1. adventna

Začenja se romantično in neustavljivo hrepenenje po poti luči. Pot ki vodi do Njega, ki je prava luč v največji temi. Bogata simbolika je vabilo k pričakovanju. Nestrpen sem kakor otrok ... saj vem kaj je božič in kaj se zgodi in kako se zgodi in ... zanima pa me, kako bom doživel letošnje praznike. Vsako leto je novost, vsako leto je nov izziv in povabilo k iskanju Otroka.

Začetek duhovne poti je vedno težak. Odločitev ni nikoli enostavna in potem je vedno: "saj bom od jutri ...". Advent je mala duhovna pot pričakovanja, iskanja, hrepenenja in čakanja. Začenja se luč.

Knjižni sejem

V petek sem obiskal knjižni sejem. Težko opišem svoja občutja ob taki koncentraciji tistih predragocenih predmetov, ki jim pravimo knjige. Užival sem kakor otrok, ki se sprehaja med sladkarijami. No, tudi slednjih se ne branim :)

Razmišljal sem ali naj sploh grem ali ne ... in premagala je pozitivna možnost. Brez velikih pričakovanj sem vstopil.


Kaj sem videl

Na knjižnem sejmu so me pritegnile knjige. Logično! Predvsem sem skušal iskati jasne smernice, ki so jih založniki pokazali, kam gre "knjižna moda" pri nas. Zdi semi, da sem opazil neko premikanje od klasičnega iskanja virov kulture pri velikih založbah do new age vsebin, ki jih ponujajo neznane hiše. Razstavljene knjige so vsekakor opremljene z zelo lepimi grafičnimi dodatki, povoščenimi listi, mehkimi platnicami ... in visokimi cenami. Rad podpiram slovensko založništvo ampak postavi se mi vprašanje zakaj, če lahko kupim enako knjigo za pol nižjo ceno v tujini.

Knjige imajo visoke cene in mislim, da to odbija veliko potencialnih bralcev in bibliofilov od stika s temi dragocenimi predmeti.

Velika častna dama je bila vsekakor luksuzna Biblija. Velika knjižna novost na slovenskem trgu in lahko rečemo, posebnost med posebnostmi v presežkih. O njej se je veliko pisalo na internetu, lepo jo je predstavila nacionalana TV in nekaj sto sonarodnjakov si jo je že priskrbelo v prednaročilu. Naj se popravim, vsaka Biblija je luksuzna - ta pa je v luksuzni izdaji.

Zlata folija na obrezi, zlata folija na ilustraciaijah, ročna vezava, usnje ... dodaja veliko vrednost ... in ceno. A tudi če mi jo podarijo, je ne zamenjam za svoje malo Sveto pismo. Moja Biblija je ovita v preprost skaj, ilustriral pa sem jo sam z barvicami ob meditacijiah in molitvi.

Kako sem videl

Gledal sem kot ljubitelj knjig. Tihe spremljevalke in vsevede dame, so kakor zidaki kulture. Poskusil sem izbrskati naslov za "domače branje" a nič posebnega. Knjižni sejem je samo info točka, kjer se zberejo založniki. Pogrešal sem tisto: "Absolutna novost letošnjega sejam je ..." - se pravi nekaj, kar dodaja šarm in privlačnost, nekaj kar je samo tam in nikjer drugje.

Videl sem kot študent, ki z omejenim osebnim proračunom in neomejenim apetitom po knjigah si mora postaviti trezno zapornico. Ta zapornica je tudi zoprnica ... da, zoprno in sitno je, da ne moreš odnesti iz knjižnega sejma nekaj knjig s sabo, brez da pustiš skoraj sto evrov.

Koga sem videl

Videl sem nekaj dragih prijateljev s katerimi sem izmenjal kakšno besedo pozdrava in veliko prodajalcev. Privalečen vrvež mi je popestril uro kosila, da nisem toliko mislil, da je moje kosilo šele čez par ur in moj želodec prazen. Med nepopembnimi stojnicami in stranskimi stopnicami tudi ... dr. Danilo Turk. Spogledal sva se in sem šel dalje.

