Delo

Prvi maj. Letošnji prvi maj bo za mnoge družine ali posamezne delavce pomenil ostati doma, namesto tradicionalnega piknika ali izleta. In letos bo prvi maj imel drugačen pomen, ker je delo postalo tako velika vrednota, kot že dolgo ni bilo.

Za kristjane in jude zgodovina dela začne s stvarjenjem sveta. Stara zaveza nam predstavlja Boga kot neke vrste delavca, ki oblikuje, postavlja in ureja. Jezus pred svojim javnim nastopom je služil kruh z delom, verjetno kot obrtnik mizar, zato je človeško delo na poseben način plemenito.

Za vse pa lahko trdimo, da delo moramo ceniti in spoštovati, ker je vir poštenega bogastva ali vsaj pogojev za dostojno življenje. Predstavlja učinkovito sredstvo zoper revščino, družbeno izoliranost in odrinjenost.

Zaradi tega je obdobje nejasnih gospodarskih in finančnih razmer razlog za splošni preplah med ljudmi, družbeno negotovost in strah. Mnoge matere in očetje se sprašujejo ali bodo imele kaj kupiti otrokom, kje vzeti za plačati položnice in s čim preživeti. Ne govorimo več o luksuzu, presežnih dodatkih v našem življenju ampak … preživetje.

Podobna vprašanja je odprla že okrožnica papeža Leona XIII. z naslovom Rerum novarum (Nove stvari), ki je leta 1891 podprla delavsko vprašanje. Precej v zamudi z Marxovim Kapitalom in precej preroško zgodaj z družbenimi revolucijami 20. stoletja v Evropi. Zgodovinske spremembe in pomembni industrijski ter znanstveni dosežki so pomenili prave prelomnice. Zato je ena glavnih osi tega besedila obramba neodtujljivega dostojanstva delavcev ter pravično družbeno ureditev med delom in kapitalom – premoženjem. In kaj lahko pove današnjemu svetu skoraj sto dvajset let stara okrožnica?

V več kot stoletju je ekonomija doživela revolucionarne spremembe, trgovanje se je razvilo in delo ni primerljivo s tistim, kar je bilo takrat. Toda ravno tukaj lahko izpeljemo sodobne vzporednice. Delo in kapital. Če gledamo na delo kot na prvotni vir dostojanstva in drugotni vir zaslužka, potem lahko rečemo, da je kapital – denar – podrejen delu. V taki družbeni ureditvi je v središču vsega – morda na veliko presenečenje ekonomistov – človek. Gre za vzrok … ker je v središču človekovo delo ima kapital (se pravi zaslužek) drugotni pomen. Delo ima bistveno prednost pred kapitalom!

Ta koncept pa je predmet spora sodobnega stanja na finančnih trgih. Kapital – ali po domače kar denar – je (bil) kakor božanstvo. Svet je pozabil na dostojanstvo delavcev in začel razmišljati prvenstveno v luči denarja. Vloga bank se je začela spreminjati, ko so krediti začeli postajati zanimivejši od varčevanja in vse oblike brezglavega trošenja denarja pred smiselno porabo. Imeti pred biti.

In potem? Kakor zgodba iz zbirke pravljic »Tisoč in ena noč«, je sodobni svet začel okušati krute posledice zapravljanja. Porušilo se je občutljivo ravnovesje med delom in kapitalom ter s tem sprememba družbenih in gospodarskih povezav. Lestvica vrednot je bila obrnjena na glavo in svet se je zbudil nekega oktobrskega jutra v panični realnosti …

Kako gre zgodba naprej vemo iz medijev še predobro. Danes se zavedamo krivde in posledic zato ne potrebujemo moralističnega žuganja s prstom saj mislim, da je vsaka organizirana družba ali subjekt civilne družbe soodgovoren za tako stanje. Nihče ni pravi čas potegnil tisto »ročno zavoro«, da bi ustavil podivjani vlak potrošništva. Morda celo nasprotno, marsikomu je stanje godilo in je pristavil k zadevi še svoj lonček.

Ne spreglejmo ljudi okrog nas, ki potrebujejo konkreten dar in pomoč. Še vedno veljajo tiste besede, da nikoli nimamo tako malo, da še tistega ne bi mogli deliti z drugimi …

- - - - -

Prispevek sem objavil v aprilski številki mesečnika Naš Vestnik. Zaradi tematske aktualnosti ga ponujam tudi na stojnicah male miselne tržnice.

OF

"Protifašističen boj je še vedno nujen"

Manifestacija, ki se jo je udeležilo okoli 900 ljudi, se je v slovenski prestolnici začela na Trgu OF, pred ministrstvi za notranje zadeve in finance pa so protestniki zahtevali dohodek za vse.

[Pridobljeno na: Delo, Ba. P. / STA, pon, 27.04.2009 15:1

Ljubljana - Mreža organizacij Fronta za svobodo sveta je danes pripravila antifašistično manifestacijo Za svobodo sveta. Na začetku manifestacije je v javni izjavi omenjene fronte njena predstavnica Urška Cocej poudarila, da 70 let od ustanovitve OF živimo v drugačnih okoliščinah, "a je protifašističen boj še vedno nujen, saj se fašistične težnje krepijo".

Manifestacija, ki se jo je po oceni organizatorjev udeležilo 800 do 900 ljudi, se je v slovenski prestolnici začela na Trgu OF, nato pa so udeleženci odšli po Miklošičevi in Slovenski ulici do ministrstev za notranje zadeve in finance, kjer so protestirali zaradi azilne politike in zahtevali dohodek za vse.

Povorka je nato nadaljevala pot do parlamenta, od tod pa so udeleženci manifestacije odšli proti Kongresnemu trgu, kjer se je manifestacija tudi končala.

Župan Janković in številni poslanci podprli manifestacijo

Manifestacije, ki so jo podprli podmladki večine koalicijske strank - Mladi Forum SD, Mladi liberalni demokrati in podmladek Zaresa -, se je udeležilo tudi nekaj poslancev omenjenih strank.

Poslanka SD Silva Črnugelj je povedala, da se udeležuje skoraj vseh takih protestov. Zato, je poudarila, ker želi s tem pokazati svoje mnenje. Kot je dejala, je potrebno javno pokazati nasprotovanje tistim, ki sprožajo kakršnokoli nestrpnost. "Posameznik ni dovolj," je zatrdila. Ob tem je dodala, da je danes fašizem bolj prikrit, "kar je mogoče še bolj nevarno".

Poslanec Zaresa Ivo Vajgl je v izjavi za medije poudaril, da je na prireditev prišel zaradi zavzemanja za strpnost in zaradi nasprotovanja "vsaki obliki fašistoidne nestrpnosti". Ta se, je nadaljeval, artikulira na različne načine. Pri tem je med drugim omenil "neofašiste v sosednjih državah, ki kažejo izrazito in odprto sovražnost do Slovencev" in "prve znake nestrpnosti do drugačnosti in drugačnih, ki se kaže do izbrisanih".

Konca manifestacije na Kongresnem trgu se je udeležil tudi ljubljanski župan Zoran Janković, ki je v izjavi za medije povedal, da podpira omenjeno manifestacijo. Z udeležbo na manifestaciji pokažemo "tistim, ki so na političnih funkcijah, da podpiramo enakopravnost in strpnost vseh ljudi," je dejal.

- - -

Še en članek vreden komentarja in komentiranja. Včeraj je bil dan OF in ob tem "prazniku" je skupina ljudi dobila idejo podpreti malo dobre stare ideale ... Ali ni ironično in skoraj cinično, da je ta skupina ljudi tako proti vsem skrajnostim ... in hkrati omenjajo samo fašizem? Ali niso prav tako totalitaristična skrajnost tudi nacizem, titoizem, komunizem in vsi -izmi?

