Tipologija voznikov ... in njihovih avtov

Poletni meseci ... bom kar nehal tukaj z romantiko, ker v tem kar sledi ni prav nič romantičnega. A ste kdaj opazovali kako vozijo ljudje okrog vas? No, meni se včasih vse dlake naježijo! Sebe nimam za zglednega voznika, ker sem že X krat zvil pločevino ... pa vseeno se lahko pohvalim, da da samo pri nizki hitrosti. Torej ... ne nevaren ampak n-e-r-o-d-e-n! Vseeno, po tem, ko redno prevozim večkrat mesečno kar visoko število kilometrov na naših in tujih avtocestah, sem se odločil, da napišem neko sholastično tipologijo voznikov. K stvari ...


I. tip voznika ali "Kako lepa je narava". To je voznik (v veliki večini so voznice ali starejši ljudje), ki imajo ogromno časa in po regionalni cesti, kjer lahko peljemo 90 km/h - oni vozijo 60! Tebi se mudi, čakajo te, vlak ti bo odpeljal ... voznik pred tabo pa ravnokar iz dobrega kosila, z rahlim dremežem v očeh peljejo počasi in občudujejo naravo. Tvoje "blendanje" in trobljenje nima nobenega učinka. Torej jih prehitimo? A ja, prehiteti ne moreš, ker mimo pelje kolona vozil in če le-te ni, si v ovinku! In kaj vozi pred tabo? Tako majhen avto, da če ga nimaš kje parkirat, ga lahko vzameš s sabo v torbici. Povejmo še dobro lastnost: oni ne povzročajo prometnih nesreč - zaradi pa so povzročene!

II. tip voznika ali "Ravnokar iz trgovine". Pelje nekoliko hitreje, ker ima v prtljažniku torbo polno zamrznjene hrane ali sladoledov in v strahu, da se ne bi vse raztopilo, na semaforjih hitro pospeši in se ne ustavlja pešcem. Taki vozniki redno uporabljajo smerne kazalce (= žmigavce), hitro speljejo in upoštevajo prednosti. Povprečni ljudje s službo, družino, hobiji ... Vozila v tej kategoriji so povprečni francoski ali azijski avti, varčni motorji, urejeno zavarovanje in ostala dokumentacija. Avto je rahlo prašen in blaten a celostno gledano, kar negovan.

III. tip voznika ali "Voznik z ustavnimi pravicami". To so vozniki, ki na avtocesti vozijo povprečno 150 km/h, ne poznajo žmigavcev, izsiljujejo prednost in zato si napačno domišljajo, da imajo ustavno pravico imeti popolnoma prazen prehitevalni pas - od Kopra do Maribora. Če se kaj pojavi na njihovi poti sledijo naslednji ukrepi: razdalja do prednjega vozila cca. 1 m, živčno vijuganje med prehitevalnim in voznim pasom ter iskanje poti naprej. Tukaj se nahajajo vozila srednjega cenovnega razreda, ki kljub vprašljivi varnosti doživijo s strani svojih imetnikov vsemogoče vragolije in ekstremne pogoje.

IV. tip voznika ali "Imam hud biznis". Vozniki te kategorije imajo samo makine! V poštev pridejo nemški prozivajalci avtomobilov višjega cenovnega razreda. Čeprav s starim vozilom, si lastniki napačno domišljajo, da je cel svet njihov. Dodatno znižano podvozje, srebrna antenca in kljuke, temne šipe, ojačan izpušni lonec ... so samo nekatere nujne kategorije takega avta. Običajno je na lising ali pridobljen z denarjem vprašljivega izvora. Vožnja takega voznika je nevarna, divja, arogantna in pozna varnostno razdaljo nekaj manj kot 20 cm - na avtocesti! Pri živčnem "blendanju" za svojim avtom svetujem umik med tovornjake in strpno čakanje boljših časov ... V čem je biznis? Prepuščam vaši domišljiji.

V. tip voznika ali "Na pot v porodnišnico". Kar težko zberem primerne besede za ta opis. Vzemimo najhujše iz zgornjih štiri in mirno lahko dodamo vožnjo po odstavnem pasu. Mrhovniarska drža teh odžiralcev intervencijske poti jim ne dopusti pogledati v oči ostalih v koloni ampak z vsemi štirimi smernimi kazalci in dolgimi lučmi želijo dati vtis, da so imenitne osebnosti na nujni vožnji z neodložljivimi obveznostmi ... kakor na poti v porodnišnico!


Se s katerim od teh indentificirate?

Skala

Jaz pa ti povem: "Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih."

Mt 16, 18-19

Žena in deklica

Evangelij današnje nedelje, kljub svoji dolžini, predstavlja dva močna prizora, ki prinašata pred naše oči pomen in vlogo, ki ju Jezus daje ženskam. Vzemite si čas in preberite evangelij …

Prvi prizor: krvotočna žena se dotakne Jezusove obleke in ozdravi. Otroci ali površni poslušalci bi mislili, da je Jezusova obleka nekaj posebnega, magičnega. Ne ozdravi zaradi obleke, ker bi ta bila magična, ampak zaradi vere. Ozdravljenje, in posledično zdravje, je že bilo v njej ampak lahko rečem, da si ni upala biti zdrava.

Moje misli tukaj odplavajo iz bibličnega besedila k vsem tistim ženskam, ki si ne upajo v polnosti živeti svoje ženskosti, svoje nežne plati, svojega dostojanstva in časti, ki jim pripadajo. Morda zaradi razmer v družini, na delovnem mestu ali zaradi vzgoje »proti nečimrnosti«. Napaka! V tem evangeliju lahko vidimo, da Jezus omogoči vsakemu človeku, da je tisto, kar mora biti. To pomeni, da smo istovetni s svojo naravo in uresničeni ljudje.