Odšel sem bolj miren: tudi gospoda predsednika zanima knjižna kultura in si vzame čas, da pogleda kaj ponujajo popisani snopi papirja na slovenskem trgu slovenskemu človeku.

Pot Evrope - Za začetek

Iz slabo vzdrževane ceste bratstva in enotnosti k novi poti zvezd. Nič o astronomiji. Peterokrake rumene zvezde na modri podlagi ...

Današnji dan se starejše generacije spominjajo kot praznični dan: 29.11.1943. Tako je pisalo v tistem grbu z baklami in pšeničnim klasjem. Kontrapunkt temu grbu - in ironično datumu - gre sklop misli o zlatih zvezdah ...

Nedavno od tega sem vzel v branje knjigo, ki me je presenetila in nagovorila. Objavljam ravno danes te zapiske, ker je bil današnji dan, 29. november, v polpretekli zgodovini nekaj posebnega za »veliko« nacijo bratstva in enotnosti. Zrelejše generacije vedo kaj povedati o tem dnevu …

Po končanem branju knjige A. Grüna, Boj in ljubezen (kaj več o temu v prihodnjih objavah), sem se odpravil v knjigarno po nov izziv. Hm, knjigarna. To bi zahtevalo skoraj zapisek zase. Knjigarna je kakor sveti kraj. Ne, to ni komercialna točka knjig ali preprosta trgovina. Mislim, da knjige ne moremo kupiti ampak v zameno zanjo damo nek znesek: za papir, platnice in črnilo. Ali lahko kupimo znanje? Novo spoznanje? Nova obzorja? Samo človekovi možgani so zmožni sinteze in to nima cene.

Prav tako nimajo cene kulturna blaginja, odprt družbeni prostor, demokratična izbira in mir v katerih danes živimo. Zavest o temu sem pridobil z branjem osebnih zapiskov velikega očeta Evrope in politika polpretekle zgodovine. Za uvod je dovolj.

Cesta bratstva in enotnosti

V neki stari Delovi prilogi FT prebiram sklop člankov o gradnji slovenskih avtocest. Zanimive številke; še posebej če upoštevamo finančne izdatke, ki čakajo državo na tem področju. Na sliki zagledam skupino delavcev … spomnim se na članek, ki sem ga mesec prej prebral v Delovi Sobotni prilogi o tujih delavcih pri nas.

Večina fizičnega dela na avtocestnih gradbiščih opravljajo delavci iz republik nekdanje Jugoslavije: za peščico evrov in slabe življenjske pogoje. Iz Makedonije in Srbije predvsem pa iz Bosne prihajajo po delo in boljše življenjske pogoje, kot bi jih sicer imeli v domovini. Pred očmi se odvrti moje potovanje v Beograd januarja 2007. Od Ljubljane do Beograda pelje stara pot velikih sanj in obljub …

…avtocesta »Bratstvo in enotnost« ali Avtocesta bratstva in enotnosti. To je (bila) dvopasovna cesta, ki je povezovala več republik bivše Jugoslavije. Tekla je od Jesenic preko Ljubljane mimo Novega mesta in Brežic, skozi Zagreb, Slavonski Brod, mimo Vinkovcev do Beograda, nato skozi Niš mimo Skopja do makedonsko-grške meje. Izgradnja se je začela takoj po drugi svetovni vojni.

Namen je bil, da bi Jugoslavija s tem postala prometno dobro povezana, v primerjavi s poprejšnjo predvojno povezavo, ki je bila sestavljena iz lokalnih, v večini primerov neutrjenih cest. Izdaten kos dela so opravile mladinske delavne brigade, ki so jih sestavljali jugoslovanski ter inozemski mladinci ter jugoslovanska vojska, skupaj jih je bilo skoraj 300.000. Velika mobilizacija delavcev iz severa in juga je povzročila pravo povezovanje med narodi – morda bolj, kot potem sama "avtocesta".

