Poletni dnevi so kot nalašč primerni za krajše odsotnosti od "realnega" sveta. Ne da bi se zadeval s halucinogenimi substancami ampak prosti čas mi omogoča, da odplavam v druge svetove. Sprememba družbe, kak koncert, turizem, dobra volja, počitnice ... Vse je kot nalašč za spremembo vsakdanjega ritma in za "napolnit baterije".
Zaradi tega bo tudi blog doživel manjše število objav. V poletnih dneh bodo vsebine na blogu prav tako skrbno pripravljene kakor so bile do sedaj le objave bodo bolj redke. Nekaj časa bom namenil oddihu, kakšnemu krajšemu potovanju in kopanju. S septembrom pa gremo naprej ... novim izzivom naproti.
Vabljeni k zvestemu obisku male miselne tržnice, komentiranju in drugim prispevkom tudi v vročih avgustovskih dneh.
Poletni čas je dobra priložnost za tisto, kar bom označil kot »knjižna inventura«. Tovrstne »inventure« so sad prebitih ur na vlaku med Celjem in Ljubljano s knjigo v roki. Tokrat je na vrsti knjiga, ki mi jo je svetovala prijateljica, zaposlena kot specialna pedagoginja – Dar disleksije.
Knjigo je napisal dislektik in zato … Saj res! Najprej kaj je disleksija? Se opravičujem. To je bolezen ali motnja delovanja možganov, ki se pojavi neposredno kot motnja pri branju. Pri branju ni vsega konec. Z besedo disleksija označujemo skupek težav pri branju, pomanjkanje pozornosti, težave pri delu s simboli, slaba jezikovna razvitost, dezorientacija, motnje v doživljanju časa in prostora ter slabo pojmovanje zaporedij.
Toda tudi tukaj ni še vsega konec. Disleksija ni samo »motnja« ampak je tudi velik dar. S tem je zaznamovanih med 10 in 30 odstotki ljudi – nekateri celo trdijo, da ima disleksijo vsak drugi človek.
Disleksija najbolj zaznamuje otroka v šolskem obdobju. Morda se na prvi pogled zdi, da je motnja tako očitna, da jo prepozna vsak, pa vendar se pogosto dogaja, da je starši in učitelji ne prepoznajo. Otrok se izkaže kot bister vendar … nima volje do dela. In potem mu rečemo, da je len. Napaka!
Človek z disleksijo ni neumen niti len ampak neizmerno obdarovan. Ravno nadarjenost je podlaga disleksije. To se sicer sliši nekoliko zapleteno pa vendar je tako. In kaj odlikuje dislektike? Najbolj pogosto: znajo uporabljati posebno sposobnost možganov, da spreminja in ustvarja zaznave; močno se zavedajo okolja; nadpovprečno so radovedni; večinoma razmišljajo v slikah in ne v besedah; zelo so intuitivni in pronicljivi; opažajo večdimenzionalno in imajo bujno domišljijo.
Ob branju knjige sem doživel tudi virtualno-znanstveni sprehod po človeških možganih, ki so pravo čudo. Povezovanje, urejanje, zaznavanje in razumevanje besed, interpretacija abstraktnih pojmov, prepoznavanje slik, spomini, čustva … ter cel kup ostalih »funkcij« - tudi vaše branje teh vrstic – je čudovito delo naših možganov.
Knjiga pa ni samo suhoparni članek o disklesiji ampak nudi konkretne tehnike za odpravo najtežjih simptomov. Tako lahko dislektiki bolje shajajo v naši družbi, ki jih rada imenuje »lenuhe«.
Ob branju sem svoje misli usmerjal k tistim sošolcem v osnovni šoli, ki so pri pouku mešali črke »p«, »b« in »d«[1] ter doživljali posmeh celega razreda. K tistim prijateljem in znancem, ki niso pisali po črtah in so dobili »specialno« pomoč. Danes vem zakaj.
To je dar. Dar, s katerim (so) se ponašajo: Hans Christian Andersen, Alexander Graham Bell, Winston Churchill, Walt Disney, Henry Ford, Whoopy Goldberg, Woodrow Wilson, Thomas Edison ter še kdo.
