Prihodnost je ... na mizi!

Začnimo teden s presenečenjem. Tokrat na tehnološkem področju. Med brskanjem po internetu sem naletel na to novotarijo in ... ostal sem brez besed. Cena? Ni malenkostna ... recimo okrog 13.000 €. Vsekakor pa vredno razmisleka. Poglejte kaj nas čaka v prihodnosti:

Pustimo srcu, naj riše.

Morda je ena izmed najbolj bedastih upodobitev, da se v srcu nekaj dogaja, tista marela v srcu. Marsikje jo srečamo – tudi vrezano v mlado deblo, da potem z njim raste in se širi.

Težko bi ugotovili, zakaj prav dežnik. Morda zato, ker se odpira in razpira, ker sili srce k razširitvi prostora, k odprtosti in sprejemljivosti.

Mnoge poti peljejo preko človekovega srca. Tudi takrat, ko razum obidejo. Vendar pa vedno velja – ko je omenjeno srce, takrat je zraven človek. Čudno, tudi če je pamet nekje v ozadju.

Nova zaveza med Bogom in človekom tudi poteka preko srca. Jeremija pravi, da izhod iz Egipta, čeprav jih je Bog »držal in vodil za roko« ni bil dovolj. Morda je bilo vse preveč zgodovinsko, pravno, pozabljeno in ne doživeto dejanje. Nova zaveza bo zadeva srca in ne bo treba več razumskega razlaganja in utemeljevanja, za kaj pravzaprav gre. Stvar bo popolnoma jasna, kajti ljudje bodo čutili, doživeli in bo del njih – kdo bi potreboval še kakšno teoretično utemeljevanje.

Podobno kot pri zaljubljencih. Neumno je, da bi se dva, ki se imata rada, med seboj pogovarjala z listki ali da bi sebi in drug drugemu morala utemeljevati kdaj in koliko se imata rada. Dovolj pove izkušnja, da sta zelo »zgovorna« tudi takrat, ko sta popolnoma tiho.

Ali ni tudi Jezusovo velikoduhovniško in odrešenjsko delo tudi predvsem stvar srca, pripadnosti in darovanja. Celotno poslanstvo učlovečenja se z darovanjem klavrno izniči na lesu križa. Vendar so tam kljub temu besede odpuščanja in prebodeno srce!

In spraševanje Grkov – tujcev, da bi radi videli Gospoda. V akcijo pošljejo Filipa in Andreja, edina z grškim imenom. In odgovor – pustimo zunanja srečanja in videz. Kocka odločitve glede trpljenja in smrti je padla. Podobno kot kelih na Oljski gori. Ne moja, temveč Božja volja naj se zgodi. Naj se izpolni tisto, za kar sem prišel. Ne zaradi sebe samega, temveč v pokorščini, z vsem srcem in vso predanosti Bogu in njegovi volji.

Gledati s srcem, pravi Mali princ, prinaša v življenje nove dimenzije: niso vse vrtnice enake, veter v žitu ima svojo vrednost, čas se meri v enotah hrepenenja, še lovci, četrtki in kokoši niso več tisto, kar so bili.

In srce v postnem času. Vsekakor brez marele, ne pa brez postave in zaveze, ki je zapisana drugače, na nov način. Danes bi rekli – s čustveno inteligenco. Bolj osebno kot pravno, bolj v medsebojnem odnosu kot v razmerju pokorne poslušnosti. Bolj z dinamiko osebnostnega prilagajanja kot z vzvodi moči. Čudno, da so v poslovnem svetu »zadeve srca« že davno »pogruntali« in se s strokovnega vidika le prizanesljivo nasmihajo »cerkvenemu manegmentu«. Ste že srečali na škofiji ali v župnijskem uradu sposobno »poslovno sekretarko«? Še fikusa ne!

Nikakor ne mislim problema »srca« zbanalizirati na problematiko tržne uspešnosti. Gre za veliko več. Tudi »Srce Jezusovo« ni zgolj pobožnjakarska sladkobnost nekaterih tercijalk. Če ga vzamemo kot znamenje osebnega darovanja in zavestne žrtve za druge – kakšno znamenje in kako zgovorna ikona! Zakaj hranijo srca svetnikov, znanstvenikov, glasbenikov … Verjetno ne kot primerke zelo uspešnih črpalk za kri!