Povedati je treba tudi to, da kljub imenu avtocesta ni šlo za pravo avtocesto, cesta je imela eno vozišče z dvema prometnima pasovoma (za vsako smer po en prometni pas), ni imela ločenih vozišč vendar pa je imela izvennivojska križišča z lokalnimi cestami in železnico. Kasneje je bila predvidena izgradnja še druge polovice in dopolnitev do popolne avtoceste. Cesta je bila predvidena za obremenitev okrog 9.000 vozil dnevno, kasneje pa do 40.000 vozil. Večji del ceste je bil zgrajen iz betonskih plošč z vmesnimi razmaki, nekaj je bilo asfalta in nekaj krajših odsekov s kockami. V nadaljnjih desetletjih se je po cesti vil gost osebni, zlasti pa tovorni promet, zaradi česar je ta hitro prišla v izredno slabo stanje.

Nekoč so gradili to povezovalno žilo delavci iz vseh koncev Jugoslavije. Zanimivo je, da danes gradijo nove povezovalne žile drugi delavci a iz (t)istih republik … morda je med njimi kakšen potomec iz časov velikih obljub o bratstvu in enotnosti.

Juhu-hu!

Nova vlada! Zapadel nov sneg, dobili smo novo vlado in novi ministri so prevzeli delavna mesta. Veseli kakor otroci novega paketa dostavljenega pred našimi vrati, odpiramo papir in … tukaj lahko nadaljuje vsak sam, da ne bo preveč politike na tej tržnici. A nova oblast pomeni veliko obljub. Napoleon je zapisal: »Da bi držali besedo, je najboljše, da je nikoli ne damo«. Modro kajne?

Napoleon, kljub neslavnemu koncu, je bil moder človek. Morda je vedel, da vsaka obljuba ima nek namen in s tem pokrije pravo sporočilo. O modrosti je veliko napisanega v Svetem pismu. Tam je njeno pravo sporočilo; sam pa raje ne upam kaj več o njej pisati, saj Paul Ernest je dejal, »da o modrosti najraje govorijo tepci, o vrlinah pa zločinci«.

Program vladanja je napisan, podpisan in podčrtan. Cilji so zastavljeni ... uf, da se ne zgodijo besede francoskega misleca: »v politiki je rezultat skoraj vedno drugačen, kot so predvidevali«. Silno neprijeten konec. A žal, vsem vladarjem skupen. In če ostanemo pri Francozih, je tudi Paul Valery vedel, da »oblast brez zlorabe izgubi svoj čar«. V mali podalpski deželici mislim, da nismo temu izjema. Morda so tudi cilji v tistem paketu pred našimi vrati.

Ali že kdo trka? Tok – tok – tok! Ropota! Hm, postaja moteče … odmeva … kakor jesenske buče ali prazne glave. Pri slednjih pa je tako, da slej ko prej splavajo na površje – ali na oblast!

Kristus kralj

Kristus kralj. Razlago o samem prazniku si lahko preberete na vsemogoči spletni enciklopediji ali pogledate v kak leksikon. Današnji praznik me je vedno na poseben način privlačil in hkrati odbijal. Veliko slavje, bogata liturgija in občutek zmagovite Cerkve je zelo mikaven način istovetenja in približevanja temu prazniku in občestvu. Kjer imajo navado, čas in kapaciteto, je današnje bogoslužje lepo pripravljeno: zatrobijo trobente, da se marsikateremu verniku kar koža naježi. Čeprav gre za skoraj običajno mašo, imaš občutek, da gre za kronanje novega kralja.

Zbori dobesedno trenirajo svoje čeljusti in jezike, da bi spravili iz sebe razne Mozarte, Handle, Bache ali druge težke skladbe bolj ali manj znanih avtorjev. Mežnarji »glancajo« sveto posodje in kristalne lestence do take mere, da okrasje blešči kar brez svetlobe. Običajno mašniku nadenejo nemogoče težak mašni plašč in tako je skoraj vse »ok«. Lahko bi laskal še malo a mislim, da je podoba dovolj slikovita. Naj priznam, tudi mene pritegne lepa liturgija in vidim v tem pravo arhitekturo gest, drž, besed, zvokov in vonjev. Za teologa ni večje poslastice. Da, taka bogoslužja potegnejo noter dušo in telo, da sem potopljen v govorico simbolov. Simboli.

