo rojstvo, vnebovzetje, Božje materinstvo … niso predmet odvečnih pobožnih spekulacij, ampak skrivnosti, ki pojasnjujejo celotno nadaljevanje in delovanje evangelija.

Tukaj pa smo spet na začetku. Nered vprašanj v sodobnih družbi, spominjajoč neurejenosti moje pisalne mize, izziva čudenje in kliče k besedi tiste pričevalce pozitivnih pogledov na življenje, da lahko prispevajo k boljši življenjski kakovosti.

Objavljeno v mesečniku Naš Vestnik. Avgust 2009.

Novo življenje - novi človek (II)

Življenje poganov – stari človek

Ko govorimo o življenju poganov, moramo imeti pred očmi neobčutljivost t.j. stanje ne-zavesti, ko pogan povede samega sebe v pogubljenje preko razuzdanega in grešnega življenja. Izpostavljen je greh nečistosti saj ga najdemo kar dvakrat v v. 19: nenasitnim pohlepom in nečistosti. Pogosto je prav ta greh omenjen kot »simbol za grešnost« ali par excellence. To opazimo tudi v Mr 7, 21sl.; 1 Kor 5.10 sl.. 6, 9. Gal 5, 19 kjer je nečistost na vrhu seznama. Na nekaterih mesti najdemo z nečistostjo tudi željo po imetju (Mr 7, 22; 1 Kor 5, 10 sl. …). Taka drža je nasprotna Kristusovi, ki je daroval sam sebe za nas (Prim. Ef 5, 2) in torej pogani oz. tisti, ki ne ravnajo po Kristusovem zgledu obsodijo same sebe na propad in samouničenje.

Odložiti starega človeka oz. pustiti stari način življenja ne zahteva samo začetno odločitev ampak osebni, vsakodnevni trud, ki ga mora človek prenoviti v duhu svojega uma.

Um – prenovitev – novi človek

Prenoviti je tudi sinonim za spreobrniti, kajti globoka sprememba mišljenja pomeni tudi sprememba lestvice vrednot. Če to zahteva nenehen in vsakdanji trud krščenega, še ne pomeni da je to samo njegov napor. Taka sprememba zahteva delovanje Svetega Duha, izvir luči in moči. Pod njegovim vodstvom vernik lahko doseže resnico (v Jezusu) v. 21, ki je vir svetosti v. 24.

Ravno v v. 24 se sklene struktura vključena med besedami odložiti in obleči ter med staro in novo. Že v Ef 2, 15 lahko preberemo izraz novi človek ampak samo kot metaforo Cerkve, ki jo sestavlja enost kristjanov. V kontekstu tega odlomka pa je v središču krščeni, znotraj prenovljen, sposoben novega obnašanja.

Novi človek je sad Božjega stvarstva in ne človekovega napora, čeprav je slednje potrebno. V v. 24 se stvarjenje človeka navezuje na eshatološki načrt v katerem se je že uresničil začetni Stvarnikov načrt. Tako je »novi človek« poklic in uresničitev človeka po Bogu, kakor se uresničuje in nam je dano po Kristusu.

Osrednji pomen ima beseda življenje. Živeti kot pogani torej kot nekrščeni in živeti po krstu. Preobrazba je očitna in na to nas želi opomniti tudi ta odlomek. Središče novega življenja pa je Kristus. Poglobljen pogled v zgradbo odlomka usmeri našo pozornost ravno k temu vidiku in vidimo da retorične figure so tiste, ki želijo ta vidik posebej izpostaviti.