Tako smo spet pri logotipu srca – iz na novo pojmovane zaveze in s srcem na križu. To srce vidimo upodobljeno na bolj ali manj »sladkih« kipih, na oltarnih prtičkih in barvnih vitražih. Litanije Srca Jezusovega in posvetitev so tako ali tako nekaj staromodnega … In žrtvovanje Jezusovega srca z vso sodobnostjo čustvene inteligence ostaja bolj ali manj tabu presojanja odgovornih v naši Cerkvi. Veliko bolj so pripravljeni prisluhniti mrtvo hladnemu seciranju stroke, ki v enem koraku poveže Ojdipa z materinim naročjem – kot pa morda onim drugim, ki tudi skozi »psiho« odkrivajo najprej srce in šele kasneje srcu podrejeno inteligenco. Ki pa vsekakor tudi upošteva razum. Pa saj se vendar ne bojímo srca!

Ali ni zanimivo, da vse to poznamo že iz otroške psihologije. Pišemo z razumom, rišemo pa s srcem.

Andrej Sedej

Najstniška književnost 3

Po mamah še najstniki. Obljubil sem malo bolj podrobno pisanje o dogajanju v Vipavi. Kako je potekalo? Delavnica je vključevala 14 dijakinj in dijakov ter enega mentorja iz šole (= za delat red ma ga ni bilo treba). Udeleženci so po kratki predstavitvi in navodilih v dveh skupinah znotraj delavnice pregledali tiskane izdaje mladinskih revij, reklamnih oglasov in dnevnih časopisov. Da, tistih kičastih povoščenih publikacij, ki pod svojo težo upogibajo kovinske police naših veleblagovnic. Prva skupina je poiskala reklamne oglase ter pregledala slike, druga pa članke o t.i. zdravem načinu življenj.

Kako je potekalo?

Po kratki predstavitvi "izbrskanega" so udeleženci oblikovali prvi sklep. Opazili so, da večina oglasov ponuja kozmetiko, modne artikle in druge »čudežne« pripomočke za brezhiben življenjski uspeh. Krajša izmenjava mnenj dveh skupin je pokazala, da nedoseganje oglaševalskih standardov mnogim ljudem lahko povzroči depresijo. Čudno a ne!?

Izhod iz potrtosti je omama v različnih oblikah in načinih. Preko projekcije in krajšega predavanja, ki so ga morali udeleženci subirati iz moje strani, so bolje spoznali (upam) nekatere internetne medije in oglase multinacionalk ter kontradiktornost sporočil. Z aktivnim delom so udeleženci spoznali (nedostopen) življenjski slog, ki ga ponujajo mediji. Odprlo se je področje zasvojenosti in anoreksije. S svojimi vprašanji, idejami, prispevki so oblikovali sklepno misel za predstavitev delavnice, ki se je glasila Kritično nad medije in s tem opozorili na previdnost pri uporabi sredstev družbenega obveščanja.

Udeleženci so spoznali poročanje medijev o zasvojenosti, oddaljenem zdravem načinu življenja in pogosti kontradiktornost teh sporočil z marketingom, reklamami, potrošniško propagando, oglaševanjem multinacionalk ...

Zastavljeni začetni cilj, kako kritično sprejemati informacije, je bil uspešno uresničen.

Kaj smo uporabili?

Poleg šolskih klopi, ki so služile za osnovno delovno površino, je vsaka udeleženka in udeleženec dobil svoj izvod revije za pregledat. Kako so planili pa raje ne bom opisoval ... S tem smo se izognili dolgočasni teoriji saj je vsak iz prve roke videl stvarnost v medijskem in oglaševalskem prostoru. Na LCD projektorju je potekala predstavitev kot opora krajšemu predavanju.

In kaj s(m)o ugotovili?

Že hiter prelet mladinskega tiska nam odpre osupljiv pogled na kulturo minljivega in kratkotrajnega. Povoščene strani nas vabijo k razmisleku, kako se oblikujejo srednješolci – bodoči člani družbe. Ob zapovedanih vitkih postavah, brezhibno naličenem obrazu in velikih nasmehih je »vsakdanji« človek spaka. Srednješolsko obdobje pomeni nevarnost, da takim zgrešenim idealom sledijo množice pubertetnikov.

Nedoseganje ciljev oglaševalske popolnosti lahko pomeni hiter padec v svet omame, odvisnosti, bolezni, depresije ali anoreksije. To je svet konfliktnega oglaševanja in neetičnega iskanja hitrega zaslužka, kjer plača najvišjo ceno oglasov ravno srednješolska mladina. Diete, zdrava prehrana, šport … niso namenjeni zdravemu življenju ampak le zunanjemu zgledu. Tukaj se začne lažna pot blišča, senzacije in sanj srednješolcev. Zasvojenost pogleda. Do resničnosti pa vodi zahtevna in nezaželena pot.

Šokiralo jih je, ko sem projeciral sliko anoreksičnega dekleta. Nemo so strmeli in proti koncu je ena punca dodala: "Raje ostanem debela, kot da postanem taka ...". Pričevalsko!

