Seveda je konec ...

... seveda konec leta ...

... drage bralke in dragi bralci, ob koncu leta 2008 se vam želim zahvalit. Hvala za doslednost in potrpežljivost na tej mali miselni tržnici. Hvala za vaš trud ki ste ga izkazali v vsakim komentarjem, e-mailom ali osebnim pogovorom. Vesel sem bil vsake spodbude, kritike, pohvale in opombe. Hvala!

Vsem rednim obiskovalkam in obiskovalcem v letu 2009 želim vsaj toliko zvestobe kakor ste jo imeli v minulem letu. Vsem novim pa veliko radovednosti pri iskanju in odkrivanju vsebin na stojnicah te male miselne tržnice.

Splošno voščilo? To je voščilo, ki ga namenjam vsem. Voščim vam veliko bistrih misli, igrivega duha, otroških pogledov na svet in junaškega poguma k objavljanju svojih komentarjev, kritik, pripomb, razmišljanj in mnenj. Vstopimo skupaj v novo leto polno priložnosti, izzivov in treznih trenutkov. Leto ki bo zahtevalo od nas veliko pripravljenost, mirnih živcev in dobrih misli.

Lahko bi končal z nečim pozitivnim ... odločil sem se, da sklenem to voščilo z upanjem. Samo upanje je lahko konec in hkrati začetek. Upanje pomeni dimenzija pozitivnega z neko vsebino. Upam, da bomo v letu 2009 deležni dobre družbe, iskrenih nasmehov, primernih kritik, najlepših trenutkov in dobre volje.

Torej ... smo že v letu 2009!


VSE NAJBOLJŠE!

Suženjstvo

Popoldanska ura pred računalnikom. Nekaj časa mi ukradejo maili, novice na internetu ... in potem tisto bratovo prepričevanje "zakaj še nimaš profila na facebook-u?". Da ne bo pomote, ni bil edini. Vedno pogosteje slišimi vprašanje: "a si kje na facebooku?". Hm, ne nisem. Na spletu sem drugače prisoten ampak ... in potem kmalu drugi: "ej, a ti lahko pustim sporočilo na facebooku?". Ne, ne in ne! Enostavno ker ga nimam ...

Kaj naj? To spraševanje je bilo kakor mora. Počutil sem se kakor muzejski artefakt ki iz kamene dobe kuka v svet preko interneta. Karikatura je za boljšo ilustracijo. Potem sem v sebi sprejel sklep: grem v to.

Torej, sem se odločil. Uspelo mi je prebit "administrativne" zahtve in se opogumit. Odprl sem profil na tem spletnem portalu in se tako logiral na facebook. Počutim se kot suženj tehnologije in prisiljen v nekaj, da sploh obstanem. Ampak naj bo ... vse v službi moje male miselne tržnice! Da, kajti tam je možno dodati osebni spletni naslov. To je bil argument, ki nosi 98% težo za to odločitev. Hkrati pa bom poskusil - čeprav sem precej skeptičen - oživeti kakšen stik iz gimnazije. Upam, da ne bom postal suženj tehnologije in vsakih prostih pet minut letel gledat, če mi je kdo poslal sporočilo ali t.i. "friend request". Ah, bomo videli kaj bo prinesel čas. Res pa je, da obstaja tudi možnost: cancel profile. :)

Naj živi pogojno suženjstvo!

In se je rodil

Da, Gospod se je rodil. Minil je božič. Morda bi bilo logično, da tudi na tem blogu voščim prej in zaželim lepo praznovanje, mirne trenutke ... to so vam itak zaželeli že bližnji in najbolj oddaljeni prijatelji z osebnimi ali t.i. kolektivnimi smsi in e-maili.

Želim pa deliti z vami tisto, kar ni v lepih voščilih, v poslovnih ali reklamnih vizitkah in kar je nekoliko neobičajno. Kako je minil moj božič.

