Ne razumem tega... 2

Še vedno pred vprašanjem odvečnih kilogramov. Morda nima kaj veliko smisla z dosedanjimi objavami na tem blogu, vendar če je to tržnica verjetno se najde kdo, ki išče kaj za pohrustat... Ne, tukaj ni nič za pod zob. No, še vedno ne razumem, zakaj tisti ki hujšajo so vsakič bolj obilni. Ne želim nikogar užalit ampak to je res zanimivo.

In še bolj zanimivo je to, da taki ljudje običajno so velike žrtve strogih dietetnih režimov, trpijo in skoraj stradajo, ker jih vsi tečni suhci nesramno pogledujejo. Ah, med suhci se lahko (še vedno) uvrstim tudi sam. Rad bi povedal nekaj tolažilnih besed vsem, ki dobite glavobol ob misli na tehtnico in odvečne kilograme.
Ne kupujte AMC posode z izgovorom, da je edina primerna za "zdravo, uravnovešeno in brezmaščobno prehrano", ker ni res. Novi lonci bodo izziv, da boste še več eksperimentirali v kuhinji. Moja nona in moj nono vse življenje kuhata na navadnih loncih in se oba približujeta devetdesetemu letu starosti brez odvečnih kilogramov.
Ne verjemite ločevalnim, luninim, vodnim, zelenjavnim, postnim, hitrim, spomladanskim... dietam. Vse to je potegavščina. Logično je, da če cel dan ne daš nič v usta imaš enake kilograme prejšnjega dne. Vse te diete v raznih revijah so sinonim za t.i. obliž na usta!
Zakaj kupujete mleko z 0,0001 % maščobe, ultra lahko hrano, sojino meso (večje neumnosti svet še ni videl), dietetične tablice... če vas potem puščajo tako lačne, da vsega tega pospravite še enkrat več in ste na istem kot prej? Jogurti in dietetični napitki ki se na veliko bahajo z 0,00000000001 % maščobe (kako jim to rata je res čudež) v resnici vsebujejo veliko več sladkorja od običajnih izdelkov. Ste že kje videli naslov "shujšajte s kilogramom sladkorja na dan!"?
In vsi fitnesi, trekingi, vadbe, pilatesi, joge, kung fu, shatsu in ne vem katere moderne vzhodne mučilne metode še vidimo okoli, ne pomagajo veliko. Ali ni čudno, da če joga tako pomaga pri hujšanju, vidimo vse Budove upodobitve kot lepo okroglega možička (da ne napišem vampastega)?!?

Ne razumem tega...

Zakaj ljudje ki hujšajo so v resnici še bolj debeli?

Info tabernakelj

Stik z dnevnimi informacijami je potrebna sestavina našega življenja. Preko radijskega ali televizijskega dnevnika, interneta, portalov mobilnih operaterjev in tiskanih časnikov je vsak trenutek lahko dobra priložnost, da dobimo svežo informacijo. Po sredstvih javnega obveščanja sežemo, da pogledamo v svet kronike, se seznanimo z dogodki našega kraja, športnimi dosežki na olimpijskih igrah ali samo za hiter pregled vremena.

Vendar močno iskanje informaciji je sprožilo konkurenco in pravi boj. Vemo, da mediji imajo danes moč postaviti ali odstraniti vlado.

V Sloveniji so številni dnevni časopisi v zadnjih dveh letih doživeli pravo krizo. Ljudje smo se okužili s splošno lenobo in se nam ne da več preživljati celega dopoldneva ob velikih tiskanih površinah, zato raje iščemo hitro in poceni (pogosto zelo ceneno) informacijo. Razcvet je doživel internet, ki osebno mislim, nudi veliko več informativnih možnosti kot tiskan časopis. Kot bralec imam možnost poglobit svoje znanje preko spletne enciklopedije ali v spletnem brskalniku poiskati sliko opisane osebe, kraja, dogodka...

