Neizogibno -

- je konec leta.

Naj bo ta priložnost v prvi vrsti čas zahvale vsem obiskovalkam in obiskovalcem Male miselne tržnice. Iskreno se zahvaljujem za obiske v letošnjem letu in vas vabim, da ponovno izkažete zvestobo miselnim stojnicam tudi v prihodnjem letu 2010.

Iskrena hvala vsem, ki ste oddali svoje komentarje, vprašanja, predloge in prispevke ter tako sooblikovali miselni prostor. Hvala za čas, trud in dobro voljo. Ohranite to lepo navado tudi v prihodnjem letu.

Vsem želim vesel prestop leta, zabave in lepih trenutkov. V letu 2010 vam želim veliko zdravja, sreče, uspehov, hrabrih pogledov v prihodnost in poguma.

Kar tako ... aktualno v krizi

Ničesar namreč nismo prinesli na svet, zato tudi ne moremo ničesar odnesti.

Bodimo torej zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko.

Tisti pa, ki hočejo obogateti, padajo v skušnjavo in zanko, to je v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pogubo in uničenje.

Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju.

Prvo pismo Timoteju 6,7-10a

Aktualno mar ne? Med listanjem po Svetem pismu, sem našel zelo »krizne« besede. Krizne, ker zgleda, da so bile napisane ravno za naš čas. Zvenijo tako, kakor da jih je napisal kak ekonomist ali poznavalec trenutnih gospodarskih razmer na svetovnih trgih. 

Besedilo se nahaja v pismu, ki ga je napisal sv. Pavel, skoraj dva tisoč let od tega. Pa vendar, njegov uvid, če smemo temu tako reči, je naravnost fantastičen. Preko tega velikega – zgodovinskega, kulturnega, družbenega in ekonomskega – razmaka lahko opazimo, da je kljub vsej tehniki in napredku človek tisti osel, ki gre na isti led … več krat.

Ujeto na prepihu

Na prepihu burje ... in sončnega zahoda:

Božič ateistom?

Ob diplomi sem dobil zelo posebno in provokativno darilo. Posebno, ker je imelo močno simboliko, saj diplomantu teologije podariti knjigo z naslovom Bog kot zabloda, pomeni ubrati pot provokacije. Avtor knjige, profesor biologije na oxfordski univerzi, preko raznih argumentov se trudi dokazati, da je krščanstvo brezpredmetno, saj Boga ni in da je verovanje neka avtosugestija, ki so nam jo kot otrokom vcepili starši.

Bolj ko sem bral, bolj sem postajal slabe volje. V vsakem odstavku sem videl grožnjo proti lastni veri, grobo poseganje v svoja verska čustva in eno samo veliko žalitev. Toda ko sem začel iskati to »žalitev« v rokah nisem imel nič konkretnega. Knjiga je namreč napisana v umirjenem tonu, z argumenti in brez kakršnekoli vulgarnosti. Takoj so mi prišle na misel podobe iz splošno znanega filma Angeli in demoni ter spomin na ogorčenje, ki ga tu pa tam sproži film ali knjiga, ki nista v liniji z našo vero.

Ali nas resnično vsi napadajo? Mislim, da populističen roman, napisan v ležernem tonu in brez večjega miselnega prodora ne more povzročiti velike škode takemu orjaku, kakršen je vera, ki je nastajala stoletja in stoletja ter ji milijonske množice priznavajo življenjsko vlogo. Če nas tako (hitro) prizadenejo senzacije romanov in filmov bi se morali kot kristjani vprašati, koliko je trdna naša vera in koliko smo prepričani v to, kar navzven kažemo.

Krščanstvo je tako kot mnoge druge vere skozi svoj obstoj doživelo številne udarce in težke trenutke, vendar zgodovina nam kaže, da je vsak »napad« pomagal, da se je kot vera utrdilo in mnogo močnejše nadaljevalo pot. Vsaka vera predvideva tudi dvomljivce, negotove vernike in, v primeru krščanstva, ateiste. Da, ateizem obstaja zaradi krščanstva, saj so vsi njegovi argumenti le razlogi »proti« obstoječi veri. Ateizem ne pove nič novega, ne razvije svoje misli, ampak samo zanika in zavrača že obstoječo vero. Če bomo snemali križe, bomo hudo prizadeli nevernike in ateiste, ker jim bomo vzeli glavni element proti čemu iskati razloge ne-vere.

Na eni strani križ … in na drugi jaslice. Mislim, da je sporočilo slednjih zelo jasno in nedvoumno: rojstvo otroka. Rojstvo je vesel trenutek za vsakega človeka, vsako kulturo in družbeni položaj. Jaslice so simbol rojstva, veselega dogodka, ki predstavlja začetek Jezusovega zemeljskega življenja opisanega v evangeliju, ki je vesela novica. Novo rojstvo pomeni upor smrti, zato ostaja skozi stoletja (takoj za velikonočnim vstajenjem, ki pomeni popolno zmago nad smrtjo) eden od osrednjih likov krščanske vere.

Ali lahko ateisti praznujejo božič? Mislim, da lahko. To se bo zgodilo, če bomo ob rojstvu novega otroka kristjani pokazali veselje, ki je namenjeno vsem ljudem. Katoličani nismo ekskluzivni prebivalci Zemlje, ampak jo delimo še z mnogimi drugimi ljudmi. Prav zato moramo biti strpni, uvidevni in pozorni do tistih, ki so ob nas in jim pokazat, da vera ni dolgočasna teologija ampak način življenja.

Da bi se spraševali, ali so božični prazniki namenjeni tudi nevernikom, bi zapadli v banalnost. Razmislimo, kako je božič namenjen ateistom oziroma, kako naj bo božič ateistom praznik. Zmoremo? 

Objavljeno v decembrski številki mesečnika Naš Vestnik. 

On išče nas

Vsak rojstni dan je poseben dogodek, saj običajno je v središču praznovanja slavljenec. Vedno pogosteje slišimo, da postaja božič praznik lučk, daril, zadnjih nakupov, poslovnih voščil in dobrodošla politična tema … res je, iz praznika smo naredili predmet.

 

Dragi prijatelji Male miselne tržnice, nocoj se bo rodil On, zaradi katerega praznujemo, se obdarujemo, krasimo in nakupujemo. Ne spreglejmo bistva! Gospod nam je s svojim rojstvom pokazal, da ne išče dragocenih tkanin, niti imenitnih soban ali dragih daril. Prihaja kamorkoli, tudi v najbolj negostoljuben kraj, samo da pridemo k njemu.

Božje rojstvo je čudež, saj prinaša sporočilo miru, ki je namenjeno vsem ljudem. Prinaša sporočilo upanja in ljubezni do človeka – vsakega. Božje Dete nas ne obsoja, ne išče naših napak in ne sprašuje. On išče nas! Nemo nas vabi, da odkrijemo lepoto življenja, ki je tako preprosto skrita v otroškem nasmehu.

Želim Vam lep, miren in doživet praznik. Naj bo nocojšnji dogodek vir moči, veselja in nenehnega čudenja.

Skoraj ...

... ga bo konec. Časa pričakovanja ... adventa.

Ali veš zakaj si čakal? Veš Koga čakaš?

Mislim, da še ni prepozno, da se pripraviš. Da, On nas čaka - pričakajmo ga!

Evropa, kje si?

Konec snežne idile. Glavno mesto naše Male podalpske republike vsako leto porabi dober del proračunskega denarja za umetniške svetlobne predbožične dekoracije, ki pritegnejo naše poglede »k višku«. Turistom in domačinom želijo ponuditi predbožično ozračje velikih Evropskih prestolnic, ki v razkošju lučk krepijo zimsko pravljico. Pohvalno. Toda kaj hitro, ko spustimo oči spet na zemljo, vidimo, da je realnost zelo drugačna.