Knjiga je napisana z veliki črkami preproste pisave, brez deljenja besed na koncu vrstic in veliko grafičnimi dodatki. Namenjena v prvi vrsti dislektikom, kot oblika samopomoči, želi pritegniti tudi vse nas, da bi znali razumeti … dar več – predsodek manj!
Kar se mi je zgodilo v nedeljo pri maši moram deliti z vami. Če bi pisal za kak rumeni tabloid bi začel s »senzacionalno!« in nadaljeval z »neverjetno!«, da bi lahko končal z »izjemno!«.
Moje navdušenje prihaja iz trenutka, ko sem poslušal prvo berilo. Bralka je sicer dolgočasno in monotono napovedala: »Jeremija«. Rahla kadenca v glasu in močno zdolgočasen pogled mi nista dajala velike motivacije, da bi prisluhnil berilu. Njen glas je spominjal na tisti dolgočasen šolan in dodelan glas, ki na železniški postaji napoveduje prihode in odhode vlakov.
Toda začelo se je: »Gorje pastirjem«. Ko nastopa beseda »gorje«, postane kar vse po spisku zanimivo. In res je bilo tako. Moja motivacija je iz stanja »minus« začela prihajati na pozitivno točko.
Kmalu pa se je začelo: »Gorje pastirjem, ki pogubljajo in razganjajo ovce moje paše, govori GOSPOD« (Jer 23, 1).
Moje misli so hitro prešle na konkretne razmere, z obrazi, dogodki, izkušnjami iz lastnega življenja in k spominom pripovedi ranjenih vernikov, ki o Cerkvi nimajo (več) dobrega mnenja.
In kaj je tukaj izrednega? Prerok na slikovit in konkreten način opisuje zablode tedanjega klera, prerokov in duhovnikov, ki so postavljeni kot duhovne in moralne avtoritete. V celem 23. poglavju si da duška nad vsem tistimi, ki »pogubljajo in razganjajo ovce« (Jer 23, 1). Še bolj, v pesniški obliki, poudari težo zablod z metaforami ter – po mojem skromnem mnenju – doseže vrhunec, ko pravi: »Dà, tudi prerok in duhovnik sta brezbožna. Celo v svoji hiši odkrivam njuno hudobijo« (Jer 23, 11).
Vzemite si čas in preberite celo Jeremijevo poglavje 23. Končno nek del Svetega pisma, ki ne more biti orodje žuganja in moraliziranja laikom ampak konkretna nalaga tudi duhovnikom.
Prerok na močen način prinaša vlogo duhovnika kot tistega, ki nosi veliko moralno odgovornost. Kdo so zgrešeni duhovniki in preroki? Prerok Jeremija pravi, da so tisti, ki »Oznanjajo videnja lastnega srca, ne pa tega, kar prihaja iz GOSPODOVIH ust.« (Jer 23, 16b).
Morda se nihče v cerkvi ob tem ni zganil. Razlog? Populacija ki me je obkrožala je bila starostno 70+ torej … Tudi gospod župnik so sklenili pridigati o počitnicah, morju, izletih in dopustih. Tragikomično. Ko sem prišel domov sem vzel Sveto pismo in bral in bral in bral … kakor napeto kriminalko, ki dosega najbolj pričakovano točko zapleta.
Ta odlomek iz Svetega pisma bi bil lahko neka »magna carta« leta duhovništva (ali duhovnikov), toda še vedno verjamem v tiste besede: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« (Jn 6, 60).
Na blogu je v teh dneh zavladal mrk. Se opravičujem. Verjetno ste bili tudi najzvestejši obiskovalci male tržnice po dopustih in imeli druge interese. Moja odsotnost se je zgodila zaradi nove maše v Grosupljem. Pri vsej dobri volji, nisem mogel napisati ničesar. Petek, sobota in nedelja minulega tedna so poglavje zase, saj jutranje vstajanje s soncem in spanje tik pred polnočjo pomenijo iztrošenost. Dnevi so bili polni usklajevanja dela, medsebojnih stikov in pogovorov. Izkušnja je bila zelo lepa. Med delom sem obudil spomine na minule tri nove maše … in na tisto ozračje, ki se ustvari okrog ceremonierja, primerljivo z mikroklimo kakega tropskega gozda.