Evangelist Marko v ta evangelij »stisne« dva prizora, da pokaže kontrastnost in moč. Kontrast med žensko in moško vero. Medtem ko žena samo z dotikom ozdravi, moški – oče mrtve deklice – potrebuje še Jezusovo besedo in znamenje. Morda je ravno to tisti most, med vsebino današnje nedelje in jutrišnjim praznikom.

Drugi prizor: mrtva deklica oživi. Prvo vprašanje – zelo spontano – ali je bila res mrtva ali je samo spala zaradi kake bolezni. To ni niti tako pomembno. Čudež ni osredotočen na deklico kot na subjekt pripovedi ampak kot na objekt Jezusovega delovanja. Pomembno je, da ozdravitev pripomore k veri njenih staršev, sorodnikov in drugih, ki so prizor videli.

Podobe v Markovi pripovedi so zelo močne. Tako koncentrirane in zgoščene, da vsak predmet, kraj, opis ali beseda potrebujejo nek svoj ključ za razumevanje. Za celoten Markov evangelij lahko rečemo, da nosi v sebi bistveno vprašanje: »kdo je Jezusov učenec?«. To je vidno tudi tukaj saj se lahko vprašamo tako po veri krvotočne žene kot tudi po veri tistega očeta. In tudi po naši …

S kančkom ironije in cinizma v naših cerkvah prebiramo evangelij osredinjen na ženska lika ravno na dan pred »moškim« praznikom. Praznikom apostolov Petra in Pavla, praznikom duhovniških posvečenj. Morda kot opomin, da kljub vsemu, pred moškim praznikom, ne smemo spregledati niti ženskega lika.

p.s. A ja, že ko govorimo o apostolih … ste opazili, da žena je krvavela toliko let, kolikor je bila deklica stara in to je toliko, kolikor je bilo apostolov!?

Sreča

Prišel je čas, da pokomentiram rezultate mini ankete, ki je v minulih tednih potekala na tej spletni strani. V ospredje sem postavil druge teme zato šele zdaj odpiram to poglavje.

Zanimala je me sreča … Koliko smo srečni in kaj »povzroča« srečo. Večina vas je oddala glas, da ste srečni. Zadovoljivo! Nihče ni rekel, da ni srečen ali ni nikoli srečen.

Presenetilo me je, da ste ocenili kot največja vira svoje sreče, družino (66%) in vero (66%). Drugo mesto sta si prislužila prijatelji in prosti čas s 44% ter na tretjem mestu najdemo zdravje. Partner in hobiji pa zgleda da prinašajo malo sreče ali jih nimate …

Mala anketa se navezuje na raziskavo, ki jo opravljajo na univerzi Harvard v ZDA. »Kdo je srečen?« in »Kaj prinaša srečo?« sta dve temeljni vprašanji s katerimi so začeli pred štirimi desetletji analizo o sreči.

Vzeli so najboljše študente, iz najboljših družin, z najboljšimi ocenami, z najvišjim IQ … vzeli so smetano! In opazovali njihovo življenje, leto za letom. Po nekaj desetletjih dela cele raziskovalne ekipe, so ugotovili, da sreče ne prinesejo ne denar, ne kariera, ne uspeh ali dobra služba. Srečni so bili tisti, ki so imeli dobre prijatelje in širok družinski krog, ki morda niso blesteli v ocenah ampak so s trdim delom prišli do stabilnega položaja.

In morda recept za srečo, ki ga tako pogosto propagirajo velike multinacionalke, povoščene naslovnice revij, reklamni plakati kjer je vse v »akciji« ... nam je bliže kakor si sploh mislimo.

Proti naravi

Narava je pač narava. Ta misel me je držala v ponedeljek. Danes pa sem se lotil svoje pisalne mize in knjižne police. Med pospravljanjem, sem spet vzel v roke knjigo, ki me je spremljala to zimo. Da, še enka knjiga - sem pač bibliofil (raje kot kaj drugega) in si ne morem pomagat, da ne bi plezal po knjižnih policah in obiskoval knjigarne. Knjiga torinskega antropologa Francesca Remottija, z naslovom Contro natura (Proti naravi), je zapisana kot poglobljena in utemeljena študija človeške narave. Spet narava. Tokrat pa vseeno malo bolj znanstveno ...

Tisto, kar na hitro rečemo "Pa to ni naravno!", postane v knjigi stvar razprave. Ureditev družine, družbeni in medsebojni odnosi so v knjigi postavljeni pod drobnogled.

Poglavje - med mnogimi - ki me je pritegnilo je bilo o poligamiji. Tema o kateri se v naši družbi ne razpravlja in se tudi razprava zdi nepotrebna, je v resnici med nami prisotna, kot aktualno stanje družbe. Na islamski svet pogosto gledamo, kot na slabo ali pomanjkljivo družbeno urejenega. Zaradi poligamije naj bi bili možje privilegirani, žene zapostavljene ... Vendar ni povsem res.

Islam razume poligamijo, kot antropološko in družbeno možnost bodisi za moške kot za ženske. Že res, da so v prvi vrsti ženske zapostavljene, ker jih moški »izbirajo« toda običajno starejši moški izbere mlajšo nevesto. Moški ima lahko več žena in … ko dopolni naravni življenjski tok, si žena poišče novega moža. Tudi to je oblika poligamije. Še kar pravična.

Drugi poudarek na tej temi je poligamija v Evropi. Recimo, da je pri nas ni … toda je! Res je, da sklepamo poroke na principu »en moški in ena ženska« toda podatki Eurostata kažejo, da v Evropi živi nekaj več kot 70 % parov v nezvestobi. Ali ni to »poligamija«? Ne smemo spregledati prostitucije, ki cveti in poganja naprej pomemben del sive ekonomije. Ali ni tudi to »poligamija«?

Knjiga opisuje številne primere družbenih ureditev, ki omogočajo prenašanje tradicije in ohranjajo družbo bolj »zdravo« kakor je naša. A pogosto tega ne razumemo zato hitro označimo kot »ne naravno!«.