Rad bi vprašal vse udeležence tega zborovanja, zakaj ne organizirajo shoda proti VSEM totalitarizmom. In, skromno osebno mnenje, zdi se mi, da pri nas so veliko bolj aktivne in prisotne totalitarne skrajnosti, povezane s t.i. levo politično opcijo.

Lenoba, vseh grdob grdoba

Listal sem po Svetem pismu in našel ta odstavek:

Lenoba, vseh grdob grdoba

Pojdi k mravlji, lenuh,

glej njene poti in postani moder.

Kajti nima poveljnika

ne nadzornika ne vladarja,

vendar si poleti pripravlja hrano,

si ob žetvi nabira živež.

Lenuh, doklej boš spal,

kdaj se boš vzdignil iz svojega spanja?

Malo boš spal, malo dremal,

malo držal roke križem in počival:

in siromaštvo pride k tebi kakor klatež,

pomanjkanje kakor oboroženec.

Prg 6, 6-11

Zdel se mi je kakor slika sodobnega gospodarskega in svetovnega stanja. Tukaj bi lahko načel polemiko ... a našel sem nekaj presenetljivega, ki je v ozadju teh besed. Bolj kot to, da so tako zgovorne, se mi zdi pomenljivo, da opisujejo človeka v svoji naravi, ki se ne spreminja nikoli. Če že več tisočletji prevajamo in razmišljamo o teh stavkih ali ni to dokaz, da je človek vedno enak!?

Lenoba je res vseh grdob grdoba, kakor pravi modri pisec teh vrstic, je pa tudi začetek mnogih gorja. In v zgled dobimo ... mravljice. Skromne živali, ki jih pisec uporabi za plastičen prikaz tega, kar naj bi tudi mi postali. Torej ... na delo, da bomo imeli kaj praznovati!


P.s. Naj ne bo dež ovira za bogato in močno intelektualno produkcijo.

Lolita

Končal sem branje zelo zanimive knjige. Italijanski naslov La sindrome lolita, bi lahko prevedli Lolitin sindrom. Za kaj gre?

Avtorica, Anna Oliverio Ferraris, v knjigi členi, na enostaven in kakovosten način, vpliv medijev in marketinga na človeške možgane. In na navade. Prikazuje razvoj marketinga, načine oglaševanja in sodobne metode, ki se jih poslužujejo oglaševalske agencije. Prikazuje tudi pristope, ki so najbolj učinkoviti in nas pripeljejo "žejne čez vodo".

Nekaj primerov. V sodobnih večjih oglaševalskih agencijah uporabljajo magnetno resonanco možganov, da ugotovijo v katerem delu naših možganov so določeni dražljaji najbolj učinkoviti. Posledično oblikujejo oglase, da nas stimulirajo do take mere, da se ne moremo upreti tistemu izdelku. Še več! Prikazana je seksualizacija in vulgarizacija sodobnega načina oglaševanja ter vpliv na otroke. Slednji so tarča oglaševalskih agencij, saj uspejo prepričati starše bolje od vseh popustov, trgovcev, ugodnosti in lepih besed.

Znanstvene raziskave kažejo, da že šestmesečni dojenčki posnemajo mimiko obraza, ki se prikaže na zaslonu in štiriletni otrok ima lahko moč, da odloči kakšen avto bo kupil očka.

In zakaj ravno Lolitin sindrom? Ker so otroci oropani svojega otroštva in prisiljeni živeti odraslo življenje brez igre, zabave in dolgih brezskrbnih ur. Tako postanejo deklice male Lolite, ki dajejo na prodaj svoja telesa že pri štirih ali petih letih. Posnemajoč izzivalne oglase otroških oblačil postanejo lahek plen pedofilskih mrež. Nevarnost na katero ne opazimo a je dokazana: otroci z imitiranjem oglasnih modelov "spustijo" svoje naravne obrambne mehanizme sramu in olajšajo delo pedofilom.

Morda je vredno premisleka, kaj bodo otroci gledali in kaj jim bodo starši kupovali. Vredno je premisleka tudi to, da so številne reklame tako zasnovane, da so močnejše od hipnoze in učinkovitejše kot kadarkoli. Propagandni aparat je odstranil vsako mejo, etično pravilo in skrb za človeka z edinim namenom, da poveča zaslužke lastnim naročnikom.

Smo popolnoma nemočni? Nismo! Vedno moramo kritično presojati izdelke, oglase in tiste "akcije", ki za nami mečejo robo. Morda pa ni vse tako v akciji! Če opazimo nasilno oglaševanje ali marketinško strategijo, ki gre proti našim načelom, ne smemo biti tiho. Preko pobud, civilnih iniciativ, blogov, lokalnih ali nacionalnih medijev, krogov prijateljev ... sporočimo svoje nestrinjanje in opozorimo na nevarnosti.

Knjiga me je pritegnila zaradi jasnega jezika in močnih dokazov, s katerimi avtorica podkrepi svojo zastavljeno tezo. Pritegnila me je tudi, ker se mi je zdela koristno dopolnilo h gradivu, ki ga uporabljam za svojo diplomsko nalogo. Svet (tele)komunikacije, medijev, socialnih mrež in drugih sodobnih načinov sporočanja je čudovita resničnost, ki nas obdaja in se je smemo posluževati. Toda moramo biti previdni in pazljivi, da ne pademo iz socialne mreže v "pajkovo" mrežo ...

Ne smemo pustiti, da denar okrade bodoče generacije najlepših let življenja in skupne igre. Samo če bodo otroci rasli v brezskrbnem okolju bo celotna družba zdrava in sposobna otroškega smeha.

Koristim zapis o prebrani knjigi, da se navežem na kakovosten dokument Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja in sklenem z besedami kardinala Machonyja. V sklepu je zapisano:

Upam in prosim, da bi skupnost vernih in skupnost ustvarjalcev mogli sodelovati pri uresničevanju polnih človeških zmožnosti vseh novih in velikih oblik pripovedne umetnosti, da bi jo lahko skupaj uporabljali in pomagali našim ljudem rasti.

--------

Podatki o knjigi:
Avtor: Anna Oliverio Ferraris
Naslov: La sindrome lolita
Založba: Rizzoli
Strani: 187
Cena: 17 €

SMS

Dolgčas?

Jah, pol pa ti ne preostane drugega kot to, da zdrsneš v lagodje svojih misli in zaplavaš v mehek svet fantazije, ki vse dopušča.

Okusi barvite poteze svojih misli, ki te lahko presenetijo in ponudijo povezave z odtenki prebranih knjig, člankov, razprav ali slišanih predavanj. Ne, naj te ne bo strah! Prepusti se mislim, ki ti dajo užitek in mir in hrepenenje in povzročajo nemirno iskanje. To sem jaz, to si ti ... človek! Človek ki misli!

STOP!

Izkušnje in doživetja današnjega dne želim deliti z vsemi blogerji in ostalimi obiskovalci male miselne tržnice. Poleg prijetnega sonca sem doživel nekaj lepih trenutkov, ki so me spravili v dobro voljo.

Ko sem hitel na kosilo s prijateljem, sem naletel na bel trak z modrim napisom. Okrog lokala sredi Ljubljane je bil postavljen trak. Od daleč je bilo videti, kakor da je cesta zaprta: STOP POLICIJA. Se približam in vidim:

Morda pa se je kaj zgodilo. A nikjer nobenega policaja ... prečkam prehod in:

POEZIJA! Morda bi se pa res morali kdaj pa kdaj ustaviti tudi ob poeziji. Poezija je najplemenitejša beseda, ki iz srca sega do človeških čustev. Poezija težko najde prostor v našem koledarju in dnevnem urniku, ker vse mora biti hitro in naglo. Za pesem pa si moram vzeti čas, odpočiti misli in odpreti srce ...