Kakor je v tropskem gozdu moč videti najbolj čudne ptice in redke sorte živali, tako tudi na pripravah nove maše lahko marsikaj vidiš in doživiš. Za pomoč se zberejo najbolj »oddaljeni« od Cerkve in pomagajo pri najrazličnejših opravilih.
Praznika je konec. Ostanejo pa lepi spomini, nova poznanstva in kup novih izkušenj.
In s čim bomo nadaljevali »sezono« na mali miselni tržnici? Gradiva je kar nekaj toda za danes vam povem anekdoto iz včerajšnjega delavnika v pisarni.
Včeraj sem bil v Tiskovnem uradu popolnoma sam. Računalničar je bil na seminarju, sodelavki na počitnicah, pravnik na izobraževanju in šef na terenu. Petek kot petek. Ura je bila nekaj minut čez deseto zjutraj. Vse mirno: brez telefonov, e-mailov … Na kar iz italijanske agencije sporočijo, da je papež v bolnišnici. Mislil sem, da bom padel iz stola. Za trenutek se mi je zdelo, da zvonijo vsi telefoni, da je elektronska pošta zapolnjena, da že zvonijo stolni zvonovi …
Počakal sem nekaj minut. Živčno sem odpiral spletne strani domačih in tujih tiskovnih agencij, medijev in blogov, da bi se dokopal do novih informaciji. Mislil sem, da je konec mojega mirnega petka, konec poletnih počitnic … ko se je dvajset minut čez deseto prikazal napis: »Flash: papež si je zvil zapestje«. Začel sem spet živet.
Najhujše je mimo, petek je (p)ostal petek in sledil je miren konec tedna. Nauk te zgodbe? Naj živi sveti oče!
Ura je 16.13 po lokalnem času. Zaenkrat se nismo se nič "pretegnili" tako, da se počutim zelo dopustniško, kar malo preveč. Stanje je totalno drugačno kot na Madagaskarju, druga kultura ... se še privajam.
Nastanjeni smo v eni zelo lepi hiši zraven sirotišnice, tako da lahko vsak trenutek skočimo k otrokom. Vsak otrok ima svojo tragično življenjsko zgodbo in kar ne morem verjeti, kako grozne stvari se lahko dogajajo enemu nedolžnemu malemu bitjecu.
Do sedaj smo si ogledali ves teren, kjer bomo imeli oratorije in kjer bomo delali, danes smo se srečali tudi s patrom Ernestom Saksidom, ki bo letos dopolnil 90 let. Ampak ata ima se vedno dober smisel za humor :)
Otroci imajo šolo od 7.00 do 11.00, potem so dve uri prosti (tudi sicer se mesto ustavi med 11.00 in 13.00 uro) za kosilo in potem zopet nadaljujejo s šolo. Za popoldanske aktivnosti in varstvo pa imajo ustanovljene t.i. Projete, kjer se lahko otroci zadržujejo, da niso izpostavljeni ulici. Tam imajo dopolnilni pouk, razne delavnice ...
Mi smo nastanjeni v revnejšem predelu Corumbe ... pogled seže na mini bajtice, ki bolj kot na hiše spominjajo na en sekret, vendar pa ima vsaka taka hišica en ogromen satelitski krožnik. Ni denarja za posteljo, ampak TV mora bit. Ni ravno za razumet.
Vsepovsod lahko vidiš kup problemov. Ampak se počasi zavedam, da ne potrebuješ iti ravno na konec sveta, da odkriješ revščino. Če imaš odprte oči, jo lahko vidiš že pred domačo hišo, v lastni vasi. otroci so zlorabljeni in izkoriščeni tudi v Sloveniji. Kar je pomembno je to, da se najdejo ljudje, ki si ne zatiskajo oči pred tem, pač pa so pripravljeni pomagati ... preko izobraževanja, socialne ali materialne pomoči in predvsem dobre volje. Takih danes manjka. Opažam tudi, da je tukaj prostovoljstvo bolj razvito. Otroke že na popoldanskih aktivnostih spodbujajo k prostovoljnemu delu. Mi smo še daleč zadaj. Vsak samo pričakuje neko plačilo, ker sicer delo ni nič cenjeno. Jao, jao, kaka pamet.