Moj božič je minil v znamenju velike utrujenosti. Teden pred praznikom je bil kot sodni dan. Čutil sem neko napetost in živčno hitenje, razburjenje in vznemirjenost. Nekaj gradiva za diplomsko nalogo je šle mimo somentorjevih prstov, imel sem pogovor z mentorjem, pohitel sem na delu z zadnjimi in najbolj nujnimi zadevami ter hitro poskusil rešit in pripravit svojo dušo. Spoved. Potem nekaj obiskov in nujnih osebnih voščil in ... sveti večer. Razmišljal sem ali naj grem k polnočnici ali ostanem doma. Preutrujen da bi se kam premaknil in neprespan od zgodnjega vstajanja sem zadnje minute lovil odločitev.

Lovil pa sem tudi parkirišče za cerkvijo in zadnje minute pred začetkom maše. Da, šel sem. Polnočnica je bila lepa. Lepa je bila zato, ker sem se zavedal, da resnično sedaj se je rodil tisti Otrok, ki je tako poseben. Če bi ocenjeval liturgijo, petje, aranžmaje ... bi bilo vse podpovprečno ampak bilo je krasno.

Počutil sem se kakor pastirček ki v svoji neumnosti in radovednosti hiti tja, kamor hitijo vsi ostali. Tja, kjer se nekaj posebnega dogaja in kjer bo nekaj dobil. Vsi smo strmeli k oltarju in poslušali tisti evangelij, ki bi lahko bil "zlajnan" ampak je bil v tej noči tako močan in prodoren. Pozabil sem na utrujenost, zgodnje jutranje ure minulega tedna, napore in stresne trenutke. Začutil sem pomirjenost in veselje.

Odšel sem spat. Razmišljal sem malo o pridigi, malo o pripravah na ta dan ... in razmišljal sem sploh o tem, kaj je bilo. Zelo preprosto. Rodil se je!

Ob rojstvu slovenskih evrokovancev – iz srca

Spodnji zapis je bil objavljen v reviji »Moja Slovenija« aprila 2007. Odločil sem se, da ga ponudim bralcem na tej mali miselni tržnici nekaj tednov po svetovnem dnevu varčevanja in v času, ko se naše oči obračajo k svetovnim številkam, procentom, vrednostnim papirjem … Nagovorila sta me slog in simbolična vrednost kovancev, ki najbolje nadomesti številke. Da, vsebinska – simbolična – vrednost ne pozna krize in zato jo lahko vedno ponudimo. Avtor članka je dr. Bojan Ravbar.

Pred sabo imam prgišče novih kovancev, ki zaznamujejo pot naroda. S spremembo valute se dokončno odpirajo vrata v skupno družino evropskih narodov, kar je vsekakor pozitiven dejavnik povezovanja.

Šest plus dva. Zanimivi so slovenski simboli, vtisnjeni v kovino našega novega denarja, kot bi bili s svojim sporočilom povezani z vsebino mirovne poslanice Benedikta XVI. Navdajajo me izvirni in močni občutki, ko razvozlavam njih sporočilo: od štorklje na enem centu do Prešerna z znamenitim verzom na dveh evrih. Štorklja nehote spomni na novo rojstvo. Morda je nalašč izbrana za najmanjši novčič, da spregovori o vrednosti, s katero je zaznamovano sleherno, še tako neznatno človeško življenje, vse od spočetja naprej. Prešeren s svojim zares prešernim »Žive naj vsi narodi!« pa odpira neslutena obzorja in zariše pot do slehernega človeka v vsakem narodu sveta.