Cilj knjige je pokazati tudi druge kulture, načine in družbene običaje, ki nas lahko česa novega naučijo. Zahodni človek je preveč utesnjen v miselne kalupe, ki jih skuša premostiti s stigmatizacijo a s tem zapade le v še večje tesnobe.

Iskanje odprte misli pomeni razumeti stanje, okoliščine, zgodovino in celosten spekter razmer, ki so do tega pripeljali. Prava pot do take drže je čudenje, iskanje odgovorov in dobro odprte oči za nova spoznanja. Morda se še kaj novega naučimo. Morda pa, na naše veliko presenečenje, je tudi kaj »naravno« …

--------

Podatki o knjigi:
Avtor: Francesco Remotti
Naslov: Contro natura
Založba: Editori Laterza
Strani: 281
Cena: 15 €

Triglav

O sveti, silni - v tvoji večni senci
klečali so še naši praočetje
in vreli v senčno tvoje so zavetje
neusahljivih naših src studenci.

O sveti, čisti - megle jedke pene
zmehčale niso tvoje rasti trde,
vse zemlje in neba grmeče srde
pokojno so odbile tvoje stene.

Če vse, kar nam je ščit in meč, se zruši,
bleščal še vedno svet boš v naši duši
in vse bo podlo, kar bo strahopetno,

vse bo mogoče, kar bo neverjetno,
in še v omahovanju sebe svest
se zdramil rod bo v siju novih zvez.

Alojz Gradnik

Zakaj?

- "Zakaj?"
- "Zato, ker ... no, ne vem več odgovora!"
- "Zakaj ne?"
- "A me moraš vedno spraševati take neumnosti!?"

Nekako tako najpogosteje zgleda pogovor med radovednim otrokom in staršem, ki je že na robu z živci. In v tej liniji se giblje ritem mojega današnjega dne. Spraševanjem in živčnim odgovarjanjem samemu sebi z odgovori, ki niso pravi in jih pravzaprav sploh ni!

Morda od tega zapisa ne boste razumeli prav veliko. Tudi posebne globine ni saj ni namenjen šopirjenju modrosti ali odkrivanju neke novosti ... pač, danes je tak dan in danes gre vse tako, kakor ne bi želel, da bi šlo. Rad bi dobil kak odgovor več a očitno je obdobje finančne krize zajelo tudi odgovore in odgovarjanje odgovornih. Odgovorni so zato, da dajejo odgovore. A ni logično?

Logično že, realno pa ne!

Danes je skratka dan, ko je bilo od budilke dalje bolj ali manj vse na robu in večer je rob prekipel ... Postal sem kralj! Okronal me je čudovit glavobol, ki se je usedel na mojo glavo kot težka krona polna draguljev. Glavobol polni mojo lobanjo že skoraj s transcendentnimi zvoki onostranstva. Ne, nisem ničesar pil ali kadil ali vohal ... narava je pač narava. In danes je pač tak dan.

Morda pa bi šel spat. Zakaj? Ker če še kaj napišem ... me pridejo iskat! Zakaj?

...

O strahu in ...

Danes bi rad skupaj z vami razmišljal o negotovosti, strahu in nezaupanju. Seveda ne o tisti otroški predstavi, ko se negotov mlad človek boji svoje sence – in mu takrat seveda zagotavljamo, da je »strah okrogel, znotraj pa ga ni nič«. Želim namreč razmišljati o tistem življenjskem, eksistencialnem strahu, ki ga je kljub znanosti in napredku v našem življenju še zelo veliko. Samo pomislimo, kolikokrat smo v življenju povsem nemočni – ko se razdivja narava s svojim vremenom: dež, viharji, poplave, strela, suša … Kako lahko samo vzdihujemo ob potresu … Dogajajo se prometne in letalske nesreče … Tudi ob smrti nemočno dvignemo roke in se tolažimo: to je pač še edina pravica na svetu. Smrti pač ni mogoče kupiti.

Težko bi ugotovili, ali sta naša negotovost in strah upravičena, dejstvo pa je, da obstaja in da smo pred mnogimi stvari nemočni. Zanimivo je, da si to težko priznamo. Večinoma smo samozavestni, skušamo vse narediti sami, hvalimo se, kaj vse zmoremo.

Takrat si domišljamo, da Boga ne potrebujemo. Če ga že imamo v čolnu našega življenja, pustimo, da spi. Kot da ga ni, kot da zmoremo vse sami. Saj smo in imamo strokovnjake, znanost, stroje. Seveda, vse do takrat, dokler se nam ne zalomi.

Govorim namreč o dogodku iz Jezusovega življenja, ko je bil s svojimi učenci v čolnu na Genezareškem jezeru. Preprosto so ga vzeli s seboj in Jezus verjetno zaradi utrujenosti spi oz. drema na krmi. Lahko bi rekli: eden izmed ribičev, ljudi, nič nenavadnega. Morda še najbolj slaboten med njimi, ker je zaradi utrujenosti zaspal.

Vendar pa je drugače, ko se začnejo težave. Vihar na jezeru je lahko tako močan, da ogroža življenje. Tudi, če so bili apostoli ribiči – danes bi rekli profesionalci. Pred zakoni narave so bili nemočni. In vse do takrat – dokler niso začeli valovi pljuskati v čoln in se začeli potapljati. Jezus, Bog pa je spal.

Ali ni podobno v našem življenju? Dokler je vse dobro in vse zmoremo, se ne zmenimo za Boga. Pustimo, da spi. Obnašamo se, kot da ga ni in ga ne potrebujemo.

Ko pa Jezusa Boga zbudimo, mu najprej očitamo. Kako da ti ni mar, da nas je zadela nesreča. Skoraj da ga obtožimo, češ: Ti si kriv, da se potapljamo. Ali pa vprašanje: Kje in kakšen je Bog, da dopušča, da se pojavljajo tragedije – potresi, letalske nesreče, vojne, recesija .. Koliko je področji, kjer je za vse Bog kriv, mi pa ga obtožujemo!