Delavnica je potekala po zastavljenem začetnem planu in je upoštevala časovne termine. Cilj je bil dosežen s kakovostnim prispevkov dijakinj in dijakov saj so sami oblikovali sklepno misel za t.i. plenum ter odgovorili na ključno vprašanje – izziv delavnice: kako kritično sprejemati informacije in oglaševalske dražljaje.

Še številka: pregledali smo 18 revij, reklamnih letakov, časopisov, publikacij ... za skupaj 1270 strani materiala. Med vsemi slikami pa smo našli samo 65 takih, ki prikazujejo ljudi iz našega vsakdana (močnejše postave, ostarele, zgubane obraze ...). Udeležencem se je zdelo zanimivo in pretresljivo. Meni tudi!

Rada bi bila lepa mama ...

Materinski dan. Kaj napisati? Morda nekaj o mamah ... morda. Ampak tokrat sem se odločil, da vam ponudim, drage obiskovalke in obiskovalci male miselne tržnice, nekoliko drugačno branje. Alternativen pogled. Svoj prispevek nam tokrat ponudi nekdo, ki ima naravno predispozicijo k materinstvu ... ženska. Logično. Veliko bolj verodostojno je pisanje take osebe, kakor moje filozofiranje v brezkončne višave in nazaj. Avtorica želi ohraniti anonimnost zato se je podpisala s psevdonimom. Pozorno preberite:

Biti mama. Dati svoje telo za novo bitje. Da raste, se oblikuje, enostavno je. Mama je ena sama, podarjena za svojega otroka. To čuti. Želi si, da se v njej razvije novo bitje. V svojem telesu čuti utrip dveh src. Z meseci čuti premikanje, obračanje, brcanje. Da, nastalo bo novo bitje, iz mesa in krvi, nastalo bo iz nje. Ženska je ustvarjena za to, da je mama. Biti mama je nekaj najbolj naravnega. Katera ženska, ki si želi otrok, jih ne bi želela čutiti že od spočetja naprej? Vendar ja, tudi take obstajajo. Pred tedni, ko sem se o tem pogovarjala s cimrami, sem žalostno začela razmišljati, da mogoče pa si le ne zasluži vsaka, da bi bila mama.

Vem ja, malo kruta trditev. Pa naj razložim to svoje stališče ... Da želiš postati mama, imeti otroke, to začutiš že v srcu. Sanjariš, kako je biti noseč, kako je pod svojim srcem nositi novo srce. Ne ukvarjaš se pretirano z negativnimi posledicami nosečnosti (razen, če je nujno zaradi splošnega zdravja), pač pa si osredotočen na novo bitje. Vendar obstajajo ženske, ki bi imele otroke, le da bi se odpovedale nosečnosti. Razlog, zakaj, je zame nedopustljiv in neopravičljiv... "Joj, pa kdo bo nosil tisti velik trebuh 9 mesecev" ali "pa koža mi lahko popoka, pa ne bom imela več ravnega trebuha, pa ne bom več taka in drugačna".

Jah, draga moja, se bo treba odločiti ali bi rada bila lepa ali mama. Pa ne da mame niso lepe, samo nosečnost lahko pusti tudi kako malo manj ljubo posledico na zunanjem zgledu. Pa vendar ... zame si ženska, ki ni pripravljena nositi otroka 9 mesecev, skorajda ne zasluži, da bi imela otroka. Da ne rečem, da se mi zdi malo motena, ker postavlja videz na 1. mesto ... se sprašujem, kako bi zgledala vzgoja njenega otroka. Bi z leti zapadel v razne prehranjevalne motnje, ker bi »mamica« skozi gledala pod prste, kaj da otrok v usta.

Druga stvar, ki se mi zdi marsikdaj delikatna, je posvojitev otroka. Sem za posvojitev otroka, da ne bo pomote, vendar gre tu za vprašanje, komu odobriti posvojitev. Ženska, ki bi imela otroka, ne bi pa bila noseča, ker se ji bo trebuh malo povesil ... opala, odpade.

Otrok ni igrača, ki jo kupiš v trgovini in jo odvržeš, ko ti ne paše več, da bi se igral z njo. Odločitev za otroka vključuje tudi veliko mero odgovornosti. Biti starš je odgovornost in ne modna muha, halo! Logično da se razjezim, ko se pojavi neka avša, ki bi se šla posvojitev otroka. Ne afne guncat na tak način, prosim!


Malina

Kruha v izobilju ... preveč!

Ko sem hodil iz železniške postaje v center Ljubljane, sem pri čakanju na semaforju zagledal smetarja (ali kakor je moderno, ekološkega operaterja), ki je pobiral kose kruha, salame in sira iz pločnika v posebno prozorno vrečko. Napolnil je vrečko srednje velikosti. Morda bo to kakšnemu psu ali potepuški mački ... ali njemu samemu malica.