Želja po tem, da bi bila Ljubljana videti kot kaka imenitna Evropska prestolnica, se ne bo zgodila, dokler bo glavni mestni šport izsiljevanje v prometu ter drseča ledena plundra okras na pločnikih. Prečkanje ceste je že po tradiciji adrenalinski podvig, prijaznost trgovcev pa arhaizem ali bajeslovni pojem.

In medtem, ko skoraj neopazno na vsakem vogalu cvetijo prodajalne kebaba, hitrih sendvičev, burekov, razne pekarne in pekarnice, ki nikoli ne zaprejo svojih vrat … kakor je to tradicija na Balkanu, glasbeni ritem prestolnici, dajejo črne limuzine z led diodami, ki na vsakem križišču dodatno osvetljujejo naše praznike.

Evropa ostaja daleč … mi pa (p)ostajamo približek agro-province, ki zaradi malomeščanskih kompleksov, iščemo vedenjske vzorce v navadah iz bivših republik.

Pobeljeno …

… naravno in lepo. Pri -15 ° C. Tako:

Materinstvo (4. adventna nedelja)

Četrta adventna nedelja nam preko »light-show« adventnega venčka sporoča, da čas se je dopolnil. Zadnja adventna nedelja nas preko beril in evangelija obrača k materam, ki so pogoj in bistvo za božični praznik. Božič trka na varata in lik Marije nas spominja na to, da čeprav je Bog močen Stvarnik, brez ženske nežnosti, ne bi bilo Sina.

Nedelja »materinstva« in priprave na božič želita zbuditi v nas občutek za sveto, ki nikakor ni nek abstrakten pojem. Območje svetega se (lahko) konkretizira samo preko stvarnosti našega življenja, ki so družinske vezi, sorodniki, dobri prijatelji in dobrotniki, ki nam ob nesreči pomagajo.

Poglejmo »v božič« preko naših (naj)bližnjih. Gotovo bo praznik (naj)lepši.

Sneži ...

... in je vse pobeljeno ... cela naša mala podalpska država. A ni lepo?

Dokaži, da je res!

Komentarji prejšnje (spodnje) objave so me spodbudili, da odprem debato o Jezusovem zgodovinskem obstoju. Ali je Jezus zgodovinsko obstajal? Kaj to dokazuje?

Ima kdo kak »neizpodbiten« znanstveni vir? Zakaj še vedno poteka debata, ali Bog res obstaja ali ne? Kako lahko obstajajo ljudje, ki verujejo, tudi ko jim gre vse narobe in tisti, ki Boga preklinjajo, čeprav jim gre vse prav? Ali Bog obstaja?

Seveda gre za vprašanja, ki že dva tisoč let ne dajo miru človeku. Iz tega globokega in nemirnega iskanja se je skozi čas oblikoval družbeni in religiozni sitem vrednot, ki mu pravimo krščanstvo. V raznih oblikah in pojavnih načinih je preživel družbeno-zgodovinske okoliščine ter še danes povzroča napetost, ki prinaša nova spoznanja v teologiji.

Verniki bi se lahko jezili nad »dvomljivci« ali neverniki (mnogi tudi to počnejo), toda to bi prineslo hud zastoj v teologijo. Da, teologija potrebuje dvom, nevernikovo vprašanje, da lahko nanj odgovori in tako napreduje. Iskanje poti iz vernosti v ateizem, načini preživetja brez religije, verski dvomi, moralna vprašanja, dvom o Božjem obstoju, negotovost o Jezusovi božanski naravi … ravno to so najboljši pretresi v teologiji, da ne zastane in zasmrdi, kakor stoječa voda.

Od prvega dne ko je Jezus – zgodovinsko, mistično, religijsko, biblično ali kako drugače – stopil na zemljo, so se pojavili dvomljivci. Pastirji, kralji … šli so obiskat novorojeno Dete, ker so dvomili, da je obljubljeni in pričakovani Mesija res prišel. Celo apostol Tomaž ni verjel, da je Kristus res vstal od mrtvih, dokler ni videl ran (prim. Jn 20, 26-28). Torej, čemu se še čudimo?

Vprašanje oz. tema je ravno primerna za te dni. Advent je za katoličane čas pričakovanja in priprave na božič, ki je Jezusovo rojstvo, toda predstavlja praznik tudi tistim, ki v Jezusa ne verujejo. Lučke, potrošnja, darila, smrekice, zimska idila … vse je »v službi« božičnih praznikov, kar pomeni posledično spregovoriti tudi, nehote, o Božjem rojstvu.

Torej, vprašanje za prvo nagrado: Lahko dokažemo – in kako – da je Jezus resnično obstajal ali ne?

V Svetem pismu Bog ne vpije ... (3. adventna nedelja)

... beremo pa, da govori, šepeta, grmi, se razodeva v sanjah … toda samo v današnjem prvem berilu poziva sionsko hči naj vriska. Vrisk, ki kakor beremo v drugem berilu, predstavlja povabilo k veselju in radosti. Mislim, da nam bogoslužje, preko bibličnih tekstov, približuje praznično ozračje pred rojstvom Otroka. Vriskanje torej, ki je simbol za veselje in prerokovo odo ljubezni.

Najbolj privlačno besedilo današnje nedelje je nedvomno evangeljski odlomek, kjer Janez Krstnik odgovarja na nadvse vsakdanje vprašanje: »Kaj naj torej storimo?«.

Vprašanje vsekakor ni retorično ali brezpredmetno, saj nam ustvarja ozračje aktivnega pričakovanja, ki se preko tega vprašanja izostri do skrajnosti. Odgovori so temu skrajno primerni.

K »vpijočemu v puščavi« prihajajo najrazličnejše skupine ljudi, ki predstavljajo različne poklice, cehe in družbene sloje. Na bistveno vprašanje vsak dobi svoj odgovor. V tem je nakazana pot posamezniku, da je poklican k iskanju (in srečanju) Gospoda v poklicu/stanju, kjer se nahaja. Jasno je, da vsakemu posamezniku pripadajo določene pravice in določene zahteve, toda evangelij ne terja takih sprememb, ki jih človek ni sposoben.

Žarišče današnjega evangelija je glagol »dati«. Tako neobičajen in neudoben, da včasih ne vemo kaj bi z njim počeli. No, z glagolom kot takim že, ne pa z dejanji. Darovati in dajati predstavljata programski besedi za prihodnost, saj omogočata družbeno preobrazbo, ki jo svet (zelo) potrebuje. Aktivno pričakovanje adventnega časa lahko dobi pravi smisel samo, če smo sposobni uresničevati ljubezen do bližnjega preko konkretnih dejanj. Pričakovanje Gospoda ni čas predvolilnih obljub, ampak obdobje zrenja v prihodnost.

Ne smemo pa spregledati širšega okvirja, ki nam ga današnji evangelij ponuja. Vsi in vsak pričakuje Gospoda znotraj svojega družbenega položaja, poklica in življenjskih okoliščin. Mislim, da je tukaj sporočilo zelo jasno: Gospoda lahko srečamo samo če smo pristni in preprosti – pa četudi grešni.

Fosilna anketa

Verjetno ste že siti prazgodovinskega vprašanja ankete, ki visi na levi strani Male miselne tržnice. Pošteno povedano, toliko časa sem se odpravljal h komentiranju oddanih glasov, da sem statično in okostenelo figuro ankete, že privzel za del grafične podobe bloga.

Prišel je čas, da anketa poroma tja, kamor spada: na odpad zgodovine. Še prej pa … komentarji.

Anketo sem postavil z vprašanjem o spletnem oglaševanju in vašimi uporabniškimi navadi. Oglaševanje na blogih postaja v mnogih zahodnih kulturah pravi vir zaslužka in preživetja. Podatki iz leta 2008 kažejo, da v ZDA živi od lastnih blogov (in povezanih oglasov), skoraj toliko ljudi, kolikor jih živi od advokature. Da ne bo pomote, Mala miselna tržnica do te stopnje še dolgo časa ne bo prišla, ker spodaj podpisani nima ne dovolj časa niti znanja, da bi se v kaj takega podal.