Obračam drobiž, zrem v podobe in postajam ponosen na naš denar. Imam občutek, da božam skrite žulje tolikih mož in žena, mater in očetov, mladih in starejših ljudi brez števila. Ponazarja jih Groharjev sejalec zvezd na kovancu, ki sporoča, kako edinstvena je dragocenost dela! Knežji kamen me prestavi v davnine naroda, ki je po Trubarjevih besedah znal »stati in obstati«. V meni rojevajo željo, da bi ta narod, čeprav majhen, a mojemu srcu najbližji, znal tudi sosledju rodov izpričati svojo ljubezen do življenja. Ob »katedrali življenja« ne moremo skriti želje: naj bo dano, da pod svojim krovom zmore združevati izbrane može in žene različnih miselnih tokov, ki ljubijo ta narod in so v naši duši zaznamovani z željo za resnično dobro vsega človeštva. Očak Triglav, poistoveten z besedo »dom«, seže globoko, ko iz tisočletnih izkušenj hoče dopovedati, da smo tudi kot narod za nove čase poklicani »postati dom«, kjer se človek ob človeku prepozna nič manj kot človek, brat. In končno: naj to sporočilo, podprto z dobrim, ki se rojeva v srcih in pod domačim krovom, z iskrenostjo lipicancev obide domovino in svet ter pripomore, da drug ob drugem postanemo bogatejši.

Denar, sveta vladar, je nedavno izzvenelo iz številnih zapisov. Naj mejnik v leto 2007 pomaga, da se v nas in preko nas uresničijo besede Simona Gregorčiča, nedavno vklesane na njegov spomenik v Gorici: »Srečni vsi bi bili, ko kruh delili bi z bratom brat …«

Treba bo zavihati rokave in resno staviti ne na valuto hazardnih iger, ampak na valuto bratstva, ki ne pozna meja.

Pogled

Ko sem vozil proti Izoli mi je pogled uhajal na gore ... cesta ob morju med Izolo in Koprom ni bila več pomembna, borovci na levi strani samo še kulisa k Alpam in Dolomitom. Okrašeni s snegom, je njihovo veličino krasilo popoldansko sonce, ki je prinašalo pravo vedrino.

Da, sonce. Po dolgem času meglene Ljubljane spet nekaj UV žarkov, ki so me spravili v dobro voljo. In že čakam na sneg ...

Okamenelost

Gorje človeku, vernemu in nevernemu, pri katerem ni več mogoče ničesar omajati v duhu. Vsak, ki je okamenel v mrzli varnosti, je hudičev, še huje, je politik. V ustreznih okoliščinah je lahko obupano bogokletje svetejše kakor božja služba.

Franz Werfel

Bojevnik upanja

Poznavalci ste že iz naslova razbrali za kaj - oz. za koga - gre. Da, to je misijonar Pedro Opeka. O njem tudi nekaj besed na tej tržnici.

Še vedno sem pod vtisom včerajšnje tiskovne konference. Slovenski škofje so podelili temu bojevniku upanja (kakor nosi naslov knjiga o njem) Ciril-Metodovo odličje, ki je najviše cerkveno odlikovanje pri nas. Med podeljevanjem tega odlikovanja so govorniki uporabljali uveljavljene vljudnostne formule, ki lepšajo tak protokol. Potem je dobil besedo misijonar. Tudi na novinarski konferenci ni pozabil, da je misijonar in da ljudje pred njim pričakujejo besedo ... o Besedi.

Ko je spregovoril, so novinarji tiho in pozorno spremljali njegove besede, kakor ptički, ki jedo iz njegove dlani. Novinarje je postavil na sebi enako raven, govoril jim je kot sodelavcem, kot prijateljem in kot tistim, ki lahko nekaj spremenijo.

Počutil sem se, kakor da v staro baročno dvorano škofijskega dvorca uhaja svež zrak: kakor prepih povzroča nemir med zbranimi. Opeka je vlil upanje visokim gostom, novinarjem in vsem, ki smo ga poslušali. Upanje, da lahko revščino premagamo. Utopija? Ne, kajti sam je dokaz, da lahko majhna dejanja spremenijo svet na bolje. In prvi boj je boj proti utopiji ... z upanjem.

Pepelka je izgubila čeveljček ...

Človeka, ki vrže čevelj pretepajo in maltretirajo, človeka ki pobije milijon ljudi in je kriv za veliko gorje po svetu pa pustijo na svobodi.