Če najdemo kruh in salamo in sir kar tako po pločniku pomeni, da imamo hrano v izobilju. Pomeni, da ta kriza o kateri povsod beremo, slišimo in s katero si politiki polnijo usta še ni tako kritična. Pomeni, da so t.i. SOS trgovine koristne vendar ... in pomeni, da smo prebivalci slikovite male podalpske republike pozabili na tisti pregovor Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga! Stojnice male miselne tržnice niso prostor moraliziranja in žuganja s prstom ... tega je drugod dovolj. Ob tistem prizoru pa me je prečkala misel ...

... tistemu, ki je kruh tam "pustil" želim, da mu ne bo treba nikoli ga it tja tudi iskat.

Iz Forlija

Ravnokar iz Forlija. V italijanskem mestu Forli' (blizu Bolognje) je potekalo tridnevno strokovno srečanje za katoliške novinarje in delavce na področju sredstev množičnega obveščanja. Vtisi so odlični. Prijateljsko ozračje, pozorna gostoljubnost in bogato kulturno sporočilo so pospremili močne vsebine kongresa.

Zbrali so se novinarji iz cele Italije pa tudi številni profesorji, uredniki, oblikovalci, napovedovalci ... ki so udeležencem posredovali kakovostno orodje za delo na tem področju.

Pot se je začela v četrtek ... da, en dan prej sem bil v Vipavi na predavateljskem kaetdru in drugi dan že v študentskih klopeh. Vipava ... tista "mladinska književnost" dobi objavo zase, ker je bila izredna izkušnja, kjer smo (da, skupaj z dijakinjami in dijaki) orali v globino medijskega sporočila. Potem pa širina misli italijanskega prostora in raznolikost kulturnih tokov.

Veliko novega, veliko lepega in zanimivega. V tednu ki se odpira pred nami. Zato se vam, drage obiskovalke in obiskovalci, opravičujem za delovanje male miselne tržnice z "nizkimi"obrati ampak vsaka stvar potrebuje tudi svoje priprave. Na branje in na komentiranje!

Sprejeti pomoč ponujene roke. Ali pa ne!

Ste kdaj razmišljali, kako je množenje veliko bolj produktivna operacija kot seštevanje? Z eno preprosto računsko operacijo rešimo neskončno vrsto utrujajočega dodajanja in ponavljanja.

Kako preprosto in nevtralno je to v matematiki. Ko številkam dodamo klobase je že drugače. Kaj pa takrat, ko seštevamo grehe in krivde? Gnusobe, po svetopisemsko.

Prav o kopičenju gnusob, ki so jih prevzeli od sosednjih ljudstev govori poročilo o stanju duha pred babilonskim izgnanstvom. Kopičenje je dobesedno opisano kot množenje, pomnoževanje in ne zgolj dodajanje. Pretiravanje in zakrknjenost v vseh pogledih – vodilni duhovniki in vsi z njimi in verjetno tudi pod njimi. Ne zmenijo se za opozorila, svarila, oznanilo, rotenje. Hočejo svoj prav in namesto Boga so izbrali gnusobo sosedov. Ko pa se je tako prijetno zgledovati po sosedih, jih posnemati in morda biti celo domiselni kot oni.

Kazen je neizbežna. Materialno uničenje, izgubljena svoboda, sužnost, premoženja toliko, kolikor ga lahko vzameš s seboj, tujina. Celo zemlja mora ostati nerodovitna celih 70-let in ob babilonskih rekah rastejo generacije, ki o veličastvu Jeruzalema in templja ne vedo veliko. Kakšno ponižanje, da je moral babilonski kralj napovedati, da bo postavil nov tempelj v Jeruzalemu. Ta, pravi, se nahaja v Judeji! Je morda kdo že kaj slišal za neki Jeruzalem?

Razloge za sužnost si človek pridobiva z matematiko, ki si je izbrala napačne spremenljivke. Kdor seje veter, žanje vihar. Kdor začenja z mečem, bo z njim pokončan. In v tej začarani kvadraturi kroga človek sam ne more najti rešitve. Vedno bolj se namreč zapleta.

Rešitev prihaja od zgoraj. Od Boga. Iz vere po milosti. Bog je v svojem usmiljenju neizmerno bogat in ponuja roko. Še več, steguje jo in mi se moremo celo potruditi, da jo nočemo in jo zavrnemo. Ne zaradi naših del, temveč zato, ker smo mi sami Božje delo. Problem je v perspektivi gledanja – prav je, da se otrok čim prej osamosvoji, vendar vse življenje ostaja otrok svojih staršev. Ne more jih dohiteti in ne prehiteti.