Zanimala so me vaša mnenja, ker verjetno ne bi ostali ravnodušni, da bi vam ob robu, ali kar na vrhu vsake objave, nekaj poskakovalo in v živih barvah vabilo k »akcijam«. Od šestih sodelujočih, v primeru spletnih oglasov, dva se ne bi nikoli več vrnila na tako (to!) spletno stran. Ostalim štirim (povezano …bi ga obiskoval enako kakor zdaj in …moje navade se ne bi spremenile) oglasi ne bi spremenili »obiskovalnih« navad. 

Oglasi pogosto predstavljajo vrhunske likovne, grafične in kinematografske stvaritve ter v njih lahko vidimo tudi koristne nakupovalne nasvete. Vsekakor pa ostajajo nadležna navlaka vseh oddaj, revij, filmov, knjig, prireditev …

Darilna politika – alternativa

December je sam po sebi najbolj prazničen mesec vseh mesecev v letu. Trgovci ga želijo raztegniti (in nas nategniti) s ponudbami in nepozabnimi akcijami, da jim s tem potrošniki povečamo že tako velike dobičke. Ravno s tem namenom, se začne t.i. nakupovalna mrzlica vsako leto kak teden prej. Letos sem opazil v koprskem OBI-ju že 22. oktobra!! vse odeto v popolno božično-novoletno okrasje. Ali je to normalno?

Kaj se dogaja v teh (res) predprazničnih dnevih pa lahko opazi vsak sam. Kar me žene v to pisanje je današnje popoldansko poigravanje z mislijo, da bi odpovedal novoletno obdarovanje. Zelo radikalen ukrep, toda ga bom omilil s tem, da bom obdaril tiste ljudi, ki mi res nekaj pomenijo. Se razume, le simbolična darila. Šare imamo vsi dovolj … in preveč!

Če so naši nonoti in none (= dedki in babice) nestrpno pričakovali božič, da so vsi otroci v družini (in jih ni bilo malo) dobili eno (da, eno samo) pomarančo, lahko tudi mi spremenimo praznike v pričakovanje simboličnega daru, ki bo pokazal, kaj nekomu pomenimo.

Simboličen dar pa ne sme biti znak skopuštva, malomarnosti in nepremišljene odločitve, ampak ravno obratno. Preko take oblike lahko pokažemo nekomu, kaj nam pomeni, kaj mu želimo s tem sporočiti, kako ga vidimo, kaj nam predstavlja …

Vse za denar … in še več! Toda pravih prijateljev se ne da (pod)kupiti. Simbolika lahko pripomore k pristnemu odnosu veliko bolje kot (pre)draga darila. Ali ste kdaj pomislili, katera je najljubša barva osebe, ki ji boste prinesli izbrano darilo? Morda bo bolj zadovoljna vrečke/papirja, kakor vsebine. Ironično. Zapravimo celo premoženje za darilo, ki na koncu doživi neslavno usodo zato, ker je ovitek bolj sporočilen kot sam dar.

Priprava na praznike in darila naj bo premišljena, počasna in sporočilno bogata. Želim veliko izvirnih idej!

Katoliška Cerkev odpira vrata anglikancem

Članek ki sem ga prebral na spletnem Delu me je spodbudil k objavi članka/ komentarja, ki sem ga napisal za oktobrsko številko Vestnika. Diplomacija med Vatikanom in Moskvo gre tudi (in predvsem) preko privolitev "lokalne" Pravoslavne Cerkve ... ter osebnih prijateljstev. Upam, da je zadnji odstavek članka vsaj malo preroški.

Drugo polovico meseca oktobra je odjeknila novica, da bo katoliška Cerkev sprejela odlok, s katerim bo odprla svoja vrata anglikanskim vernikom, duhovnikom in celo škofom. Naj spomnim, da se je razkol ali odmik od katoliške Cerkve zgodil v 16. stoletju, ko je kralj Henrik VIII. stopil v spor z rimskim papežem in tako ustanovil svojo – lokalno – Cerkev. Verska praksa, običaji, nauk in vsakdanje življenje vernikov se od tedaj razlikujejo od katoliške Cerkve.

Možnost o »sprejemu anglikancev«, je na novinarski konferenci razglasil prefekt Kongregacije za nauk vere kardinal William Levada, ki je v javnosti sprožila precejšnje začudenje in veliko vprašanj.

Prvi razlog za čudenje je velika tajnost, v kateri se je celotno dogajanje odvijalo. Posamezna znamenja iz preteklosti na tem področju so bila preveč sramežljiva in osamljena, da bi širša javnost lahko razumela za kaj gre. In drugi razlog so nedvomno namigovanja, da s tem dejanjem katoliška Cerkev odpira duhovništvo tudi poročenim duhovnikom.

Cerkev ne odpravlja celibata in niti ne ponuja posebnih privilegijev anglikanskim duhovnikom, ki bi prestopili v katoliške vrste. Gre za sprejemanje skupnosti vernikov in klerikov, ki se v sedanjih razmerah niso najbolje znašli ter so čutili duhovno vez s svetim očetom.

Čeprav smo pogosto slišali, da si želi manjša skupina anglikanskih vernikov ali kakšen duhovnik prestopiti v katoliške vrste, do sedaj to ni povzročilo velikega zanimanja. V takih primerih ni bilo veliko medijske pozornosti niti drugih posebnosti. Tokrat pa se je zgodil precej nepričakovani scenarij, saj se je za prestop odločila skoraj polmilijonska skupina vernikov, ki šteje tudi nekaj sto duhovniki in petdeset škofov. Jasno je, da gre za masovni premik, ki je terjal dobro mero pozornosti Vatikanskih uradov.

Eden od znanih razlogov za vrnitev v katoliško Cerkev je zelo liberalna politika, ki jo vodi sedanji primas anglikanske Cerkve Rowan Williams ter nesoglasja med konzervativnimi in svobodomiselnimi škofi. Konzervativnejša smer je 1992. leta glasno izrazila svoje nesoglasje ob odločitvi za žensko škofovstvo med anglikanci in ker spor ni dosegel ustreznih dogovorov, je to povzročilo – s časom – premik v katoliško stran.

Premik verjetno ne bo opazen, saj verniki bodo ohranili svoje bogoslužne navade, molitve in značilnosti anglikanskega obreda. Do sedaj poročeni duhovniki bodo ostali poročeni, toda jih bodo ponovno posvetili v duhovnike, saj katoliška Cerkev ne priznava anglikanskega posvečenja. Drugače bo za anglikanske škofe, ki bodo ohranili poročenost, vendar izgubili škofovsko službo in bodo posvečeni v duhovnike.

Nekateri komentatorji so se prepustili evforiji trenutka in napovedovali konec celibata ter poročenost škofov. To se ne bo zgodilo niti v prihodnje, saj tako katoliška kot pravoslavna Cerkev tega ne predvidevata – zaenkrat. V pripravi je apostolska konstitucija ali uradni dokument, ki bo podrobneje urejal vse zadeve povezane s prestopi, bogoslužjem in naukom. Od bodočih anglikansko-katoliških duhovnikov bodo tako pred posvečenjem zahtevali celibat kakor od njihovih rimo-katoliških kolegov.

Kako se bo v praksi to uresničevalo bomo še videli. Tovrstni dogodki, čeprav zgodovinsko zelo pomenljivi, so pogosto povezani s težavami, ki jih občutijo ljudje na terenu zaradi prilagajanja in novosti. Zgodovina celibata jasno kaže na to, da je tak ukrep cerkvena norma, ki se je postopoma uveljavljal med IX. in XI. stoletjem, zato jo lahko Cerkev nekega dne tudi ukine.