V odgovoru je bil tudi Jezus dokaj zafrkljiv. Učenci se v čolnu potapljajo in se nemočni borijo za življenje, on pa jih draži: Ali je vas strah? Se bojite? Kaj nimate vere? Ali ne zaupate?

In ker ni ostal le pri besedah, v trenutku umiri vihar. Brezveterje je bilo popolno, prepadenost apostolov pa popolna.

V Jezusu, spečem mornarju, so prepoznali Boga in njegovo moč. Ne more kdor koli gospodovati silam narave. Te tudi po dva tisoč let po Jezusovem življenju niso pokorne človeškim zakonom. In verjetno bo tako še kar nekaj časa …!

Ni namreč težko priznati svoje človeške nemoči. Drugačno pa je vprašanje, ali se človek v stiski zna odpovedati svoji prepričanosti vase in prositi za pomoč. Čeprav v svoji nebogljenosti najprej obtožujemo in šele ko smo dokončno na tleh morda tudi prosimo.

Lahko pa se seveda tudi vdamo in rečemo, da pač ne moremo ničesar storiti. Da je pač taka usoda in si želimo čim bolj hitrega konca.

Vendar pa mislim, da take vrste razmišljanje ni vredno človeka in njegovega duha, razmišljanja, hrepenenja in iskanja sreče. Človeško srce je namreč nemirno, dokler se ne spočije v Bogu.

Andrej Sedej

Twitter - da ali ne?

Večkrat sem naletel na govor o Twitterju. Tu pa tam najdem na internetu kak članek ... nekje ga samo bežno omenjajo, drugod propagirajo in spet drugje svarijo. Torej ...

Kaj je to? Ga kdo že uporablja? Mi ga (od)svetujete?

Zanima me vaše mnenje. Hvala ...

Tistim zunaj - eksoterični zapisi

Konec. Konec dobrega branja. Knjigo sem kupil že lani v knjigarni Mohorjeve na Nazorjevi v Ljubljani in s svojimi kratkimi prispevki je odličen pripomoček za krajše ali daljše trenutke prostega časa. Končal pa danes. In še rahlo "zdrogiran" od vsega absorbiranega hitim k pisanju, da se ne bi kaj izgubilo ...

Avtor, Gorazd Kocijančič, ponuja bralcu strnjene povzetke in recenzije pomembnih knjig v slovenskem prostoru, svoje kolumne in razmišljanja ter v razdelku »Varia« tudi nekaj neobjavljenih esejev. Moram priznati, da jezik je vse prej kot preprost a glede na avtorstvo … bi skoraj to tudi pričakoval.

Knjiga je veliko delo, ker na sintetičen način združuje velike filozofske mislece, krščansko tradicijo cerkvenih očetov in sodobno (post)moderno idejo. Hkrati pušča bralcu možnost novih idej in pogledov saj v povedanem / zapisanem / najdemo občutek zapuščenosti. Kakor tančica …

In kaj je rdeča nit vsega? V prvi vrsti avtorjev slog, ki daje pečat delu. Drugo mesto pa zavzema konsistenca misli, ki se ne izneveri sama sebi in je zavezana resnici. Zato me je nagovoril citat, ki ga avtor navaja:

Če bi se Bog mogel odvrniti od Resnice, bi se jaz oklenil Resnice in bi zapustil Boga.

Mojster Eckhardt, pridiga Mulier, venit hora

--------

Podatki o knjigi:
Avtor: Gorazd Kocijančič
Naslov: Tistim zunaj - eksoterični zapisi
Založba: Kud LOGOS
Strani: 288

Rast

Danes bi rad, da skupaj iščemo in razmišljamo o zelo preprosti izkušnji: kaj pomeni rast, napredovanje in življenje. In seveda ob tem, kako je v to dogajanje vključeno upanje in zaupanje.

Verjetno ste že kdaj videli, kako iz razpoke v trdem asfaltu raste drobna rastlinica ali celó cvet. In prepričan sem tudi, da ste se čudili majhnemu semenu in se spraševali, od kod in na kakšen način je v tej drobni stvarci toliko življenjske energije, da pririje iz zemlje, da zaživi in raste.

Sicer pa to izkušamo praktično vsak dan: na vrtu in v sadovnjaku, pri rožah in tudi pri živalih. Tudi pri ljudeh ni bistveno drugače. V tistem drobcenem začetku, v semenčecu in jajčecu je skrito vse: dedne lastnosti, velikost, barva las in oči, značaj in obdarovanost. Vse drugo, če rečemo preprosto – je samo nadaljnja delitev, množitev in seveda rast.

Rast pa je znamenje življenja in napredovanja. Od prej do potem, od manjšega k večjemu, od preprostega k bolj zapletenemu, od neizobra­ženosti k znanju, od krivice k resnici, od grešnosti k svetosti. Rast je vedno usmerjena v polnost življenja, gniloba pa je umiranje in propad.

Kako pestro in raznoliko je področje rasti. Ne le v rastlinskem, živalskem in telesnem pomenu. Pri naši človeški rasti lahko govorimo tudi o duševnem in duhovnem napredovanju. Duševno področje, ki ga opredeljuje psihologija pokriva področje doživljanja, čustev, obnašanja in odzivanja. Koliko je lahko pri tem odzivanja, rasti in napredovanja, pa tudi padcev in novih začetkov. Še bolj skrivnostno in zagonetno je duhovno področje, ki ga zaznamuje vprašanje osebnosti, notranjega razmišljanja in smisla življenja. V to razsežnost sega tudi človekov odnos do življenja, smrti, Boga, večnosti.

Torej lahko tudi na duševnem in duhovnem področju zasledujemo zakonitosti rasti: v vzgoji, učenju in poučevanju, na kulturnem in verskem področju. Morda to od nas zahteva nekaj več miselnega napora, vendar pa tudi pri tej vrsti rasti, veljajo iste zakonitosti, ki so položene v naravo.

Recimo: čudenje, velikanska moč življenja, upanje na uspeh, zaupanje, da se bo srečno končalo.