Simboli pa so tista druga točka, mimo katere ne morem ne kot vernik ne kot teolog. Vsaka maša ali preprosto bogoslužno dejanje je pravi koncentrat govorice simbolov. Lahko bi našteval a tudi temu so namenjene knjige in spletne strani v zadostni meri, da lahko vsak pokuka na pravo mesto.

Govorica simbolov v cerkvi pa ostaja neopažena in gre skoraj vedno mimo nas. Tukaj nastopi tisto, kar me od današnjega praznika odbija. Cerkev vleče iz prašnih omar tkanine, dragulje in zlato a hkrati ne razloži pomena vsega tega. Uporablja govorico, ki jo preprosti verniki ne razumejo ali pa jo povsem napačno. Potem je tukaj tudi praznik nekakšnega kraljevanja. Tak praznik danes ne pove nič več. Cerkev ki kraljuje (uradno kraljuje Kristus ampak papež je Kristusov namestnik na Zemlji, duhovnik je Kristusa navzočnost itd.) postane zasovražena. In tukaj se mi zdijo zelo primerne besede velikega italijanskega škofa, Tonina Bella, ki je nekoč zapisal da »Cerkev bo uspešna, samo če bo odložila znamenja moči in se poslužila moči znamenj«. Služabnica Kristusove besede.

Podoba služeče Cerkve pomeni upor sodobnemu svetu, ki išče družbo bogatih, vplivnih in močnih, kot tudi zgled vsem zatiranim in odrinjenim. Taka Cerkev se lahko oblikuje samo po Mariji: odpovedala se je moči in oblasti, da je sprejela tisto, kar je bilo za družbo noro. Zapela je hvalnico (ali hvalospev), ki je bil program njenega življenja in je še vedno aktualno povabilo k posnemanju.

Zato ta praznik težko sprejmem in se ne pustim ravnodušnega. Moje oči uživajo in se okopajo v sijaju lepe liturgije, moja ušesa se razveselijo čudovitih mašnih spevov in pesmi … toda v sebi vem, da moja vera potrebuje moč znamenj!

Muslimanske nišane so popacali s srbskimi simboli

(v: Delo, Bl. M., čet, 13.11.2008 07:39)

Log pod Mangartom - Za zdaj še neznani storilci so prejšnji teden na šestih mestih od Solkana pa do Loga pod Mangartom z vandalsko-nacionalistično akcijo oskrunili pomnike in spomenike prve svetovne vojne. Nacionalno sovraštvo je bilo usmerjeno proti Slovencem, Hrvatom, Italijanom, Avstrijcem in muslimanom. Zadnji so bili tarča nacionalnega sovraštva še posebej na pokopališču v Logu pod Mangartom, kjer so svetu nedorasli posamezniki nišane popisali s srbskimi simboli. Odgovorni za grobove in spomenike so dejanja obsodili in tudi očistili, medtem ko storilce išče policija.

Akcijo, vredno vse obsodbe, so storilci opravili prav v dneh, ko celotna Evropa praznuje 90. obletnico konca prve svetovne vojne. Na pokopališču avstro-ogrske vojske v Logu pod Mangartom so neznanci 74 nišanov - muslimanskih nagrobnih spomenikov popacali s križem in štirimi črkami s. Upravna enota Tolmin, ki skrbi za pokopališča tujih vojska na svojem ozemlju, je nemudoma začela čistilno akcijo, javnosti pa ni hotela obveščati, češ da si vandali ne zaslužijo medijske pozornosti.