Na poti do avta pa prizor za katerega lahko rečem, da mi je žal, da ga nisem - kakor zgoraj - dokumentiral s sliko iz GSM aparata. Na Ambroževem trgu v Ljubljani hodi po pločniku majhna redovnica z zgubanim obrazom in hitrim korakom. Bil sem na mostu, ko sem se s počasnim korakom približeval avtobusni postaji. K sestri se približa motorist na motorju in nagovori sestro. Spraševal jo je po prometnih informacijah. Prizor je bil enkraten: ogormen motorist v črni opravi s črnimi očali na svojem jeklenem konjičku, ki se sklanja k mali redovnici v preprosti modri obleki. Kakor da bi gledal orla in vrabca ... drobno marjetico, ki raste poleg mogočnega hrasta.

Ključna beseda je bila danes STOP! Ustavi se in poglej, kako bogat je svet in kako lepo je življenje. Poleg sonca je tudi cvetoč drevored kostanjev, motorist in starka ... ki so kakor poezija tega dneva.

Pomagaj!

Po e-pošti sem dobil posnetek, ki ga prilagam tej objavi. Eden redkih, ki jih uporabniki svetovnega spleta pošiljajo domovini in svetu, da je res vreden ogleda - in posnemanja.

Ali se ti je že kdaj zgodilo da ...

Predmet bo vedno padel tako, da bo povzročil največ škode.
Zakon selektivne gravitacije


Verjetnost, da bo kruh padel na namazano stran, je premo sorazmerna s ceno preproge.
Jenningov zakon


Najbolj krhek del je tisti, ki bo padel.
Klipsteinov zakon


Želena stvar je vedno tam, kjer jo boš nazadnje iskal.
Boobov zakon

Pravoslavna velika noč

Hristos Voskrese - Vaistinu Voskrese!



Vsem pravoslavnim bratom in sestram voščim radostno veliko noč.
Vsem katoličanom lepo nedeljo "in albis".

Na obisk

Visoki zidovi najmanjše državice na svetu privabljajo pozornost tako Cerkvenega kot laičnega sveta. Medijski žarometi ne pustijo niti najmanjše podrobnosti naključju zato danes - bolj kot kadarkoli prej - lahko vidimo življenje rimskega škofa do potankosti. Ko sledim pisanju medijev o vatikanskih odločitvah, o papeževih obiskih, delu celotne kurje ipd. se mi zdi, da spremljam resničnostni show.

Hitro pa se ugasnejo reflektorji, ko gre za nekaj pozitivnega, ki ne povzroča senzacije. Zato je v teh dneh navidezno mirno … v resnici pa se pripravlja papežev obisk v mestu L'Aquila, ki ga je prizadel potres. Po dolgih cerkvenih hodnikih se šušlja, da naj bi papež obiskal to mesto konec aprila ali takoj na začetku maja.

Lahko rečemo: »in kaj potem?« a lahko izpademo kot površinski. Če upoštevamo, da je ta papež bolj zadržan od svojega predhodnika, manj v stiku z vsakdanjim človekom, manj potuje … vidimo, da ta obisk ni tako »nedolžen«, kakor zgleda na prvi pogled. Papež Benedikt XVI. je kot osebnost nedvomno zelo zadržan in ponižen človek. Manj potuje a zato bolj selektivno izbira svoje cilje. Njegovi govori so, posebej ko govori brez vnaprej napisanega besedila, pouk modrega učitelja svojim učencem. To je človek, ki ne govori iz svojih akademskih nazivov ampak iz osebne izkušnje.

Tudi papež ima svoje napake … morda jih tudi sami iščemo, da se malo potolažimo. In ima tudi željo, da bi bil ljudem, ki jih je prizadela huda nesreča, blizu. Zato mislim, da njegova pot v pokrajino Abruzzo ne bo kraljevski pohod ampak obisk starega učitelja, ki gre tolažiti ljudi. Vzporednico lahko potegnemo z ravnokar minulim obiskom Afrike ... Prisotnost rimskega škofa pomeni otipljiva prisotnost Cerkve, Božje bližine, ki gre v goste k najmanjšim in zadnjim v družbi.

Medvedi: taki in drugačni

Teden ki mineva je bil »lovski« teden. Kriminalisti in policisti vseh oznak so po slovenskih podjetjih lovili tajkune, menedžerje, direktorje in njihove pomočnike, bankirje in njihove milijonske nagrade … in nekega divjega, nevarnega, hudega medveda.

Ko sem to bral, sem se vprašal ali je to res najhuje kar se trenutno dogaja v naši državi? Da so velike firme pralnice denarja, vedo že otroci iz osnove šole in mislim, da je bila tudi policija seznanjena z vsem tem že dolgo časa. Potem pa dobrih 48 ur je na prvih straneh vseh časopisov, forumov in internetnih strani nek pobegli medved. Alarm med ljudmi, kot da je prišel potres, orkanski veter, poplave … Pač pomlad je in spomladi se živali parijo – zakonitost narave! Ampak prebivalci male podalpske republike verjamemo vsemu, kar nam prodajo (pod ceno) in tam gledamo, kamor nam kažejo – mediji.

Lov na take in drugačne oblike medvedov je samo krinka, da se ljudje ne bi ukvarjali z realnim stanjem. In kakšno je? Število brezposelnih bo prehitelo vsa pričakovanja in napovedi, pred parlamentom so sindikati imeli pustno maškardo, ki so jo poimenovali protestni shod in skladišča Rdečega križa in Karitasa so prazna. Država ni kos krizi, vlada zbegano rešuje drobiž pri posameznikih, ko pa se ji na drugi strani zmanjšujejo dolgotrajni viri prihodkov.

Nisem ekonomist – še v matematiki sem bolj slab – ampak zgodovina kaže, da ko država posega v gospodarstvo posega v področje, ki je izven njenega dometa. In kaj naj bi vlada počela? Ne vem, vprašajmo politologe. Osebno mislim, da bi morala skrbeti predvsem, da so plače v javnem sektorju in oblike pomoči brezposelnim, ustrezne njihovim potrebam. Konkretno to pomeni, da če nekomu znižajo plačo iz 20.000 € na 12.000 € morajo poskrbeti, da bo tisti, ki prejema 500 € dobil ustrezno pomoč iz tistih menedžerskih prihrankov.

Ampak to je že stvar politične ekonomije. Kar pa je stvar ljudstva je vprašanje glasu in glasnosti. Zakaj ne stopijo vsi delavci pred parlament in tako namesto tistih smešnih 300 bi jih bilo 300.000. Zakaj ljudje molčijo? Če so izgubili službo in nimajo česa drugega izgubiti naj glasno povedo kako živijo. Zakaj ne stopijo na ulice vsi brezposelni? Zakaj je vse tiho, kot da je stanje v državi rožnato in edini problem je neki medvedji mladič!?

Pogrešam tudi intelektualni sloj, ki molči in se ravna po političnih predpisih. V osemdesetih letih je bilo v Sloveniji tako živahno, da še danes živimo od tiste miselne in kulturne dediščine. Kje so intelektualci, ki bi povzeli glas ljudstva? Kje je akademski sloj, da bi oblikoval nove rešitve? Kdo bo dal družbi okus?

Novinarska smetana, ki je oblikovana in razporejena po politični nomenklaturi, utesnjuje svojo miselnost po volji tistih, ki vladajo in tistih, ki delijo denar. Nekoč, pa ne prav dolgo od tega, je zaradi novinarjev, intelektualcev, akademikov, svobodomiselnih voditeljev, domoljubov … prišlo do nove družbene ureditve naše države. Danes pa novinarji delajo samo še … medvedjo uslugo.