Sveti pismo in še posebej Jezus v evangeliju velikokrat govorita prav o teh zakonitostih. Ne le zato, da bi razlagali zakonitosti narave, temveč zato, da bi ob izkušnjah iz vsakdanjega življenja lahko tudi prepoznavali Božje življenje, ki ga imenuje tudi božje ali pa nebeško kraljestvo.

Tako je npr. v Stari zavezi omenjen majhen vršiček cedre, ki je sicer imenitno in mogočno drevo. Bog bo iz tega neznatnega začetka naredil ponosno drevo, v čigar senci bodo počivale ptice in vse, kar leta po zraku. Podobno Jezus v evangeliju: prilika o gorčičnemu zrnu, ki je najmanjše med semeni. Iz njega zraste tako velika rastlina, da lahko na njej počivajo ptice. Pa še veliko drugih »rastlinskih« podob lahko najdemo v evangelijih: o zrnu, ki se ga vsadi v zemljo, o sejalcu, ki seje tudi med trnje in kamenje, obrodi pa le tisto, vsejano na dobro zemljo; pa prilika o pšenici in ljuljki (plevelu), o rastočem žitu …

Z vsemi temi prilikami nam Bog želi sporočiti, da je tudi vse božje delovanje v nas podvrženo zakonitostim rasti. Da se začenja s skromnim in neznatnim. Da je zgolj drobno seme dovolj za začetek. Da je vse, kar je dobrega, lepega in plemenitega korak na poti k Bogu. Tako kot pravi misel: "Tam, kjer sta dobrota in ljubezen, tam je Bog".

Vendar moramo upati in zaupati. Sejmo semena dobrega in plemenitega. Bog in Božje kraljestvo bo raslo v našem življenju in pri vseh, s katerimi živimo.

Andrej Sedej

Teža besede

Aktualnost dogodkov, ki so se in se še odvijajo okrog nas, v naši soseski, mali pokrajini, državi in Evropskem prostoru kličejo k treznemu razmisleku. Tako pogosto odidemo izpred televizorja ali računalnika z internetom, da se nam zdi, da je prav tako res. Vse res!?

Brezplačniki, rumeni tabloidi in črna kronika poskrbijo, da smo zaskrbljeni nad samimi sabo in spregledamo resnične težave. Naše oči se ustavijo tam, kjer jih ustavijo uredniki in naša ušesa slišijo zvok, ki ga morajo slišati. Pa je to vse? Poglejmo malo drugače. Oh ne, nič polemičnega, brez skrbi, samo bobu bomo rekli bob. Vsaka beseda ima svojo težo.

A se vam ne zdi nekoliko neobičajno, da so tiste prikupne živalce s katerih na našem Krasu pridelujejo tako plemenite mesnine, postale naenkrat tako nevarne? Začenjam s temo, ki me je prestrašila saj so vsi govorili o »pandemiji«, »sodobni kugi 20. stoletja« ali »iztrebljanju populacije v nekaj sto milijonih ljudi«. No, če smo pretiravali z dolarskimi milijoni, ni pravilo, da moramo tudi z demografskimi.

A vseeno, v hladilniku sem imel samo še piščančjo salamo zato je morala priljubljena mortadela počakati na trgovinskih policah. Nekaj pomislekov glede čudne gripe še vedno ohranjam. Moč tiskane besede. Gripa, ki se seli iz pujsa na človeka in iz človeka spet na pujsa? Kako, virus nenadoma mutira? A se je kdo poljubljal s prašiči? Še bolj pa je zanimivo, da nihče – ne javnost in niti politiki ali zdravstvene organizacije – se niso vprašali kako je do tega prišlo. Vsi smo bili zaposleni s strahom, celo tudi mnogi brezposelni, da ne bomo kihnili dvakrat več kakor običajno in smo čakali kdaj bo prvi smrtni primer prečkal našo mejo.

Oprostite, ampak tako pričakovanje Matilde je nekoliko neokusno. Hitro smo opazili, da ta moderna gripa na stari celini ni tako nevarna kakor v novem svetu in smo se nekoliko oddahnili. Medtem pa smo pustili gospodarstvenikom in finančnim čarodejem čas, da so naredili malo reda na svetovnih trgih. Preusmerili smo pozornost od brezposelnosti, ki v Italiji se spogleduje s številko dva milijona in v Sloveniji bo verjetno konec leta dosegla sto tisoč ljudi, k vprašanju na drugem koncu sveta, ki pri nas zdravimo s škatlico tablet. Tokrat je bila cena visoka! A tudi to je cena zapisane besede.

Prav tako visoka je cena, s katero sindikati in sindikalisti nagrajujejo svoja polna usta obljub. Zavzemajo se za nizke plače zaposlenih a hitro vidimo, da so njihove plače krepko nad delavskimi. Ali je še kaj, česar nismo razumeli?

Da, nismo razumeli, da brezglavi tek za kapitalom nima dolgoročnih sadov. V Slovenski prestolnici smo bili priče reprogramiranju kreditov t.i. tajkunom medtem ko skladišč Karitasa ni reprogramiral nihče. V samem osrčju predvolilne kampanje v Evropski parlament, ko smo bili vsi Evropski in smo mahali z zlatimi zvezdami na modri podlagi, smo lahko opazovali mistifikacijo in idealizacijo totalitarizma, ki je držal malo podalpsko deželo krepko daleč od evropske demokracije. Totalitarizem, ki so ga naši starši s plebiscitom spodili skozi glavna vrata se zdaj vrača skozi okno. Obujanje spominov starejših na tiste čase, »ko je bilo tako lepo« in mladinska želja po upornosti sta lahko zelo nevarna. Morda bi kazalo malo manj govorit in kaj več konkretnega narediti. Demokracija ni nadvlada množice nad posameznikom ampak edina oblika dialoškega prevzemanja odgovornosti v družbenem prostoru, ki zavzema vsakega človeka.