Pot Evrope - Češka ni "provinca EU"

Na praškem gradu med češkim predsedovanjem EU ne bo zastave unije

Objavljeni članek sem staknil nekje sredi oktobra na spletnem Delu in se mi je zdel zanimiv. Dodajam ga v sklop svojih "evro-misli", kot malo drugačno perspektivo. Predvsem me zanimajo vaši komentarji, mnenja ali pripombe. Vabljeni k aktivnemu branju ... in komentiranju!

[El.M./STA, ned, 19.10.2008 10:39]

Praga - Evroskeptični češki predsednik Vaclav Klaus je že slabe tri mesece [zdaj samo še dva tedna; op. AV] pred začetkom češkega predsedovanja Evropski uniji sporočil, da z njegovega sedeža na praškem gradu med predsedovanjem v prvi polovici prihodnjega leta ne bo visela modra zastava EU z rumenimi zvezdami.

Klaus je ob tem pojasnil, da tudi zastave drugih organizacij, katerih članica je Češka, denimo Združenih narodov ali zveze Nato, ne visijo z njegovega sedeža. Zatrdil je še, da češke zastave na predsedniški palači ne bi smela zasenčiti nobena druga.

Češki predsednik, ki je zaprisežen evroskeptik, že leta 2004, ko je Češka postala članica EU, na praškem gradu ni hotel izobesiti zastave unije. Temno modra zastava z rumenimi zvezdami je tako izobešena le na sedežu češke vlade in na zgradbah ministrstev. Klaus poudarja, da Češka ni "provinca EU".

Je bila pa na sedežu češkega predsednika zastava unije poleg češke izobešena ob obisku predsednika Evropske komisije Joseja Manuela Barrosa. V Klausovem uradu zatrjujejo, da je bil to sicer "popolnoma drugačen primer".

Študijska pot - spomin

Pomisli, kako bi napredoval, če bi se vsak dan naučil na pamet eno samo misel ali prebral eno samo knjigo na mesec. Če doslej nisi tako delal, začni takoj. Danes.

Francois X. Nguyen Van Thuan

Adventni intermezzo

Advent. Uradno je čas pričakovanja in res pričakujem nekaj posebnega ampak niti branje, niti razmišljanja mi ne dajo tistega občutka pričakovanja. Predvsem me moti dobesedno vizualno posilstvo, ki ga doživljamo. Nič čudnega saj takoj ko so pospravili ameriške buče so že navešali lučke in smrekice.

Mesta so okrašena in osvetljena, trgovine polnijo kičasti dedki mrazi in božički, ki bolj kot dobro voljo sejejo posmeh nad prazniki in namesto hladne burje ali pol metra snega ... jesenski dež. Kič! Celo vreme je kičasto! Pripravljanje diplome in delo mi jemljejo čas za malo miru. Morda bo jutri bolje.

Ali pa poskusim že danes kaj spremeniti. Grem v gledališče ...

Žarek

V temi črni
kdaj pa kdaj
žarek zaplete
se v veje vprašanj.

Sam tam živi.
Sam biva, žari
in ptice mu gledajo
v svetle oči.

In ko se ta žar
odloči umreti,
ga veter po koščkih
razseje po sveti.

In žito je radost
metuljem poleti.


Marko Rijavec

Pot Evrope - Iz preteklosti raste prihodnost

Partnerstvu med dvema so se pridružile kmalu še manjše (sosednje) države. Potrebe so naraščale. Institucije so rasle. Trg se je večal, Evropa je napredovala, postavljali so se novi proizvodni po tudi življenjski standardi.

Naglica je navdajala mnoge politike in mislece. Na eni strani se je svet zapiral v dva bloka, na drugi pa povezoval v eno celoto. Dve plati neke družbe v istem zgodovinskem trenutku. Pokazalo se je – spet – da v slogi je moč. Od premoga in jekla (1950) se je »zadeva« razvila naprej. Skupna obramba (1952), ekonomska povezava ter ostale povezave na finančnih trgih (1957), jedrska skupnost (1957), odprava carin (1968), izmenjava študentov preko projekta Erasmus (1987), Schengen (1995) in evro (2002).