»Vsi normalni ljudje obsojajo to, kar se je zgodilo,« je poudaril ljubljanski mufti Nedžad Grabus in se zahvalil upravni enoti za hitro posredovanje ter dodal, »o toleranci moramo vedno več govoriti. Ta dogodek je priložnost, da sporočimo ljudem, ki ne razumejo, kaj je spoštovanje drugačnih vrednot, da nimajo prihodnosti. Tu smo zato, da spoštujemo drug drugega. Vandalizem nikoli ni bila odlika evropske civilizacije.«

- - -

Zakaj omenjeni članek? Ker je pisanje tako polno sočustvovanja in pietete, da sem ostal skoraj šokiran. Da ne bo pomote: taka vandalska dejanja obsojam brez pogojev. Nizkotno ravnanje teh oseb je zaskrbljujoč pokazatelj nestrpnosti naše družbe, pomanjkljive vzgoje do drugačnih, siromašenje kulturne identitete in žalitev verske pripadnosti. Storilci morajo biti kaznovani.

Toda k temu bi še dodal to, da ko je bil križ v Strunjanu zažgan je bilo povsod brati »v imenu umetnosti« in da Cerkev ne razume sodobne govorice. Satanistični simboli na dveh cerkvah so bili samo »poškodba umetnine« in vse se je končalo, da se spet oglaša ta sitna Cerkev.

Zakaj ljudje nismo sposobni celostnega spoštovanja do verske identitete? Zakaj se tako hitro deli verski prostor na »naše« in »njihove«? Zakaj imajo manjšinske verske skupnosti in Cerkve večjo medijsko naklonjenost kakor večje?

Preboj sivine

Nekaj besed o mislih, ki jih objavljam na blogu. Čigave so? Avtor teh misli je Frančišek Ksaver Nguyen Van Thuan. Rojen leta 1928 v katoliški družini v osrednjem Vietnamu. V duhovnika je bil posvečen 1953. leta nato pa v škofa 1967. leta. Ko je bil leta 1975 imenovan za škofa s pravico nasledstva (škof pomočnik) v današnjem Hošiminhu so ga aretirali. Tako je preživel trinajst let v zaporu, od tega devet let v samici.

V času svojega zapora je hotel pisati svojemu ljudstvu: da bi ga tolažil, potrjeval v veri in bi tako v njem vzcvetelo upanje. Ni pisal pisem, v katerih bi mogel urejeno razviti svojo misel, ampak kratke in preproste stavke, ki jih je s končkom svinčnika zapisoval na majhne lističe iz koledarja: vsako jutro jih je izročil dečku iz vasi, ki jih je nesel domov in prepisal v šolski zvezek.

Vsebina teh kratkih stavkov me je pretresla in prevzela. Ko sem jih bral, sem začutil moč pričevanja ki se ne ustavi niti pred steno samice ali besedo zatiranja. Misli so zbrane v knjigi z naslovom »Pot upanja«. Res je, to je prava pot upanja, ki se rodi iz križevega pota.

Knjiga prinaša 1001 misel. Ob branju sem našel veliko praktične vere brez težkih dogmatizmov in zapletene morale, kratko napisano z močnim odmevom. To so bili razlogi, da sem jih (in jih še bom) objavljal na blogu. Tudi danes smo v zaprti v razne samice in taka sporočila nam dodajajo dovolj upanja, da se ne ustavimo pred sivo steno …

Študijska pot - vednost

Bolj ko je človek učen, bolj vidi svoje meje. Samo nevedni ljudje mislijo, da je njihova vednost brezmejna.

Francois X. Nguyen Van Thuan

Študijska pot

Če hočeš hitro in varno napredovati na poti upanja: študiraj!

Francois X. Nguyen Van Thuan

Za hvaležnost

Praviš, da drugi ti niso hvaležni? Ali si jim storil dobro delo le zato, da bi se ti zahvalili?