In ravno mali človek je prišel do izraza, ko smo strmeli v angleško pevko in občudovali »angelski glasek«. Glas, ki je prevzel tako domačo kot svetovno publiko saj na spletnem portalu je v manj kot mesecu dosegla več kot sto milijonov obiskov. Fenomen. Sopomenka za slednjo besedo pa je tudi prikazen … tako kot nenadna pojavnost italijanskega prvega ministra na nekem rojstnem dnevu. Že dovolj napisanega. A zanimivo kako se v medijih prodaja vsaka novica, vsak škandalček in neumnost. Morda pa ni niti toliko neumno, če povzroča razpad zakona. V Italiji živi približno 60 % razporočenih ali ločenih ljudi. V Sloveniji zakonska zveza traja povprečno 13,8 leta in posledica tega je 36,6 % razvez. O tem bo še tekla beseda ... ne gremo tako poceni skozi.

Težko najdemo pravo in umirjeno ravnovesje v tej zmedi, ki nam jo povzroča zunanji svet. A kristjani imamo prednost. Kristus nas tolaži in pravi: »Izročil sem jim tvojo (Božjo, op. a.) besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« (Jn 17, 14). Identiteto bomo našli v tem, da bo imela tako Beseda kot beseda pravo mesto in pravo težo v našem življenju. Reprogramirajmo težo Besede.

Objavljeno v mesečniku Naš Vestnik v Trstu - junij 2009.

Ta kratek teden

Konec delavnega tedna. Jutri praznik, petek je namenjen diplomski nalogi in sledi vikend. Čeprav je bil teden "kratek" je bil tudi zelo intenziven. Globalno gledano ... je vse ok. Recimo pod kontrolo. Kaj je bilo ta teden na najvišji točki? Skrb, da bom končal diplomsko nalogo pravi čas z upanjem, da bom dobil redno službo. Vsekakor je merilo za delo veselje. Mislim, da mora biti ekonomska plat pri vsakem delu bolj za povračilo stroškov, kakor za primarni cilj. Pomeni tudi ustrezno nadomestilo za odgovornost, opravljene naloge, zahtevnostno stopnjo ...

En kratek resume'? V medijih opažam, da se objave o Karitasu in revščini pri nas zmanjšujejo kar ne pomeni, da smo država udobja ampak, da so politiki preko uredništev prinesli pred naše oči povsem druge teme. Ta teden je bilo na področju Cerkve več govora o financah in političnem udejstvovanju katoličanov (morda zaradi volitev v EP) ter nekaj odmevov na poročilo iz Irske. Irska. Hm, boleča tema. Mislim, da je to laboratorijski primer Cerkve, ko so odpovedali konrolni mehanizmi na vseh potrebnih ravneh in je posameznik prevladal nad skupino. Kar pa najbolj preseneča je številka 35.000. To je številka ugotovljenih žrtev od od leta 1930 do leta 1990.

Ne vem kaj naj dodadam a dejstvo je, da je Cerkev (tako na lokalni kot na globalni ravni) s tem izgubila veliko mero kredibilnosti in pristnosti. Tisto pristnost, ki ji jo daje Karitas pa tudi prostovoljno delo številnih ljudi.

Obdobje ki je videlo te zločine je bilo res kratko ... a zelo intenzivno! V ogled bi svetoval tudi film Sestre Magdalenke, ki prikazuje del zgodbe, ki se je dogajala na Irskem. Seveda film po eni strani karikira in mistificira dogode a po drugi, nam približa podobo tega, kaj lahko pomeni huda bolečina.

Evropa odloča - koga izbrati?

Med vsemi kandidati, ki v predvolilni kampanji obljubljajo gore in morja, se sprašujem tudi o njihovi primernosti. Ene je verjetno zamikala zajetna plača (nekaj čez 4.000 € mesečno) plus še vsi dodatki in kriti stroški, druge pa verjamem, da zanima skupna prihodnost. Evropski parlament ima skupaj 1,2 mld € proračuna in od tega cca. 400.000.000 € (da, cifre so vse prave) gre za poslanske plače in ostale stroške kadra (pošta, telefoni, potovanja, poslovna darila ...) kjer pa se žal zgodi, da letno tudi nekaj sto tisoč evrov konča v nekakšno pralnico denarja. Nihče ni popoln. Zato velja toliko bolj trezen premislek komu dati svoj skromen glas.

Najmlajša kandidatka, je bila rojena leta 1990. Ne, ni napaka. Presodite sami, če je tak emšo primeren za sedet na tistem modrem fotelju. Prepričajte me v nasprotno ... Čakam! Ostali pa puščajo izboru svoje meje in svoj prostor.

Ko izbiramo kandidata ali stranko je prav, da imamo v mislih stranko v Evropskem parlamentu bolj kot nacionalno stranko in izpustimo - vsaj enkrat - tisto vprašanje "ali je ta naš?". Dragi moji, vsi so naši! V Evropskem parlamentu se poslanci razporedijo glede na politični program in tako končajo v povsem drugačne vode, kot so navajeni pri nas.

In koga izbrati? Tistega kandidata ali kandidatko v katerega verjamete, da bo najbolje zastopal barve naše zastave, ki bo sposoben inovacije in drznega povezovanja tudi z ostalimi poslanci. Glas si zasluži tisti, ki zna odpreti nove teme in preko svojega političnega dela vidno izboljšati življenje vseh prebivalcev Evrope. Krogec na volitvah naj gre tistemu, ki bo poleg na ekonomsko blaginjo namenjal svojo pozornost etičnim temam in svoj program približal Schumanovim idealom.

Morda ima kdo že predinfarktno stanje zaradi tega Schumana toda brez njegove daljnosežne vizije bi bili danes na povsem drugačni poti. Če bi sploh še kje bili ... V svojih spisih opisuje Evropo kot blestečo zvezdo, ki ne potrebuje vzora v drugih državah ampak je sama lahko zgled. In v ta izziv se moramo spustiti, da bomo iskali najboljšo pot.