Bog prihaja, da svet reši – in ne sodi ali celo obsodi. Ko se nekdo utaplja in ga rešuješ, ne sodiš in presojaš ali se splača in koliko si je svoje nesreče sam kriv. Takrat gre za človeka, za življenje.

Bog je po Mojzesu v puščavi zahteval minimalno: samo pogled na bronasto kačo. Le vero in zaupanje. Brez razpravljanja, cincanja, posvetovanj in odlašanj.

Kdo od naših odgovornih si drzne postaviti Mojzesovo bronasto kačo na mitro in jo zviti v svoj pastoral? Kam vse bi lahko postavili bronasto kačo vere in zaupanja: na portal med kreposti in umetnosti, kot logotip sporočil častitljive institucije, na kljuko cerkvenih vrat in dobrodošlosti župnijskih domov, ob vzglavje zakonske postelje, kot znamenje, da Cerkev lahko še vedno ponudi nekaj spodbudnega sedanji generaciji…

Kaj pomen danes mlademu iskalcu ponuditi solidno roko od-rešitve, namesto takih ali drugačnih sodb in presojanj – ob pošteni predstavitvi problemov. Pogum vere in zaupanja odgovornih. Danes je psihološka krhkost sodobnega človeka bližja sodbi in obsodbi kot ponujeni rešitvi. Kako človeško sam in nebogljen je današnji človek v svojih temeljnih odločitvah. In odgovorni s svojimi svetovalci – kako so prevečkrat ukleščeni v smeri pre-in-ob-sojanje in kako malo odprti za roko sprave. In s tem rešitve.

Nič drugače ni s prispodobo luči in teme. Morda pa je danes tema ob vsej svetlobi medijev in izpostavljenosti še bolj temna, še bolj črna. Po tistem – ko ugasnejo luči ….

Koliko luxov svetlobe in kubičnih metrov teme zahteva sekunda programa in kvadratura članka? V kakšnih vatlih se meri resnica in presojajo vrednote. Morda zgolj po tistem starem načelu, da zgodovino pišejo zmagovalci in da morajo poraženci tudi težo meča zmagovalca plačati z zlatom. Gorje premaganim!

Andrej Sedej

Najstniška književnost 2

Upam, da nihče od udeležencev sredine delavnice na škofijski gimnaziji ne "kupuje" na tej tržnici. Anticipacija z nekaj izsledki mojega dela.

Nabor "kič" revij za mlade je osupljiv. Poleg tega, da so police veleblagovnic upognjene od teže povoščenih strani, je vsebina naravnost šokantna. Prvi kupček "robe". Prelistal sem revije za pubertetnice, oglasne letake, glasila društev in dnevne časopise ... približno 450 strani. Od tega nisem našel 10 fotografij (ne strani!!!) z "normalnimi" ljudmi. No, ta pridevnik ni ravno posrečen a drugega ne najdem.

Vse fotografije prikazujejo brezhibno naličene, mišičaste, nasmejane, urejene, uspešne, vitke, izobražene osebe. Kako ob tem ne dobiti celega spiska kompleksov?

Naslov delavnice je "Med sanjami in resničnostjo - med senzacijo in resničnostjo". Namen je prikazati kako mediji zapeljujejo ljudi. Na eni strani slikajo popolno (in nedosegljivo) družbo - na drugi strani pa spodbujajo k "sprejemanju" t.i. drugačnih. Ali je v tej (medijski) družbi sploh še kaj prostora za alkoholike, bolne, ostarele, neuspešne, brezposelne ... ?

Mislim, da velik in očiten razmak med idealno izdelano družbo (sanje) in resničnostjo je velik. Mnogi ljudje, da bi ta razmak zmanjšali posežejo po mamilih in številnih omamah. Nenazadnje je oblika omame tudi virtualno življenje (FB, SecondLife ...), ki ponuja "boljše" življenjske pogoje. Pa jih res?

Bič v kamrici našega srca

Jezus v templju – ko maha z bičem in prevrača mize menjalcem in tedanjim bankirjem. Vse je prav tako nenavadno, kot tam, na svetem kraju, srečati vole in golobe. Namesto Bogu posvečenega mesta molitve - pridobitvena tržnica; namesto svetega – posvetni mamon.

Prevrednotenje vrednot. Razlog za sveto jezo je upravičen. Kot za tisto samovoljo iz raja in angelsko odločitev, da ne bodo služili. Izgon iz raja božje bližine in strmoglavljenje nosilca luči v podzemlje sta vsekakor zgovorna.