Francois X. Nguyen Van Thuan

Melanhonija

Jutranji dež v Ljubljani. Ljudje hodijo počasi. Mir, kakor pred skrivnostnim napadom na pomembno osebo. V tem dežju nihče ni pomemben. Morda pa nekdo je: klarinetist pod Vodnikovim spomenikom. Da, danes je on najpomembnejši v mestu. Bolj kot predsednik ali župan ali župnik ali branjevka. Njegov glas postane glas vremena, glas čustev male natakarice v sosednjem hramu in bežečega poštarja.

Klarinetist postane lik mesta. Zbral je toliko poguma, da z mehkimi melodijami dodaja zoprni sivini še dodatno otožnost. In naenkrat otožnost postane udobna, ker pove ljudem, da so kakor vreme. Pravzaprav klarinetist dodaja ritem. Ritem golobom pri zobanju zrnja, koraku nosečnice, zapiranju vrat pekarne ...

Prekinil je zvok dežja. Klarinet. In godec je vsilil nov duh mestu. Na trgu.

Premiki ljudi so počasni. Pisani dežniki postanejo sivi, ker ušesa vidijo sivo in oči pozabijo gledati. Tam daleč zvon odbije uro. A klarinet postane merilo časa.

Predstavitev

V šestem mesecu obratovanja male miselne tržnice, želim vsem »kupcem« in drugim obiskovalcem bolje predstaviti nekaj novosti in posebnosti.

Začetna zamisel je predvidevala samo nekaj objav in komentarje uporabnikov. Vsebina male miselne tržnice je s časom postala pretesna glede na pričakovanja uporabnikov. To me je zelo razveselilo. Nekateri ste me spodbudili k novostim, drugi k rednim objavam. Skušam – v okviru časovnih možnosti – ponujati svežo robo in odgovarjati na pričakovanja.

Vsak tržnica je svet v malem. Poleg sadja in zelenjave najdemo na stojnicah še vse ostalo. Zato so poleg objav postavljene ob rob še dodatne stojnice.

Osebna predstavitev in kratek življenjepis sta prijetna dolžnost obiskovalkam in obiskovalcem. Namesto klasičnega uvodnika (ki ga nihče ne bere) sem raje dal prvo objavo: temeljna objava tega bloga; opravičilo zaradi »težke« slovnice pa sodi k vsem objavam hkrati in vsaki posebej. »Točka« je tista hitra misel, ki prinaša besede znanih in pomembnih ljudi v vsakdanji razmislek.

Fotografova stojnica razvija trgovčeve slike ujete tu pa tam. Iz klasičnega aparata ali iz telefona, slika pove več kot beseda. Trafika je na razpolago vsakemu uporabniku za svobodno in prosto komentiranje miselne tržnice, aktualnih dogodkov, obstoječih komentarjev … Sosednje stojnice so tiste, ki jih najbolj priporočam. Osebne, kakovostne, vedno zanimive in polne vsebin.

Dnevno sveže slike iz vesolja popestrijo dolgočasna brskanja in iskanja. Seveda pogled tja gor je vedno poln čudenja in presenečenj. In točke zvestobe. Kdor se je odločil za redno obiskovanje male miselne tržnice prejme točko … tako kot je moderno pri velikih trgovcih.

Največja in nenehna novost pa so zame komentarji, prejeta pošta ... vsaka obiskovalka in obiskovalec. Vsem iskrena hvala!

Mesec svetnikov

November je mesec svetnikov. Prvi november je bil praznik vse svetih - tudi tistih, ki jih Cerkev ni uradno razglasila. V sredini meseca je priljubljeni sveti Martin in folklora ki spada zraven. Sklep meseca pa pripada zelo "možatemu" svetniku. Sveti Andrej. Svetnik ki je morda zelo zapostavljen in pozabljen v uradnih praznikih Cerkve, vendar ne pozabit, to je bil prvi apostol, pravi brat sv. Petra in lahko rečemo skala vzhoda.

O oblikah praznovanj pa raje ne bom pisal. Kar sem videl v teh dneh presega vse meje dobrega okusa. Plastika. Razkošje in bahavost. Buče, sveče, cvetje, strašljive čarovnice in polne trgovine ...