Toda poleg interneta je upad nakupa tiskanih časopisov treba pripisati tistim malim navidezno naivnim modrim informativnim tabernakljem, ki so kakor gobe po dežju zrasli po naših ulicah, trgih, poštah... Brezplačni dnevni časopisi so kakor prava droga preplavili naše ulice, čakalnice, nabiralnike itn. V tankem svežnju recikliranega papirja bralec lahko najde vse, kar ponujajo veliki časniki. Od lokalne informacije do vremenske napovedi, od lažnega trača do zabavnih križank in še kaj. Hitro nas premamijo veliki naslovi s šokantnimi gesli, velike pisane slike, razpored besedila in slike, kjer logično, prevladuje podoba. Zanimiv je podatek, da v zadnjih dveh letih so se učinki pojava novih medijev, brezplačnih časnikov, pokazali pri prodaji dnevnega časopisja. Medtem ko so še pred dvema letoma v drugem četrtletju Dnevnik, Večer in Delo ter Finance skupaj prodali več kot 180.000 izvodov, se je številka v letošnjem drugem četrtletju močno približala 160.000.

Dejstvo je, da vsako jutro lahko vidimo, kako ustavljajo vozniki na poti v službo pred takimi in drugačnimi modrimi tabernaklji, vzamejo izvod ter odpeljejo dalje. V uri ali dveh je tabernakelj prazen.

Živimo v demokraciji, vsak ima svobodo izražanja... vendar ta svoboda ima svoje meje, pri jemanju dobrega imena neki ustanovi ali posamezniku, stranki ali organizaciji. Prav tako zavajanje javnosti lahko poteka na zelo fin in prekrit način. Rezultat je nezavedno in nehoteno razmišljanje po načinu, ki nam ga vsilijo mediji. Paziti moramo, da smo pri informacijah izbirčni. Samo veliko različnih medijev nam ponudi dober pogled na dogodke; lahko se strinjam, s pokojnim papežem Janezom Pavlom I., da mediji ne poročajo o dogodkih ampak posredujejo svoj pogled na dogodke. Poceni infomracije so pogosto cenene!

V imenu hitrosti in udobja

Morda je mariskdo spregledal tiho in neopazno revolucijo, ki se je zgodila v številnih kavarnah, barih in drugih gostinskih lokalih.

Nekoč, smo naročili napitek, tortico ali sladoled in po nekaj minutah dobili postreženo. Ob branju dnevnih novic v časniku ali prijateljskem klepetu, je minilo nekaj časa, dokler pred odhodom, nismo poravnali računa. Obredni trenutki v vsakdanjem življenju.

Obredje je doživelo spremembo. Ob plačevanju računa strežnemu osebju ne čakamo več tistih neskončnih in dolgočasnih pet minut ali manj, ampak po novem, je strežno osebje spremenjeno kar v potujočo blagajniško enoto. Poleg denarnice z gotovino, dlančnika za naročila ima sedaj na sebi še mini tiskalnik, ki v istem hipu natisne račun. Zakaj taka revolucija ne vem, vendar imam občutek, da tudi kratko čakanje nam povzroča živčnost in nemir, ker mora biti vse takoj pripravljeno... vse na gumb!

Res je, živimo v dobi hitrega komuniciranja, interneta, satelitskih povezav in kratkih razdalji, vendar v kavarno ne sedemo, da bi podrli rekord hitrsti v pitju kave pač pa, da bi se zatekli v malo oazo miru. Revolucija se bo nadaljevala. Tudi mirno obredje bo doživelo pritisk hitrosti in tiste besede, ki se urinja v naše pogovore "takoj".

V imenu hitrosti smo spremenili natakarje in s tem način pitja kave. Zaradi lastnega udobja želimo vse opraviti pri mizi ne da bi stopili za korak k blagajni. In kako hitro pride do slabe volje, ko je treba plačati s kartico kjer ni prenosnih terminalov...

Morski cvet

Da ne bo pomote: Istra ni samo raj komarjev in neznosne vročine. Prilagam utrinek iz naših koncev. Slika je iz solin in prikazuje način pridobivanja morskega cveta.