Bolj kot to pa je zanimivo dejstvo, da čeprav mnogi mediji označujejo sedanjega papeža za konzervativnega in nazadnjaškega, je sam sposoben močnih ekumenskih potez, ki jih že dolga desetletja nismo videli. V mislih imam veliko prijateljstvo s Carigrajskim (pravoslavnim) patriarhom Bartolomejem I., odprti dialog s konzervativno bratovščino sv. Pija X., ki ne priznava Drugega Vatikanskega cerkvenega zbora (1962-1965) ter sedanji premiki z anglikansko Cerkvijo.

Njegova podkovanost in razgledanost na teološkem področju mu prinašata mednarodni ugled in ta pontifikat bo gotovo zaznamovan z delom za edinost med kristjani. Še vedno ostaja odprto vprašanje z rusko pravoslavno Cerkvijo, ki se spogleduje z zahodom in zaupam, da bo (tiho in diskretno) osebno prijateljstvo med papežem Benediktom XVI. in moskovskim patriarhom Kirilom I. kmalu rodilo (naslednje) zgodovinske premike.

Če celo puščava ozeleni … (2. adventna nedelja)

Ko se adventni čas preveša v svojo drugo polovico in ko čutimo nek pridušen paničen pritisk, da se bo nekaj zgodilo, nas Božja beseda pelje v puščavo. Lahko bi rekli, da je to velika neumnost, saj bi nas moralo vse – tudi bogoslužno dogajanje – vleči k večjemu praznovanju, občutku božiča in k lučem.

Ravno v kontrastnih je moč Besede. Puščava je v starozavezni biblični simboliki kraj groze, kjer nihče ne potuje, poln nevarnosti, bridkosti in strahu. Predstavlja bivališče hudobnih duhov in Jahveje jeze. Besede »glas vpijočega v puščavi« nam v tem okolju okrepijo kontrast s prvim berilom, ki ponudi drugačen scenarij: zelenje, senca in dišeča drevesa.

Puščava izstopa torej kot negativen simbol in hkrati, zaradi Božjega posega in prisotnosti, kot izreden kraj presežnega dobrega, ki je čudežno.

Izpostaviti velja dva pojma: zaupanje in spreobrnjenje. Podati se v puščavo pomeni zaupati, da nas bo vodič, kompas, karta ali gps varno pripeljal do cilja. Čeprav je okolje nevarno in pot je lahko »vijugasta«, je ta trud vreden zaradi cilja in ne zaradi poti same. Pot po puščavi oplemeniti dejstvo, da ko smo sami s sabo (brez lučk, reklam, hrupa, interneta …) lahko prisluhnemo Bogu, saj v novi zavezi je puščava kraj Božje bližine (Jezusovo rojstvo se zgodi v puščavi). Samota prinese drugačen glas kakor smo ga vajeni in ravno iz puščave pride Mesija. Zaupati moramo, da so pričakovanje, doba priprave, iskanje in trud usmerjena v cilj, ki je večji od naših upov.

Drugi pojem je spreobrnjenje. Tega ne slišimo radi, ker nam ga nekateri moralizatorji, ki ne poznajo ne teologije niti Svetega pisma, prodajajo kot neko dodatno vrednost žuganja s prstom nad našimi napakami. Prepričan sem, da vsi vemo kje grešimo, kje smo šibki in kaj bi moralo biti bolje. Spreobrnjenje – v pravem in polnem pomenu besede – pa predstavlja dodatno vrednost upanja. Upanje, da Bog ni obupal nad nami, ampak išče v nas najlepše in najbolj plemenite lastnosti, ki jih gotovo imamo. Spreobrnjenje je trud, da udejanjimo dobro in se zanj vedno znova prizadevamo. Ne zaradi »zakona«, ampak kot uresničitev dobrega in ljubezni.

Povabilo k spreobrnjenju je trden in neizpodbiten dokaz, da Bog nikoli ne obupa nad človekom – tudi če dela(mo) še tako velike napake. Če celo puščava lahko ozeleni in postane kraj življenja, lahko tudi mi postanemo boljši. Zato je advent čas zaupanja, da lahko poiščemo najbolje in s tem počasi (spre)obrnemo nekatere dosedanje navade. Počasi in pogumno!

Premestitve, ozkosrčnost in prihodnost naroda

»Ravno stavek, da ima večina zmeraj prav, najbolje ponazarja duhovno mizerijo človeštva, katerega večina je večinoma zlepljena iz brezobličnih osebkov, ki o ničemer nimajo svojega lastnega mnenja in zato slepo ponavljajo besede tistih posameznikov, za katere verjamejo, da zastopajo mnenje večine. Zato je kakršnokoli osebno mnenje enega samega dvomljivca neprimerno dragocenejše od hrumenja množic, ki zaradi lastne topoglavosti uničujejo svoj lastni svet«.

Svetlana Makarovič

Od prejšnjega petka dalje v službi poteka prava prva fronta. O novih imenovanjih in premestitvah med škofi ste si lahko že ustvarili mnenje v bogatih novicah, komentarjih, prispevkih … Zato mojega dodatnega komentarja ne potrebujete. Dejstvo je, da so selitve oz. premestitve škofov novost v slovenskem prostoru in zato prinašajo dodatna ugibanja o tem, kako bo posamezen škof deloval na novem mestu.

Nekaj komentarjev v duhu »kaj pa bo počel Štajerec v Ljubljani« in »kako to, da Ljubljana nima škofa iz svojih vrst?« so me spodbudili k razmišljanju, kako Slovenci doživljamo »lastne tujce« ali nekoga, ki ni iz naše vasi. Gre za mentaliteto vasi namreč, ki nam mrači um in nas kot posameznike spaja v brezoblično množico, ki se je v imenu glasnosti odrekla treznemu razmišljanju.

Slovenci smo, kar se tega tiče, zelo občutljivi in težko sprejmemo, da bi neki »domači tujec« prevzel vodilno mesto na »našem« ozemlju. Pa recimo, da Primorec kandidira za župana v Celju ali v Murski Soboti … ali da Prekmurec na Bledu kandidira za državnozborskega poslanca. Velika zmeda … v glavah ljudi! Verjetno volivci ne bi toliko pomislili ali je kandidat sposoben, s kakšnim programom se predstavlja in če bo dober župan/poslanec/minister/predsednik.

Naše glave nosijo plombo na možganih, ki iz Slovencev nas spreminja, kakor pravi naša pesnica, pisateljica, pevka, režiserka in kulturna ustvarjalka Svetlana Makarovič, v Slovenceljne. Kdo so Slovenceljni? Njena definicija je naravnost briljantna: »ozkosrčni, primitivni, dvolični in servilni Slovenci«.

Postajamo torej kot družba in kot narod ozkosrčni, zagledani vase, skopuški in požrešni do take mere, da ne bi drugim privoščili kaj boljšega, kar premoremo sami. In seveda, če nekdo prihaja iz sosednje vasi, mesta, pokrajine … gotovo ne more biti dober. Pisanje o kakih tujcih (ta pravih, iz drugih držav) pa bom izpustil, da ne bo blog doživel kolapsa.

Zakaj smo Slovenci taki? Ali nas zgodovina in udarci ki smo jih prejeli skozi čas, niso ničesar izučili? Igramo vlogo osla, ki gre dvakrat, trikrat, sedemkrat … na led? Če jo, potem lahko nehamo z vsakim nadaljnjim trudom.

Mislim, da bi morali odkopati vrednote, ki smo jih podedovali, da bi odpravili »duhovno mizerijo« ter razumeli, da zaradi lastne majhnosti ni treba, da klonemo glave – obratno! Stisnjeni v tem delu Evrope potrebujemo kulturo, jezik in jasno vizijo misli, ki se ne ozira za dvomljivci, temveč jih zaradi svoje svežine pritegne in oplemeniti. Kdorkoli nam vlada, Prekmurec ali Dolenjec, naj ne bo razlog za razprtije ampak priložnost novih izzivov, da ne bomo uničevali lastnega sveta.