Facebook - dan potem

Konec posta od Facebooka. Ta zadeva ni tako hudičeva, da bi potrebovala post ampak je vseeno bilo koristno, da sem z razdaljo pogledal na ta velik izum naše dobe. Premišljeval sem, kaj je to prineslo v moje življenje in kako vpliva na moje delo. Priznam, zadnji teden v postnem času sem bil pred tem, da pokukam in pogledam ali mi je kdo pisal ... ampak nisem! Za začetek morda nekaj podatkov.

V tem času (nekaj več kot 40 dni), se je na moj račun zgrnilo:

1 predlog za prijateljstvo
1 priporočilo spletne strani
3 vabila v skupine
7 prošenj za prijateljstvo
10 povavil v "cause"
24 vabil v vsemogočne aplikacije

Ko sem videl te številke sem se vprašal ali je moje življenje samo še na računalniku v formatu binaričnega sistema številk ali ima tudi dimenzijo vonja, odnosa, dotika, sonca, pomladi ... Od vseh predlaganih stvari sem nekaj potrdil, druge sem preprosto prezrl, sicer bi lahko kar cel teden reševal osebnostne teste, preverjanja pripadnosti in ne vem kaj še vse.

Ne-uporaba FBja pa ne pomeni, da nanj nisem mislil. Ravno obratno! Opazil sem nekaj posebnosti. Facebook uporablja veliko mojih sošolcev iz osnovne šole, gimnazije in fakultete ... ampak med temi je zelo malo tistih, ki so nase pritegnili pozornost kot "simpatični in živahni razgrajači". Takrat so bili v šoli prave legende ... in danes? Kje so? Največ "prijateljev" je tistih, ki so pridno garali med poukom ali so na fakulteti z odliko odpravljali izpite. Tisti, ki so študirali v tujini ali so dosegali mednarodna priznanja. A velja trditev, da kdor nima veselja do učenja nima FBja? Kdor ni bil med "ta pridnimi" se izogiba FBja?

Na FBju je največ tistih sošolcev, ki so politično angažirani, ki sodelujejo v raznih kulturnih ali družbenih projektih, kulturnikov, umetnikov ipd. Tukaj je preskočila iskra ... zakaj ne bi drug drugemu posredovali "izdelke" iz svojih področji: raziskave, prebrane knjige, novinarske članke, politične ocene, shematske prikaze, recenzije, tehnične novosti, napredne ideje, obvestila o dogodkih, povabila na kulturne prireditve, poročila finančnih trgov, športne rezultate naših reprezentanc in socialne zaznamke!?

To bi pomenilo izrabiti FB za najboljši možen namen: skrajšati razdalje, povezati ljudi, omogočiti najboljši pretok informacij in združiti različna miselna področja v sintetično obliko. Sem idealist?

Z nakazanimi idejami sem nehote padel v tezo, ki je neizogibna logična poteza: novi elektronski mediji so sredstva elite. V prvi vrsti iz ekonomskega razloga: hitra povezava na internet (ADSL, VDSL ali Wi Fi) je sicer zelo dostopna vendar sorazmerno obremeni družinski ali osebni proračun.

Drugi razlog je časovni: negovanje odnosov (če se smem tako izraziti) v medmrežju zahteva čas in predanost ne glede na to ali gre za Facebook ali PC-igre ali napisani članek za Wikipedijo.

Tretje in zelo pomembno: uporabniki potrebujejo kulturni kapital. Kdor nastopa ali se predstavlja v medmrežnih forumih ali družabnih točkah mora predstaviti svojo "forma mentis" ali po domače, svoje miselne sposobnosti izražanja, ki pogosto izhajajo iz dobre splošne kulture. To lahko potrdijo tudi sociološke raziskave saj vemo, da so moški bolj prisotni na internetu kakor ženske in srednje-visoki sloji uporabljajo medmrežje bolj pogosto kakor nižji.

Naj dodam še četrto razsežnost social networkov. Čeprav se ta "orodja" nahajajo v virtualnem svetu po njih krožijo resnični podatki, zasebne številke ali družinske zgodbe. Velja toliko večja previdnost, ker teh podatkov ne moremo priklicati nazaj in ne vemo, kdo jih je izsledil in kaj bo z njimi počel.

Vedno pa se moram(o) zavedati, da izkušnje in srečanja na FBju ali drugih social network-ih niso virtualne ampak vse je zelo realno. Za nekim profilom, vzdevkom, sliko ali e-mailom se skriva človek. Naj sklenem z mislijo profesorja McLuhanja: Mediji so "proteze" izkušenj, umetni organi, ki nam omogočajo da povečamo domet vsega kar počnemo ali čutimo.

Z upanjem in zaupanjem

Danes je dan, ki ... nas vabi, da gremo na ulice in trge in avtoceste in vasi in mesta in loge in sporočimo, kaj smo doživeli. Kakor učenci na poti v Emavs ...

Doživeli smo zmago, ki zagotavlja svobodo in doživeli smo veselje, ki osvobaja.

Drage obiskovalke in obiskovalci male miselne tržnice, želim vam pristno veselje in zaupanje v moč ljubezni. Božja ljubezen je večja kot so naša sovraštva in močnejša od naših napak.

Želim vam, da bi velikonočno veselje trajalo dlje kot samo en dan. Želim vam, da bi z upanjem premostili trenutke malodušja in z zaupanjem trenutke dvoma.

Velika noč. In še bolj pomenljivo velikonočno jutro.

Ne vem, kje smo dobili za tako imeniten praznik besedo »noč«. Res se je takrat marsikaj dogajalo, vendar o tem govorijo le speče priče. Pač v skladu z nočjo. Ponoči se spi. In pričevanje spečih ima svojo vrednost. Ne preveč prepričljivo.

Jutranje pričevanje je bilo »v živo«. Čeprav je bil grob prazen in tam prikazen angelov. Se je vsaj nekaj dogajalo. Tisti ženski čut, ki ga moški nimamo, je bil verjetno gonilo tistega upanja v nemogoče. Ali pa sočutnost, ki jo zmorejo le ženske. Morda pa oboje – tvegati pot po velikem petku in soboti in upati v nemogoče - ali ni to temeljno sporočilo velikonočnega jutra?

Odziv prestrašenih apostolov je bil logičen. Po moško. Najprej, da gre za babje čenče. Potem želja, da se stvar preveri. In tekmovanje med mladim Janezom in ostarelim Petrom. Vprašanje je v kondiciji in hkrati v časteh. Janez je uglajen in pri grobu dà prednost Petru. Čeprav ga je prehitel.

Ali je prazen grob dokaz? Mar ni to bližje pričevanju spečih prič, češ »da so ga ukradli«? Angela v grobu sta prej fantazija kot realnost. Zloženi povoji prej begajo kot dokazujejo! In sporočilo angelov je strašljivo – zakaj iščete živega med mrtvimi. Pojdite v Galilejo. Tja, kjer ste doma, kjer ste se srečali z Njim, kjer vas je poklical … On je že tam in vas čaka …

Vendar ostaja trditev: videl je in veroval. Videl je prazno in veroval polno. Kdo – Peter in Janez. Po zatajitvi in biti na Jezusovih prsih pri zadnji večerji. Vse do narobe obrnjenega križa v Rimu in dolgega življenja na otoku Pathmos, kjer Janez o Jezusu lahko pove le to, da sta Jezus in Bog ljubezen sama.

Tudi po-velikonočna srečanja deseterih z Jezusom – Tomaž je blodil nekje po svojem – so zanimivo zgovorna. Jezus pride pri zaprtih vratih – torej skozi ključavnico – in najprej pozdrav miru. Ne očitanje nad izdajstvom in begom. In še prepričljiv dokaz poveličane telesnosti. Ne le Tomažev preizkus vtikanja prstov v rane in prebodeno stran. Tudi tisti »gastronomski«. Pečena riba, ki jo je pojedel, je več kot dokaz, da duhovi in prikazni ne jedo - niti rib.