Ali ste že bili na morju?

Ko sem v Ljubljani plačeval v neki trgovini, slišim za sabo pogovor med prodajalko in kupcem; zaslišim vprašanje: "Ali ste že bili na morju?". Nisem dal posebne teže, dokler nisem šel k frizerki in med striženjem me doleti vprašanje: "A si že bil na morju?". Morje, morje, morje... Kaj je tako posebnega tukaj?

Težko razumem, zakaj ljudje iz notranjosti države zapuščajo svež zrak, normalne cene v trgovinah in sprehode po mirnih poletnih mestih, da pride v ta mali košček Istrske zemlje.

Med pisanjem teh besed moram imeti okno zaprto, ker vanj buta roj tigrastih komarjev. Temperatura med dnevom in nočjo ostane skoraj nespremenjena: do včeraj je bilo v senci nekaj manj kot 35 stopinj in iskanje svežine ob obali je brezplodno delo. Morje ne ponuja ne miru ne ohladitve. Cene v živilskih trgovinah so občutno dražje kakor v ne-turističnih mestih in zgodba s parkiranjem avta bi zahtevala dodatne strani komentarja.

Ko se pripravlja na dež se po ozkih ulicah, poleg smradu pasjih kakcev, pridruži močna vonjava po zastarelih ribah in to je res "zelo romantično".

Za normalno preživetje je nujno potrebna klima naprava tako v hiši kakor v avtu, cel niz strupov in žarnic proti komarjem ter nepregledne količine pijače. Namen te objave ni anti-reklama Izoli ali ostalim obmorskim mestom ampak ponujam še drug pogled, ki ga zelo dobro poznam kot prebivalec. Osebno se mi zdijo obmorska mesta zelo bogata s tradicijo in zgodovino, vendar, ko gledam množice ljudi in ko poslušam to nenehno vprašanje "Ali ste že bili na morju?" se mi postavlja cela vrsta vprašanj.

Kaj je torej tako posebnega na tem morju? Zakaj turisti mašijo ceste, polnijo trgovine, parkirišča in lokale? Zakaj mnogi izbirajo tako majhen košček že dovolj onesnaženega morja? Je razlog res v tem, da si napolnijo energijo ali zato, da si lahko septembra polnijo usta z bahavostjo in samohvalo o preživelem poletju?

Zgodovina rabutanja - četrtič

... in zgodovina rabutanja v gospodarjevem vrtu nadaljuje svoj dolg tok. Kjer je revščina močna, socialne razmere že same po sebi težavne udari še človeški pohlep.

Žal, zgodovina rabutanja ne pozna konca...

Zgodovina rabutanja - tretjič

Preko biblične optike si drznem tudi posebnega dotika. Tistega, ki zahteva mirno in trezno roko, jasen pogled in bistre misli... Poseg v zgodovino rabutanja, ki je še vedno krvava. Ki še vedno razdvaja in ločuje.

Pogled iz te male miselne tržnice seže v pisane ulice sorodnega bazarja. Bazar v Sarajevu. Mesto, kjer pogled trči na mošejske minarete, v katoliške zvonike in pravoslavne kupole. Tam, kjer se je ustavil moj spomin, ko sem kot otrok gledal iz varne dnevne sobe male Slovenije kako so goreli edini izvodi rokopisov Vzhodnega Inštituta in Narodna knjižnica in... kako so sirote jokale. Tedaj nisem razumel. Danes razumem.

Zaslepljen um enega človeka je povzročil škodo in intelektualno slepoto človeštvu. Mnoga edinstvena dela so bila za vedno izgubljena. Tisto, kar je bilo najlepše in najplemenitejše v človeku, je človeška roka spojila s papirjem in prepisovala s skrbjo za naslednje rodove. V trenutku besa in maščevanja pa je druga, bratska, roka to uničila: Kajn in Abel.

Misel na dragocene knjižne zbirke hitro beži k žrtvam. Tam, kjer je bilo najhuje... Srebrenica.