N.B. Literarna dela Svetlane Makarovič so mi zelo pri srcu, ker sem jih kot otrok zelo rad poslušal. Čeprav ne delim njenih prepričanj in pogledov o Cerkvi in politiki, jo zelo cenim in občudujem.

Intervju z dr. Stresom

Dragi obiskovalci in obiskovalke Male miselne tržnice, vabim vas, da na tem mestu prisluhnete zanimivemu intervjuju z novim ljubljanskim nadškofom, ki je potekal na Radiu Slovenija. Verjetno bolj kot škofa, boste v njem prepoznali močnega filozofa in razgledanega intelektualca. Prijetno poslušanje!

Advent (1. adventna nedelja)

Glej, pridejo dnevi, govori GOSPOD, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Izraelovi in Judovi hiši.

Jer 33, 14 

Prva adventna nedelja mineva s predznakom mešanega vremena, dežja, megle, oblakov, sonca in vetra. Tako tipičen okvir za Jadransko morje. Obljuba s katero vstopamo v advent - čas pričakovanja - je močna in velika. Drzna. Obljuba ni sama na sebi namen, ker prihaja od Boga, pomeni upanje. V adventu se torej prepletata upanje in pričakovanje, ki sta sorodna odtenka. Hkrati pa tako izzivalna.

V Jeremijevi knjigi beremo o samovolji ljudstva, njihovi ozkogledosti in trmi. Slednja mi je zelo pri srcu. A Gospod se ne ozira ne po trmi, niti po napakah. Ko nam gre kaj narobe - po naši krivdi - nam ne vrne s "prav ti bodi, sem ti rekel!", ampak nas preseneti. Trmi ne sledi kazen ampak odkrijemo, da je Bog tisti oče, ki naše napake pokrije z darovi. A ne diši to nekoliko po božiču?

Advent je doba, ki ni samo čas, ampak je dimenzija, v kateri lahko odkrijemo nekaj novega, in drugačnega. To je kairos ali čas milosti. Čas, ko se kaos ureja v kozmos, kar pomeni red. In vrhunec reda, vrhunec stvarjenja, dosežemo s Kristusom.

Doživet advent!

Hitro ploskanje

Če ste uspešno končali naporen teden, potem si zaslužite aplavz. Tak ... pošten in rekorden, kakršnega premore spodnji rekorder v ploskanju. Pravi, da je najhitrejši "ploskač" na svetu. Bo držalo? Oglejte si posnetek:

Ste mu zaploskali ob koncu?  :)

Križ kot znamenje nasprotovanja

Razprava o verskih simbolih v javnih prostorih je okužila celo Evropo. Ponekod bi jih preprosto sneli, drugje pa bi jih prepovedali. Pač nekoga motijo, druge ovirajo, tretjim žalijo čustva ali kvarijo vzgojo otrok. Na to temo objavljam komentar za Radio Ognjišče dr. Ivana Štuheca, ki ni aktualen samo v pogledih na verske simbole, ampak še v marsičem drugem.

David je premagal Goljata, tako bi lahko v četrtek (19. novembra 2009), po veliki nogometni tekmi med Rusijo in Slovenijo, slovenski mediji naslovili svoje naslovnice, če bi ne bili vedno bolj Boga boječi in vero v privatnost in zasebnost odrivajoči. Kako je ta privatnost in zasebnost iz prejšnjih marksističnih časov globoko zarezala v zavest ljudi, smo lahko ne dolgo tega prebrali v poročilu varuhinje gledalčevih in poslušalčevih pravic, gospe Miše Molk, ki je zapisala, da je vendarle jasno, da je vera zasebna in intimna zadeva. Ali ni zanimiv paradoks, s katerim se dnevno srečujemo, ko nekateri vztrajno tiščijo vero v intimnost, intimnosti pa v javnost. Prav to početje kaže na to, kako v tej družbi vlada popolna zmeda vrednot. No, še hujše teze smo lahko pred tedni prebrali v mariborskem Večeru, ko je znani freudovec Vodeb svoj komentar namenil veri in vernikom ter nas v imenu Freuda razglasil za norce. Ta izraz je uporabljal dobesedno. Do danes v Večeru nisem opazil, da bi se kdorkoli od norcev odzval in protestiral, tudi ne verjamem, da bo kdo vložil tožbo zaradi žaljenja verskih čustev.

V ta paket lahko zavijemo tudi zgodbo o križu v župnijski učilnici, ki trenutno služi kot šolska učilnica javni šoli. Razprava okrog tega vprašanja je bila res vredna norcev. Še posebej tistih, ki so svetovali, da je zaradi ljubega miru križ najbolje sneti. Ali to pomeni, da bomo sedaj po cerkvenih šolah skrili križe, če bi se slučajno minister za šolstvo najavil na obisk, ali če bomo na šolo sprejeli dijake, ki niso kristjani ali sploh ne verujoči. V imenu laičnosti in njene družbene ideološkosti, to je namreč laičnost postala, bomo kot gostitelji skrivali svoja znamenja identitete. Hkrati pa bomo tolerirali, da mladi nosijo na majicah in drugih oblačilih satanistične simbole ali simbole totalitarnih režimov. Čas je, da se vprašamo o zdravi pameti.

Če se vrnemo h križu. Debata o križu je postala evropska debata, še posebej v Italiji. Tema je vroča in velja o njej spregovoriti bolj natančno. Najprej si odgovorimo na vprašanje, ali je religioznost, vernost v Evropi in Sloveniji vrednota? Za ene da, za druge ne. In če je tudi samo za nekatere to vrednota, naj bo to celo manjšina, je to vrednoto v družbi potrebno spoštovati in jo kultivirati kot npr. šport ali kulturo. V zvezi s tem bi morali priti do temeljnega soglasja, ki je dejansko vsebovano v deklaraciji o človekovih pravicah in tudi v slovenski ustavi, ko govori o svobodi veroizpovedi.

Drugo vprašanje zadeva konfesionalnost, se pravi pripadnost določeni verski skupnosti ali Cerkvi. Tu smo na polju pluralne družbe in nazorsko nevtralne države. Javne ustanove, ki so last države in jih država v celoti financira, bi morale to nevtralnost in pluralnost spoštovati. Dosledno to pomeni, da noben verski ali kakršenkoli drugi simbol ne spada v učilnice javnih šol. Križ je in bo ostal simbol krščanstva in ne more biti ne simbol naroda in tudi ne kulture, ki ni samo krščanska, čeprav je tudi pod vplivom krščanstva. Krščanstvu kot nespornemu sestavnemu delu evropske kulture pripada mesto v vzgoji in izobraževanju iz kulturnih in zgodovinskih razlogov.

Rešitvi sta možni dve: ali da država 100 % podpre vse krščanske vzgojno-izobraževalne in druge javnemu servisu namenjene ustanove, s tem pa kristjanom in tudi drugim, ki se za to svobodno odločijo omogoči, da kot enakovredni in enakopravni državljani uporabljajo tiste ustanove, ki so jim nazorsko blizu ter tako dosledno spoštuje dejstvo, da so vsi kristjani tudi davkoplačevalci.

Druga rešitev pa je, da se v vseh javnih ustanovah po vzoru bolnišnic in domov za starejše, namenijo posebni prostori, ki so namenjeni molitvi ali drugim verskim dejavnostim. V ta prostor svobodno vstopajo tisti, ki to želijo. To bi konkretno pomenilo, da ima vsaka šola prostor za duhovna opravila, kjer se simbolika menjuje v skladu s konfesijo, ki se v prostoru nahaja. Takšna rešitev bi bila v skladu s pluralno in demokratično družbo in v skladu z družbenim soglasjem, da vera je vrednota in da je omogočeno tudi njeno javno izražanje. V tem primeru se lahko in bi se dejansko v vseh državah, kjer imajo križe v učilnicah, ti križi smeli umakniti.