Velike sanje so postale resničnost. Morda se komu zdi kontradikcija tega zapiska s tistim o finančni krizi iz prve polovice oktobra. Temu ni tako. Ker je Evropa povezana so posledice zamejene in predvsem državljani zavarovani.

A iz te »evropravljice« se lahko nekaj naučimo. Kakor vsaka pravljica ima na koncu neko moralo. Evropska unija še nima konca in – moja srčna želja je, da ga še dolgo ne bo imela – lahko ugibamo, kaj bo prinesla prihodnost. Dejstvo je, da nam preteklost kaže dovolj svetlo pot za naprej.

Moč ideje nekega posameznika se lahko hitro prenese ne krog ljudi. Schuman je hitro »okužil« s svojimi evroidejami še De Gasperija in Adenauerja. Postali so prijatelji in skupaj z dobrimi strokovnjaki skovali tisti odgovor za prihodnost, ki ni le mrtva črtka ampak resničnost.

Kaj pa jutri? V prihodnosti vidim veliko temnih in težkih trenutkov a sem prepričan, da je vsak prebivalec te velike male Evrope poklican k temu, da prispeva svoj glas. Temo lahko razsvetlijo zvezde in če kdo čuti, da je njegov korak negotov, lahko najde v tistem simbolu dovolj luči za nadaljevanje poti. Tisti, ki nočejo nehati stare in dolgočasne pesmice: »Saj je vseeno, nič se ne da narediti!« in so čustveno navezani na nenehno otožnost, pa imajo možnost se oviti v modri žamet melanhonije.

Pot Evrope - Od sovraštva k sodelovanju

K bistvu torej! Prebral sem knjigo Roberta Schumana, Za Evropo. Tanka knjižica modrih in trdih platnic me je prevzela, ker sem hotel nekaj kratkega in lahkotnega. Po prvih straneh sem videl, da je knjižica sicer res tanka a zelo daleč od lahkotnega branja. Vsako stran posebej sem iskal misel, ki je vodila tega velikega Evropejca in politika dvajsetega stoletja. Prebiral sem kakor je Schuman pisal: z navdušenjem, vnemo, naglostjo in treznostjo razuma. Čudim se, da je to, kar danes kličemo na hitro in samoumevno EU, tako velik projekt. Pa po vrsti.

Želim predstavit tisto, kar me je navdušilo in presenetilo hkrati. Velike poteze moderne združene Evrope so bile sad načrtnega dela male peščice ljudi. Vodila jih je zavest, da ustvarijo okolje, kjer se bo vsak človek počutil udobno. Ključna beseda pa je: nadnacionalnost. Schuman zagovarja vseskozi ta pojem, ki je geslo do premagovanja političnih, gospodarskih, družbenih, ideoloških in verskih pritiskov znotraj stare celine. Ustvarjanje institucionalnih organov, ki presegajo meje posamezne države pomeni, po Schumanovih besedah, ustvariti prostore za nesebično demokracijo in pogovor. Pomenijo postavitev nove ideje nacionalne zavesti v Evropi.

V Schumanu je bila zavest o »nevarnosti Evrope« zelo močna. To nenehno omenja kot dovolj tehten argument za vzpostavitev organov, ki bi premagovali nacionalne interese posameznih držav in omogočili kakovostno, celostno in miroljubno delovanje v Evropi. Prvi korak: energija in jeklo. Prosti pretok premoga (= energija) in jekla je pomenilo postaviti zavarovalno kvoto za Evropo. Večni nasprotnici (Francija in Nemčija) sta sklenili pakt o sodelovanju. Ne samo, vzajemno sta sklenili, da bo odslej njuno delovanje za mir. Kako to? Enostavno. Za vojni uspeh je potreben močan, gotov in trajen vir energije (premog) ter seveda proizvodnja ladjevja velikih tonaž, tankov in druge vojne industrije je odvisen od surovine (jeklo). S prostim pretokom premoga in jekla sta postali dve državi zaveznici in hkrati kooperantki.