Jezus se s svojim poveličanim telesom srečuje s svojimi učenci vse do vnebohoda. Štirideset dni. Vendar le z vnaprej odbranimi pričami. Večinoma z apostoli. Morda ga drugi ne bi ne razumeli in ne sprejeli. Še apostoli s težavo.

Tomaževa izkušnja je zgovorna. Hoče fizični preizkus. Vtakniti prste v luknje žebljev in položiti roko v Jezusovo prebodeno stran. V ozadju je nevera ob pričevanju apostolov, da so se srečali z vstalim Gospodom.

Torej nezaupanje in osebna trmoglavost. Nejevernost ob možnosti vstajenja in zahteva po osebni preveritvi. Jezus je to Tomažu omogočil, nikjer pa ni navedeno, ali je to možnost res izkoristil.

Zapisana pa je njegova izpoved vere: »Moj Gospod in moj Bog«. Ali ni to več kot kakršen koli materialni dokaz? Čeprav se Vstalega kar nekoliko prilašča. Je pa zelo osebno prepričljivo.

Blagoslovljeno Veliko noč voščim! In velikonočno jutro v vstajenjski svetlobi.

Andrej Sedej

Veliki petek - dan poljuba

Danes je dan žalovanja. Kristjani se ustavljamo ob križu, da bi razumeli. In zato sprašujemo Gospoda ... a ni odgovora.

Pod križem sem samo človek. Odpade pomen izobrazbe, imetja, nalog, želja ... Vse okrog mene je nemo, da lahko prisluhnem križu, ki je tako močno znamenje, da me pušča brez besed. Lahko bi se ustavil pri gledanju križa a se odločim, da stopim naprej. Grem do tistih ran, da vidim, kaj je v ranah. In vidim sebe. Človeka. Človeška podoba Boga zrcali mojo človeško podobo.

Ne vem ali naj se tukaj česa naučim ali povem ali molčim. Preprosto iščem odgovor ampak to je spet hiba teologa. Jezus na križu je hkrati vprašanje in odgovor. Danes, veliki petek, je pogoj za veliko noč. In to je dovolj.

Potem moje misli gredo v izredne razmere. Slike zelo pomenljivega in drugačnega češčenja križa, kakor smo ga vajeni v naših cerkvah. Kje je tukaj Bog? Zakaj se je to zgodilo in zakaj je to dopustil? Spet vprašanje o skrivnosti smrti in življenja. Ker je veliki petek dan poljuba križanega Gospoda, je dan ljubezni, ki napoveduje veliko noč. Da, to je pogoj. Zelo realističen in dovoljeni odtenki se gibljejo med dramo in tragedijo. K tem ljudem prihaja Gospod in trpi ... Da ga lahko poljubijo in vzamejo za svojega - svojca.

Veliki četrtek - dan skupnosti

Prvi dan svetega tridnevja je dan skupnosti. Večerna maša je ... Gospodova večerja. Pristen trenutek Cerkve. Ne tiste formalne, klerikalne, akademske in težavne, ki jo danes poznamo in (pre)pogosto imamo v očeh. Trenutek zadnje večerje je trenutek pristnega začetka, ki ne izključuje človeške narave - tako pomanjkljiva - in človeških talentov.

Zaton dneva in sklep nekega obdobja. Učenci niso razumeli kaj se dogaja vendar so pričakovali praznične dneve. In kar danes vemo, tisti praznični dnevi so uresničili in presegli njihova pričakovanja. Tako tudi liturgično praznovanje - čeprav samo navzven - pokaže naše pričakovanje in čakanje. Razmišljam o umivanju nog ... gesta, ki je tako polna ponižnosti, da izprazni človeški element in se prepusti služenju. Moč simbolike je sporočilo v iskanju človeka. Mene. Tebe. Vsakega od nas, ki tako pogosto segamo po minljivem in slavnem in mogočnem in pomembnem, da spregledamo kar je pomembno.

O tem sem razmišljal na pepelnično sredo. Ni naključje, da se nocoj postni čas konča in vstopamo v čas, ki je kakor en sam dan, en sam trenutek in eno samo dejanje. Dejanje ljubezni. Ljubezen pa ni samo dejanje ampak je dajanje.

Spomladanska čistka

Malo je patetično vendar zanimivo. V teh dneh so živčne gospodinje tako pogost pojav, kakor dolge vrste pred spovednicami ... Morda bi kazalo na tak (zabaven in prijazen) način tudi pri nas malo motivirati ljudi. Vredno ogleda - in komentarja:

Obveščevalna služba - na mali miselni tržnici

Na tržnici je nov pripomoček. S pomikom miške na linke in povezave ki se nahajajo na tej spletni strani si lahko, brez dodatnega klika, ogledate vsebine strani kamor linki vodijo. Kakor dodatno okno se odpre pogled na spletno stran; v zgornjem desnem kotu nudi možnosti za dodatne aplikacije ter spodaj izpostavlja nekaj ključni besed. Ker angleščina ni tako sorodna slovenščini ... ima tehnološki prevajalnik nekaj težav. S časom (in pogosto rabo) bo tudi to odpravljeno.

To orodje želi biti praktičen pripomoček za hitrejše brskanje in dodaja pomembno možnost skupne rabe dokumentov tako v Facebook-u kakor v druhih spletnih aplikacijah.

Trenutno je samo "ad experimentum", se pravi poizkusno in če se bo izkazal za pozitivnega, bo tukaj tudi ostal. Poimenoval sem ga (z mero šaljivosti) Obveščevalna služba.

Moč spleta je v povezanosti in povezovanje je prvi korak k temu. Prepričan sem, da lahko preko tega neverjetnega sredstva, ki nam ga omogoča tehnika, širimo dobre ideje za boljši svet. Idealistično? Malo pa že! A ideal daje moč za konkretne poteze ...

Ena okrogla

Živimo v tako zanimivem in polnem času, da odprtih oči strmim in opazujem svet okrog sebe. Po eni strani velika negotovost in po drugi strani velik dar, da lahko izkusimo te velike trenutke zgodovine naše civilizacije.

Ne mislim, da je naša (verjetno zahodna ali kako drugače imenovana) civilizacija najboljša - še zdaleč ne! Vendar tukaj se nahajamo. Lahko izberemo med dvema možnostma: zbudimo v sebi gnus in odpor ali na polna pljuča vdihnemo trenutek življenja. Da, trenutek močnega dogajanja in pretresljivih sprememb. Morda bo komu, ob branju teh besed postalo čudno, da tako nasedam pisanju medijev kajti pri nas, famozne krize, še ni opaziti. Res je, krize še ni opaziti vendar je! Slišal sem za pretresljiv primer osnovnošolskega dekleta iz delavske družine, ki je v solzah razredničarju in sošolcem povedala, da za rojstni dan ni dobila ničesar. Ker doma ni denarja!

Ali je to "normalen" prizor za Slovenijo drugega tisočletja? Z vsem spoštovanjem ampak to je scenarij izpred druge svetovne vojne ...

Potem berem, kako so veliki veljaki velikanskih velesil (neki G20 ali podobna formula) rekli, da bodo iz denarnic stresli nekam (niso definirali konkretnih imen, firm, držav, ustanov ...) nekaj kot 1.100 milijard dolarjev.

Ko sem bil majhen je številka sto veljala za nekaj izredno velikega. To je bilo mnogo dosti. Beseda milijarda dolarjev pa mistično število ob katerem, si skoraj pozabil dihati. Danes se milijarde dolarjev delijo kot evro centi za miloščino. Je to gospodarno ravnanje? Ali je to normalno početje tistih velikih veljakov? Imam bolj občutek, da vsi nekam hitijo in denar dajejo kamor želijo, samo da nekam dajejo. Trenutek panike.