Zgodovina rabutanja - drugič

V človeku – v nas – ostaja tista (pra)grabežljivost, ki nas zaznamuje in povzroči, da spregledamo preobilje v katerem živimo. Naenkrat začutimo neko (lažno) nujno potrebo, ki odmeva v nas s stavkom: »samo še tisto, ker…« in v resnici se drugo jutro zbudimo z občutkom praznine, ker začutimo veliko pomanjkanje in potrebo po novosti. Potreba, ki jo zadovolji novo rabutanje v gospodarjevem vrtu – vrt življenja – ki nam je bil tako skrbno pripravljen in podarjen.

Nadaljujem z biblično optiko, saj odlično povzema in predela človeško obnašanje ter njegovo psihologijo. Izraelsko ljudstvo tekom svoje zgodovine vzame nase obnašanje prvega človeka in tako postane v svojih dejanjih nenehni Adam, ki težko umiri svoje požrešne apetite. Apetit po oblasti, zmagi, veličastnosti…

Ni samo izraelsko ljudstvo v središču tarče. Gre za način modela, drznem si razmišljati o arhetipu, ki je v človeku in se mu slednji težko upre. Vsakega zmagovalca v vojni običajno preplavi evforija, ki ga zaslepi. Nagrada je nepopisna in ni večje zlate lovorike kot slavno zapisano ime na straneh učbenikov zgodovine. Nagrada. Kot asociacija tej besedi mi prihaja iz spomina posrečen in odličen naslov prav tako odlične knjige prof. J. Krašovca: Nagrada, kazen in odpuščanje.

Knjiga se delno dotika tudi tega razmišljanja vendar v očeh odnosa med Bogom in ljudmi.

Zgodovina rabutanja

Na stojnicah male miselne tržnice sem pustil nekaj več časa »staro robo«, ker sem oblikoval misli ob minulih dogodkih in pustil, da misli sežejo k spominom.

Med brskanjem po internetu težko spregledam novice o vojnah, nasilju, napadih in oboroženih spopadih. Posebno moč imajo sveže novice povezane z ujetjem in prihodnjim sojenjem R. Karađića ter številni napadi v Iraku. Sprehod…

…sprehod po boleči in težki zgodovini, kateri človek noče prisluhniti. Zgodovina vojn, nasilja in oblastiželjnosti. O upravičenosti vojne se lahko vsak razpiše med komentarji vendar zagovarjam v prvi vrsti pogajalsko mizo. Tam se izkažejo pravi odtenki moči: potrpežljivost, spretnost, preudarnost, zaupanje, resnicoljubnost, osebna karizma, natančnost izražanja, spoštljivost in osebna umirjenost. Dober pogajalec vse to spretno obvlada in hkrati pripravi dobra izhodišča za odprt pogovor. Samo to lahko da najboljše rezultate za resnično trajen mir.

Misli mi bežijo k prvim stranem Svetega pisma. Prepovedan sadež. Ne gre toliko za otročje rabutanje sadja v gospodarjevem vrtu kolikor za princip človeške požrešnosti. Vse je bilo dano človeku na voljo razen ene same stvari. In ker ljudje ne cenimo tistega kar imamo dokler ne izgubimo, je sledila očitna in vsem dobro znana posledica. Prav v teh straneh je opisana človeška psihologija. Tako enostavna in tako težko razumljiva. Ljudje smo grabežljivi in čeprav imamo veliko, bi radi imeli še tisto česar nimamo in ne smemo imeti.

Zgodovina je dolga; dolgi so kronološki zapisi bolečin, solz in krvi v imenu svobode ali naroda ali napredka ali pravičnosti ali demokracije. Nenazadnje se ustavim za trenutek pri dogodkih dvajsetega stoletja, ki mu upravičeno pravimo krvavo stoletje. Človeštvo je bilo zaznamovano na poseben način. Zgodovina teče svoj tek preko narodov in preko posameznikov, ki te narode sestavljajo. Človek.