Evropa odloča - informacija

Ko razbiramo in razglabljamo o katoliškem tisku in mladimi na katoliških gimnazijah, poglejmo še malo čez planke. Mislim, da ima Evropa veliko vzorcev po katerih se zgledovati in preko katerih se lahko kaj naučimo. V korist tudi našemu medijskemu prostoru.

Konec maja je zaživel prvi večjezični portal s časopisnimi članki o evropskih temah. Naslov portala je Press Europ. Pričel je delovati kot oblika uredništva z novinarji v Parizu, Londonu, Varšavi, Rimu in Bruslju. Njegova novost in pomen sta v tem, da je v več jezikih med katerimi bomo v prihodnje našli tudi slovenščino. Trenutno je na voljo v desetih jezikih.

Urendiki bodo pregledovali dnevne časopise in izbor člankov bo tvoril portal. Neke vrste euro-clipping, ki bo omogočal razširjenost novic in informacij iz cele Evrope vsej Evropi.

Med pregledovanimi časopisi, iz katerih bodo objavljani članki, bodo trije slovenski (Delo, Večer in Dnevnik).

Članke bodo v deset jezikov (nemščino, angleščino, francoščino, španščino, italijanščino, nizozemščino, poljščino, portugalščino, romunščino in češčino) prevajali prevajalci in nato pregledali novinarji. Cilj je, da bi portal sčasoma deloval v vseh 23 uradnih jezikih EU, torej tudi slovenščini, vendar za zdaj ni mogoče napovedati, v kolikšnem času bo članke mogoče brati tudi v slovenščini.

Proračun za portal je določen: tri milijone evrov na leto v prihodnjih petih letih. Na portalu bo mogoče brati članke, objavljene dan prej ali isti dan, analize in komentarje, k temu pa bodo dodane tudi ilustracije. Spletna stran bo interaktivna s tematskimi forumi in možnostjo komentiranja objavljenih člankov iz svetovnih časnikov in revij, na primer britanskega Financial Timesa, francoskega Le Monda, italijanske Corriere della Sera, nemškega dnevnika Frankfurter Allgemeine Zeitung itd.

Morda pa bo tak način novinarstva spodbujal tudi slovenske novinarje in urednik k bolj "zahodnemu" načinu dela. Kaj to pomeni? Malenkost bolj profesionalno, manj trača in rumenega tiska ter več preverjenih podatkov.

Treznitev ideala - Prezir do katoliške Cerkve

Kako interpretirati "prezir in jezo" do Katoliške Cerkve? Ta prezir opažamo v medijih, v izjavah znanih osebnosti, med umetniki, tudi med katoličani, med dijaki škofijskih gimnazij … Kje so vzroki za ta "prezir"? Kako krščanstvo predstaviti kot možno izbiro in vzgajati za samozavedanje ter kritičen odnos do vseh »teorij« in »praks«?

Iz pogovorov z mladimi zaznavam, da je med njimi konflikt zaradi tega, ker so nekateri tako zelo potopljeni v virtualni svet, da se znajo pogovarjati le še o »virtualni resničnosti«, oziroma tako dojemajo svet in mladimi, ki so "skavti", ki si v gozdu raztržejo hlače, jih zmoči dež, kašljajo zaradi dima ob tabornem ognju. Seveda je ta druga pot, stik z realnim svetom, po moje prava smer. Veliko lažje je biti general v virtualnem svetu in v napad nad sovražnika poslati 1.000 vojakov, kakor samo eno uro pešačiti v hrib. Vojaki v virtualnem svetu lahko hodijo v puščavi, po snegu, zlahka ubijajo in so ubiti ... Prav tako mladi v virtualnem svetu dobijo "partnerja", se z njim "dajo dol", ko se ga naveličajo pa se ga znebijo, nekateri tako, da partnerja utopijo v kopalni kadi, drugi da ga sestradajo, tretji tako da ga preščipnejo z vrati. Četudi se vse dogaja zgolj v virtualnem svetu, je zame grozljivo, da se mladi gredo take igrice. In to tudi mladi, ki so prejeli zakramente uvajanja, mladi iz katoliških družin.

Ali ni tudi dojemanje šole, nadaljnjega študija in kariere, razmišljanje o ustvarjanju družine lahko zgolj "virtualno"? In kakšen bo v takem pogledu odnos do Cerkve? Kako stopati po meji med "sanjami" in iluzijami? Obstaja razlika med mladostno prešernostjo in zaslepljeno naivnostjo? Kakšno vlogo bi lahko, v resničnosti, ki vključuje tudi virtualno resničnost, odigrali katoliški mediji?

In še provokativno vprašanje: mar niso tudi katoliški mediji lahko "zakristijski" (niti do prezbiterija ne pridejo, kje šele v cerkveno ladjo ali celo na javni trg), "virtualni", brez stika z resničnostjo, mediji zaradi medijev, "mediji, ki so namenjeni pobožnim starim mamam", ali določenim ozkim "domobranskim" krogom, kar samo po sebi ni greh, toda še zdaleč niso misijonarski in ne vplivajo na vzgojo mladih, četudi se tako deklarirajo?

Zadnji stavek je "pretiravanje" - dodati bi bilo potrebno: "ne vplivajo v taki meri, kot bi lahko", kot bi bilo dobro, da bi vplivali. Če hočejo katoliški mediji nagovoriti mlade morajo upoštevati, da mladi so taki kot so, nagovoriti ne le peščico že "prepričanih", ampak provocirati tudi tiste, ki nosijo v sebi prezir do Cerkve.

Imamo Sveto pismo, Katekizem katoliške Cerkve, spletno stran RKC, katoliški radio, Družino, katoliške revije, pridigarske osnutke ... toda kljub temu, da je možnosti za informiranje danes več kot nekdaj, zunanji pokazatelji vernosti "padajo" (raziskave dr. Vinka Potočnika). Očitno informacije in virtualnost ne zadostujejo! Oblikovanje sodobne kulture je veliko zahtevnejši in kompleksnejši proces.