Kriza ni nastala čez noč ampak je počasi lezla iz revnih slojev gor ... visoko ... k visokim ... k velikim ... najvišjim. Nekega dne jih je zadela in ko je zadela njih - da, tudi njih - tedaj je bil svet v krizi. Kaj pa prej? Kaj pa podatek, da je živelo na milijone in milijone ljudi brez vode, hrane, šolanja ... ? Takrat ni bilo krize? Bila, bila! Toda krizo je občutil svet, ko je začela vrednost padati. Čemu? Ma, ne vem ... izberite sami.

Moj pomislek pa je, da smo začeli pisati o krizi šele, ko bila napadena neka vrednost - realno pa je kriza bila že prej saj smo napadli vrednote. In tukaj se vrti os naše krize. Se motim?

Po televiziji lahko gledamo velike nasmeške naših in tujih politikov, ki preko "finančnih injekcij" in ciljnih kirurških posegih lepotijo finančno podobo sveta. Ali svet ni lep že zato, ker je okrogel? Meni je tak zelo všeč! In zakaj ne bi bilo na severu tudi tistega kar je na jugu!? In obratno! Če je revščina na jugu ... Morda pa veliki velikani lepotijo svoje - volilno - telo. Ali pa samo ščitijo svoje ... zadnje plati ... ko je že vse šlo po vodi. Skotalilo se je nekam, kakor bi ... da, skotalilo! Ali ni krogla zanimiva?

Na osličku po poti slave

Si predstavljate predsednika (države, parlamenta, uprave uspešnega podjetja), škofa ali kardinala, ki bi jezdili na osličku? Ali Jezusa, ki bi pozdravljal iz bleščeče limuzine? Ali bi ga morda srečali na paradi na Moskovskem trgu? Morda celo na slovenskih, hrvaških ali skandinavskih patriah?

Nekoliko smo pomešali obliko in vsebino, čase in zunanje podobe. Bistvo pa je ostalo isto. Namreč: biti v središču pozornosti, opozoriti nase, pustiti, da ti nekdo izrazi javno priznanje. Recimo, da tu hote zanemarimo osebno častihlepnost in bolj gledamo na odmev javnega mnenja.

Zanimivo, da je celo tisti »še nikoli uporabljen osliček« cvetne nedelje predstavljal nenasilje. Svetopisemska tradicija govori o kralju, ki je krotak in jezdi na osliču. V nasprotju s konji, ki so bili povezani z bitkami, vojnami in nasiljem. Danes bi rekli – s patriami in raketami. In vesoljskimi ščiti.

In drugo vprašanje cvetne parade: kako pripraviti ljudi, da te sprejmejo z navdušenjem; da vzklikajo dobrodošlico in mahajo s palmami in oljčnimi vejicami v pozdrav? Zgleda veličastno in pomenljivo – čeprav je v ozadju nagovarjanje, agitacija, osebne koristi in želja po spektaklu. Kako blizu so izkušnje obiskov predsednikov, papežev, kraljic in lokalnih imenitnežev.

Rojeva se vprašanje, kaj se v takih javnih manifestacijah proslavlja: osebo, osebnost, program, vizijo …. So res v Jezusu prepoznali »nov nauk z oblastjo«, čudeže, ki so znamenja potrjevanja resničnosti oznanila, Božje sinovstvo, ki je bilo opredeljeno kot prekletstvo in predrznost prve vrste ….

Kaj torej vidimo v Jezusu, ki na cvetno (oljčno) nedeljo vstopa v paradni koreografiji v naše življenje? Priložnost, da ga občudujemo in mu vzklikamo »hozana«? Mahamo s palmami in lepo okrašenimi oljčnimi vejicami?

Jezusov paradni nastop je bil vse kaj drugega. Pavel pravi v pismu Filipljanom, da se je Jezus kljub enakosti z Bogom ponižal – in svoje ljubosumnosti enakosti z Bogom ni uveljavljal - in postal človek, se izpraznil svojega božanstva in kot služabnik postal podoben ljudem – vse do tragike na Kalvariji.

Slovesno prihaja, da bo tragično končal. Zavestno vstopa v trpljenje. Ponosno čaka na trnjevo krono, prebodene roke in noge, zasramovanje. Kakšna moralna in osebnostna drža, da zmoreš v embalaži zunanje slave postaviti sebe na daritveni oltar! Še več – na križev pot.

Kot temno ozadje hitro spreminjajočega javnega mnenja se na cvetno nedeljo izrisuje javno mnenje jeruzalemskega ljudstva. Kako malo časa in miselnega preskoka je potrebno, da se spremeni »hozana« v »križaj ga!«.

Morda je prav zato cvetna nedelja tako privlačno zavezujoča. Privablja in nagovarja. Celo bolj kot sama velika noč. Odkritje nečesa novega in navdušenje na eni strani – podobno kot je pomlad s svojimi cvetovi vsako leto znanilka poslovno uspešne jeseni.

Vendar pa se mnogokrat to dišeče cvetoče razmišljanje kmalu razdišavi. Vonj trpljenja, smrti in izničenja nam ni pogodu. Ni ga v oglasih in predstavitvah ….

Razpetost cvetne nedelje med slovesno parado na začetku in tragičnim koncem Kalvarije je velika. Kot notranje zadržanje – ne jaz, temveč volja mojega Očeta in poslanstva. Morda je zanemarljivost mahanja s palmami preveč zlonamerna. Ali pa ne – naj bo to začetek, na poti spreobrnjenja. Od zunanjosti pa vse do Kalvarije. Pri Jezusu je bilo to časovno zelo kratko – kakšen slab teden …

Jezus daje drugačen zgled. Sprejema slovesen vstop in ga aktivno uresniči, dopušča palme in oljčne vejice dobrodošlosti. Javno mnenje sprejema kot dejstvo. Vendar ga zgolj dopušča!

Ostaja pa odprto vprašanje: Kdo daje sijaj? Seveda po Gregorčičevo: mož stolu in nikakor stol možu!

Ni vprašanje Jezusa in oslička. Morda pa je vprašanje poti …

Andrej Sedej

V iskanju izgubljene resnice - Forli (Bologna-IT)

Obljubil sem zapis o tem kako je bilo v Forliju. Začel sem pisati in pisati ... in zagledal, da je tega ogromno. Tako, če se komu ne da brat, nič hudega. Sicer pa so slike gotovo zanimivejše kot pisana beseda. V četrtek, 19. marca 2009 se je začelo tradicionalno letno srečanje za novinarje in PR-ovce v Forliju, ki ga je organizirala Zveza italijanskih katoliških tednikov (FISC), ob jubilejnem praznovanju lokalnega tednika. Srečanje je zveza priredila kot študijski posvet za vse svoje člane. Zveza FISC je bila ustanovljena leta 1966 in vsako leto ob jubilejnem praznovanju časopisne hiše priredi študijski posvet za vse svoje članice. Teh je 188 in glavna namena sta formacija katoliških urednikov ter konfrontacija katoliških novinarjev. Na srečanju v Forliju je bilo ok. 150 udeležencev.

Organizacija dogodka

Strokovni posvet je bil organiziran kot tridnevni dogodek. Ob nastanitvi smo dobili t.i. »kit« prireditve, ki je vključeval turistične in kulturne informacije pokrajine, zgodovinske poudarke mesta, podrobno členjen dnevni red dogajanja z urniki in informacijskimi točkami. Po uvodnih pozdravih civilne oblasti je sledilo prvo (uvodno) predavanje. Udeleženci smo dobili glavne smernice posveta ter okvirne vsebine posameznih predavanj.

Levji delež predavanj je bil na drugem dnevu (petek, 20. marec), ko so se v dveh sklopih odvijala predavanja in spremljevalne okrogle mize ali debatne točke. Vsa predavanja so bila opremljena z video prenosom ter ob koncu z zapisom predavanja. Prevozi v bližnja mesta so bili z rezerviranim avtobusom.