Sabina je prejšnji teden odšla v Brazilijo. Enomesečni misijon med sirotami. Pogrešam njen smeh ob kavi in pripombe na moje napake … taka družba je kakor ogledalo in karikatura hkrati, ki te od zadrege hitro pripelje do dobre volje. In kaj zdaj? Sej ni umrla, samo na počitnice je šla … No, počitnice … šla je pomagat misijonarjem v Brazilijo. Daleč od naših ustaljenih predstav, daleč od našega blagostanja in resnobnosti.
Odločil sem se, da njene odgovore na moje e-maile »Kako si?«, objavim tudi na straneh male miselne tržnice. Morda koga zanima, kaj novega izve, se nad čem čudi … in verjamem, da bomo tako podrli delček naše ljube, tradicionalne in delno potrebne zaplankanosti. Vabljeni k branju! In komentiranju …
Najprej hvala vsem, za komentarje in spodbude. Ja, gnev in cinizem sta nekako notranje povezana ampak njuna pojavnost predstavlja fenomen zase. Kam naj dam to, če ne na blog!? V službi? Me zaprejo, izobčijo in skrivaj skurijo na grmadi … hec. Na ulici ali v trgovini? Hm, tistemu, kar uglajeno pravimo »ustanove za mentalno higieno«, so na vsakem koraku in nikoli prepolne, kakor naši zapori. Ostane blog. In vi, ki to berete. In jaz, ki to pišem. V bistvu, smo vsi malo "art".
Zadnje dni sem imel dolg odzivni čas, ker me na blogu skoraj ni bilo. Počitnice? Ne. So-pripravljam novo mašo v Grosupljem in sklepni del (zadnji mesec) zahteva koncentracijo, prisotnost na terenu, energijo, zbranost in hitro odzivnost. Nekaj sem še packal za diplomo ampak to poglavje sledi šele po 12. juliju. Vem, prej je šola potem ostalo ampak … ko odprem datoteko z diplomo … se hitro »porolam« do konca in potem jo tudi hitro zaprem.
Kaj novega? V zadnjih štirinajstih dneh sem potiho spremljal imenovanje novega škofa v Trstu. Obrobno škofijsko mesto, ki ne zbuja velikih apetitov med italijanskim klerom, je povzročilo, da je cel seznam kandidatov »ušel« tej službi. Doletelo je msgr. Crepaldija, dosedanjega tajnika Papeškega sveta Pravičnost in mir. Iskreno povedano, slednji je imel višje apetite (kak rdeč klobuk) ampak po končanem (so)pisanju nove okrožnice »Caritas in veritate« (za Božjo voljo, ne prevajajte naslova!!), so ga dodelili Trstu. Moje upanje je, da bo znal prisluhniti medkulturnim silam, ki tako globinsko zaznamujejo mesto in njegovo okolico. Lahko bi rekli, da gre za habsburški London – s patino zgodovine in sodobnimi potrebami.
Okrožnica Caritas in veritate. Od včeraj je na voljo v šestih jezikih a žal, v medijih skoraj spregledana. Zakaj? Ker ljudje potrebujemo ikone, mite, sanje … posebno v časih konzumističnega materializma. Govorim o pogrebu »kralja popa«, ki je zasenčil poplave, G8, okrožnico, 90.000 brezposelnih (o katerih nihče noče pisati), prazna skladišča Karitasa, pogreb v Viareggiu, Kitajska in še kaj.
Vsi tej dogodki so samo dogodki, ki ne morejo parirati s simbolom. Ikona. Tukaj se lahko ustavimo za trenutek. Smo res tako izropani, da potrebujemo ikone fizične metamorfoze kot vzornike? Kot vodnike? Morda jih, ker je tudi naše življenje nenehna metamorfoza – spreminjanje – stališč in idej. Smo iskalci – to drži – a brez istovetnosti ne bomo nikoli našli tistega, kar iščemo. In torej zakaj sitnarim? Sitnarim, ker so dogodki povezani z našimi sosedi, družinami in družbo večjega pomena, kakor neka ugasla zvezda na drugem koncu sveta. Ampak raje zasledujemo sanje … tudi take, ki nam jih ponujajo iz dežele, ki je ni. Neverland.
Objave