Katoliški mediji bi lahko bili katalizator tega procesa, a nimajo kaj "opisovati", če tega procesa ni in ne poteka (spet pretiravam - prepričan sem, da nekaj je). Morda pa je v tem trenutku prva naloga, da dolgoročno pripravljamo teren, kopljemo in gradimo temelje za hišo "povabljenih na gostijo". Torej nas "prezir in jeza" ne smeta prizadeti preveč. Vzeti ju je treba kot nekaj kar je tu, kar je resničnost in kar je tudi priložnost. Naša naloga je, da dopustimo, da se bodo iz tega "prezira" rodili največji misijonarji našega časa. Lahko sprejmemo vlogo Hananija, ki je na Savla položil roke: "Hananija je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: »Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.« In v hipu so padle kakor luskine z njegovih oči. Spet je videl, vstal in se dal krstiti. Zaužil je hrano in vrnile so se mu moči" (Apd 9, 7-9).

Lahko prevzamemo vlogo Barnaba, o katerem je rečeno: "Bil je dober človek, poln Svetega Duha in vere. In veliko ljudi se je pridružilo Gospodu. Nato je odpotoval v Tarz, da bi poiskal Savla. Ko ga je našel, ga je odpeljal s sabo v Antiohijo. Vse leto sta delovala skupaj v tamkajšnji Cerkvi in poučevala veliko množico. In v Antiohiji so učence najprej začeli imenovati kristjane" (Apd 11, 24-26).

Ob prebiranju Apostolskih del lahko odkrijemo, da brez Božjega posega ne bi bilo ne Pavla, ne Hananija in ne Barnaba! Mediji niso dovolj. Pavel je pisal pisma, toda tudi potoval, pridigal, delal, bil v ječi, preučeval in meditiral Sveto pismo … Bil je v živem stiku z Bogom in ljudmi.

Predvsem pa: nekaj dela moramo prepustiti tudi Bogu! Torej, brez panike!

Bogdan

Treznitev ideala

Obljuba dela dolg. Prvi izsledki nesrečnih anket za mojo diplomsko nalogo že prihajajo v "generalštab". A ja, morda nisem še tega napisal ... branost in vpliv katoliškega tiska na mlade, preverjam preko empiričnega instrumenta: vprašalnik. Med dijakinjami in dijaki izvajam elektronsko anketo, kjer odgovarjajo na vsemogoča vprašanja. Njim se seveda zdi vse bolj ali manj butasto in nepotrebno a vseeno je zelo koristno. Predvsem ko izgubijo živce, na koncu, po dolgem reševanju, in v prostor za osebni komentar tako radi zapišejo kaj "mastnega". A nič zato ... je bolj pristno!

Stanje na katoliških gimnazijah je zelo resno. Obiskoval sem državno gimnazijo v Portorožu in nikoli nisem poslušal pouka v kaki katoliški gimnaziji, zato težko kaj povem o taki šoli. Toda od tovrstnih šol bi pričakoval populacijo ljudi, ki so vsaj simpatizerji krščanstva, če že ne prepričani katoličani. Ampak temu ni bilo tako ... In če tukaj ni pravih kristjanov - dovolite mi vprašanje - kje sploh so!?

Ergo, ad rem! Rezultati ki jih imam še niso popolni, ker manjka še Mariborska ŠgAMS kamor grem pojutrišnjem, v četrtek, izvajat ankete.

Ko sem pregledoval ankete sem se počutil kakor, da bi me kdo zbudil iz spanja. Treznitev, ki povzroča glavobol. Ne, nikoli nisem imel idealne podobe o teh šolah ampak vseeno - pričakoval sem kaj več. Iz komentarjev na koncu sem začutil nekaj, kar težko opišem ... Stanje duha bi morda lahko označil kot "prezir in jeza". Prezir in jeza do katoliškega tiska, do vsega kar diši ali smrdi po Cerkvi in cerkvi ter skoraj oblika gnusa do duhovnega in duhovnih vsebin.

Kaj zdaj? Pisal sem mail g. Bogdanu Vidmarju na škofijsko v Vipavo, da mu kratko povem, kaj prihaja iz teh otrok. Da, otrok. Čeprav kadijo, popivajo pozno v noč in "se dajejo dol" z vsem kar gre ... so še vedno na pragu življenja, ki ga niso prestopili ne z "zrelostim izpitom" (=matura), ne vozniškim, ne življenjskimi izkušnjami ali drugim.

Njegov odgovor? Odlično pismo - razmišljanje, ki ga boste lahko jutri prebrali na tem blogu ...

Evropa odloča

Začenja se teden pred volitvami v Evropski Parlament. Na mali miselni tržnici želim nameniti nekaj pozornosti tej resničnosti v kateri se nahajamo. Komentarji Evro fanatikov in Evro skeptikov so zelo dobrodošli. EU je prostor demokracije in zato tudi stojnice male miselne tržnice jo želijo ponuditi vsem obiskovalcem. Teden volitev v Evropski parlament. Glasovni aparat kakor ga imamo v EUju ni poznan drugod. Evropska unija je pravno gledano neka oblika konfederacije in ohlapne federacije. Hkrati predstavlja največjo človeško politično tvorbo, ki izbira svoje voditelje in ... svojo prihodnost.

Morda se premalo zavedamo pomena in vloge te krovne ustanove, ki ureja tudi naša življenja. Evropska unija je velik sen demokracije na celini, kjer so se meje risale s solzami, vojnami in krvjo.

Ne želim spregledati napak zato bodo dobrodošle pobude vseh uporabnikov, obiskovalcev, gostov ... da me malo zbudite iz spanja.

Nič ni idealno ampak verjamem, da lahko vsak posameznik naredi veliko. Ogromno. Zgled je skromna skupina posameznikov, ki so si zamislili drugačno Evropo od tiste, kakor je bila ...