Organizacija celotnega dogodka je bila kakovostna in natančna. Udeleženci smo bili na avtobusih pospremljeni s hostesami, ki so poleg informaciji o kraju pomagale tudi z uporabnimi nasveti in organizacijskimi navodili. Kljub gostemu urniku so bile vse postavke dosledno upoštevane in udeleženci smo lahko uspešno planirali dan. Odmerjen je bil čas za obroke, ki so predvsem pomenili družabno srečanje za izmenjavo mnenj, pogledov in novih idej.

Spremljevalni dogodki

Tekom tridnevnega srečanja so bile organizirane, p

oleg predavanj in okroglih miz, tudi kulturne prireditve: obisk mestne hiše (19. marec), vodeni ogled kiparske zbirke Antonija Canove (20. marec), vodeni obisk Mednarodnega Inštituta za Keramiko (20. marec) ter univerzitetnega centra z Medverskim muzejem v mestu Bertinoro (21. marec).

Vsako jutro smo se udeležili svete maše pri kateri smo prisluhnili pastoralnim poudarkom za uporabo katoliških medijev v laiškem življenju.

Predavatelji

Izbor predavateljev je bil zelo raznolik. Poleg organizatorjev dogodka na lokalni ravni (škofijski tednik) so spregovorili o pomenu katoliškega tiska tudi predstavniki organov združenja FISC, univerzitetni profesorji, televizijski novinarji, uredniki, predstavniki tiskovnih agencij ter drugih sorodnih stanovskih organizacij. Skupaj je svoje referate predstavilo več kot 19 predavateljev.

Kakovostna izbira govorcev je omogočila razgibane debate, pestre okrogle mize ter ponudila več različnih pogledov na enako vprašanje.

Predstavitev in povzetek vsebin

V okviru podanega naslova »V iskanju izgubljene resnice – informacija med mistifikacijo in interpretacijo« smo prisluhnili pastoralnemu pomenu katoliškega tiska ter vlogi kakovostne informacije s strani medijev. Zavedati se moramo, da poleg rednega poročanja tragičnih novic, človek želi in išče predvsem dobre in pozitivne novice. V tem ravnovesju vsak urednik, vsaka medijska hiša, išče uspeh časopisa med odzivanjem bralcev in naklado.

Nekaj nasvetov za kakovostno vlogo tiska v (post)moderni družbi:

a) Vloga komunikacije in sredstev množičnega obveščanja – kvaliteta in kvantiteta.

b) Resnica za človeka je Kristus.

c) Antropološke nevarnosti. Da jim lahko botrujemo, kot kristjani in kot civilna družba, potrebujemo info-etiko. Kakor bio-etika ureja pravila znotraj medicinskega polja, tako informacijska družba potrebuje svoj kodeks.

Etika pisanja in poročanja pa mora upoštevati družbene okoliščine kjer se razvija in nahaja. Splošne sociološke raziskave lahko pomagajo k izboljšanju poročanja katoliškega tiska. Če upoštevamo podatke, da:

na življenje družin, preživljanje prostega časa mladostnikov vpliva, da so odnosi lahko zdravi ali uničeni. Vsak mladostnih povprečno preživi 1000 ur letno v svetu elektronike (GSM, Facebook, internet …) zato mediji hitreje vplivajo na vzgojne vzorce staršev. Mediji nosijo vzgojno odgovornost družin sodobne družbe.

Razvoj medijev ne pomeni odprava prejšnjega komunikacijskega vzorca (radio ni odpravil časopisa itn.) ampak smiselna nadgradnja. Potrebna je integracija starih in novih medijev ne samo za visoko naklado izdelka ampak tudi za kakovostno doseganje ciljnih skupin. Sodobno založništvo je lahko podvrženo nevarnosti količine in visoke naklade na račun kakovosti.

Na vprašanju kakovosti, osebne zavzetosti in strokovne usposobljenosti se obrača tudi stališče italijanskega škofa, ki izpostavlja informiranje kot dejanje ljubezni. Če informacija ostane v tem okviru komunikacija ni Pandorina skrinjica (iz katere so izšle vse težave sveta) ampak je zakladnica z dragulji, ki bogatijo naše življenje. Razkorak med mistifikacijo in informacija lahko zapolni samo smiselno razločevanje!

Ravno to razločevanje je potrebno na obeh straneh: bralcev in urednikov. Uredniki in novinarji morajo skrbeti, da katoliški tisk ni zakristijsko čtivo ampak integriran način poročanja v laiškem svetu.

Laiški svet zahteva sveže podatke, razgledane poročevalce lokalnega in svetovnega dogajanja zato pravi novinarji in PR-ovci so tisti, ki si ogulijo čevlje na ulicah in trgih … danes: so tisti, ki si ogulijo oči na internetu in prste na tipkovnici s poglabljanjem, pisanjem, brskanjem po internetnih avtocestah.

Internetna hitrost pa ne prenese moralističnega pristopa ali tiste nevarnosti v kateri tičijo nekatere časopisne hiše. Katoliški tisk ne sme biti pouk teologije ampak zapis dejstev. Dejstva ki so povezana z ljudmi in krajem, kjer časopis nastaja. Konkretna vprašanja uporabnika – kupca – časopisa motivirajo k nakupu in branju. Novinarji in PR-ovci morajo misliti na velike projekte v svojem majhnem kraju.

Iran - dejavnik (ne)stabilnosti na bližnjem vzhodu

Zanimala me je novica, ki poroča o sodelovanju ZDA z Iranom. Za nas, prebivalce EUj-a in male podalpske republike, je lahko zadeva na prvi pogled zelo nezanimiva in oddaljena ampak v resnici gre za vprašanje geopolitičnega dogajanja, ki lahko "zmeša štrene" tudi nam. Našel sem naslov Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, ki redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Kakor poročajo na svoji spleni strani, iz obsežne raziskave z naslovom »Iran dejavnik (ne)stabilnosti na Bližnjem vzhodu« pišejo o vplivu in vlogi Irana v luči konference OZN o Afganistanu, ki je potekala 31. marca 2009 na Nizozemskem. Tukaj je nekaj zanimivih točk za razmislek ...

Med tem, ko v Iranu praznujejo 30 let od zmage islamske revolucije, politični analitiki skrbno raziskujejo iransko vlogo na Bližnjem vzhodu. Leto 2009 je lahko za Iran zgodovinsko, kot je bilo leto 1979, ko je Imam Homeini strmoglavil prozahodnega vladarja Šaha Mohammada Rezo Pahlavi.

Novi ameriški predsednik Barack Obama je za razliko od svojega predhodnika Georga Busha, izbral politiko umirjenega pristopa in ponudil roko miru in sodelovanja iranskemu vodstvu. In to samo nekaj dni po tem, ko je prisegel kot novi predsednik ZDA.

Prvi preizkus resnosti in dobronamernosti Irana bo morda 31. marca 2009 na konferenci OZN o prihodnosti Afganistana. Sodelovanje Irana na tej konferenci še vedno ni potrjeno, čeprav naj bi ameriška državna sekretarka Hillary Clinton povabila Iran h konstruktivnemu sodelovanju na tem dogodku. Iranski podpredsednik Esfandiar Rahim Mashaie trdi, da še vedno niso dobili nobenega povabila. Dodal je, da je varnost Afganistana strateški interes Irana in da po njegovem mnenju mednarodne sile ISAF še niso dosegle začrtanega cilja, to pa je varnost te države.

Protislovne izjave in besedni dvoboji, ki jih je v zadnjih tednih mogoče spremljati med ameriškim predsednikom Barackom Obamo in iranskim predsednikom Mahmoudom Ahmadinejadom, so dodatno zmedli politike na Zahodu. Obama namreč z eno roko Iranu ponuja mir, z drugo roko pa podpisuje odlok o podaljšanju sankcij še za eno leto.