Kako hitro nam zgolj spominsko osvojen obrazec deseterih zapovedi ne pove veliko! Bežno nam spregovori že zgolj hitro branje prevoda izvirnika: da zapoved verovanja v enega Boga pomeni vero v Boga osvoboditelja iz egiptovske in vsakršne sužnosti; naj si človek ne dela nikakršnega malika ali Božje podobe, pred katero bi se vrgel na kolena in bi ji tako ali drugače služil; da ni pomembno, kje bi takega malika našel – na nebu, na zemlji ali pod njo. Kako hitro pozabimo, da je svetopisemski Bog občutljiv za spoštovanje – je namreč ljubosumen, pa vendar ne po človeško: krivde očetov kaznuje pri njihovih otrocih vse do četrte generacije: obenem pa zagotavlja, da bo zvestobo poplačal vse do tisoč rodov naprej. Kakšno božansko razmerje – 4 proti 1000. Kje še najdemo takšno velikodušnost.

Na narobe postavljene vrednote opozarja tudi apostol Pavel. Judje zahtevajo znamenja in Grki iščejo modrost. Tudi zunanji čudeži Judom ne bodo prinesli vere; podobno kot se učeni Grki zaman sklicujejo na svojo »prazno«, okrog človeka usmerjeno modrost. Pravo oznanilo je po človeško prava norost: križani Kristus – v spotiko in prvovrstna neumnost. Kako so nam časi prve Cerkve blizu po mentaliteti! Kje so vrednote in kako jih prikazujemo? Kaj polni naše bolj ali manj resne razprav, žajfaste nadaljevanke in dobro prodajane rumene trače? Kdo in s kakšnimi meri oblikuje javno mnenje in za katere - čigave vrednote? Tudi v naši Cerkvi velikokrat pljuskamo med Judi in Grki – med cesarjevimi oblačili nepotrebnega pohujšanja in iskanjem prazne modrosti vzvišenih in od Boga prejetih svetih služb.

Jezusov elektronski bič, spleten iz optičnih vlaken sodobnih komunikacij, sprašuje vest vsem, ki se pridobitniško vrtijo v sodobnih templjih oblikovanja javnega mnenja. In seveda vsem onim, ki se pustijo zapeljati čaru sodobnega zaslepljevanja, kjer v bleščavo embalažo skrivamo prežvečeno vsebino. Kje je vendar tista »živa voda« evangeljske pristnosti! In kako sredi viharja v kozarcu človeške nečimrnosti postaviti pravo mejo?

Jezus jo postavlja po sredini našega srca. Ni treba, da mu pripovedujemo, kaj je v njem. Pozna nas. Tako kot sami sebe in še malo bolj.

In zanimivo. Jezus ne potrebuje nikakršnega našega pričevanja, ker nas pozna, da smo nestanovitni. Dolgoročno nam ne zaupa. Že ve, zakaj!

Verjetno zato, ker vedno znova potrebujemo bič. Ni pomembno, ali deluje na baterije in se upravlja brezžično. Dovolj je, da ga sprejmemo v tisto našo malo kamrico srca….

Andrej Sedej

Najstniška književnost

Prebijam se med glamour revijami, dnevnimi časopisi in političnimi tedniki. V torek grem v Vipavo. Povabili so me na Škofijsko gimnazijo s prošnjo, da bi imel delavnico o medijih. Jaz ki solim pamet srednješolcem? Saj sem še kot kak gimnazijec in bom šel tja ...

Začel sem razmišljat, da bom moral poiskati gradivo. Delavnica brez dela - postane predavanje. Kaj sploh srednješolci berejo? Ok, grem v kiosk in se razgledam med revijami. Večinoma so ovite v pvc in vsaka revija prinaša neke - dovolite - bedarije. Brezvezna poceni kitajska plastika in zraven geslo: "Da bo tvoj študij uspešen!" ali "Ne zapravljaj časa in TAKOJ ..." ali "Zagrabi to številko ...". O kričečih naslovih pa raje ne bi. Vse se vrti okoli ... da, spolnosti, superučinkovitih shujševalnih kur in neverjetno brezhibne lepote.

Odkar sem prelistal ta medijski gnoj, se ne čudim več zakaj so srednješolci tako zamorjeni. Reklamiranje emo stila, napol srove hrane za vitko linijo, učinkoviti nasveti po napornem in stresnem dnevu ... Ma kakšen napor? Kaj so to najstniki ki imajo še celo življenje pred sabo ali izčrpani managerji tik pred penzijo!?!?

Nekoč smo prebirali književnost za mladino. Danes pa postajajo take revije mladinska književnost. Seveda ne gre posploševati.

Sem še sredi dela. Ko bodo stvari dorečene in ko malo ugotovim kje sem, jih dodam na blog, ker moje stanje niha med ogorčenostjo in zabavo.

Pobuda prihaja od zgoraj

Ostajamo na nebu. Tam, kjer je doma mavrica in kjer Božje obljube držijo.