Rešitve, ki spoštujejo religioznost ljudi, poznamo na vseh letališčih in večjih postajah. Tudi veliki trgovski centri so pričeli postavljati prostore za duhovno dejavnost. Tako ima vernik možnost, da tudi v javnem prostoru zadovolji svoje verske želje in potrebe, za to se odloča svobodno, ker pa je državljan in davkoplačevalec, ima do tega tudi pravico. Vera kot pomemben dejavnik v življenju številnih ljudi se družbeno normalizira in postane tudi prostor dialoga, tako med verniki, kakor med verujočimi in neverujočimi.

Če je za nekatere učitelje normalno, da hodijo na jogo, bo pač za druge, da gredo na meditacijo ali skupno organizirano molitev. Toleranca je tako na preizkušnji tam, kjer dejansko različni ljudje, z različnimi nazori ali verskimi prepričanji mirno sobivajo, ne pa da eni lahko nekaj počnejo javno, drugi pa to smejo zgolj privatno.

Zato ne vidim razloga za veliko razburjenje, kar zadeva razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice. To sodišče mora razmisliti tudi o tem, če nekomu nekaj vzame, kaj mu daje v zameno, ali kaj mu daje na ustreznejši in primernejši način, glede na novo družbeno situacijo. To, česar si kristjani vis-a-vis države ne smemo pustiti vzeti in dovoliti je, da smo kot verniki enakopravni del družbe in da nam država mora omogočiti versko dejavnost tam, kjer mi to želimo in pričakujemo in ne tam, kjer to določajo katerikoli oblastniki.

Podobno kot smo vsi solidarni, ko gre za zdravje in socialo, tako velja biti solidaren tudi, ko gre za vero, vendar na predpostavki, da se za verske zadeve ali verske ustanove odločamo svobodno. Svobodni pa smo lahko takrat, ko imamo enake možnosti izbire.

V prostorih, ki jih je zgradila katera koli verska skupnost seveda lahko in morajo viseti tista znamenja, s katerimi se ta veroizpoved poistoveti. Gostje v teh prostorih, tudi če gre za javno šolo, se v to nimajo kaj vtikati, saj je to osnovno pravilo bontona, da spoštuješ tisto, kar gostitelj je. 

dr. Ivan J. Štuhec

Prenosnik prihodnosti: Rolltop

Drage obiskovalke in obiskovalci Male miselne tržnice, povabim vas, da skočimo v (bližnjo)  prihodnost. Malo tehnološkega oddiha od (pre)resnih tem ne bo škodilo. Mislim, da je tak koncept računalnika res revolucionaren.  Zaenkrat je še vse v povojih in na ravni koncepta, toda verjetno bo kmalu pristalo tudi na trgovinske police.

Vabljeni k ogledu:

Kralj in Resnica

»Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas«.

Jn 18, 37

Čeprav v zadnjih dneh razmišljamo v "nogometnih pojmih", velja vključiti še nekaj bogoslužnega spomina. Čedalje več lučk v nakupovalnih centrih predstavlja, da se bližajo prazniki. Pred njimi pa je še advent. Po vrsti. Pred adventom je konec bogoslužnega leta ali t.i. cerkvenega koledarja. Zadnja nedelja v cerkvenem letu je nedelja Kristusa, kralja vesoljstva. Naziv ki mu ga je prilepila »uradna« Cerkev je nekoliko v kontrastu z Njegovimi besedami. Kraljestvo in nazivi (mu) niso pomembni – pomembna je resnica, ki izhaja iz Njegovega glasu (= besede).

Tako tudi ob sodbi, verjetno ne bomo vprašani, koliko šol smo končali, koliko častnih nazivov smo dobili ali koliko banketov smo se udeležili. Vprašani bomo po drugih – pomembnejših – zadevah.

Ob poslušanju današnje Božje besede, se mi porajajo vprašanja, ki zadevajo mojo držo kristjana. Kako bi opisal … nek občutek nelagodja. Nelagodje, ker se zavedam, da sem kot kristjan (in eden izmed kristjanov) na očeh tistih, ki ne hodijo k maši. Ravno preko nas, kristjanov, presojajo vero in Cerkev. 

Zato smo pogosto verniki nevernikom (ali t.i. oddaljenim) ovira do vere. Ali smo se kristjani sposobni odpovedati častnim nazivom v zameno za Resnico, pisano z veliko začetnico? Česa se raje oklepamo: krone, svetniškega sija, škrlatnega plašča ali križa?

Kruha in iger - ostale bodo samo igre

Latinski pregovor bi lahko 100% aplicirali na ravnanje naše politike in (njenih) medijev pri nas. Koliko trušča in kakšna slavja ob nogometni zmagi! Lepo je, da smo ponosni na naše športnike in tako izrazimo domoljubje ter narodni ponos. Lepo je tudi, da se naši politiki tako potrudijo, da se slikajo z uspešnimi nogometaši in hitro premaknejo uradne obveznosti zaradi pozdravov reprezentanci.

Tisto kar pa ni lepo je, da taisti politiki ne premikajo uradnih zadev, ko morajo pogledati delavce pred zaprto tovarno, ko bi morali pred prazna skladišča humanitarnih organizacij in ko bi morali pozdraviti kak naš uspešen pevski zbor.

Zelo sem vesel, da so naši nogometaši dosegli tak uspeh, toda jezi me, ker se publicira samo nogomet, kakor Slovenci nismo nič drugega. Mislim, da svetu lahko pokažemo kaj  več (in veliko boljšega), kakor le nekaj športnikov, žogo in zeleno travo.

Zakaj ne namenimo (vsaj) toliko medijskega prostora tudi našim uspešnim glasbenikom, kulturnikom, umetnikom, obrtnikom, podjetnikom, znanstvenikom ... ki prav tako (ali še bolj) prispevajo k ugledu Slovenije v tujini!? Zakaj vehementno preziramo vse tiste, ki ne zastopajo prave politične/vladajoče barve? Zakaj se izogibamo javnim pohvalam tistim, ki so s trdim delom pridobili mednarodno priznanje?

Morda zato, ker bi s tem morali priznati velik nacionalni polom, da nimamo denarja (ker ga ne namenimo), da bi zadržali svoj intelektualni in kulturni kader doma, ker podpiramo druge zadeve. Morda zato, ker nas je sram, da moramo priznati, kako mačehovsko se obnaša domača politika do intelektualcev. Na omenjenih področji ni priznanj, ker bi morali "vklopiti" nekaj sivih celih in celo kaj pomisliti. Seveda je veliko lažje živinsko tulit na ulici ali na stadionu, kakor pa si vzet nekaj časa in prisluhnit vrhunskemu koncertu, ali prebrati dober roman slovenskega avtorja.

V času krize, ko "magično" število brezposelnih visi kakor Damoklejev meč na naše gospodarstvo, nogometna zmaga prinaša tisti element "iger", ki odvrača našo pozornost od realnih tem. Oklenimo se iger, ker te nam bodo tudi ostale ...  marsikomu bo kruha bo verjetno kmalu zmanjkalo.

Toskana - v sliki

Nekaj slik iz jesenskega San Miniata.

Ostanki srednjeveških obrambnih stolpov. San Miniato v jeseni dobi posebno ozračje:

Razgled izpred cerkve:

Lokalni muzej:

Mega buča. Po poti od avtobusa do cerkve, smo zagledali kombi z neko gmoto na prikolici. Vprašam ali je "stvor" umetna. Srečni lastnik mi odgovori, da je NJEGOVA buča pridelana doma, prava, naravna in tehta 237 kilogramov. Toda letos je bila slaba letina, ker lani je vsaka tehtala 400 kg.