Za boljše razumevanje ameriško-iranskih odnosov po zmagi islamske revolucije leta 1979 je potrebno omeniti naslednje kronološke postaje v odnosih med državama:

4. novembra 1979 so islamski študentje zadržali ameriške diplomate na ameriškem veleposlaništvu v Teheranu. To se je zgodilo samo sedem mesecev po razglasitvi islamske države. Študentje so zahtevali od ZDA vrnitev strmoglavljenega Šaha, ki je bil na zdravljenju v ZDA;

7. aprila 1980 ZDA prekinejo diplomatske odnose z Iranom na pobudo predsednika Jimmy Carterja;

20. januarja 1981, na dan prisege novega ameriškega predsednika Ronalda Reagana, je Iran osvobodil zadnje ameriške ujetnike;

4. novembra 1986 je prišlo do odkritja afere »Iran Gate« in razkritja obiska Reaganovega odposlanca, ki je ponudil Iranu oborožitev v zameno za osvoboditev ameriških ujetnikov v Libanonu;

3. julija 1988 ameriška fregata Vincennes »po pomoti« sestreli iransko civilno letalo, v katerem je ubitih 290 ljudi. ZDA so leta 1996 delno priznale »pomoto« in Iranu plačale odškodnino v vrednosti 61 milijonov $;

26. februarja 1993 Washington obtoži Teheran za napad na WTC (šest mrtvih in tisoč ranjenih);

30. aprila 1995 Washington uvede finančne in trgovinske sankcije proti Iranu;

19. junija 1996 ameriški Kongres sprejme zakon, na podlagi katerega se kaznuje tista podjetja, ki investirajo v naftno industrijo v Iranu;

15. septembra 2000, ob robu generalne skupščine OZN, poteka prvi sestanek med državama na visoki ravni med zunanjima ministroma Madeleine Albright in Kamalom Kharazijem;

7. oktobra 2001 Iran obsodi ameriški napad na Afganistan;

29. januarja 2002 ameriški predsednik George Bush razglasi Iran, Irak in severno Korejo kot »osi zla«;

17. januarja 2005 Bush ne izključuje možnosti vojaškega napada na Iran, če bo ta nadaljeval z jedrskim programom;

16. avgusta 2005 iranski predsednik Ahmadinejad izključi vsako možnost za vzpostavitev diplomatskih odnosov z Washingtonom;

13. marca 2006 George Bush obtoži Iran, da podpira in oborožuje skrajneže v Iraku;

6. septembra 2006 Ahmadinejad predlaga Bushu srečanje ob robu generalne skupščine OZN. Bush srečanje zavrne;

10. marca 2007 poteka sestanek ameriškega veleposlanika v Bagdadu Ryana Crockerja in iranskega veleposlanika v Bagdadu Hassana Kazemija Qomija. Tema razgovora je stabilnost Iraka;

24. marca 2007 je sprejeta resolucija OZN št. 1747 o dodatnih sankcijah proti Iranu;

7. novembra 2008 novoizvoljeni ameriški predsednik Obama namiguje na poboljšanje odnosov z Iranom;

26. januarja 2009 Obama ponovi svoje namere za dialog z Iranom;

10. februarja 2009 Ahmadinejad izrazi pripravljenost Irana na enakopraven dialog;

20. marca 2009 predsednik Obama prvič javno nagovori Iran in izrazi pripravljenost na dialog na osnovi medsebojnega spoštovanja.

IRAN NEPOSREDNO NADZIRA PET DRŽAV

Ni nobenega dvoma, da ima pragmatična iranska diplomacija, ki je mešanica starodavne tri tisoč let stare staroperzijske diplomacije in šiitske verske šole, danes pomembno vlogo pri stabilnosti najmanj petih držav (Iraka, Libanona, Palestine, Sirije in Afganistana).

V Iraku imata šiitski vladajoči stranki (Dawa, Islamski svet) tesne vezi z islamsko republiko in sta dokaj podrejeni verskim voditeljem v Teheranu.

V Palestini je sunitsko islamistično gibanje Hamas izpostava Irana na območju palestinske samouprave, kljub ideološkemu konfliktu z iransko versko šolo.

V Siriji je manjšinska alawitska oblast Bashar al-Assada pod velikim vplivom Irana.

V Libanonu je Hezbollah produkt Irana in izpostava iranske politike v tej državi. Hezbollah in njegovi zavezniki praktično nadzirajo libanonski parlament (ima 14 poslancev), Hezbollah pa tudi konstruktivno sodeluje v libanonski vladi. Oboroženo krilo Hezbollaha je že dvakrat (leta 2000 in leta 2006) porazilo Izrael.

Kar se tiče Afganistana, je iranska vloga v tej državi bolj zapletena. 8-10 % Afganistancev so šiiti in duhovno pripadajo Iranu. Šiiti Afganistana imajo zelo močen vpliv v afganistanski politiki in gospodarstvu. Šiitski politiki zasedajo pomembne funkcije v državi: podpredsednik države, guvernerji pomembnih provinc (Herat, Bamiyan, Samangan, Daykundi ...). Šiiti zasedajo 25 % afganistanskega parlamenta in prvič v zgodovini te sunitske države je šiitska sekta priznana kot enakopravna sunitskemu mezhebu (versko pravni šoli).

Šiiti so prav tako močno prisotni v gospodarstvu Afganistana. Vsi trije mobilni operaterji so v lasti Šiitov. Dobršen del uvoza Afganistana je iz Irana in šiitski trgovci nadzirajo tržišče. Vpliv Irana na univerzah Afganistana je zelo viden, posebej na Kabulski univerzi, ki je bila rešena pred bankrotom leta 2001, ko ji je Iran priskrbel financiranje za šest mesecev.

Na področju medijev so Šiiti prav tako zelo močni, saj nadzirajo več kot polovico medijev, štiri televizijske postaje od devetih pa so v lasti Šiitov.

Iran lahko odigra pozitivno vlogo tudi v Afganistanu, kakor jo je v zadnjih dveh letih odigral v Iraku in Libanonu. Neposredni razgovori med ameriškim veleposlanikom v Bagdadu Ryanom Crockerjem in njegovim iranskim kolegom Hassanom Kazemijem Qomijem leta 2007, so bili začetek stabilizacije Iraka in konec iranske podpore posebnim skupinam (Sadrova milica).

IRANSKE PREDSEDNIŠKE VOLITVE JUNIJ 2009

Junijske iranske predsedniške volitve bodo zagotovo odločilne za začetek iransko ameriškega dialoga. Kljub velikemu vplivu vrhovnega verskega voditelja Ajatole Ali Khameneija, ima bodoči predsednik široka pooblastila in veliki vpliv na zunanjo politiko države. V primeru zmage kandidata konservativcev, sedanjega predsednika Ahmadinejada, bo sodelovanje na relaciji Teheran – Washington oteženo zaradi nakopičenega sovraštva iz prejšnjih let.

V primeru zmage reformistov, denimo Mehdija Karroubija (bivšega predsednika parlamenta) ali Gholama Hosseina Karbashija (bivšega župana Teherana), bodo zaveli novi vetrovi v odnosih med državama.

Kar nekaj naključij pa lahko v zadnjih 30-ih letih najdemo v obeh državah. V času vladavine pragmatičnega George Busha starejšega je bil pragmatični Hashemi Rafsanjani predsednik Irana. V času demokratskega predsednika Clintona je bil v Teheranu reformistični Mohammad Khatami. V času konservativnega George Busha mlajšega so imeli v Iranu skrajnega Ahmadinejada. Sedaj je vprašanje, ali bo v Teheranu prišel na oblast novi reformistični predsednik, tako kot je v Washington prišel demokratični Barack Obama.