Ne glede na to, da jih uboga človeška pamet ne more doumeti. Lahko pa jih sprejme – ali pa tudi ne. Vprašanje zaupanja ali ošabnosti. Upam proti upanju ali pa ostajam v tistem brezupnem kroženju mušic enodnevnic, ki niso imele niti priložnosti sanjati o čem presežnim….

Srečujemo se z gorami in hribi – Abrahamova in Izakova, pa Tabor in posredno Kalvarija. Tudi tu smo že pregovorno dvignjeni »bolj proti nebu«. Obremenjeni z vsem človeškim – kaj vse se je v Abrahamu podiralo na tej poti in nad vsem je verjetno zdvomil. Vendar je zmogel nekaj več kot Sara ob Izakovem spočetju – tisti njen skoraj prezirljiv »nasmešek« o Božji moči in bližnjim potomstvom – je skupaj s sinom položil na daritveni oltar. In bil uslišan.

Gora Tabor nekaterih Jezusovih izbranih učencev ni bila kaj prida drugačna. Soočenje z Božjim in svetim, nerazumevanje trpljenja, žrtve in odpovedi … Oni pa se veselijo in čudijo, ker se vse sveti in blešči, ker take beline še niso vedeli in doživeli. Kako po človeško in »naše« - kar tam bi ostali in kaj od tega tudi »tržili«. Človek bi si mislil, da so bili ob povratku precej zmedeni, raztreseni in zbegani. Srečanje z realnostjo svetega te vrže s tira.

Abraham je imel več neposrednegazadoščenja. Ker je več vložil in kar nekaj let zorel. Učenci so do te stopnje priplezali šele po binkoštih! Vse do mučeništva.

Tudi apostol Pavel nam ponuja svoj »bombonček«. Neizmerno zaupanje in gotovost. Koga naj bi se pa bali, če je Bog na naši strani? In če nam je žrtvoval svojega Sina – se nam vsekakor slabo ne piše. Vse zaradi nas!

Pobuda torej prihaja od zgoraj. Ko vedno. Bog »roko ven molì«, da nas sreča na takšnih ali drugačnih hribčkih našega življenja in nas nagovori. Glas iz oblaka o ljubljenem sinu lahko slišimo z ušesi ali pa pripravljamo tiste, ki jih ima srce. Po Avguštinovo – srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna.

Kako bi mogli vedeti, kje nas čaka kakšna taka »zaseda« Božjega. Včasih Bog sam prihaja naproti, drugič pa se »pusti čakati«. Da sami naredimo vsaj kakšen korak. Nedvomno, v pravo smer.

Andrej Sedej

Položil si me v spodnjo jamo ...

Prvi zametki pomladi. Toplejše vreme, daljši dnevi in tisto sramežljivo sonce, ki prihaja skozi okna v naše hiše. K nam prihajajo tudi grozne podobe iz našega podzemlja ... Razmišljal sem kako opisati in kaj povedati ob odkritju grobišča pri Laškem. O vsem tem smo lahko, drage obiskovalke in obiskovalci male miselne tržnice, že prebrali in videli dovolj. Pa še bomo.

Sinoči sem stikal po Svetem pismu in naletel na besede Psalmista, ki so se mi zdele naravnost presunljive. Kar je zapisano v tej knjigi stari tisočletja ... se dogaja še danes. Zelo aktualno!

GOSPOD, Bog moje rešitve,

podnevi vpijem, ponoči sem pred tabo.

Naj pride pred tebe moja molitev,

nagni svoje uho k mojemu ječanju.

Zakaj moja duša se je nasitila z nesrečami,

moje življenje je prispelo do podzemlja.

Prištet sem med tiste, ki se pogrezajo v jamo,

postal sem kakor mož brez moči.

Med mrtve pripuščen,

sem kakor prebodeni, ki ležijo v grobu,

ki se jih več ne spominjaš,

saj oni so odrezani od tvoje roke.

Položil si me v spodnjo jamo,

v temine, v globine.

Vame se je uprla tvoja srditost,

vsem svojim valovom si dal udarjati obme.

Moje znance si oddaljil od mene,

postavil si me, da sem jim v gnus,

zaprt sem, ne morem iti ven.

Moje oko je postalo motno zaradi bede,

GOSPOD, vsak dan kličem k tebi,

svoje roke iztegujem proti tebi.

Boš mar delal čudeže za mrtve,

bodo mar vstale sence, da bi te slavile? Sela.

Mar pripovedujejo o tvoji dobroti v grobu,

o tvoji zvestobi v pogubi?

Se v temi spoznava tvoj čudež,

tvoja pravičnost v deželi pozabljenja?
Jaz pa, GOSPOD, k tebi kličem na pomoč,

zjutraj prihaja moja molitev pred tebe.

Zakaj, GOSPOD, zavračaš mojo dušo,

skrivaš svoje obličje pred mano?
Nesrečen sem in na robu smrti od mladosti,

prenašal sem tvoje grozote, obupan sem.