Pot domov je potekala na tem grdem, toda zelo udobnim in hitrim vlakom:

Mladi in mediji (zadnjič)

Srečanje v San Miniatu je bilo zelo bogato. Kulturni in intelektualni prostor sta ponudila vsem obiskovalcem lepo izkušnjo in nova spoznanja, ki odkrivajo nekatera ozadja trenutnih razmer. Ko uredim zapiske, objavim na blogu ta "nova spoznanja". Sedaj pa mislim, da je čas, da sklenemo z objavami o mladih in medijih. To "odisejsko pisanje" o (ne)branosti verskega tiska med mladimi bom sklenil s svojo zadnjo mislijo. Morda ste se že naveličani tega branja a mislim, da se o temu premalo govori, čeprav mladi predstavljajo ključen segment naše družbe. Trditev, da analize kažejo eno, stanje pa je drugo, ne drži, ker analize "merijo" stanje. Naloga teoretične študije je, da ponudi novo orodje praktičnim delavcem. Če vemo kaj si naši mladi želijo, jim to lahko tudi ponudimo. Če vemo, da nekdo ne mara solate, mu je verjetno - iz uvidevnosti - ne bomo tiščali pod nos. 

Koliko in kako verski tisk nagovarja mlade bralce smo lahko opazili v rezultatih ankete. Odgovori sodelujočih dijakinj in dijakov so njihov krik nelagodja in nestrinjanja. Koliko so sami pripravljeni sodelovati pri spremembi, ne vemo, vendar upoštevanje njihovega glasu pomeni vzpostaviti stik z »odjemalci«, katerim bi morali biti katoliški mediji v prvi vrsti namenjeni. 

Mladi bodo uspešno nagovorjeni, ko bodo po navadni ali elektronski pošti takoj po izidu nove številke napolnili urednikov poštni naslov. Katoliški mediji bodo izpolnili svoje poslanstvo, ko bodo dijaki in dijakinje na vlaku, na poti domov ali med šolskim odmorom razpravljali o najljubšem glasbeniku v zadnji številki verskih edicij. Format nove komunikacije gre preko informacije in to zahteva, da se oblika množičnih občil temu tudi podredi. 

Nove zahteve trga pogosto poveličujejo informacijo, toda če jo pretvorimo v informacijo, ki postane del evangelizacije, lahko uspešno vstopamo v sodobno govorico multimedijskega prostora. Tukaj se nahaja naša mladina in tako se jim lahko (celotna družba) uspešno približamo.

Kdaj bo konec sveta?

Vprašanje vsekakor ni lahko in tudi odgovor zahteva daljši premislek. Če bi vprašali pripadnike Jehovih prič verjetno bi nam odgovorili, da bo kmalu. Med nami povedano: napovedali so ga že nekajkrat, vendar vsakič ko ga ni bilo, so rekli, da se je nekaj spremenilo. Ne smemo pozabit niti na naše »prednike«, prve kristjane, ki so ravno tako pričakovali takojšnji drugi Kristusov prihod. Prihod, ki naj bi se zgodil v nekaj letih po vstajenju … a ga prav tako – očitno – ni bilo. Minilo je nekaj stoletji, teologija se je razvijala in krščanstvo z njo.

Razmišljam o današnji Božji besedi, ker je zelo zanimiva in v optiki praznika Kristusa Kralja vesoljstva, nas usmerja v podobe o katerih ne razmišljamo vsak dan. Po drugi strani pa zapiski iz San Miniata so še v zelo neurejeni in dokler jih ne spravim v spodobno obliko (za kar potrebujem čas), bom raje pripravil nekaj bolj »priročnega«. Torej, k stvari!Iz svetopisemskih in drugih opisov (govori starozaveznih prerokov, Kristusove napovedi, Apokalipsa in apokrifni spisi) vemo, da bo ta trenutek strašen. Mnogi filmski producenti in režiserji so si dali duška ter nam pripravili »sliko« konca sveta.

Razmišljal sem o »koncu« in moram priznati, da mi ta končnost konca – v zelo absolutni obliki – ne gre ravno najbolje od rok. Zakaj ne? Zelo preprosto. Če imamo obljubo o večnosti in vemo, da se v območju svetega uresniči relativnost časa (kakor pravi sv. Avguštin v svojih Izpovedih), zakaj bi trepetali, ko razmišljamo o koncu. Konec lahko pomeni marsikaj. Vsaka smrt predstavlja nek konec in vsako življenje je sestavljeno iz koncev in začetkov. Prav tako tudi konec sveta lahko prevedemo v novo priložnost, ki jo bomo (do)živeli in drugače. Tukaj se navezuje na N. Kuzanskega, ki trdi, da je Bog drugače drugačen. In če gremo po tej logiki, je jasno, da življenje v njem bo drugačno, kakor je sedaj.

Upam, da mi oprostite nekoliko dolg uvod, toda današnja Božja beseda usmeri naš pogled v prihodnost. To ni običajna prihodnost, ki jo veže čas in je tudi časovno pogojena, ampak gre za tako »daljno prihodnost«, da ji rečemo večnost. Pojem večnosti ni enostavno razložljiv, vendar predstavlja dimenzijo v kateri najdemo odgovore na mnoga teološka vprašanja.

Lahko bi fantazirali in razmišljali, kako bo zgledal konec sveta, kaj se nam bo zgodilo, katera znamenja bodo to nakazala in kako hudo bo. Nekaj od tega nam že opiše današnji evangelij, vendar veliko bolj moramo biti pozorni na Jezusove besede: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (Mr 13, 31).

Všeč mi je, da dobimo »porcijo« večnosti že v sedanjosti. Na prvih straneh Svetega pisma, v poročilu o stvarjenju, beremo, da Bog vse ustvarja z besedo. Evangelij po Janezu začne z »besedo« in ravno beseda »beseda« igra pomembno vlogo v Jezusovem delovanju. Z besedo ozdravlja, svari … Ali ni hecno, da ob sklepu Božje besede, na vzklik »To je Božja beseda«, odgovorimo z »Bogu hvala!« brez, da bi se zavedali za kaj gre. Če bo prešlo vse, razen Božje besede, potem imamo pri vsaki maši zagotovilo, da kar smo slišali (in razumeli) nam bo pomagalo v večnost(i).

Dragi prijatelji Male miselne tržnice, konec sveta ali ne, uživajmo ob lepi nedelji in vsem lepem, kar vsak dan lahko prejmemo. S hvaležnostjo in čudenjem.

Toskana - o krizi in tisku

Koristim trenutek miru, da se povežem z blogom in vam povem, kako potekajo stvari v San Miniatu. Internetna povezava preko GSM-a ni ravno vrhunska, vendar upam, da bo zdržala do konca tega zapisa.

V Toskani poteka tridnevni simpoziji, na katerem predavatelji predstavljajo družbeno-ekonomsko dogajanje pred globalno krizo ter vlogo, ki so jo igrali mediji pri njenem nastajanju. Zanimiv referat je imel profesor ekonomije iz bolonjske univerze, ki je spregovoril o ekonomskih strukturah, ki so privedle do tega pojava, ki polni naše časopise … in pogovore. 

Z željo, da bi ponudili izhodiščne točke za premislek in oporo vsem medijskim delavcem je FISC (Italijanska zveza katoliških tednikov)[1], organizirala drugo študijsko srečanje v letu 2009. Poudarek bo na sporočanju trajnostnih vrednot.

Eno od pomembnih vprašanj današnjih predavanj je bilo, kako posredovati vrednote in odpreti pogled kritičen družbeni pogled na vsakdanje novice. Gre namreč za malenkostne novice, ki lahko povzročijo veliko nihanje delnic na borzi ali celo propad podjetja. Avditorij s(m)o sestavljali večinoma delavci katoliških medijskih hiš, zato je bilo govora o zadnji papeževi okrožnici in novih vzorcih svetovnega gospodarstva.

