Solza

Ne točite novih solza nad starimi bolečinami.

Evripid

Težko je!

Toda praviš: "Pretežko je!" Drži. Težko je ljubiti, lažje je odpovedati. Toda le tisto, kar pridobimo s trudom zares velja.

Francois X. Nguyen Van Thuan

Hladilnik

Napolnili smo hladilnike in pustili prazna srca. Živila so na hladnem - tudi čustva.

Od estetike k lepoti

Lepota. Morda beseda lepota bolje povzema in odpira dimenzijo privlačnega. Ne samo privlačno ali mikavno ampak resnično lepo. Tista globlja lepota, ki daje občutek gotovosti, stabilnosti in trdnosti. Profil lepote, ki išče neko povezavo v filozofiji in razmišljanju o dobrem.

Tako, kar je resnično lepo gotovo je tudi dobro (pozitivno) in edinstveno. Ni samo značilnost unikata ampak redke dragocenosti, ko jo občudujem in veselo hranim. Seveda hranim, občudujem, iščem ali hrepenim po neki vizualni estetiki, lahko rečem neki privlačnosti, ki me vodi v notranjo lepoto. Tudi ko zunanja privlačnost mine zaradi starosti, minevanja časa, obrabljenosti … prava notranja lepota ostane. Ostane zguban obraz ali hrapave roke – vse zaznamovano s časom. Ostane tudi bister in vedno mlad pogled, ki prosojno čisto privlači vsak pogled, četudi v zgubanem obrazu. Prav tako zgubane in postarane roke premorejo toplino in odprtost.

Estetika mine, lepota ostane; prva je podvržena okusom ljudi, kriterijem časa, modnim trendom ali tržnim potrebam. Lepota – prava – privlači ne zaradi estetike ali lepote kot take ampak, ker nosi in prinaša dobro. Dobro, ki je kronano in povzeto v lepoti. Daje in jemlje, lepota ki privlači in straši: spoštljivo. Seveda lepota ne more in ne sme biti vsiljiva ampak izhaja iz sebe, ker je že deležna resničnega dobrega. Vsaka človeška pozornost išče in se ustavi pri lepoti, ki ne mine in vrača pozornost.

Človek gleda kako se v pravi lepoti ustavi minevanje časa. Čeprav naglo in neizbežno, je čas povezan z lepoto, ker ga slednja nadvlada in ne mine. Tukaj išče človeško srce, tisto hrepenenje postane neustavljivo iskanje in nemirna želja. V pravi lepoti je vse to poplačano ker oblika čustev dobi obliko v lepem in iskanje malega minljivega bitja se ustavi v ujetem brezčasnem trenutku. Ne samo en človek ampak ustvarjeno človeštvo. Rane in bolečine minejo, ker je iskanje utemeljeno v točki najdene pozornosti: v pravi lepoti človek dobi povrnjeno pozornost in tedaj ni več brezoblični iskalec kanonov estetike ampak postane »jaz«.

Individuum z obrazom, ki ustavi tavanje, odpravi hrepenenje po minljivi estetiki in se odpre za lepoto: resnično, edino in dobro. Notranja zgradba dobi celovit pogled na življenje, ker je razumela zadnje bistvo. Močneje kakor človeška družbena določila, bolj prikupno kakor minljive podobe tržnega sveta in bolj trajno kakor življenje samo. Novost se postavi pred večnost, ki je resnična, močna in trajna.

Lepota vrne odziv iskalca, življenje odpre realnost svojih dni edini razsežnosti, ki dopušča vse to in še mnogo več. Realnost dimenzije lepega brez časa v popolnem hrepenenju: ljubezen.

Lepota v tragiki človeka: obličje

Na Markovem blogu - Besede za srce - sem prebral zanimivo objavo o estetiki. Dodajam še svoje razmišljanje, ki se ujema s sorodno temo. Razmišljanje je nastalo letos spomladi.

Če iščemo govorico, ki je najbližja človeku, je to gotovo umetnost. Umetnost je najbližja človekovemu izražanju. Tako lahko opazimo, kako se v obdobju renesanse zgodi prehod iz t.i. teocentričnega pogleda na humanocentrčen ali antropocentričen. Dalje lahko opazimo v obdobju impresionizma, kako stopi v ospredje utrinek, krik.

Zelo podobno je že izraženo v Rembrandtovem platnu, o Izgubljenem sinu. Slika prikazuje sinov krik k očetu: krik po usmiljenju in sprejetju. Mar ni to tudi krik modernega človeka? O sliki lahko rečemo, da je lepa, ker se v njej skriva pristna lepota saj ta je najgloblja stvar, ki nagovori človeka. Če je vsebina odeta v lepoto toliko bolj privlači pozornost. Vsebina platna je Očetovo usmiljenje. Zakaj privlači? Ker je človek moderne družbe – in človek vseh časov – zaznamovan s krivdo in strahom pred veliko sodbo. Slika pove, da je nekaj več, kot samo kazen, greh ali sodba. Obstaja tudi ljubeč oče, ki odpušča sinovom. Odpušča s svojim pogledom, z obličjem ki sprejema in je ožarjen s svetlobo milosti. Sinov obraz je skrit. Morda ni niti toliko pomembno, kdo je sin … vsak je sin, ki se oddalji od Očeta in zavrne njegovo dostojanstvo.

Oče sprejema vsakega in njegovo ranjeno obličje, ki ga je skvari greh in zabloda, najde pri Očetu tisto prvotno lepoto in sijaj. Vendar še pred tem, mora grešnik preko križa. Samo kar je šlo skozi križ – talilnico – je lepota. Lepota, ki se dokončno očisti vsega napuha in egoizma ter je pripravljena sprejeti novo vsebino, ki jo podarja Očetov objem. Tako je človek objet v usmiljenje in v lepoti je zaobjet človek.

Privlačnost je notranje naravnana zato mora moderen človek poiskati pot od estetike k pravi lepoti. Tista notranja privlačnost, ki človeka spremeni in daje trajno dostojanstvo.