Prek mene gredo tvoji srdi,

tvoje strahote me uničujejo.

Ves dan me obkrožajo kakor povodenj,

vsi skupaj me obdajajo.

Oddaljil si od mene prijatelja in tovariša,

samo temà je še moja znanka.


(Ps 88)

Jai Ho - SlumDog Millionaire

Predstavljam skladbo, ki je zmagala nagrado v ZDA in osvaja svet. Melodija, moč ritma ... in neobičajen jezik. Zato zbuja nelagodje in zahteve po prevodu v vsemogočno angleščino.

Meni je všeč zato ... tukaj v originalu!

Naslov

Opazili ste zamenjavo naslova ... mali podnaslov je prerasel v naslov bloga. Začetna osebna želja in vaša voščila, drage bralke in dragi bralci, se uresničujejo. Osebni blog postaja tržnica idej, misli in konceptov. Postaja kraj novosti, humanističnega pogleda na družbo kot veliko celoto, ki obkroža posameznika.

Poleg naslova pa večjih menjav ni. In še en čas ne bo. Ker mi čas to nedopušča in ker ljudje imamo radi neko stalnico, utečeno domačnost, v kateri se hitro znajdemo: kakor na navidezno razmetani pisalni mizi. To je ustvarjalni nered ...

Ob tej priložnosti se želim ponovno zahvaliti vsem, ki podpirate ta blog. Preko številnih komentarjev, z novimi predlogi in idejami ter e-maili. Hvala!

Z barvito mavrico v postni čas

Ne vem, zakaj me postni čas načeloma zaznamuje z neko grenkobo in tesnobo. Nekakšno mračnjaštvo srednjega veka. Ali zato, ker se moram ukvarjati sam s seboj? Ali zato, ker je to klic k poboljšanju in zato k posrednem priznanju, da trenutno nisem na najboljši poti?

Skušnjave, ki nam jih v evangeliju ponuja prva postna nedelja, so seveda problematične. Seveda iz več razlogov. Ker so Jezusove in ne naše. Ker so bile nekoč in niso današnje. Ker se zdijo preveč teoretične in zato premalo življenjske. Pa še bi lahko naštevali, da bi se vendar lahko izognili temu, da imajo skušnjave nekaj z nami. Seveda zelo na življenjski način.

Vprašanje je, ali so tiste Jezusove evangeljske skušnjave po hrani, oblasti in brezmejnem zaupanju zgolj vzorec in seme vsega tistega, kar se nam v življenju postavlja kot preizkušnja, kot čas in prostor vsega, kjer preverjamo svojo pristnost. Sebi, Bogu in vsem tistim, ki smo jim obljubili tako in drugačno zvestobo.

V kratkem evangeljskim odlomku (Mr 1,12-15) se čudim napetosti med »bivanjem med divjimi zvermi« in »angelsko strežbo«. Kolikšna je tu razpetost na področju preizkušenj, izpitov, bolj ali manj predvidljivih izidov! Kako prostrano področje razmišljanja in presojanja.

In v to razglabljanje nam Bog pošilja mavrico (1 Mz 9, 8-15). Tisto iz Noetovih časov, z našega neba ali pa iz naših doživetij. Tudi mavrico postavljamo v svoja obnebja.

Fizika nam jo opisuje »mrtvo hladno«. Nekako takole. Iz enciklopedije.

Mavrico vidimo kadar nam sonce sije v hrbet. Gre za večbarvni lok z rdečo barvo na zunanji strani, potem pa si barve sledijo: rdeča, oranžna, rumena, zelena, modra, indigo in vijolična.

Morda pa nam Božja svetloba skozi prizmo postnega časa pošilja barvitost mavričnega spektra kot opomin in obenem v spodbudo, da so barve grehov in kreposti v spektru našega življenja le bistveno drugačni – čeprav se včasih zdi, da je vse povsem izenačeno. Skušnjave pa so predvsem preizkušnje – izpiti take ali drugačne vrste. Nekakšno razločevanje barv. Izpit iz barvitosti.

Barvna slepota je lahko na moralno mavričnem področju usodna.

Postni čas se nam torej odslikuje kot barvita podoba puščave, ki nas očara s svojim spektrom barv in nas v mavrični raznolikosti spodbuja k zavezi Bogu in obenem opominja na potop.

Ta je bolj ali manj oseben ali pa vesoljen. Spreobrnitev pač ni nič drugega kot rešitev v krstnem studencu Božje milosti. Seveda po potopu skušnjav in malopridnosti in v luči barvitosti mavrične zaveze med Bogom in stvarstvom.

Naj bo letošnji post čim bolj mavrično barvit.

Andrej Sedej