Kako lahko katoliški tisk posreduje vrednote? Kakšno vlogo mora imeti verski tisk v času finančne in gospodarske krize? O čem naj spregovorijo katoliški časopisi v dobi brezposelnosti? Na ta in podobna vprašanja je že delno (in še bo) skušalo odgovoriti skoraj 30 predavateljev, ki se bo zvrstilo v slabih treh dneh. Zgoščeni in kratki referati dajejo udeležencem osnovno gradivo za okrogle mize in skupne debate ter za nadaljnje vsakdanje uredniško in novinarsko delo. 

Ravno škofijski listi, župnijska oznanila, katoliški tedniki, verska uredništva in ostali verski tisk dosegajo širše občinstvo kakor si njihovi oblikovalci in uredniki predstavljajo. Zato preko verskega tiska Cerkev lahko spregovori ljudem o konkretnih ukrepih in dejanjih zoper revščino, brezposelnost in druge oblike teptanja človekovih pravic.

Osrednja tema študijskega srečanja je ekonomska kriza in trajnostni razvoj. Sredstva javnega obveščanja imajo dvojno nalogo: informirati in formirati ljudi. Osnovna naloga medijev je posredovati informacije, ki se dopolnijo z izobraževanjem in poglobitvijo odprte teme. Ekonomska kriza predstavlja veliko priložnost za medije (tudi za verski tisk), da lahko pokaže družbi resne življenjske razmere posameznikov in konkretna dejanja pomoči celotne družbe. 

Zaradi kompleksnosti težav ki se porajajo pred celotno družbo je vsak posameznik dolžan storiti kar je v njegovi moči, da se krivice odpravijo. Mnoge škofije po Evropi so pokazale konkretne oblike pomoči najbolj zapostavljenim in izpostavljenim skupinam. Posamezniki, medijske hiše in dobrodelne organizacije so ponovno izpostavile osrednjo vlogo človeka, ki je ne smeta nikoli zasenčiti niti kapital niti interesi trga.

Tisk dobi pogosto zgrešeno oznako »psa čuvaja« ali dežurnega inšpektorja. Vsekakor mediji morajo biti budni opazovalci družbe, predvsem pa pokazatelji družbenega stanja, ki ljudem odpira oči pred stisko bližnjega. Poiskati moramo vzroke družbenega propada a tudi ubrati poti gotovih, trajnih in strukturnih rešitev, ki bodo omogočile ponoven zagon ekonomije v službi človeka.

---

[1] Zveza FISC (Federazione italiana settimanali cattolici – Italijanska zveza katoliških tednikov) združuje 185 katoliških tednikov iz cele Italije v skupnem seštevku milijona izvodov tedensko.

Toskana - z vlakom

Danes pa Toskana. Bolj natančno San Miniato. Naselje med Piso in Firencami, ki predstavlja tisto »razglednično« Toskano naših reklamnih letakov. Mehka jesen pod Apenini ponuja dobro ozračje za delo in študij v okolju, kjer ima obiskovalec občutek, da vsak kamen diha svojo zgodovino. Malo bom presekal zelo cerkveno temo, ki se je v teh dneh odvijala na blogu, vendar verjamem, da bo dovolj priložnosti za nove razmisleke na tem področju tudi v prihodnosti.  Do sobote (jutri) bom na študijskem srečanju Zveze italijanskih katoliških tednikov, kjer so bili in bodo predstavljeni komunikacijski pristopi v medijih v času finančne in gospodarske krize. Od Trsta do Firenc naju je z Dušanom peljal vlak. Oblika vlaka je bila tako znana … saj to je naš ICS! No, bolj točno: naš ICS (vlak vozi med Ljubljano in Mariborom in je ena redkih kompozicij, ki jo lahko imenujemo vlak) je italijanski Pendolino. Vožnja s tem vlakom me je spodbudila, da odprem razmislek o vlakih in o SŽ-ju. Toskani in študijskemu srečanju pa bom posvetil več pozornosti jutri v prihodnjih objavah. Hitri vlaki italijanske proizvodnje z oznako ETR 485, bolj znani kot Pendolino, so vlaki z nagibno tehniko, ki omogoča udobno vožnjo tudi na tirih, ki niso bili posebno grajeni za hitro železniško linijo. Taka garnitura vozi tudi pri nas s komercialnim imenom ICS (InterCity Slovenija). Zaradi hudo zastarele železniške infrastrukture (postaje, tiri, predori, mostovi itd.), samo na določenih (kratkih) odsekih, dosega hitrost 140 km/h. Vlaki, ki so dejansko zgrajeni za hitrost do 250 km/h, zaradi zastarelega omrežja ostajajo neizkoriščen potencial. Sedaj spustimo iz vajeti domišljijo … si predstavljate relacijo Ljubljana – Maribor v manj kot uri? Ali še huje: sedanjo Koper – Ljubljana (za ubogih 140 km IC vlak potrebuje nekaj manj kot tri ure) v eni uri!? Brez investiciji v vagone – samo s posodobitvijo omrežja – bi to že bilo mogoče.   

Upam si trditi, da s hitrimi in udobnimi vlaki bi se marsikdo odpovedal osebnemu avtomobilu in se poslužil javnega prevoza. Koristim to priložnost, da čestitam DARS-u za izgrajen avtocestni križ in za zelo posrečeno izbrano ime. Gre namreč res za en sam velik križ. Naše avtoceste polnijo avtoprevozniki iz Vzhodne Evrope, ki prečkajo našo državo kot tranzitno deželo na poti do Zahoda. Avtoceste so bile zgrajene za razmere in potrebe naše male podalpske Republike, zato ni čudno, da vožnja po njih postaja iz tedna v teden bolj nevarna. S posodobitvijo železniške infrastrukture bi morali uporabnikom ponuditi dobro alternativo cestnemu prometu. Konkretno pomeni konkurenčne cene cestnemu prevozu, ugodnostmi za »zveste uporabnike«, bonusi za dijake in mesečne naročnike, brezplačna parkirišča ob postaji za uporabnike ter kakovostne storitve na vlakih.  

Morda si mislite, da fantaziram a dejstvo je, da načrtovani evropski koridor št. 5 lahko Slovenijo tudi obide. S tem bi naša država doživela veliko mednarodno klofuto ter škodo na logistično-strateškem področju. V Avstriji se že pripravljajo tudi na tak scenariji, zato pospešeno gradijo hitro progo med Celovcem in Gradcem, saj je ravno v slednjem predviden tudi velik logistični center. In mi? Verjetno v navalu svete užaljenosti bomo spet kazali na sosede, kako so hudi, kako so požrešni in kako smo ubogi. Da, ubogi v zdravi pameti. Koprska luka ne more preživeti, če bo ves tovor potoval po tirih, ki jih je zgradila »pokojna« Avstrija in so bili zastareli že pred petdesetimi leti.   

Če se vrnemo znotraj naših meja hitro opazimo, da potrebujemo dobro železnico za razbremenitev avtocest in boljšo povezanost med kraji. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da je cela Slovenija skoncentrirana v Ljubljani in kar je na robu je skoraj obsojeno na propad. Zdravstvo, šolstvo, storitve, kultura, administracija, kakovostno izobraževanje … kar ima kakršnokoli veljavo je v Ljubljani. Mar smo ne-Ljubljančani drugorazredni državljani?   

Upam, da nisem preveč črnogled a tako za razvoj domačega gospodarstva kot turizma je nujna vzpostavitev dobrih povezav. Naša država, čeprav tako mlada in majhna, ima veliko možnosti, veliko danosti, ki jih niti večje nimajo. Lahko naredimo veliko. A tukaj začnejo veljati besede Adija Smolarja: »… bo treba delat … «.